plačilo stroškov za pripravo in opremljanje stavbnih zemljišč - prizidava obstoječega objekta - plačilo sorazmernega dela stroškov
ZSZ ne določa roka za plačilo sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča, ampak postavlja to plačilo kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (45/2 člen ZSZ).
dohodnina - davek od dohodkov iz premoženja - upravni postopek - obnova postopka - odločanje o obnovi postopka
Razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP je, če se izve za novo dejstvo, ki je verjetno izkazano, da je tožeča stranka kot honorar za avtorska dela fotografiranja prejela v tujini na bančni račun določen denarni znesek v tuji valuti, pa tega zneska v prejšnjem postopku ni prijavila v napovedi za odmero dohodnine.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS03782
ZPP (1977) člen 400, 400/1.ZOR člen 172, 172/1. ZKP (1977) člen 493, 501, 501/3.
revizija - dovoljenost revizije - revizija zoper sklep o pravdnih stroških - povzročitev škode - odgovornost pravnih oseb nasproti tretjim - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku
Tožbenemu zahtevku je lahko ugodeno le tedaj, kadar izhajajo pravne posledice, ki jih tožnik oblikuje v tožbenem zahtevku, iz uveljavljene tožbene podlage, ki se je v postopku tudi potrdila (kot pravno odločilno dejansko stanje). V tem primeru, kot sta to pravilno zaključili že sodišči druge in prve stopnje, med postopkom ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo postavljenega zahtevka v nobenem predpisu: ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (172. člen), ne v določbah 248. člena tedaj veljavne ustave SRS v zvezi z določbami zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih in ne v določbah tedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (493. in naslednji, posebno tretji odstavek 501. člena in dr.). Iz ugotovljenih ugotovitev namreč izhaja pravno zanesljiv zaključek, da tožnik ni bil v nikakršnem razmerju s prvo toženo stranko, zaradi katerega bi lahko od nje zahteval plačilo spornega zneska, niti ni dokazal, da bi mu povzročila škodo ali da bi bil oškodovanec v odprtem kazenskem postopku.
pravila vračanja - obseg vrnitve - kdaj je mogoče prejeto obdržati - neupravičena pridobitev - nepošteni pridobitelj - vračilo odškodnine, plačane po pravnomočni sodni odločbi, kasneje spremenjeni z revizijo
V obravnavnem primeru je bilo plačilo opravljeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Prikrajšanec (sedaj tožeča stranka) se s sodno odločbo ni strinjal, zaradi česar je tudi vložil izredno pravno sredstvo. Glede na tako njegovo ravnanje je povsem jasno, da niti v enem trenutku ni privolil v svoje prikrajšanje, ampak je celo ves čas zatrjeval, da njegov dolg (oziroma pretežni del) ne obstaja.
Prikrajšanec (tožeča stranka) v svoje prikrajšanje ni privolil, ni imel namena nuditi oškodovancu (tožeči stranki) kakšne koristi, prepričan je bil celo, da je izpolnitev v pretežnem delu napačna, zato je tudi vložil izredno pravno sredstvo, plačila pa tudi ni opravil v nikakršnem dvomu, ampak izključno zato, da ga ne bi prizadele neugodne posledice prisilne izterjave. Zaradi preteče izvršbe se je moral sprijazniti s svojim začasnim prikrajšanjem, saj mu neobstoja pretežnega dela dolga še ni uspelo dokazati. Za preveč plačani znesek ni imel niti prave izpolnitvene volje, saj je opravil izpolnitev izključno zaradi svojega težavnega položaja, tako da je bilo med njegovim ravnanjem in voljo neskladje, saj je plačal nekaj, česar ni hotel plačati, pa je zaradi preteče prisile moral. Zato ni mogoče zaključiti, da je prikrajšanec (tožeča stranka) izplačal toženi stranki znesek 669.767,00 neutemeljeno, saj je zaradi preteče izvršbe moral plačati. Po 216. členu ZOR pa ni mogoče zahtevati nazaj le tistih zneskov, ki so bili kot odškodnina zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti poštenemu prejemniku plačani neutemeljeno.
