Četudi je pritožnica vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti v zvezi s 503. členom ZGD-1 in vložila ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju III Cpg 26/2016 z dne 3. 3. 2016, pritožbeno sodišče meni, da ni razloga, da bi zaradi tega prekinilo postopek in odložilo odločanje v sporni zadevi do odločitve Ustavnega sodišča, ker meni, da gre pri 503. členu ZGD-1 za ureditev, ki družbeniku omogoča, da od drugega družbenika zahteva, da ta ravna v celoti skladno z zakonom in družbeniško pogodbo in s tem zagotovi, da družbenik izpolni svojo obveznosti, ki so nastale iz družbeniškega položaja. Gre za izpolnitev obveznosti družbenika do družbe, zato družbenik nastopa v svojem imenu in za račun družbe, cilj tožbe pa je, da se ohranja družbena disciplina, trdnost družbe in položaj enakih obveznosti družbenikov.
Ker se tožba vlaga za račun družbe in ker je njen cilj izpolnitev v korist družbe, je zakonodajalec za to, da omogoči in olajša vlaganje družbeniških tožb, breme stroškov naložil družbi, ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov, kar pa ni vselej lahko, ker gre pri družbah za omejeno odgovornostjo za družbenike, ki so bolj osebno povezani kot je to značilno za delničarje delniških družb in pogosto pride do situacije, ko družba ne ukrepa, pa bi morala. Ko ukrepa družbenik in vloži družbeniško tožbo, samo izvršuje tisto, kar bi morala družba, zato pa je tudi po zakonu njej naloženo, da krije stroške postopka.
Pritožba ima sicer prav, da ZST-1 v 3. členu določa, da mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Drži tudi, da ZST-1 za družbeniške tožbe ne določa drugače, toda specialna določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 pove, da stroške postopka krije družba in tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tudi sodno takso, kot del stroškov postopka najprej nositi družba, ta pa se lahko odloči v odvisnosti od uspeha v postopku ali bo stroške refundirala od družbenika kot stranke pravdnega postopka, v katerem se po 2.členu ZST-1 plačujejo sodne takse.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - ukinitev delovnega mesta
Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se je sklicevala na uvedbo novega poslovnega modela, na reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja podružnice in v zvezi s tem na ukinitev delovnega mesta cenilec avtomobilskih škod in senior cenilec škod (na katerem je delal tožnik), saj je obseg dela na teh dveh delovnih mestih tako majhen, da ne omogoča dela niti enemu delavcu za krajši delovni čas; opravljanje del in nalog pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi tako ni več potrebno, preostala dela in naloge pa bodo po potrebi opravili drugi delavci v podružnici in pogodbeni partner. V sporu o zakonitosti odpovedi, ki je podana iz takšnega organizacijskega razloga, je ključna presoja, ali je delodajalec dejansko ukinil določeno delovno mesto in preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje, ne toliko presoja smotrnosti odločitve. Vseeno je dopustno preveriti, ali ni bila reorganizacija izvedena s šikanoznim namenom, kot ga je zatrjeval tožnik. I
Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Ker je dokazna ocena prosta, je nesprejemljiv pritožbeni očitek, da tožnikovi dokazi niso bili upoštevani. Sodišče jih nikakor ni prezrlo, pač pa je po njihovi primerjavi s toženčevimi dokazi ter glede na uspeh celotnega postopka upravičeno podvomilo o tožnikovih trditvah. Ni bistveno število dokazov, ampak njihova kakovost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00005744
ZMed člen 9, 9/2, 12. ZPP člen 66, 67, 70, 71, 72, 72/2, 87, 87/4, 286b, 286b/1, 287, 287/2. ZOdv člen 1, 1/3, 16, 16/1, 37, 37/1.
škoda povzročena z objavo v medijih - odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje - odgovornost delodajalca - odgovornost izdajatelja - odgovorna oseba - izdajatelj medija - lastnik izdajatelja medija - razvid medijev - pasivna legitimacija - zastopanje - zavrnitev predlaganih dokazov - grajanje procesnih kršitev - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - izločitev sodnika - zahteva za izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - delegacija pristojnosti - nujna delegacija
Odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje nosita izdajatelj in odgovorni urednik, ki sta vpisana v razvid medijev. Kdo je izdajatelj in kdo odgovorni urednik, je razvidno iz razvida medijev. S tem so tudi določeni subjekti, ki so odgovorni za programsko vsebino medija.
Izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi tudi temeljno odgovornost za njeno izvajanje (drugi odstavek 9. člena ZMed). Iz povedanega izhaja, da je izdajatelj tisti, ki nosi odgovornost za programsko vsebino in njeno razširjanje. Lastnik izdajatelja medija in izdajatelj medija sta dve ločeni pravni osebi, izdajatelj samostojno oblikuje programsko zasnovo medija in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. Za objavljeno vsebino torej odgovarja izdajatelj medija in ne lastnik izdajatelja medija (tožena stranka) pa čeprav slednji vpliva na izdajatelja medija. Ravno zaradi različnih vplivov na medije je potrebna specialna zakonska ureditev, ki določa, da je izdajatelj medija tisti, ki vedno odgovarja za objavljene vsebine oziroma prispevke.
Če tožnik meni, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika (70. člen ZPP) lahko zahteva njegovo izločitev. To mora zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). V skladu z določbo 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako postopek lažje opravil, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožnik ni postavil predloga, v katerem bi uveljavljal razloge iz 67. člena ZPP. Pritožbena navedba, da je tožnik udeležen v večih postopkih, ki se vodijo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pa sama po sebi ne utemeljuje izločitve oziroma določitve drugega stvarno pristojnega sodišča.
Tožena stranka ne nosi trditvenega (in dokaznega) bremena o tem, da med strankama ni prišlo do pogodbenega konsenza. To je namreč predpostavka za nastanek pogodbene obveznosti, to predpostavko pa mora dokazati tisti, ki uveljavlja iz pogodbe nastalo pravico.
OZ člen 190, 190/1. EZ-1 člen 372, 372/2, 374, 374/2, 374/3, 375, 375/1, 375/5, 376, 376/4, 376/5, 518, 518/2, 554.
podpora električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov - finančna pomoč za tekoče poslovanje - pogoji za pridobitev pravice - spremenjene okoliščine - ugotovitvena odločba - časovna veljavnost odločbe - učinek za nazaj - prepoved retroaktivnosti - poseganje v pridobljene pravice - prenehanje pogodbe - neupravičena pridobitev
Na podlagi tretjega odstavka 15. člena zadevne pogodbe in drugega odstavka 20. člena Uredbe v zvezi s 3. alinejo 9. člena Pravil oziroma 12. člena zadevne pogodbe v zvezi s 5. alinejo 9. člena Pravil ter petega odstavka 376. člena EZ-1 pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore, to pa je, glede na odločbo Agencije za energijo, v zadevnem primeru z dnem 15. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da od 16. 1. 2015 dalje temelj obveznosti tožeče stranke zagotavljati podporo toženi stranki ni bil več podan, zato je tožena stranka vtoževani znesek prejete podpore dolžna vrniti tožeči stranki.
Če nastopijo spremenjene okoliščine (prenehanje lastništva proizvodne naprave), potem po samem zakonu pravica preneha, saj je že dokončno oziroma pravnomočno priznana pravica priznana samo ob časovnem dejanskem in pravnem stanju izdane odločbe, če pa se dejansko stanje spremeni tako, da ni več pogojev za priznanje pravice, ta preneha. Agencija za energijo je po ugotovitvi, da tožena stranka zaradi spremenjenih okoliščin ni več upravičena do podpore, izdala ugotovitveno odločbo o prenehanju pravice do podpore za nazaj. Ker gre za ugotovitveno odločbo, ki samo ugotavlja prenehanje pravice, lahko učinkuje za nazaj (ex tunc) od nastanka dejstva, ki je pomembno za prenehanje pravnega razmerja. Prav tako pa lahko Agencija za energijo na podlagi izrecnega pooblastila iz tretjega odstavka 374. člena EZ-1 izda odločbo, s katero odpravi (torej z učinkom ex tunc, za nazaj) odločbo o dodelitvi podpore.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00006790
ZZK-1 člen 6, 166, 167, 168. SPZ člen 142. ZIZ člen 17, 17/1, 17/1-2.
