CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004993
ZPP člen 8, 337, 337/1. OZ člen 99. ZNPosr člen 25.
izpodbojnost pogodbe - razveljavitev dogovora - tožba na razveljavitev pogodbe - rok za izpodbijanje pogodbe - prevara - pritožbene novote
Toženka tožnici izjave z dne 15. 2. 2013 niti izvoda računa št. 401/2013 z dne 15. 2. 2013 s specifikacijo ni izročila, niti je ni seznanila s cenikom. Izvod izjave z dne 15. 2. 2013 ter računa 401/2013, s katero se je tožnica zavezala toženki plačati stroške dodatnih storitev toženke iz že prejete are, je tožnica prejela šele med obravnavanim postopkom, preko svojega pooblaščenca, potem ko je slednji navedena dokumenta prejel od toženke, to je 20. 8. 2013. Tak zaključek je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi natančne kronološke analize dokumentov, s katerimi je ob posameznih opravljenih dejanjih razpolagala tožnica, in sicer: ob pozivu toženki na vračilo zadržanega zneska kupnine, ob vložitvi kazenske ovadbe zoper toženko in vložitvi tožbe. Ker je toženka izjavo z dne 15. 2. 2013 prejela šele 20. 8. 2013, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba za razveljavitev dogovora z dne 15. 2. 2013 (zaradi prevare toženke), ki je bila vložena znotraj enoletnega roka od tožničine seznanitve z izjavo, vložena pravočasno (99. člen OZ).
obvezne sestavine tožbe - nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - nedoločen tožbeni zahtevek - zavrženje tožbe kot nepopolne
Tožeča stranka je z vlogo z dne 10. 4. 2017 zgolj delno upoštevala poziv sodišča z dne 13. 3. 2017. V spis je namreč predložila dokazila, ki jih je štela za pravnorelevantna za odločitev v tem sporu, ni pa v tej vlogi navedla prav nobenih dejstev v zvezi z življenjskim dogodkom, na katerega veže nastanek svojega tožbenega zahtevka. Ker tožeča stranka ni podala opisa življenjskega primera, iz katerega po njenem mnenju izhaja tožbeni zahtevek, s tem zahtevi sodišča po popravi tožbe ni zadostila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbo kot nepopolno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00004980
ZPP člen 8, 214, 214/2, 253, 287, 287/2, 289, 289/1. URS člen 22, 23. ZDLov-1 člen 54, 54/5. ZON člen 81, 92, 92/1, 92/2, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost države - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - skrbnost dobrega gospodarja - zmanjševanje škode - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - nepotrebni dokazi
Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču pritožnika, da je z načinom varovanja oziroma ukrepi za preprečitev škode, ki jih je izvajal, ravnal kot dober gospodar. Drži sicer, da je (ob upoštevanju Pravilnika) vsaj formalno gledano izvajal tako odvračanje (s pastirskimi psi) kot ograjevanje (z elektromrežo višine 106 cm). Vendar pa ob tem ni mogoče mimo ugotovljenih dejstev, ki kažejo, da se je odvračanje in ograjevanje izvajalo na način, ki ni nudil realne možnosti za preprečitev škode oziroma vsaj njeno zmanjšanje. Elektromreža, ki jo je za varovanje uporabil tožnik, je zaradi vseh pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, morda predstavljala oviro za prehod drobnice na območje izven (ograjenega) pašnika, zagotovo pa ne (učinkovite) ovire za prehod volkov in medvedov na pašnik. Pravilna postavitev elektromreže in njeno skrbno vzdrževanje (odstranjevanje elektromrež s pašnika po koncu uporabe, tekoča popravila in napenjanje, redne kontrole električne napetosti, redno čiščenje vegetacije) bi bilo tudi tudi ob upoštevanju posebnosti pašnika, ki ga uporablja tožnik in pravil ekološke reje, mogoče. Enako velja za takojšen odvoz poginulih živali s pašnika, vzgojo pastirskih psov, pa tudi za postavitev dodatnih nočnih električnih ograd. Ti ukrepi bi bili tudi učinkoviti, saj bi, kot se je izkazalo že v letu 2011, škodo bistveno zmanjšali. Vse navedeno zadošča za zaključek, da tožnik pred škodnimi dogodki v novembru 2010 ni ravnal ustrezno standardu, ki ga predpisuje prvi odstavek 92. člena ZON.