V primeru, da tožeča stranka obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe ne bi prostovoljno izpolnila, bi imela tožena stranka pravico pravnomočno prisojene zneske izterjati v izvršilnem postopku. Če bi izvršilno sodišče izterjalo pravnomočno prisojeno terjatev pred odločitvijo o reviziji, s katero je dolžnik (tožeča stranka) uspel, zaradi česar se je njegova obveznost za v tej pravdni zadevi s strani tožene stranke neosporavani znesek (1. točka odgovora na tožbo)
669.767,00 SIT zmanjšala, bi imel v izvršilnem postopku dolžnik (tožeča stranka) možnost nasprotne izvršbe (59. člen zakona o izvršilnem postopku - ZIP). Pri tem pa je pomembno, da 59. člen ZIP pri nasprotni izvršbi ne predvideva prav nobenih izjem glede vrste terjatev. Ob takem pravnem položaju v izvršilnem postopku pa pri uveljavljanju povračilnega zahtevka v pravdnem postopku, položaj dolžnika (tožeče stranke) ne more biti drugačen oziroma slabši. Z drugimi besedami to pomeni, da bi lahko tožeča stranka, ne glede na določbo 216. člena ZOR, zahtevala povrnitev preveč plačanega zneska z nasprotno izvršbo (če bi bil dolg plačan v izvršilnem postopku) ali pa, kot je storila v obravnavani zadevi, s tožbo v pravdnem postopku.
negmotna škoda - osebe, ki imajo v primeru smrti pravico do denarne odškodnine - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata - obstoj trajnejše življenjske skupnosti
Za bližnje sorodnike kot so bratje in sestre, pa je ob čustveni prizadetosti zaradi smrti enega izmed njih, še pogoj, da je med njimi obstajala trajnejša življenjska skupnost (drugi odstavek 201. člena ZOR). Tega termina sicer zakon podrobneje ne definira. Je pa okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost (v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi). Tako je že pojmovno lahko življenjska skupnost le ena. V tem primeru pa je bilo ugotovljeno, da tožnik živi s svojo družino (ženo in sinom) in v drugem kraju. To, kar sta sodišči nižjih stopenj ocenili za življenjsko skupnost, pomeni le veliko čustveno navezanost med tožnikom in mlajšim sedaj pokojnim bratom in skrb starejšega brata za mlajšega. Vendar zaradi teh elementov in ostalih ugotovitev pa njunega razmerja ni mogoče pravno oceniti za trajnejšo življenjsko skupnost v smislu drugega odstavka 201. člena ZOR. Ker ugotovljeno razmerje med tožnikom in njegovim mlajšim bratom ne predstavlja trajnejše življenjske skupnosti med bratoma v smislu drugega odstavka 201. člena ZOR, tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi bratove smrti ni utemeljen.
V pravdi zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti je problem njene ekonomske upravičenosti mogoče obravnavati le ob ustreznem (nasprotnem) zahtevku po 2. odst. 58. čl. ZTLR.
Sodišči sta se morali opredeliti kaj je bil predmet darilne pogodbe z dne 28.1.1976. S pomočjo pisne pogodbe sta se na podlagi 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) prepričali, da je tožnica podarila sinu vse, kar je podedovala po pokojnem možu. Toda na podlagi številnih izvedenih dokazov nista mogli slediti trditvam tožene stranke, da bi mu podarila tudi delež, ki ga je imela iz naslova skupnega premoženja, saj sta se prepričali, kako je hišo z možem zgradila z ogromno truda in odpovedovanja. Zato sta morali po določilu 101. člena ZOR v dvomu razlagati nejasna določila v neodplačni pogodbi v smislu, ki je manj težak za darovalko in šteti, da tožnica sinu ni podarila premoženja, ki ga je imela na hiši in na pripadajočem zemljišču iz naslova skupno pridobljenega premoženja.
Da bi sodišči lahko ugotovili delež tega premoženja, sta po določilu 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS 15/76 oz. prečiščeno besedilo 14/89 in RS, št. 13/94 in 82/94) skrbno pretehtali tožničino delo (5. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe) in ugotovili, da sta bila deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Toda zaradi posebnega premoženja, ki ga je podedoval pok. mož, sta kljub tožničini skrbi za moževe starše, ocenili tožničin delež na hiši in na pripadajočem zemljišču le 35 %.
