Tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med škodnim dogodkom in celotno škodo s potrebno več kot 50 % verjetnostjo. Glede na izvedeniško mnenje, ki mu je sodišče utemeljeno sledilo, bi tožnik enako škodo utrpel tudi ob siceršnjem naravnem poteku bolezni. V primeru predhodnih bolezenskih ali degenerativnih stanj je treba rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretne težave oškodovanec trpel tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo. Zgolj dejstvo, da je bila bolezen diagnosticirana neposredno po škodnem dogodku in da je posledično tožnik takrat pričel z zdravljenjem, še ne pomeni, da so nevšečnosti, ki jih je imel zaradi zdravljenja, posledica škodnega dogodka. Ne gre namreč za težave, ki se ob odsotnosti škodnega dogodka sploh ne bi pojavile.
Podpisov na oporoki, sestavljeni v obliki notarskega zapisa, ne gre šteti za neobstoječih samo zato, ker so zapisani med vrsticami na mestu, kjer je z besedilom predvideno, da jo tako oporočitelj, kot tudi vsaka od prič lastnoročno podpiše, podpisi, pa so tudi na koncu strani v notarskem zapisu na mestih, ki niso izpolnjeni s črtami.
Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki (in ne kot odvetniške družbe) niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP). V obravnavani zadevi zato ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih.