Dejstvo, da je bilo sedaj ugotovljeno, da imata tožnika pravico do posesti, še ne pomeni, da sta imela v kritičnem času (torej pred zatrjevanim motilnim ravnanjem) posest, torej dejansko oblast stvari. Kdor pred motenjem ni imel posesti, pa ni deležen sodnega varstva posesti.
odškodninska odgovornost - grožnja drugi osebi - poseg v osebnostne pravice posameznika - več oškodovancev - stanje nerazsodnosti v času škodnega dogodka - obsodilna kazenska sodba - vezanost na obsodilno kazensko sodbo - nastanek škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - izvedensko mnenje - prosti preudarek - določitev višine odškodnine po prostem preudarku
Kadar identično dejansko stanje obravnavata tako pravdno kot kazensko sodišče, je pravdno sodišče v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitve o vseh konstitutivnih elementih kaznivega dejanja, torej na ugotovitve o protipravnosti, obstoju vzročne zveze, nastanku prepovedane posledice ter storilčevi krivdi. Sodišče prve stopnje je bilo tako vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, da je toženec resno zagrozil prvemu tožniku. Ostali trije tožniki svoje odškodninske terjatve niso utemeljevali z drugim dogodkom, ki bi se zgodil istega dne, temveč so navajali, da je v istem dogodku škoda nastala tudi njim, saj so bili pri dogajanju prisotni in so se ravno zaradi toženčevih groženj, izrečenih prvemu tožniku, ustrašili za lastno varnost. Škoda (strah zaradi lastne ogroženosti) je torej vsem nastala iz istega toženčevega ravnanja, ki ga po naravi stvari ni mogoče presojati različno v razmerju do posameznih oškodovancev.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotavljalo, kakšen vpliv je imelo toženčevo ravnanje na mladoletna otroka (v času dogodka stara 4 in 6 let) in ali je privedlo do porušenja njunega duševnega ravnovesja.
Grožnje in vznemirjanja toženca so se večkrat ponavljale, zaradi česar ni bilo mogoče jasno razmejiti škode, ki jo je posamezen tožnik utrpel zgolj zaradi tožnikovega ravnanja 6. 7. 2013. Tako je v skladu s 216. členom ZPP odškodnino tožnikom odmerilo po prostem preudarku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004259
ZPotK člen 13. ZPP člen 7, 212, 287, 287/1, 337, 337/1. OZ člen 346.
kreditna pogodba - nenamenski kredit - zamuda s plačilom dveh obrokov - odpoved kreditne pogodbe - odpoved pogodbe - višina dolga - delno plačilo dolga - trditveno in dokazno breme - pritožbene novote - izvajanje dokazov
Tožnica je višino dolga natančno opredelila z listinskimi dokazi, toženec pa je višini dolga zgolj pavšalno oporekal s trditvijo, da je njegov dolg manjši od zatrjevanega.
Narokov, na katere je bil toženec pravilno vabljen, se ni udeležil. Zdravniškega potrdila glede naroka 15. 11. 2016 ni predložil na predpisanem obrazcu, naroka dne 24. 1. 2017 pa se ni udeležil z opravičilom, da se mu je na avtocesti pokvarilo vozilo. Udeležbe na naroku dne 14. 3. 2017, na katerega je bil pravilno vabljen, ni opravičil, zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče v postopku narok izvedlo kljub njegovi upravičeni odsotnosti. Posledično ne drži pritožbeni očitek, da sodišče dokazov v toženčevo korist neutemeljeno ni izvajalo, saj njegovo zaslišanje zaradi neupravičenega izostanka ni bilo možno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004157
OZ člen 619. ZPP člen 451, 452, 458, 458/1.
dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - konkretizacija navedb - zapadlost terjatve - končni obračun - prevzem dela - podjemna pogodba (pogodba o delu) - plačilo opravljenih del - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj celo tožeča stranka ne bi povedala, plačilo katerih konkretnih del zahteva. Pritožba pravilno izpostavlja, da je ta v tožbi navedla (le), da vtožuje plačilo dodatnih del, ki so specificirana v priloženi rekapitulaciji del. Na nadaljnji ugovor tožene stranke, da ne ve, za katera dela gre, je nato v drugi pripravljalni vlogi ta tudi izrecno naštela. S tem je dopolnila svojo navedbo o tem, katera dela je opravila. Po oceni višjega sodišča tako ni šlo za navajanje novih dejstev v (drugi) pripravljalni vlogi, ampak le za specifikacijo (podrobnejšo opredelitev) že zatrjevanih dejstev. Sodišče prve stopnje zato z njihovim upoštevanjem ni kršilo določb 451. in 452. člena ZPP. Tudi če bi to storilo, pa bi takšna kršitev pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšne kršitve v sporih majhne vrednosti niso dovoljen pritožbeni razlog, zato jih višje sodišče v nobenem primeru ne bi moglo upoštevati (458. člen ZPP). Navedene kršitve bi sicer lahko privedle do kršitve pravice do izjave (če tožena stranka ne bi imela možnosti, da se do novih trditev opredeli), ki pa bi jo bilo mogoče presojati le, če bi jo tožena stranka v pritožbi zatrjevala.
Prav tako ni res, da bi plačilo za vtoževana dela na objektu lahko zapadlo šele po tem, ko bi bil izdelan končni obračun. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila dela, katerih plačilo tožeča stranka zahteva v tem postopku, opravljena, objekt pa prevzet. To zadošča za zaključek, da je terjatev tožene stranke zapadla. Končni obračun namreč ni edina možna podlaga za zahtevek za plačilo opravljenih del. Takšno posledico ima tudi dejstvo izročitve in prevzema del. Okoliščina, da stranki nista podpisali končnega obračuna del, zato ne more predstavljati razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka.
ZPP člen 2, 2/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
povrnitev nepremoženjske škode - povrnitev premoženjske škode - padec na ledu - sprožilni dejavnik - doktrina jajčne lupine - vzročna zveza - izvedena priča - dokaz z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje bi moralo trditveno tezo tožnice korektno razčistiti z izvedbo dokaznega predloga s postavitvijo interdisciplinarne izvedenske komisije, da bi se okoliščine, bistvene za presojo tega razmerja glede sprožilnega dejavnika oziroma sovzroka za razvoj sindroma fibromialgije, razčistile.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00005211
OZ člen 178, 179. ZPP člen 154, 154/2, 212, 339, 339/2, 339/2-12. URS člen 34, 35, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
svoboda izražanja - objava fotografije - okrnitev osebnostnih pravic - poseg v čast in dobro ime - kolizija ustavnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - pravica do odškodnine - okoliščine konkretnega primera - namen odškodnine - subjektivni in objektivni kriterij
Protipravnost ravnanja toženke se kaže tako v posegu v tožnikovo čast in dobro ime, kot tudi v posegu v tožnikovo pravico do družinskega življenja. Pri presoji sorazmernosti sankcije pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da določitev odškodnine poleg drugih sankcij (objava sodbe in opravičila) v konkretnem primeru ne pomeni pretirane sankcije za toženko. Pritožbeno sodišče v tem delu poudarja, da nikakor ne želi, da bi se novinarji zaradi strahu pred kaznijo izogibali kritičnemu komentiranju družbenega dogajanja. Vendar pa toženka v konkretnem primeru ne ponudi zadostnih trditev in dokazov (212. člen ZPP), ki bi ob upoštevanju tako imenovanega zastraševalnega učinka (angl. chilling effect) lahko vodili k drugačni odločitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODZ - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00005091
ZPP člen 184, 184/2, 184/3, 185, 185/1, 285, 339, 339/1. ODZ člen 1460 - 1477. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2, 72/3. ZD člen 221, 221/1.
pridobitev lastninske pravice - ugotovitev obstoja lastninske pravice - objektivna sprememba tožbe - označba nepremičnine - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neodpravljiva nesklepčnost zahtevka - priposestvovanje - dobrovernost - dobroverna in zakonita posest - vpis v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Dejstvo, da so tožniki nepremičnino z ID znakom 000-1151/0-0 tekom postopka popravili na način, da so jo opredelili z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0 ne pomeni, da so zahtevali drugo stvar. Ker so z navedenim popravkom v naravi zahtevali isto stvar, poprava (očitne) pomote, ki se je nanašala na označbo nepremičnine z ID znakom 000-1151/0-0, ni predstavljala objektivne spremembe tožbe. Prav tako spremembe v zahtevku, ki so se nanašale na dovolitev geodetske odmere, niso predstavljale objektivne spremembe tožbe. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 184. člena ZPP takšne popravke dopustiti in vsebinsko odločiti o zahtevku glede nepremičnin z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0.
Nepremičnina s parc. št. *49/2 tvori ozemeljsko celoto s spornimi deli nepremičnin s parc. št. 1052 in 1151/16, tožbeni zahtevek glede nepremičnine s parc. št. *49/2 pa temelji na enaki dejanski in pravni podlagi kot glede ostalih delov nepremičnin. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje lahko pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede nepremičnine s parc. št. *49/2 uporabilo že zbrano procesno gradivo. Ker bi se na ta način celotno sporno pravno razmerje med pravdnimi strankami dokončno uredilo, je bilo v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu in načelom ekonomičnosti postopka sodišče dolžno takšno objektivno spremembo tožbe dopustiti.
V okoliščinah konkretnega primera je upoštevaje tožbeno naracijo očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom iz primarnega tožbenega zahtevka objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku.
Stališče izpodbijane sodbe, da A. A. ni mogel biti v dobri veri, ker mu je bilo znano, da v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot lastnik spornega dela nepremičnine, je materialnopravno zmotno. Če je imel A. A. od leta 1972 sporni del nepremičnine s parc. št. 1052 v posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, to pomeni, da je bil lahko upravičeno prepričan, da je navedeni del nepremičnine njegova last na podlagi veljavnega pravnega naslova. Ker v spornem obdobju zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, ni mogoče reči, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da na spornem delu nepremičnine ni pridobil lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72. Čeprav se je na podlagi sklepa O 1458/72 kot lastnik vknjižil B. B., bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bil B. B. na podlagi istega sklepa dolžan A. A. izdati odpisno dovoljenje. Dejstvo, da sklep o dedovanju O 1458/72 ni bil izvršen s parcelacijo, ne pomeni, da bi A. A. tekom priposestvovalne dobe moral imeti razloge za dvom v obstoj svoje lastninske pravice in da ni bil dobroverni ter zakoniti posestnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00005084
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.. URS člen 2, 23, 23/1, 33, 158.. ZIZ člen 3, 10, 10/2, 42, 55, 55/1, 56, 76, 76/1.. ZPP člen 319, 319/1, 385, 385/1, 386.
pravnomočnost sklepa o izvršbi - poseg v načelo pravnomočnosti - dopustnost posega v lastninsko pravico - splošno načelo sorazmernosti - več izvršilnih sredstev - nepremičninska izvršba - omejitev izvršbe - na predlog stranke ali po uradni dolžnosti - sodba praksa ESČP
Pravnomočna sodna odločba, s katero je vsebinsko odločeno o v predlogu za izvršbo podani zahtevi za sodno varstvo prisilne izvršbe, veže stranke in sodišče. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je kot načelo ustavna kategorija, ki zagotavlja nespremenljivost oziroma trdnost pravnih razmerij, vzpostavljenih s sodno odločbo, zaradi česar se lahko stranke, na katere se takšna sodna odločba nanaša, nanjo zanesejo. Pravnomočnost kot bistvena prvina pravice do sodnega varstva je močnejša in pomembnejša od vsebinske kakovosti sodne odločbe. Pravnomočna odločitev se sprejema kot pravilna in resnična, četudi je lahko obremenjena z napakami.
Sodišče prve stopnje mora biti pozorno na spoštovanje načela sorazmernosti na način, da bo upoštevalo stopnjevitost posega v dolžničino premoženje. Po uradni dolžnosti bo najprej sledilo možnosti poplačila upnikove (glede na podani umik za glavno terjatev) edine preostale majhne terjatve izvršilnih stroškov iz morebitnih drugih milejših izvršilnih sredstev (3. člen ZIZ ter 2. in 33. člen Ustave in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, sodba ESČP v zadevi Vaskršić). Prodajo nepremičnin sme izvesti le kot zadnjo in skrajno možnost, ko poplačilo iz drugih izvršilnih sredstev v razumnem roku ni uspešno.
ZIZ člen 9, 9/3. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/3. ZPP člen 12, 324, 324/6, 339, 339/1.
tek roka za vložitev pravnega sredstva - sodne počitnice - nujne zadeve - postopek zavarovanja - postopek s pravnimi sredstvi - načelo pomoči prava neuki stranki
Med nujne zadeve ne sodi zgolj izdaja predhodne ali začasne odredbe. Odločanje o nujnih zadevah v postopku zavarovanja pomeni izdajo odločbe v celotnem postopku zavarovanja na prvi stopnji, kakor tudi postopek z vsemi pravnimi sredstvi ter odločanje o pravnih sredstvih.
V nujnih zadevah tečejo procesni roki tudi med sodnimi počitnicami.
Sodišče mora skladno z 12. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sicer opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. V okviru tega določila je sodišču naloženo, da mora odločba vsebovati pravni pouk in da je vsebina pravnega pouka takšna, kot jo določa zakon. S prejemom sklepa z dne 21. 7. 2017 je bil upnik opozorjen, da mora zoper omenjeni sklep vložiti pritožbo v roku 8 dni od prejema sklepa. V tem primeru ni bilo sodišče dolžno v pravnem pouku sklepa z dne 21. 7. 2017 posebej navajati, da procesni roki za vložitev pritožbe zoper sklep z dne 21. 7. 2017 tečejo tudi v času sodnih počitnic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00004724
SPZ člen 68, 100. SZ-1 člen 23, 48, 48/2, 61. ZPP člen 76, 76/3, 76/5. OZ člen 239, 311, 314, 314/1, 352, 355, 355/1, 355/1-6.
sposobnost biti stranka - podelitev sposobnosti biti stranka - skupnost etažnih lastnikov kot stranka postopka - nujno sosporništvo - upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov - obveznost etažnih lastnikov - terjatev skupnosti etažnih lastnikov - terjatev upravnika - terjatev upravnika do etažnega lastnika - zastaranje terjatev iz naslova storitev upravljanja - pogoji za pobot terjatev - vzajemnost terjatve
Po bogati sodni praksi ni ovire, da sodišče etažnim lastnikom točno določenih nepremičnin prizna lastnost stranke v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno etažnim lastnikom določenih nepremičnin priznalo lastnost pravdne stranke z učinkom v obravnavanem postopku.
Tožena stranka je bivši upravnik skupne kotlovnice, katere skupni lastniki so etažni lastniki posameznih nepremičnin. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov na podlagi zakona (drugi odstavek 48. člena SZ-1) in pogodbe o upravljanju, ni pa nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom. Akontacije za stroške centralnega ogrevanja so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, upravnik pa z njimi le gospodari do prenehanja upravljanja. Upravnik ima torej le položaj zastopnika, zato zgolj na podlagi zakona ne more v lastnem imenu in za svoj račun izterjevati stroškov centralnega ogrevanja, lahko pa bi lastniki s pogodbo nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja
Terjatve skupnosti lastnikov na podlagi 61. člena SZ-1 ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika iz naslova upravnine, saj se v bistvenem razlikujeta. Skupnost lastnikov kot enovita celota zato ni pasivno legitimirana za v pobot uveljavljano terjatev, ki se nanaša na plačila stroškov upravljanja. Tožena stranka ima terjatev do posameznega etažnega lastnika le v višini njegovega solastninskega deleža na skupnih delih kotlovnice.
ZTLR člen 28, 28/4, 72, 72/2. SPZ člen 43, 44, 44/2.
pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - priposestovanje lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera posestnika - dobra vera pravnega prednika - dobra vera pravnega naslednika - priposestvovalna doba - priposestvovalna doba pravnih prednikov - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobra vera pridobitelja
Tožnik ni izkazal dobrovernosti in dobe, potrebne za priposestvovanje, zato z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ne more uspeti.