Pretekla praksa ne more vzpostaviti širše odškodninske odgovornosti, kot jo določa zakon, tožnika pa tudi ne more razbremenjevati, da bi ravnal skrbno kot dober gospodar. Ravno vztrajanje pri pretekli praksi, ki je dejansko vzpodbujala pasivnost rejca, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in ne nasprotno. Na presojo, ali je tožnik svoje premoženje zaščitil na primeren način kot dober gospodar, ne more vplivati dejstvo, da pooblaščene osebe ZGS, ki so opravile oglede in sestavile zapisnike o škodnih dogodkih, na metode zaščite niso imele pripomb.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00006790
ZZK-1 člen 6, 166, 167, 168. SPZ člen 142. ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-2.
izvršilni naslov - izvršilni postopek na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - skupna hipoteka - vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti - zaznamba skupne hipoteke - hipotekarni (realni) dolžnik - glavna nepremičnina - stranska nepremičnina
Pri nepremičninah dolžnika je bila na podlagi izvršilnega naslova v predmetnem postopku vknjižena skupna hipoteka na podlagi takrat veljavnih določb ZZK-1, ki je določal, da se je skupna hipoteka vpisala pri glavni nepremičnini, pri kateri se je tudi zaznamovala neposredna izvršljivost notarskega zapisa, pri stranskih nepremičninah pa se je vpisala zgolj zaznamba skupne hipoteke, ne pa tudi še zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, saj je imela zaznamba skupne hipoteke za posledico, da so vsi vpisi glede vknjižene hipoteke pri glavni nepremičnini učinkovali tudi pri nepremičnini, pri kateri je bila zaznamovana skupna hipoteka.
V zemljiški knjigi zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa, ki z zaznambo pri glavni nepremičnini učinkuje tudi pri stranskih nepremičninah, torej nepremičninah dolžnika, učinkuje tudi proti vsakokratnemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini, zaradi česar je upnikov izvršilni naslov tudi primeren izvršilni naslov za izvršbo zoper dolžnika kot kasnejšega pridobitelja s (skupno) hipoteko obremenjene nepremičnine.
navidezna (simulirana) pogodba - uporaba predpisa, ki je za storilca milejši - direktni naklep - velika premoženjska škoda - dopolnitev obtožbe - modifikacija obtožnega akta - načelo zakonitosti - pravica do obrambe - prekoračenje obtožbe - zapadlost terjatve - pridobitev dodatne dokumentacije - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zahteva za izločitev izvedenca
Navedeni očitek je bil v ponovno vloženi obtožnici, potem ko je bila ta vrnjena državnemu tožilcu v popravo, glede bistvenega ponovljen, nato pa še modificiran, torej ponovno spremenjen, in z navedeno popravo in spremembami obtožba ni bila prekoračena, spremembe niso bile nedopustne in ne drži pritožbena navedba, da je postopek temeljil na obtožbi, ki dejansko ne obstaja, pa tudi ne, da je bila obtožba podvojena.