ZPP (1977) člen 200, 201, 382, 382/1, 400, 400/1.ZOR člen 178.
revizija - dovoljenost revizije - sosporniki - navadno sosporništvo - povzročitev negmotne škode - odškodninska odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - denarna odškodnina
Toženi stranki v tej pravdni zadevi nista enotna (201. člen ZPP) ampak le navadna (200. člen ZPP) sospornika. Zato je vsaka od njih samostojna stranka, dejanja ali opustitve ene od njih pa ne koristijo in ne škodujejo drugi. Ob dejstvu, da se z revizijo izrecno izpodbijana tretja alinea I. točke izreka drugostopne odločbe, nanaša izključno na prvotoženo stranko, in upoštevanju materialno in procesnopravnih upravičenj, ki jih imajo v postopku navadni sosporniki, revizija drugotožene stranke v tem delu ni dovoljena. Upoštevanje tistega dela revizijskih trditev, ki se nanašajo na odločitev iz tretje alinee I. točke izreka drugostopne odločbe, pri odločitvi sodišča druge stopnje, ki se glede škode, ki je nastala četrtotožniku zaradi lastnih v prometni nesreči zadobljenih poškodb, nanaša na drugotoženo stranko (četrta alinea I. točke izreka odločbe), pa tudi ni mogoče, saj je bila v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena, zaradi česar v tem delu postopek sploh še ni pravnomočno končan (1. odstavek 382. in 1. odstavek 400. člena ZPP). V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo zavrglo (392. člen ZPP).
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah - visoka starost oškodovanca
Presoja višine denarne odškodnine, dosojene 90-letnemu oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, zmanjšanja življenjske aktivnosti in za pretrpljeni strah.
negmotna škoda - denarna odškodnina - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti - pravična odškodnina - namen odškodnine in pomen prizadete dobrine - povrnitev bodoče škode - individualizacija škode
Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo, med drugim za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, za strah, za skaženost in podobno, pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera, kot so zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Pri odločanju o zahtevkih pa upošteva pomen prizadetih dobrin in namen odškodnin za povzročeno škodo ter mora paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Odškodnina pa se prizna tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Glede na taka določila se lahko in morajo odškodnine individualizirati, hkrati pa je potrebno pri odmerah odškodnin upoštevati tudi razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje vključno z objektivnimi danostmi, ki vladajo v določeni družbeni sredini, ki je relevantna za obravnavanje vsakega posameznega odškodninskega razmerja.
ZOR člen 945, 945/2, 945/3. SPLOŠNI POGOJI ZA ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE člen 10, 10/1, 10/2.
osebna zavarovanja - življenjsko zavarovanje - posledice neplačane premije - razdrtje pogodbe po nastopu zavarovalnega primera - izplačilo zavarovalne vsote
Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka sicer pravilno poudarja v reviziji, da predstavljajo določila splošnih pogojev materialno pravo, vendar pa v razlogih svoje revizije povzema le prvi odstavek 10. člena in ne tudi ostalih, ki skupaj urejajo celoten splet možnih položajev. Tako revizija osredotoči svoja izvajanja na zatrjevano skleniteljevo zamudo, nastalo po januarju 1993, medtem ko sodišči nižjih stopenj utemeljujeta svojo odločitev z vsemi pravno relevantnimi okoliščinami, med katerimi sta ključni dve: da toženka do nastopa zavarovalnega primera ni podala izjave, da pogodbo razdira kot ji nalaga drugi odstavek 10. člena splošnih pogojev (ki jih je sama sprejela in ki jih zato drugače kot so zapisani ne more tolmačiti na škodo zavarovanca kot šibkejše stranke) in da je tožnica zavarovalno premijo poravnala 10.11.1993, kar pomeni, da ob nastopu zavarovalnega primera ni bila v zamudi. Toženka od prejema plačila (10.11.1993) do nastopa zavarovalnega primera (25.11.1993) ni storila ničesar, pač pa je sklenila sporočiti izjavo o razdrtju zavarovalne pogodbe šele po nastopu zavarovalnega primera. Sodna praksa pa se je že izrekla, da je zavarovalna pogodba obveznostna, ki se lahko molče podaljša ali obnovi, kadar stranka v zamudi izpolni svojo obveznost po preteku odrejenega časa, druga pa to sprejme kot izpolnitev pogodbe. Ob takem stanju revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovljene dejanske okoliščine presodili v skladu s pravno podlago (to je določbami 10. člena že citiranih splošnih pogojev in posebno določilom 945. člena zakona o obligacijskih razmerjih).
