Tožnik s skupno pokojninsko dobo ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe tj. 15 let tako, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine.
postopek za delitev skupnega premoženja - nepravdni postopek - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - nadaljevanje prekinjenega postopka - razlogi za prekinitev postopka
Če sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku sklene, da se zaradi rešitve predhodnega vprašanja postopek prekine, se ta nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. To velja tudi za postopek delitve skupnega premoženja (118. člen ZNP). V kolikor je bilo na matičnem področju o takšnem vprašanju odločeno z učinki pravnomočnosti, razlogov za prekinitev ni več. Z drugimi besedami to pomeni, da vloženo izredno pravno sredstvo (revizija) ni (zakonski) razlog za (nadaljnjo) prekinitev postopka. Enako velja za okoliščino smotrnosti čakanja odločitve o reviziji v pravdi zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007072
ZDR člen 184.. OZ člen 149, 150, 153, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - vojaško urjenje - objektivna in krivdna odgovornost - soprispevek delavca - odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnik je v obravnavani zadevi vtoževal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu na začasnem delovnem mestu v šoli, ko se je spornega dne kot sopotnik v vojaškem letalu katapultiral z zadnjega sedeža in se poškodoval tako, da je bil začasno nezmožen za delo za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je letenje z zmogljivim vojaškim letalom, opremljenim s katapultnimi sedeži, nevarna dejavnost, saj je ročica za aktiviranje katapultnega sedeža lahko dostopna, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal v tem času, nevarna dejavnost.
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ne bi smel sprejeti predloga pilota za izvedbo spornega manevra, ker bi se moral zavedati, da nima izkušenj s tovrstnim letalom, da ni pilotiral več kot tri leta, da ni imel več veljavne licence, da je bilo njegovo izobraževanje za častnika v tem obdobju prekinjeno in da je v letalu le sopotnik oziroma opazovalec. Tožnik zaradi želje po nadaljevanju izobraževanja in usposabljanja za častnika ter v želji dokazati, da je dober pilot, ni kritično ocenil svojih zmožnosti in sposobnosti upravljanja letala in predlog pilota sprejel, namesto, da bi ga zavrnil. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine soprispevka (60 %) premalo upoštevalo dejstvo, da bi se morala tožena stranka oziroma njen pilot, glede na lastne izkušnje s pilotiranjem letala, ob poznavanju navedenih okoliščin na strani tožnika, zavedati, da izvedba tega manevra, kljub temu, da ga tožnik ni v celoti izvajal sam, za tožnika ni primerna. Ne glede na to, da pilot tožniku ni ukazal izvedbe manevra, ampak ga je le predlagal, pa je dejansko potrebno upoštevati vojaško hierarhijo, željo tožnika po nadaljevanju šolanja in ugotoviti, da bi moral kritično in objektivno oceniti zmožnosti in sposobnosti tožnika za upravljanje s tem letalom pilot. Tožniku takega predloga ne bi smel podati, saj ga je na tak način spravil v položaj, v katerem se je moral tožnik odločiti, ali bo predlog sprejel in s tem dokazal, da je primeren za vojaškega pilota, ali pa ne in s tem, po svojem prepričanju, postavil pod vprašaj njegovo nadaljnje šolanje. Zaradi tega je po stališču pritožbenega sodišča za škodo, ki mu je posledično nastala, soodgovoren 30 %.
Ne glede na to, ali gre za zasebni ali javni sektor, je dejstvo, da neenaka obravnava delavca, ki opravlja delo za delodajalca na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav bi moral delodajalec z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 11. člena ZDR, 2. odstavek 13. člena ZDR-1), v primerjavi z drugimi pri delodajalcu zaposlenimi delavci, ni dopustna. Če so bili pri toženi stranki, kot je pokazal dokazni postopek, v spornem obdobju zaposleni kot kamermani tudi delavci brez ustrezne izobrazbe, tožnica pa je pri toženi stranki tudi opravljala delo kamermana že od leta 2007 dalje, pomanjkanje strokovne izobrazbe ni ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, če so sicer vsi elementi delovnega razmerja dokazani.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00005865
ZIZ člen 272.. ZDR-1 člen 113, 113/1, 113/3, 215, 215/2.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - delavski predstavnik - predstavnik delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je mogoče z začasno odredbo zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primeru, če je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje že prenehalo, če so podane okoliščine iz 113. člena ZDR-1 (ali tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1). V tem sporu pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje že prenehalo. Glede na dejstvo, da tožniku na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe delovno razmerje še ni prenehalo, bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo tudi le na podlagi pogojev iz 272. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno navajal, da je izvoljeni sindikalni zaupnik in da je sindikat podal negativno mnenje v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, o obeh teh dejstvih pa je predložil tudi listinska dokazila, kar pomeni, da tožnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo tudi kot predstavnik delavcev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00006693
OZ člen 239. ZPP člen 285, 286, 286/1, 286a, 286a/1.