Za uporabo Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ), ki je veljal v času sklenitve pogodbe Medv-1/08 z dne 10. 3. 2008 (KZ-1 je začel veljati 1. 11. 2008) ni imelo podlage, ker v obeh primerih znesek 201.600,00 EUR predstavlja veliko premoženjsko škodo, in tega, zakaj ni uporabilo KZ, v sodbi ni bilo dolžno pojasniti. Obdolžencema očitano kaznivo dejanje, opredeljeno po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1, glede na datum sklenitve navedene pogodbe, sega tudi v časovno obdobje pred veljavnostjo KZ-1, torej v čas veljavnosti do takrat veljavnega KZ, sodišče pa za kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, uporabi zakon, ki je veljal zadnji, razen, če prejšnji ni za storilca milejši. V sodbi ni dolžno pojasnjevati, zakaj je uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, in tudi ne, zakaj je uporabilo tistega, ki je stopil kasneje v veljavo, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju veljavnosti dveh zakonov, dolžno pa je upoštevati 7. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku pa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP tako ni podana.
Terjatve upnikov, ki so zapadle 31. 1. 2009, pa bi morale biti tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljene iz listin in ne le iz izpovedb prič, saj gre za dejstva, ki iz listin izhajajo, oziroma bi moral ta dejstva ugotoviti izvedenec s pregledom listin družbe M. d.o.o. - v stečaju, v opisu kaznivega dejanja navedene terjatve pa bi morale imeti hkrati ob sebi podatek tudi o tem, kdaj je vsaka od njih zapadla. Le takšen opis jasno določa obstoj terjatve v času izdaje in izplačila računov v času od 31. 1. 2009 do 31. 8. 2009, torej v času zmanjšanja premoženja družbe M. d.o.o. in obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Za uresničitev zakonskega dejanskega stanja kaznivega dejanja oškodovanja upnikov je namreč čas nastanka in zapadlosti terjatev bistvenega pomena.
Ker je razlog za izločitev izvedenca podan, kadar je ta v delovnem razmerju pri oškodovancu, bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali navedeno delovno razmerje obstaja, kot zatrjuje pritožba, nato pa bo o utemeljenosti zahteve, da se izvedenec v zadevi izloči, odločilo. V primeru, da bo takšno razmerje ugotovilo, bo v obravnavani zadevi moral podati mnenje drugi izvedenec finančne stroke. Pri tem bo upoštevalo sodno prakso, po kateri okoliščina, da je bil izvedenec nekoč zaposlen pri oškodovancu, ne pa več v času podaje izvedenskega mnenja, ni razlog, ki bi nasprotoval postavitvi izvedenca.
Določba drugega odstavka 244. člena ZFPPIPP velja v primeru, da je v ponovljenem postopku znova izdan sklep o začetku stečajnega postopka in tedaj učinki veljajo za nazaj (retroaktivno) od prve odločitve o začetku stečaja dalje. Ali bo v novem postopku začet stečaj nad predlagateljem, registrsko sodišče ne more prejudicirati in zaradi tega ohranjati vpis, kot da je nad predlagateljem še vedno začet stečajni postopek.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba vratne hrbtenice
Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da tožnik ni zmožen opravljati del, pri katerih mora imeti vrat dalj časa v istem prisiljenem položaju oziroma v skrajnih legah vratne hrbtenice. Bolečine v vratu se pojavijo po daljši vožnji z avtomobilom, omejen je pri ukvarjanju z nekaterimi športno-rekreativnimi dejavnostmi, izogibati se mora sunkovitim gibom v vratu. Ob upoštevanju povzetih omejitev je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.500 EUR ustrezna.
izvršba v zadevah glede osebnih stikov z otroki - določitev roka za izpolnitev obveznosti - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - vsebina izreka sklepa o izvršbi
Pri izvršitvi sodne odločbe glede pravice do osebnih stikov z otrokom mora sodišče dolžniku najprej s sklepom o izvršbi določiti primeren rok za izpolnitev obveznosti, nato pa tudi izreče denarno kazen za primer, če v določenem roku te obveznosti ne bo izpolnil. Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Še nadaljnje izrekanje denarnih kazni se v postopku izvršitve odločbe o stikih ne opravlja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00005597
ZOPNI člen 2, 5, 10, 17a. ZPP člen 8, 224.
odvzem premoženja nezakonitega izvora - utemeljeni razlogi za sum - razlogi za sum - kataloško kaznivo dejanje - zakonska domneva - dokazni standard
Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI je ukrep, ki se lahko izreče tudi brez obsodilne kazenske sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - zagovor - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da bi tožnik o razlogih za svojo odsotnost moral in mogel obvestiti toženo stranko (kar je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrti alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1).