izvršilni naslov - izvršilni postopek na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - skupna hipoteka - vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti - zaznamba skupne hipoteke - hipotekarni (realni) dolžnik - glavna nepremičnina - stranska nepremičnina
Pri nepremičninah dolžnika je bila na podlagi izvršilnega naslova v predmetnem postopku vknjižena skupna hipoteka na podlagi takrat veljavnih določb ZZK-1, ki je določal, da se je skupna hipoteka vpisala pri glavni nepremičnini, pri kateri se je tudi zaznamovala neposredna izvršljivost notarskega zapisa, pri stranskih nepremičninah pa se je vpisala zgolj zaznamba skupne hipoteke, ne pa tudi še zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, saj je imela zaznamba skupne hipoteke za posledico, da so vsi vpisi glede vknjižene hipoteke pri glavni nepremičnini učinkovali tudi pri nepremičnini, pri kateri je bila zaznamovana skupna hipoteka.
V zemljiški knjigi zaznamovana neposredna izvršljivost notarskega zapisa, ki z zaznambo pri glavni nepremičnini učinkuje tudi pri stranskih nepremičninah, torej nepremičninah dolžnika, učinkuje tudi proti vsakokratnemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini, zaradi česar je upnikov izvršilni naslov tudi primeren izvršilni naslov za izvršbo zoper dolžnika kot kasnejšega pridobitelja s (skupno) hipoteko obremenjene nepremičnine.
izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - obstoj in primernost izvršilnega naslova - preizkus skladnosti predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom
Dolžniki so namreč s podpisom notarskega zapisa SV 18/2009 kot nesporno potrdili ugotovitev, da obstoji terjatev upnika do dolžnice T. B. v znesku 110.000,00 EUR s pripadki.
Ker je bil notarski zapis SV 18/2009 sklenjen 13. 1. 2009, upnik za čas pred sklenitvijo notarskega zapisa sploh nima izvršilnega naslova za pogodbene in zamudne obresti (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ). Prav tako utemeljeno opozarjajo, da upnik za čas po sklenitvi notarskega zapisa SV 18/2009 terjatve iz naslova pogodbenih in zamudnih obresti ni natančno opredelil tako, da bi bilo mogoče preizkusiti skladnost z izvršilnim naslovom. Izvršbo je mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova, na obstoj in primernost izvršilnega naslova pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče lahko preizkusi usklajenost izterjevane terjatve s terjatvijo iz izvršilnega naslova le, če vsebina predloga tak preizkus omogoča.
delo v splošno korist - prestajanje druge zaporne kazni - olajševalne okoliščine
Okoliščina, da v primeru prestajanja zaporne kazni obdolženec ne bo mogel opravljati dela v splošno korist po sodbi, ki mu je bila izrečena za drugo kaznivo dejanje, ni razlog za izrek nižje zaporne kazni, kar prav tako predlaga v pritožbi, in od katerega bi bila odvisna odločitev, ali je zaporno kazen za kaznivo dejanje, ki ga sodišče obravnava, obdolžencu mogoče izreči.
Glede na določbo 20. člena ZKolP je kot obvezni postopek za mirno rešitev spora o pravicah določen le postopek pogajanj (drugi odstavek 20. člena ZKolP), medtem ko sta postopka za mirno rešitev takšnega spora s posredovanjem ali z arbitražo le možna načina za rešitev tega spora. V tretjem in četrtem odstavku 20. člena ZKolP je namreč določeno, da lahko vsaka stranka predlaga posredovanje strokovnjaka (in ne da mora biti predlagano posredovanje strokovnjaka) oziroma, da se stranki lahko sporazumeta o reševanju spora o pravicah za arbitražo. Glede na navedeno in ob upoštevanju načela, da je treba omejitev dostopa do sodišča oziroma pravice do sodnega varstva (ki jo zagotavlja že 23. člen URS) razlagati restriktivno (obstoj procesne predpostavke kot pogoj za dopustnost sodnega varstva pa predstavlja omejitev pravice do sodnega varstva). To pa pomeni, da predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo po 23. členu ZDSS-1 (glede na 11. člen podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi z 20. členom ZKolP) le predhodno začet in neuspešno zaključen postopek pogajanj.