Zgolj dejstvo, da je bil posestni prednik nedobroveren, ne izključuje dobrovernosti posestnega naslednika, ki se presoja samostojno.
sposobnost biti stranka - zadruga - neobstoječa pravna oseba - neobstoječa pravna oseba kot stranka postopka - zemljiška knjiga - ugotovitev lastninske pravice
Če stranka umre ali preneha obstajati že pred vložitvijo tožbe, mora tožnik v tožbi določno navesti, kdo so njeni pravni nasledniki (primerjaj prvi odstavek noveliranega 81. člena ZPP-E, ki je v veljavi od 14. 9. 2017). Trditveno in dokazno breme je na njem in ne na sodišču. To pa pomeni, da bo moral pritožnik za dosego svojih pravic predlagati uvedbo zapuščinskih postopkov po članih rodbinske zadruge, da se bo ugotovilo, kdo so njihovi dediči. Slednji bodo kot pravni nasledniki nekdanjih članov zadruge lahko toženi v morebitni novi pravdi za ugotovitev lastninske pravice. Ker v dosedanjem postopku pritožnik ni ubral take poti, je tožba pravilno zavržena. To mu ne onemogoča nadaljnjih sodnih poti za uveljavitev zatrjevane lastninske pravice. Zato tudi očitki o kršitvah ustavne pravice do zasebne lastnine in dedovanja niso utemeljeni.
ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 59, 59/1. ZPP člen 7, 212, 227. SPZ člen 48, 48/1. OZ člen 346.
skupno premoženje zakoncev - določitev deležev na skupnem premoženju - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje - dokazno in trditveno breme - dokazna ocena - skupna vlaganja - ugovor zastaranja - nastop zastaranja
Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo pojasnilo, da sta tožnik in prva toženka denarno in z delom približno enako prispevala za skupne potrebe in k pridobitvi skupnega premoženja. Odveč je zato tožnikovo sklicevanje na njegov višji zaslužek. Ni bistveno, kolikšen je dohodek zakoncev ali partnerjev, pač pa kolikšen del svojega dohodka namenita za ustvarjanje, vzdrževanje in ohranitev skupnega premoženja.
podpis pritožbe - narok - dokaz z zaslišanjem strank
Podpis (in žig) ni sam sebi namen. Njegova funkcija je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja. Na pritožbi dolžnikov je podpis - parafa, za katerega ni mogoče reči, da ni lastnoročni podpis pooblaščenca. Glede na to, da ima pritožba enako "glavo" odvetnika kot vsa njegova pisanja sodišču, ni dvoma v identifikacijo vlagatelja pritožbe.
Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ker ta ni namenjen dopolnjevanju nekonkretiziranih trditev.
dedna pravica izvenzakonskega partnerja - obstoj izvenzakonske skupnosti - skupno bivanje - ekonomska skupnost - skupnost partnerjev v zrelih letih - spolno življenje
Tožnica ni dokazala obstoja ekonomske skupnosti. Tako ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je v letih druženja prihajalo do prelivanja njunih (denarnih ali nedenarnih) prispevkov ter da sta te prispevke redno namenjala kritju skupnih potreb ali skupaj investirala v kakšno materialno dobrino.
Sodišče prve stopnje ni prezrlo dejstva, da sta tožnica in zapustnik bližnji odnos vzpostavila v zrelih letih. Ravno zato ni štelo za odločilne odsotnosti spolne zveze, ki je sicer pomemben element življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev. Pravno zmotno pa je pritožbeno zavzemanje za dodatno manj strogo obravnavo skupnosti starejših oseb, ki sta že pred tem živeli vsaka v svoji partnerski (zakonski) zvezi in si ustvarili družini. Sodna praksa zavzema nasprotno stališče in sodišču v tovrstnih primerih narekuje zadržanost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00007910
ZPP člen 224, 224/4. ZOR člen 25, 25/2, 379, 379/1, 997, 1004, 1004/1, 1004/4. OZ člen 1060. ZN člen 49, 49/1.
solidarno poroštvo - notarski zapis - izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje domneve vročitve - vsebina poštne pošiljke
V prvem členu sporazuma se ugotavlja vsebina obveznosti glavnega dolžnika do upnika na podlagi kreditne pogodbe, torej se v tem delu z dokazno močjo javne listine izkazuje nastanek obveznosti glavnega dolžnika. V četrtem členu sporazuma prva dolžnica kot porokinja tej listini priznava pravno naravo izvršilnega naslova za izterjavo neplačanega dolga v višini 1.050.000,00 ATS, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z vsemi pripadki, iz kateregakoli njenega premoženja, za primer, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti iz sporazuma ali kreditne pogodbe. V tem členu je torej prva dolžnica kot porokinja dovolila poplačilo določljivih obveznosti glavnega dolžnika iz vsega svojega premoženja neposredno v izvršilnem postopku, za primer, če jih ne bo izpolnil glavni dolžnik, torej je podala poroštveno izjavo v smislu 997. člena ZOR ter tudi soglasje z neposredno izvršljivostjo te svoje obveznosti. S tem so izpolnjene vse predpostavke, da sporazum, ob izkazani zapadlosti obveznosti, predstavlja tudi izvršilni naslov zoper prvo dolžnico kot porokinjo.
Za zastaranje terjatve, ki je ugotovljena z izvršljivim notarskim zapisom velja desetletni zastaralni rok.
Od povprečno skrbne osebe, ki prejme ovojnico z vročilnico, se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje res ujema z navedbo vsebine pošiljke na ovojnici in v primeru neskladja to nemudoma sporočila sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00005120
KZ-1 člen 135, 135/1, 158, 158/1, 159, 159/1. ZKP člen 25, 25/1, 25/1-1.
stvarna pristojnost sodišča - kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje grožnje - pravna opredelitev dejanja - eno kaznivo dejanje - kazniva dejanja, storjena s sredstvom javnega obveščanja - sredstvo javnega obveščanja - izvršitvena ravnanja - kaznivo dejanje obrekovanja
Obdolženec je očitana kazniva dejanja storil s pošiljanjem SMS sporočil in elektronske pošte točno določenim naslovnikom. Šlo je torej za zasebno komunikacijo (v primeru elektronskih sporočil storjeno prek elektronskega medmrežja), pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen, zato ni mogoče šteti, da so bila očitana kazniva dejanja storjena s pomočjo sredstev javnega obveščanja.
Ugotovljene okoliščine poslanih SMS in elektronskih sporočil po presoji sodišča druge stopnje izražajo tako izrazito homogenost obdolženčevih ravnanj, da je potrebno kljub dejstvu, da je obdolženec z vsakim posameznim izvršitvenim ravnanjem uresničil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 oziroma razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, njegova ravnanja opredeliti kot eno kaznivo dejanje grožnje in eno kaznivo dejanje razžalitve po navedenih materialnopravnih določbah. Delitev posameznih ravnanj obdolženca na samostojna kazniva dejanja bi namreč nasprotovala vsebini konkretnega življenjskega dogodka, ko je obdolženec v časovno povezani seriji poslanih sporočil ponavljajoče se grozil zasebni tožilki oziroma jo v sporočilih žalil, pri vseh dejanjih pa ga je vodil enoten naklep ogroziti osebno varnost oziroma razžaliti zasebno tožilko, ki se je tudi uresničil v oškodovanju osebnih dobrin zasebne tožilke.
Stroški začasnega skrbnika zapuščine predstavljajo skupne stroške zapuščinskega postopka, ki jih glede na okoliščine primera ni dolžna nositi dedinja, saj je začasni skrbnik zapuščine deloval v interesu zgoraj navedenih ločitvenih upnikov, ne pa dedinje. Zato jih krije ločitveni upnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAPOSLOVANJE
VSL00004128
ZUTD člen 48, 141, 141/1, 141/2, 141/3, 142, 143. ZPP člen 237, 237/1.
pogodba o dodelitvi subvencije za samozaposlitev - pridobitev koncesije - pogoji za pridobitev subvencije - vrnitev subvencije - nenamenska poraba sredstev - zmota - obročno vračilo - odpis dolga
Ker subvencija in pridobitev koncesije nista bili povezani, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljala v okviru samozaposlitve, ne vpliva na njeno obveznost, da (zaradi predčasnega prenehanja opravljanja dejavnosti) vrne sorazmerni del subvencije.
Sodišče prve stopnje se je oprlo le na 9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev, v katerem je določeno, kaj se šteje za nenamensko porabo sredstev in da je posledica takšne porabe obveznost vračila sorazmernega dela subvencije. Pojasnilo je, da gre za nenamensko porabo sredstev vedno, ko pride do prenehanja samozaposlitve pred s pogodbo dogovorjenim časom, razen v primeru odjave zaradi uveljavljanja pravice do starševskega dopusta in nadomestila. V obravnavanem primeru navedena izjema ni bila zatrjevana, nesporno pa je bilo, da je samozaposlitev prenehala pred časom, dogovorjenim s pogodbo. Odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči vrniti sorazmeren del subvencije, je zato pravilna.
Vprašanje, ali bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o dodelitvi subvencije morala vedeti kakšni so pogoji za opravljanje dejavnosti, ki jo je želela opravljati, ali pa bi jo o tem morala poučiti tožeča stranka, na zgornjo odločitev ne more vplivati. Prav tako ne vprašanje, kaj je bil vzrok za neuspešno poslovanje tožene stranke in kdaj ter za kaj je ta porabila sredstva, pridobljena s subvencijo. V kolikor ocenjuje, da je bila s strani tožeče stranke zavedena in ji je zaradi njenega protipravnega ravnanja nastala škoda, bi to morala uveljavljati v posebnem postopku. Četudi bi se namreč izkazalo za resnično, da je tožena stranka pogodbo sklenila na podlagi napačnih podatkov, ki ji jih je posredovala tožeča stranka (torej v zmoti), to ne bi pomenilo, da lahko obdrži kar je s pogodbo prejela. V takšnih primerih lahko pride le do razveljavitve pogodbe, v posledici katere mora vsaka stranka vrniti vse, kar je s takšno pogodbo prejela.
Prav tako je za odločitev v predmetnem sporu irelevantno zakaj tožena stranka ni izpolnjevala prevzete obveznosti obročnega vračila dolga in da je večkrat predlagala odpis dolga. Nesporno je, da takšnemu predlogu ni bilo ugodeno (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni predložila dokumentacije, na podlagi katere bi ta predlogu lahko ugodila). Samo to pa bi lahko bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00004293
OZ člen 132, 165, 352, 352/1, 360. ZIZ člen 279.
povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - zahteva za izdajo začasne odredbe - odškodninska odgovornost upnika - zastaranje odškodninske terjatve - sukcesivno nastajajoča škoda - škoda zaradi neizročitve poslovnih prostorov - bodoča škoda - nezmožnost uporabe najetih prostorov - nedopustna pritožbena novota - nepremagljive ovire kot pravni standard
Izgubljeni dobiček po 132. členu OZ je obligacijsko pravni pojem in ne računovodski. Z deložacijo zaradi realizacije neutemeljene začasne odredbe ter neizročitvijo poslovnega prostora tožeči stranki, je tej, ker prostora ni mogla uporabljati, nastajala škoda zaporedno, postopno s potekom časa, ali z drugo besedo sukcesivno.
Sodna praksa je zavzela stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči, ko oškodovanec izve za storilca in začetek nastanka take škode.
Pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastajajoče škode pretrga zastaranje in je zato mogoče uveljavljati tudi povrnitev nadaljnjih škod. Če pa oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev.
Glede vedenja o nastanku škode gre poudariti, da se za začetek teka (subjektivnega) zastaralnega roka v skladu s teorijo in sodno prakso ne zahteva vedenje o točni višini oziroma obsegu škode, temveč vedenje o okoliščinah, ki omogočajo njeno določitev.
Prepričanje o elementu protipravnosti na tek zastaralnih rokov ne vpliva.
Tek zastaralnih rokov pri "trajajočih" škodnih dejanjih civilnega prava ni primerljiv s tekom zastaralnih rokov kazenskega prava, prav tako pa "trajajočega" škodnega ravnanja ni mogoče primerjati s trajajočim kaznivim dejanjem