Ker sodišče prve stopnje tožnikovega osebnega zdravnika ni zaslišalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
motenje posesti - souporaba stanovanja - poseg v ustavne pravice posameznika - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Ustavno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da mora sodišče tudi v posestnomotenjskih pravdah upoštevati ustavne pravice pravdnih strank. Ves čas mora imeti pred očmi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, saj takšna dolžnost izhaja iz ustavne odločbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Z ugoditvijo postavljenemu zahtevku bi bil tožniku omogočen neomejen vstop v stanovanje, kar bi omogočilo posest in uporabo celotnega stanovanja in predmetov v njem. Navedeno pomeni poseg v ustavne pravice toženke, to je pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Ob upoštevanju ustavnih pravic toženke zahtevanega posestnega varstva tožniku ni mogoče nuditi oziroma tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj gre za prekomeren poseg v ustavne pravice toženke.
Zaradi zmotne presoje o obstoju razloga za prekinitev postopka je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se tožničin predlog za prekinitev postopka zavrne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00004987
ZPP člen 337, 337/3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/3, 15. OZ člen 131, 1035.
zahtevek po tožbi in pobotnem ugovoru - pobotni ugovor - prodajna pogodba - privolitev - spor z mednarodnim elementom - kupoprodajna pogodba - prodaja blaga - Dunajska konvencija - tuje pravo - asignacija (nakazilo) - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - uporaba slovenskega prava
Tožena stranka (slovenska družba) je v predmetnem postopku v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev do tožeče stranke (italijanska družba) zaradi nepodpisane asignacije, zaradi česar naj bi naročnik in hkrati asignat (avstrijska družba) zadržal plačila toženi stranki v višini 50.000,00 EUR. Po vsebini gre za očitek kršitve obveznosti tožeče stranke pri sprejemu izpolnitve (plačila) tožene stranke, ki izvira iz istega pogodbenega obligacijskega razmerja (prodajne pogodbe) med tožečo in toženo stranko, kot vtoževana terjatev tožeče stranke (plačilo kupnine), ter glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta se tožeča in tožena stranka konkludentno dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Presoja vtoževane terjatve po slovenskem materialnem pravu pa za toženo stranko tudi v pritožbi ni sporna. Glede na pojasnjeno, je torej potrebno tudi obstoj v pobot uveljavljane odškodninske terjatve presojati po slovenskem materialnem pravu. Za v pobot uveljavljano terjatev pa bi bilo potrebno uporabiti to pravo, četudi bi šteli, da gre za nepogodbeno odškodninsko obveznost.
Zakon za asignacijo (nakazilo) ne predvideva pisne oblike, zato za njeno učinkovanje tudi ni potreben podpis prejemnika nakazila. Asignatar bi moral le, v kolikor bi odklonil asignacijo, o tem takoj obvestiti nakazovalca (asignanta), sicer bi odgovarjal za škodo.
Tožeča stranka po pojasnjenem predloga asignacije ni bila dolžna podpisati, asignacijo pa je nedvomno tudi sprejela, zato ji ni moč očitati protipravnega ravnanja.
Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.
izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - obstoj in primernost izvršilnega naslova - preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom
Dolžniki so namreč s podpisom notarskega zapisa SV 18/2009 kot nesporno potrdili ugotovitev, da obstoji terjatev upnika do dolžnice T. B. v znesku 110.000,00 EUR s pripadki.