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - disciplinski postopek - grožnja
Sama predočitev disciplinskega postopka in suspenza, ki bi naj bil uveden, če tožnice ne bi podpisale odpovedi delovnega razmerja, ni nedopustna. Taka grožnja bi bila nedopustna, če za disciplinski postopek ne bi bilo zakonite podlage.
ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-6. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 43, 43-3.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - odpoved delovnega razmerja s konkludentnim dejanjem
V obravnavani zadevi je pomembna ugotovitev obeh sodišč, da je tožena stranka 21.3.1995 odpovedala tožniku delovno razmerje s konkludentnim dejanjem (vpisom v delovno knjižico). Takšno dejanje pa nima pravnega učinka, zato ga ne more konvalidirati kasnejši sklep o prenehanju delovnega razmerja.
Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Tožnik ni bil na razpolago v skladu z določbo 293. člena zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85), po katerem je glede takratnih vojaških oseb edino možno opredeljevati pojem na razpolago, prav tako pa do 28.7.1991 tudi ni nobenega razloga, na podlagi katerega tožniku ne bi bilo treba opravljati vojaške službe, da bi lahko ugotavljali morebitno dejansko razpolago. Tožnik bi sicer teoretično lahko bil dejansko na razpolago, če bi na primer zahtevek za priznanje pravice do pokojnine vložil pred 18.7.1991, nato pa bi v vojašnico hodil samo zaradi zadev pomembnih za pokojnino ali v zvezi z razdolževanjem. V njegovem primeru pa je vsaj do 28.7.1991, to je do vložitve zahteve za upokojitev, aktivno opravljal vojaško službo, saj za kaj drugega ni bilo niti dejanske niti pravne podlage, zato tudi ne izpolnjuje pogojev (statusa) zahtevanih v odloku.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep - prenehanje delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti - odločbe sodišča druge stopnje - materialno pravo - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v ravnanju tožnika, opisanem v dispozitivu disciplinske odločbe tožene stranke, izraženi vsi znaki hujše disciplinske kršitve "zloraba pravice do bolezenskega dopusta". To zmotno pravno presojo je sodišče sprejelo kljub dejanski ugotovitvi, da vožnja pri tožniku ni povzročila bistvene spremembe (poslabšanja) njegovega zdravstvenega stanja in ni podaljšala, zavrla ali kako drugače spremenila teka diagnostičnega postopka in zdravljenja. Na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je inštančno sodišče, ki je sprejelo vse dejanske ugotovitve prve stopnje, napravilo drugačen pravni zaključek. Ker sodi takšno pravno sklepanje v področje uporabe materialnega prava, ni utemeljen revizijski očitek, da je ostalo dejansko stanje v postopku pred nižjima sodiščema nepopolno ugotovljeno.
Po določbi prvega odstavka 2. člena zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92) tujec praviloma lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. Po določbi 16. člena ZZT preneha tujcu delovno razmerje pri delodajalcu, če s pretekom časa, za katerega je bilo izdano, preneha delovno dovoljenje. Na to določbo je sodišče v izpodbijani sodbi oprlo svojo odločitev.
izredna pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije
Kljub temu, da gre v bistvu za denarno terjatev, zahtevek ni postavljen tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, na kakšen znesek se nanaša, in ker vrednost spora tudi ni označena, revizijsko sodišče zaključuje, da revizija glede na določbe drugega odstavka 382. člena ZPP ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.
pravica do družinske pokojnine - popolna nezmožnost za delo - pogoj za pridobitev družinske pokojnine - ugotovitev obstoja nezmožnosti za delo - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - pravna ugotovitev
Razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je pravna ugotovitev, na katero je sodišče v smislu 1. odstavka 12. člena ZPP v mejah njene pravnomočnosti sicer vezano, ni pa vezano na ugotovitev tujega nosilca zavarovanja, glede tožničine popolne nezmožnosti za delo kot dejanske ugotovitve. Vprašanje tožničine popolne nezmožnosti za delo je s citirano odločbo rešeno le kot identično, ne pa predhodno vprašanje, zato omenjena pravnomočna odločba v tem delu ni ovira, da tožena stranka ne bi sama, po predpisanem postopku, ugotovila zatrjevano odločilno dejstvo.