pogodbena odškodninska odgovornost - pogodba o opravljanju storitev tehničnega varovanja - skrbnost dobrega gospodarstvenika - izvedba dokaza z izvedencem - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - materialno procesno vodstvo
Ključnega pomena v konkretni zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala v nasprotju s standardom skrbnega strokovnjaka in je zato prekršila svoje pogodbene obveznosti, spričo česar je odškodninsko odgovorna za nastalo premoženjsko škodo. Sodišče je bilo zato dolžno presoditi, ali bi pravilno ravnanje tožene stranke pripeljalo do zaželenega uspeha za tožečo stranko (preprečitev odtujitve vozil), pri čemer pa med strankama ni bilo sporno to, kar je dežurni varnostnik tožene stranke v konkretnem primeru storil (razen zaključka o lažnem alarmu), temveč je bilo sporno predvsem to, česar ni storil, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00004195
ZPP člen 199, 199/1.
stranska intervencija v pravdi - pravni interes intervenienta - ekonomski interes - kolektivno upravljanje avtorske pravice - priobčitev neodrskih glasbenih del - male avtorske pravice - pooblastitev - avtorski honorar - izkazanost pravnega interesa
V trditveni podlagi predloga je predlagatelj navedel le, da je pooblastil tožečo stranko, da zanj uredi razmerje s toženo stranko in od nje izterja avtorski honorar. Pri tem predlagatelj ni pojasnil materialno pravnega razmerja med njim in tožečo stranko, niti za svoje trditve o pooblastilu ni predlagal izvedbe dokazov. Tožena stranka je v odgovoru na stransko intervencijo opozorila, da trditve predlagatelja niso izkazane ter, da niti v prejšnjih niti v sedaj veljavnih določbah ZASP ni podlage za takšno domnevno pooblastilno razmerje, kot ga je zatrjeval predlagatelj intervencije.
Predlagatelj se je v pritožbi skliceval na sodno prakso, ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, da je podan njegov pravni interes, ker je s tožečo stranko v materialnopravnem razmerju. Vendar pa te pritožbene teze sodišče druge stopnje ni moglo sprejeti. Sklicevanje na opisano sodno prakso v konkretnem primeru ni uporabljivo. V navedeni odločbah so se sodišča ukvarjala z vprašanjem intervencijskega interesa pri dokazanih materialno pravnih razmerij med predlagatelji in stranko, kateri so se ti želeli pridružiti. O pravilnosti njegove teze bi lahko sodišče druge stopnje odločalo, če bi predlagatelj zatrjeval in dokazal v kakšnem materialno pravnem razmerju je s tožečo stranko. Tako pa je jasno, da je predlagatelj uveljavljal le svoj ekonomski interes, ki mu ne omogoča udeležbe v tej pravdi na strani tožeče stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je podan tudi drug pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dejstvo, da tožeča stranka najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, ter je s tem podana kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nima za posledico, da toženi stranki ni treba dokazovati tudi tega pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00005475
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - znaki kaznivega dejanja
Pritožnica ob dilemah, ki jih izraža, in ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča ter na Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) spregleda znake obravnavanega kaznivega dejanja, ko storilec mora ravnati v nasprotju z interesi gospodarske družbe, torej družbe, v kateri gospodari, in s svojim ravnanjem tako kaže nezvestobo do te družbe, torej mora premoženjska škoda nastati na premoženju, ki je storilcu zaupano, torej družbi, za čigar interese je storilec dolžan skrbeti.
Četudi je od sklenitve sodne poravnave, s katero je bila določena višina preživnine za mladoletne otroke, do vložitve tožbe za zvišanje te preživnine, minilo zgolj dva meseca, ni mogoče vnaprej zavzeti stališča, da se okoliščine, ki upravičujejo dvig preživnine, niso bistveno spremenile.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal tako imenovane neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Ur. l. RS, zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka). Citirana odločba US je bila objavljena v Ur. l. RS 30. 4. 2015. 60-dnevni rok se je tako iztekel 29. 6. 2015. Navedeni rok je materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebiti ponovno, višjo odmero pokojnine.
postopek za izročitev obdolženca tuji državi - pogoji za izročitev tujca - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - obstoj utemeljenega suma - precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev
Prezidij M. mestnega sodišča je sklep o odreditvi pripora razveljavil zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (R.), ker sodišče v izreku sklepa ni navedlo podatka o trajanju pripora zoper obdolženca, niti od katerega trenutka dalje začne teči ta rok. Čeprav je torej sklep o odreditvi pripora zoper obdolženca bil razveljavljen zaradi bistvenih kršitev postopka in ne neposredno zaradi napačne presoje o obstoju utemeljenega suma oziroma izpolnjevanju pogojev v skladu z ZKP R. za odreditev pripora je potrebno upoštevati, da je edina sodna odločba, na katero je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu oprlo svojo presojo o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, razveljavljena in torej neobstoječa. To vzbuja precejšen dvom o pravilnosti ugotovitve odločilnih dejstev za sprejem izpodbijane odločitve, in sicer glede obstoja utemeljenega suma, zlasti ker je v sklepu prezidija M. mestnega sodišča navedeno, da bo moralo prvostopenjsko sodišče ob ponovnem odločanju o odreditvi pripora zoper obdolženca preveriti in upoštevati tudi druge navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti. To pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da se lahko v ponovljenem postopku ponovno izpostavi tudi vprašanje izpolnjevanja drugih pogojev za odreditev pripora zoper obdolženca s tem pa tudi vprašanje obstoja zadostnih dokazov za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ki se ga očita obdolžencu.