Za izpolnitev procesne predpostavke mirne rešitve spora ni bistveno, na pobudo oziroma predlog katere od strank kolektivne pogodbe so se ta pogajanja začela, bistveno je, da so bila začeta in da se niso uspešno zaključila.
absolutna bistvena kršitev določb postopka - subsidiarna uporaba ZPP - sodna določitev meje - usmerjeno opozorilo sodišča - materialno procesno vodstvo - nepravdni postopek ureditve meje - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznega predloga
Navzočnost priče na naroku in pri zasliševanju namreč ne pomeni relevantnega razloga za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem take priče. ZPP v prvem odstavku 238. člena določa, da se priče zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, vendar tudi kršitev pravila o ločenem zasliševanju ni ovira, da se sodna odločba ne bi smela opirati na izpovedbo priče, ki je bila seznanjena z izpovedbami prič, ki so bile zaslišane pred njo. Je pa to okoliščino treba upoštevati pri dokazni oceni njene izpovedbe. Enako velja tudi za primer kot je konkretni, ko sta bili priči (kot izhaja iz zapisnika) delno navzoči na samem naroku.
Ker je bilo o terjatvi zoper solidarnega dolžnika že pravnomočno odločeno, je toženca (dolžnika iste terjatve) treba obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen. Ker materialno-pravno določilo o solidarnosti dolžnikov v izreku sodbe ni upoštevano, je sodba spremenjena.
Za nepravdni postopek velja specifična ureditev stroškovnih posledic. Navedeno velja tako za stroške udeležencev kot za skupne stroške glede glavne stvari.
Sodna taksa za predlog sodi med skupne stroške in ne med stroške predlagatelja. V primeru, da bi predlagatelja sodno takso plačala, bi ta postala del skupnih stroškov, o katerih bi bilo treba odločiti. V konkretnem primeru sodna taksa ni bila plačana (predlagatelja sta bila plačila oproščena), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da so nasprotni udeleženci predlagateljema dolžni povrniti skupne stroške postopka, ki zajemajo tudi sodno takso, materialnopravno napačna.
ZNP člen 168, 168/1, 168/3. ZUreP-1 člen 104, 105, 105/5. ZUPUDPP člen 52, 64.
predlog za sodni depozit - sodni depozit - razlastitev - nujni postopek - odškodnina zaradi razlastitve
Iz navedb v predlogu jasno izhaja, da gre za predlog sodnega pologa, povezan z nujnim postopkom razlastitve. Sodišče bi torej utemeljenost predloga moralo v skladu z navedbami v predlogu presoditi po določbah 104. in 105. člena ZUreP-1 in/oziroma 52. člena ZUPUDPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00004987
ZPP člen 337, 337/3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/3, 15. OZ člen 131, 1035.
zahtevek po tožbi in pobotnem ugovoru - pobotni ugovor - prodajna pogodba - privolitev - spor z mednarodnim elementom - kupoprodajna pogodba - prodaja blaga - Dunajska konvencija - tuje pravo - asignacija (nakazilo) - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - uporaba slovenskega prava
Tožena stranka (slovenska družba) je v predmetnem postopku v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev do tožeče stranke (italijanska družba) zaradi nepodpisane asignacije, zaradi česar naj bi naročnik in hkrati asignat (avstrijska družba) zadržal plačila toženi stranki v višini 50.000,00 EUR. Po vsebini gre za očitek kršitve obveznosti tožeče stranke pri sprejemu izpolnitve (plačila) tožene stranke, ki izvira iz istega pogodbenega obligacijskega razmerja (prodajne pogodbe) med tožečo in toženo stranko, kot vtoževana terjatev tožeče stranke (plačilo kupnine), ter glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta se tožeča in tožena stranka konkludentno dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Presoja vtoževane terjatve po slovenskem materialnem pravu pa za toženo stranko tudi v pritožbi ni sporna. Glede na pojasnjeno, je torej potrebno tudi obstoj v pobot uveljavljane odškodninske terjatve presojati po slovenskem materialnem pravu. Za v pobot uveljavljano terjatev pa bi bilo potrebno uporabiti to pravo, četudi bi šteli, da gre za nepogodbeno odškodninsko obveznost.
Zakon za asignacijo (nakazilo) ne predvideva pisne oblike, zato za njeno učinkovanje tudi ni potreben podpis prejemnika nakazila. Asignatar bi moral le, v kolikor bi odklonil asignacijo, o tem takoj obvestiti nakazovalca (asignanta), sicer bi odgovarjal za škodo.
Tožeča stranka po pojasnjenem predloga asignacije ni bila dolžna podpisati, asignacijo pa je nedvomno tudi sprejela, zato ji ni moč očitati protipravnega ravnanja.
Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.
pravica do pritožbe zoper sklep o dedovanju - dediči - pravica iz zapuščine - stranke v zapuščinskem postopku - upnik zapuščinskega postopka - nedovoljena pritožba
Pritožnica ni niti zakonita niti oporočna dedinja po zapustnici, ne uveljavlja pravice iz zapuščine, tudi ločitve zapuščine ni predlagala in tako ni stranka zapuščinskega postopka. Njena pritožba je zato nedovoljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00004980
ZPP člen 8, 214, 214/2, 253, 287, 287/2, 289, 289/1. URS člen 22, 23. ZDLov-1 člen 54, 54/5. ZON člen 81, 92, 92/1, 92/2, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odgovornost države - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - skrbnost dobrega gospodarja - zmanjševanje škode - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - nepotrebni dokazi
Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču pritožnika, da je z načinom varovanja oziroma ukrepi za preprečitev škode, ki jih je izvajal, ravnal kot dober gospodar. Drži sicer, da je (ob upoštevanju Pravilnika) vsaj formalno gledano izvajal tako odvračanje (s pastirskimi psi) kot ograjevanje (z elektromrežo višine 106 cm). Vendar pa ob tem ni mogoče mimo ugotovljenih dejstev, ki kažejo, da se je odvračanje in ograjevanje izvajalo na način, ki ni nudil realne možnosti za preprečitev škode oziroma vsaj njeno zmanjšanje. Elektromreža, ki jo je za varovanje uporabil tožnik, je zaradi vseh pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, morda predstavljala oviro za prehod drobnice na območje izven (ograjenega) pašnika, zagotovo pa ne (učinkovite) ovire za prehod volkov in medvedov na pašnik. Pravilna postavitev elektromreže in njeno skrbno vzdrževanje (odstranjevanje elektromrež s pašnika po koncu uporabe, tekoča popravila in napenjanje, redne kontrole električne napetosti, redno čiščenje vegetacije) bi bilo tudi tudi ob upoštevanju posebnosti pašnika, ki ga uporablja tožnik in pravil ekološke reje, mogoče. Enako velja za takojšen odvoz poginulih živali s pašnika, vzgojo pastirskih psov, pa tudi za postavitev dodatnih nočnih električnih ograd. Ti ukrepi bi bili tudi učinkoviti, saj bi, kot se je izkazalo že v letu 2011, škodo bistveno zmanjšali. Vse navedeno zadošča za zaključek, da tožnik pred škodnimi dogodki v novembru 2010 ni ravnal ustrezno standardu, ki ga predpisuje prvi odstavek 92. člena ZON.
Pretekla praksa ne more vzpostaviti širše odškodninske odgovornosti, kot jo določa zakon, tožnika pa tudi ne more razbremenjevati, da bi ravnal skrbno kot dober gospodar. Ravno vztrajanje pri pretekli praksi, ki je dejansko vzpodbujala pasivnost rejca, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in ne nasprotno. Na presojo, ali je tožnik svoje premoženje zaščitil na primeren način kot dober gospodar, ne more vplivati dejstvo, da pooblaščene osebe ZGS, ki so opravile oglede in sestavile zapisnike o škodnih dogodkih, na metode zaščite niso imele pripomb.
OZ člen 132, 149, 153, 240, 579, 583, 587, 604. ZPP člen 70, 70-6, 236a, 236a/6, 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-15.
povrnitev premoženjske škode - nevarna dejavnost - domneva vzročnosti - pogodbena odškodninska odgovornost - letenje z jadralnim letalom
Ker obravnavani škodni dogodek ni posledica abstraktne nevarnosti, zaradi katere je letenje z jadralnim letalom nevarna dejavnost, domnevna vzročnost ni vzpostavljena. Raziskati je treba vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo.
Intervenient je vedel, da se izdana sodba nanj neposredno nanaša in da je zoper njo vložil pritožbo, ki preprečuje pravnomočnost.
Vložitev pritožbe zoper sodbo je bila ustavno zagotovljena pravica intervenienta in edini je imel dispozicijo s pritožbo. Ne zanika, da jo je umaknil in sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 65.. ZUJF člen 173, 173/2.
obstoj dejanskega delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - krajši delovni čas
Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja s krajšim triosminskim delovnim časom. Če ima razmerje, ki je sporno, vse elemente delovnega razmerja, je možno ugotoviti obstoj delovnega razmerja tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1).