Ker je bil notarski zapis SV 18/2009 sklenjen 13. 1. 2009, upnik za čas pred sklenitvijo notarskega zapisa sploh nima izvršilnega naslova za pogodbene in zamudne obresti (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Prav tako utemeljeno opozarjajo, da upnik za čas po sklenitvi notarskega zapisa SV 18/2009 terjatve iz naslova pogodbenih in zamudnih obresti ni natančno opredelil tako, da bi bilo mogoče preizkusiti skladnost z izvršilnim naslovom. Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova, na obstoj in primernost izvršilnega naslova pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče lahko preizkusi usklajenost izterjevane terjatve s terjatvijo iz izvršilnega naslova le, če vsebina predloga tak preizkus omogoča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00005615
OZ člen 190, 569. ZPP člen 7, 212.
trditveno breme - dokazno breme - posojilna pogodba - prejem posojila - dvig gotovine - dokazno breme glede podlage in višine obveznosti - porazdelitev bremen - namenska poraba sredstev - poslovanje družbe - ugovor neobstoja obveznosti
Zaradi zmotne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena med pravdni stranki je dejansko stanje glede višine opravljenih dvigov s strani toženca, ostalo neugotovljeno.
poprava pisnih napak - neskladje pisno izdelane sodbe z izvirnikom
V pisno izdelani sodbi, ki je bila vročena upravičencem, je lahko prišlo do različnih formalnih napak in pomanjkljivosti ali celo do vsebinske neskladnosti z njenim izvirnikom - to je s sodbo v zapisniku o glavni obravnavi. V 365. členu ZKP je določeno, v katerih primerih in na kakšen način je mogoče te napake popraviti oziroma pomanjkljivosti in neskladja odpraviti, da bi se pisna sodba popolnoma ujemala z izvirnikom. Popravlja se lahko le pisno izdelana sodba, ne pa izvirnik sodbe. Vsebinske napake in pomanjkljivosti v izvirniku sodbe se lahko odpravijo le na podlagi vloženega pravnega sredstva oziroma z izdajo sklepa po prvem odstavku 133. člena ZKP.
kasnejša oporoka - naknadno najdena oporoka - zapuščinska obravnava - sklep o dedovanju - razveljavitev sklepa o dedovanju
Sodišče prve stopnje je na zapuščinski obravnavi dne 19. 1. 2017 razglasilo oporoke z dne 7. 11. 1994, 15. 1. 2012 in 19. 6. 2012. Oporoke z dne 8. 3. 2014 ni upoštevalo, ker je bila predložena v fotokopiji. Prisotni dediči so priznali oporoko z dne 19. 6. 2012 in predlagali, da se premoženje razdeli v skladu z določili te oporoke. Naslednji dan je bil v spis vložen izvirnik oporoke z dne 8. 3. 2014 brez posebnega spremnega dopisa. Sodišče prve stopnje ga je očitno spregledalo in izdalo izpodbijani sklep ne da bi s to, naknadno predloženo (najdeno) oporoko seznanilo dediče oziroma po potrebi ponovno razpisalo zapuščinsko obravnavo. Glede na to, da je do te situacije prišlo pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, se mora postopek nadaljevati pred zapuščinskim sodiščem (222. člen ZD).
pravica do pritožbe zoper sklep o dedovanju - dediči - pravica iz zapuščine - stranke v zapuščinskem postopku - upnik zapuščinskega postopka - nedovoljena pritožba
Pritožnica ni niti zakonita niti oporočna dedinja po zapustnici, ne uveljavlja pravice iz zapuščine, tudi ločitve zapuščine ni predlagala in tako ni stranka zapuščinskega postopka. Njena pritožba je zato nedovoljena.
delo v splošno korist - prestajanje druge zaporne kazni - olajševalne okoliščine
Okoliščina, da v primeru prestajanja zaporne kazni obdolženec ne bo mogel opravljati dela v splošno korist po sodbi, ki mu je bila izrečena za drugo kaznivo dejanje, ni razlog za izrek nižje zaporne kazni, kar prav tako predlaga v pritožbi, in od katerega bi bila odvisna odločitev, ali je zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki ga sodišče obravnava, obdolžencu mogoče izreči.