Selitev otroka je vprašanje izvrševanja roditeljske pravice, ki pripada obema udeležencema postopka in ne zgolj upnici. Roditeljska pravica tudi ni vsebinsko vpeta v sfero varstva in vzgoje nad otrokom, ki je v konkretnem primeru zaupana upnici.
Selitev otroka v tujino zanj ne predstavlja le spremembe šolskega, temveč celotnega socialnega okolja. Ob odsotnosti otrokove ogroženosti v okolju, kjer trenutno biva, zato ni razlogov, da bi o tem vprašanju sodišče hipno odločilo z začasno odredbo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005855
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153.
krivdna ali objektivna odgovornost - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča glede ugotovljenega temelja njene odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za nastalo škodo odgovorna tako krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ) kot objektivno (drugi odstavek 131. člena OZ). Objektivno odgovornost je utemeljilo s sklicevanjem na nevarno dejavnost (150. člen OZ), krivdno pa s ključno ugotovitvijo, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi pomanjkljive organizacije del z vidika zagotavljanja varnosti pri delu, za kar je bila odgovorna (tudi) tožena stranka.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev preverjalo sposobnost plačila institucionalnega varstva upravičenke in vsakega od zavezancev z upoštevanjem njihove plačilne sposobnosti, ugotovljene na podlagi njihovega premoženjskega stanja, ki v tem postopku ni sporen. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014. Na podlagi skladno z Uredbo ugotovljene plačilne sposobnosti in prispevka, določenega za vsakega od zavezancev, je sodišče prve stopnje štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.
Ne da bi bila formalno ugotovljena ničnost sklenjenega pravnega posla, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da notarski zapis z dne 3. 7. 2014 predstavlja nedopustno podlago. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, dokler se ne dokaže nasprotno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00004822
Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah člen 3, 7. ZPP člen 17, 18. ZMZPP člen 68.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost sodišča - uporaba prava EU - Bruseljska uredba IIa - spor iz družinskih razmerij - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - pristojnost tujega sodišča
Za izrek o nepristojnosti po Uredbi Bruselj IIa ne zadošča, da sodišče ugotovi, da po 3. členu Uredbe ni pristojno. Ugotoviti mora tudi, ali in katero sodišče je pristojno. Če namreč ni pristojno drugo sodišče države članice, se za določanje pristojnosti uporabi nacionalno pravo (v tem primeru ZMZPP), kar lahko ponovno vodi do pristojnosti slovenskega sodišča.
kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino - zastaranje kazenskega pregona - polnoletnost oškodovanca
V primerih kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, rok za zastaranje kazenskega pregona ni vezan na čas storitve kaznivega dejanja, ampak na oškodovančevo polnoletnost. V razmerju do drugih kaznivih dejanj je to posebnost, ki da ne bi prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, mora biti spoštovana.
premoženjska škoda - dodatek za nego otroka - nezakonita odločba - obstoj protipravnosti
Iz sodne prakse in pravne teorije izhaja, da v primeru, če je upravni akt končni izraz delovanja upravnih organov in je kot tak (edino) relevantno dejanje pri presoji protipravnega povzročanja škode tretji osebi, potem se pojem protipravnosti nedvomno poveže z vprašanjem zakonitosti samega upravnega akta. Takoj zatem pa kaže tudi ugotoviti, da ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe ali drugega akta upravnega procesnega prava ni mogoče povsem enačiti s pojmom protipravnosti, ki vodi do civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost.
Ugotovljena nezakonitost pa sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov po ustaljeni sodni praksi zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev (npr. zloraba, samovolja itd.), ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.
Tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je tako prvostopenjska odločba z dne 5. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnica do dodatka za nego otroka od 1. 10. 2008 dalje ni upravičena, postala dokončna in pravnomočna. Toženima strankama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z izdano ustavitveno odločbo z dne 5. 1. 2009. Odpira pa se vprašanje, ali je podano protipravno ravnanje toženih strank v času po prejemu sodbe Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012. Sodišče prve stopnje omenjenega vprašanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčiščevalo oziroma je sodba v tem delu neobrazložena.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 454, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - izrecna zahteva za izvedbo naroka - procesno trditveno in dokazno breme
Stališče pritožnice, da je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter v prvi in drugi pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, izrazila zahtevo, da se v zadevi razpiše glavna obravnava (in bi jo zato sodišče prve stopnje v moralo izvesti), je zmotno. V strokovni literaturi in sodni praksi je namreč že uveljavljeno stališče, da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (kot je npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Sodišče prve stopnje zato zgolj zaradi podanega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo.