Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je nasprotna udeleženka glede na ugotovljeno premoženjsko stanje zmožna kriti stroške tega postopka (torej razpolaga vsaj s sredstvi, ki so tudi po plačilu stroškov predmetnega postopka potrebni za njeno preživljanje), ki predstavljajo odmerjene stroške za sodnega izvedenca psihiatrične stroke.
Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. OZ takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja tretje družbe za nakup delnic.
Družba je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagala, ko ga je posodila naprej tretji družbi. Zato je družbi nastala navadna škoda v višini nevrnjenega posojila s pripadki. Gre za navadno škodo v obliki zmanjšanja oškodovančevega premoženja, ki se kaže v izgubi ali zmanjšanju vrednosti premoženja, in utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da se je škoda manifestirala v neplačilu terjatve.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da navedena dejstva ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev. Dolžnik z njimi ni oporekal izterjevani terjatvi, torej ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi, kolikor bi se izkazala za resnična, morebiti lahko dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Poleg tega dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazov.