premoženjska škoda - dodatek za nego otroka - nezakonita odločba - obstoj protipravnosti
Iz sodne prakse in pravne teorije izhaja, da v primeru, če je upravni akt končni izraz delovanja upravnih organov in je kot tak (edino) relevantno dejanje pri presoji protipravnega povzročanja škode tretji osebi, potem se pojem protipravnosti nedvomno poveže z vprašanjem zakonitosti samega upravnega akta. Takoj zatem pa kaže tudi ugotoviti, da ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe ali drugega akta upravnega procesnega prava ni mogoče povsem enačiti s pojmom protipravnosti, ki vodi do civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost.
Ugotovljena nezakonitost pa sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov po ustaljeni sodni praksi zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev (npr. zloraba, samovolja itd.), ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.
Tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je tako prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnica do dodatka za nego otroka od 1. 10. 2008 dalje ni upravičena, postala dokončna in pravnomočna. Toženima strankama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z izdano ustavitveno odločbo z dne 5. 1. 2009. Odpira pa se vprašanje, ali je podano protipravno ravnanje toženih strank v času po prejemu sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Sodišče prve stopnje omenjenega vprašanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčiščevalo oziroma je sodba v tem delu neobrazložena.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo enotno pravo stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up 1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - razlog nesposobnosti
Z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je ključna ugotovitev, da je bilo tožnikovo delo dejansko prerazporejeno na druge zaposlene.
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu, je morala za dokaz utemeljenosti odpovednega poslovnega razloga dokazati, da je dela, ki jih je tožnik opravljal na delovnem mestu vodja oddelkov, v resnici prerazporedila na drugi dve vodji. Glede na navedeno ni bistveno, ali potreba po teh delih pri toženi stranki še vedno obstoji, jih pa opravljajo drugi zaposleni.
pogodba o naročilu avtorskega dela - računalniški program - avtorsko delo - materialne avtorske pravice - vsebinske omejitve avtorskih pravic - pravica do distribuiranja, predelave in reproduciranja avtorskega dela - uporaba računalniškega programa
Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.
ZFPPIPP člen 224, 224/2, 224/2-1, 389, 399, 399/4, 399/4-3.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - obseg stečajne mase - poslovni delež
Tudi poslovni delež, katerega lastnik je dolžnik v postopku osebnega stečaja, spada v stečajno maso. Višina vrednosti poslovnega deleža je odvisna od vrednosti družbe.
S tem, ko je dolžnica garažo, katere lastnica je bila, vložila v svojo družbo, je le spremenila obliko svojega premoženja. Za vrednost garaže je zmanjšala svoje osebno premoženje in istočasno za isto vrednost povečala premoženje družbe, v kateri je imela 100 % poslovni delež.
dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti
Ker tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno, je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, utemeljeno zavrnila tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna dodatek za pomoč in postrežbo. V primeru, da se mu bo zdravstveno stanje slabšalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje omenjene pravice.
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 43.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - invalidnost
Terjatev tožnika v tem socialnem sporu se veže na izdani odločbi tožene stranke, tožnik v tožbi zatrjuje, da pri njemu ni podana invalidnost. Prvostopenjsko sodišče pri presoji terjatve pravilno izhaja iz definicije invalidnosti, kakor je ta opredeljena v 43. členu ZPIZ-2. Invalidnost ne pomeni neke pravice, temveč gre za pravno dejstvo, na katero pa so vezane pravice, med drugim tudi pravica do premestitve. Kakšni so pogoji za pridobitev pravice do premestitve določa 81. člen. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz definicije invalidnosti, kategorije invalidnosti in ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika za svoj poklic.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sedanji fazi sodnega postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo, da naloge, ki so predmet spornih dogovorov, ne sodijo med naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog torej ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.
Ker se je 60 dnevni rok iz tretjega odstavka odločbe Ustavnega sodišča RS iztekel 29. 6. 2015 so zahteve, vložene po tem datumu, vložene prepozno. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi, ko je tožnica svojo zahtevo vložila na zapisnik pri tožencu dne 27. 7. 2015. Takšno zahtevo je toženec pravilno s sklepom z dne 2. 11. 2015 zavrgel.
Tožnica je ob moževi smrti dopolnila 24 let starosti, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroka pa 46 let starosti. Zakonsko določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti za t. i. čakanje na priznanje pravice ni izpolnila, zato ji je pravica do vdovske pokojnine zakonito prenehala z dnem 8. 3. 2016, njeno izplačevanje pa zakonito ustavljeno za naprej, od izdaje odločbe.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravočasnost predloga - postopek po uradni dolžnosti
V obravnavani zadevi gre za postopek izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ni več postopek o prekršku, ampak postopek, ki se ob prijetju obvestila MP RS (izpisek EKT evidence) uvede po uradni dolžnosti na podlagi določb 202.č člena ZP-1, zato je obveznost storilca, če meni, da je to potrebno (obramba po zagovorniku namreč ni obvezna), da po prejemu sklepa pravočasno najame zagovornika. V obravnavani zadevi storilec tako ni ravnal, saj je najel zagovornika šele 15.9.2017, kar pa je že po poteku roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00006693
OZ člen 239. ZPP člen 285, 286, 286/1, 286a, 286a/1.
pogodbena odškodninska odgovornost - pogodba o opravljanju storitev tehničnega varovanja - skrbnost dobrega gospodarstvenika - izvedba dokaza z izvedencem - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - materialno procesno vodstvo
Ključnega pomena v konkretni zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala v nasprotju s standardom skrbnega strokovnjaka in je zato prekršila svoje pogodbene obveznosti, spričo česar je odškodninsko odgovorna za nastalo premoženjsko škodo. Sodišče je bilo zato dolžno presoditi, ali bi pravilno ravnanje tožene stranke pripeljalo do zaželenega uspeha za tožečo stranko (preprečitev odtujitve vozil), pri čemer pa med strankama ni bilo sporno to, kar je dežurni varnostnik tožene stranke v konkretnem primeru storil (razen zaključka o lažnem alarmu), temveč je bilo sporno predvsem to, česar ni storil, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004195
ZPP člen 199, 199/1.
stranska intervencija v pravdi - pravni interes intervenienta - ekonomski interes - kolektivno upravljanje avtorske pravice - priobčitev neodrskih glasbenih del - male avtorske pravice - pooblastitev - avtorski honorar - izkazanost pravnega interesa
V trditveni podlagi predloga je predlagatelj navedel le, da je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje izterja avtorski honorar. Pri tem predlagatelj ni pojasnil materialno pravnega razmerja med njim in tožečo stranko, niti za svoje trditve o pooblastilu ni predlagal izvedbe dokazov. Tožena stranka je v odgovoru na stransko intervencijo opozorila, da trditve predlagatelja niso izkazane ter, da niti v prejšnjih niti v sedaj veljavnih določbah ZASP ni podlage za takšno domnevno pooblastilno razmerje, kot ga je zatrjeval predlagatelj intervencije.
Predlagatelj se je v pritožbi skliceval na sodno prakso, ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, da je podan njegov pravni interes, ker je s tožečo stranko v materialnopravnem razmerju. Vendar pa te pritožbene teze sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti. Sklicevanje na opisano sodno prakso v konkretnem primeru ni uporabljivo. V navedeni odločbah so se sodišča ukvarjala z vprašanjem intervencijskega interesa pri dokazanih materialno pravnih razmerij med predlagatelji in stranko, kateri so se ti želeli pridružiti. O pravilnosti njegove teze bi lahko sodišče druge stopnje odločalo, če bi predlagatelj zatrjeval in dokazal v kakšnem materialno pravnem razmerju je s tožečo stranko. Tako pa je jasno, da je predlagatelj uveljavljal le svoj ekonomski interes, ki mu ne omogoča udeležbe v tej pravdi na strani tožeče stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00004582
ZZVZZ člen 86, 86/1. ZOZP člen 15, 18, 18/1, 18/4, 18/6. Direktiva Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 3-1.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - obseg zavarovalnega kritja - škoda zaradi uporabe viličarja - pojem uporaba vozila - plačilo pavšalne odškodnine
V skladu z novejšo sodno prakso VS RS1, ki jo je narekovala odločba Sodišča EU, so v okvir obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti uvrščeni vsi primeru uporabe vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila, tudi uporaba vozila v funkciji delovnega stroja.
ZDR-1 člen 47, 111, 111/1, 111/1-8, 111/3.. KZ-1 člen 197.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu - varovanje dostojanstva delavca - kaznivo dejanje šikaniranje na delovnem mestu
Dejstvo je, da je bilo v postopku izkazano, da je prav direktor tožene stranke (sedaj prokurist) B.B. bil obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (tožnice) po II. v zvezi s I. odstavkom 197. člena KZ-1, kar pomeni, da tožena stranka ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem tožnici na delovnem mestu, saj si ni mogoče predstavljati dejanske situacije, da bi tožena stranka sicer formalno zagotovila varstvo pred trpinčenjem in nadlegovanjem, istočasno pa bi njen zakoniti zastopnik bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja šikaniranja prav tožnice na delovnem mestu po določilih 197. člena KZ-1, pri čemer so se dejanja izvrševala prav na tem delovnem mestu. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo niti do spremenjene III. kategorije invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005475
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - znaki kaznivega dejanja
Pritožnica ob dilemah, ki jih izraža, in ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča ter na Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) spregleda znake obravnavanega kaznivega dejanja, ko storilec mora ravnati v nasprotju z interesi gospodarske družbe, torej družbe, v kateri gospodari, in s svojim ravnanjem tako kaže nezvestobo do te družbe, torej mora premoženjska škoda nastati na premoženju, ki je storilcu zaupano, torej družbi, za čigar interese je storilec dolžan skrbeti.
začasna nezmožnost za delo - odločitev o pravdnih stroških - absolutna bistvena kršitev določb postopka - možnost preizkusa odločitve
Tožnica pravilno poudarja, da ocene o njenem 10 % uspehu ni mogoče preizkusiti, saj sodna odločba v tej smeri nima nobenih razlogov. Ker je podana zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, je izpodbijano stroškovno odločbo potrebno razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.