ZPP (1977) člen 40, 40/2, 186, 186/2, 189, 382, 382/3.
revizija - dovoljenost revizije - določitev vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi - darilna pogodba - izročitev nepremičnine v posest - izstavitev zemljiškoknjižne listine
Pravnomočna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa temelji na ugotovitvi, da je toženec (nasprotni tožnik) pridobil nepremičnino v last na podlagi veljavne darilne pogodbe. Za svojo posest ima torej veljavni pravni naslov. Tožnikov zahtevek, ki temelji na sklepu o dedovanju iz leta 1983, zato ne more biti več utemeljen. S poznejšo sodbo, s katero je bila ugotovljena lastninska pravica J. D., je ugotovitev, da je A. H. lastnik tega zemljišča, izgubila pravno veljavo.
Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 7.12.1988, opr.št. Cp 967/88-2 že enkrat vložil revizijo in sicer dne 9.2.1989, ki jo je takratno Temeljno sodišče v Kopru, enota v Sežani, s pravnomočnim sklepom z dne 3.3.1989, opr.št. P 94/86 zavrglo kot prepozno, saj jo je vložil po preteku tridesetih dni od vročitve prepisa sodbe. Pravico do vložitve revizije zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Kopru je torej toženec izgubil že januarja leta 1989, kot je to navedeno v prej omenjenem sklepu in kot ga pravilno opozarjata tudi sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sklepih. In če te pravice že takrat ni imel več, je tudi sedem let kasneje nima.
odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - oprostitev odgovornosti - sokrivda oškodovanca - ugotovitev deležev odgovornosti - denarna odškodnina
V primeru, ko nepravilno ravnanje avtomobilista prispeva k nastanku nesreče, ki jo je sicer sozakrivil oškodovanec, pa prav primerjava kršitev obeh udeležencev ob hkratnem upoštevanju objektivne odškodninske odgovornosti avtomobilista, omogoči ugotovitev deležev odgovornosti enega in drugega.
Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da so bili celotni stroški gradnje znani že v letu 1975, zaradi česar bi lahko tožnika že v tem letu terjala od tožene stranke, da jima povrne denarno vrednost večjih vlaganj. Nadalje sta sodišči ugotovili, da se toženca na način, ki ga določa zakon (pismena pripoznava zastarane obveznosti, zastava ali kakšno drugo zavarovanje - 7. člen ZZT in sedaj 366. člen ZOR), zastaranju nista odpovedala. Po ugotovitvah nižjih sodišč toženca dolga tudi nista pripoznala, zaradi česar nikoli ni prišlo do pretrganja zastaranja (31. člen ZZT in 387. člen ZOR). Dejstvi, da sta tožnica in toženka sestri in da sta pravdni stranki nekaj časa živeli v isti hiši, tudi nista imeli za posledico zadržanje zastaranja (381. člen ZOR). Ob upoštevanju vsega povedanega in seveda dejstva, da je tožeča stranka tožbo za plačilo vtoževanega zneska vložila šele 5. 9. 1988, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da je pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi zastaranja prenehala. Za terjatev, katere izpolnitev sta imela tožnika pravico terjati že v letu 1975, je do vložitve tožbe (5. 9. 1988 ) najdaljši splošni zastaralni rok desetih let (14. člen ZZT) že zdavnaj potekel.
Odlok o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1992 člen 6. Uredba o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 člen 7. CZ (1976) člen 272, 272/1, 274.ZUP člen 232, 232/2, 245. ZUS (1977) člen 39, 39/1, 39/3.
obračun carine in drugih uvoznih dajatev - znižana carinska stopnja - poznejše preverjanje podatkov o uvoženem blagu - upravni spor - nova dejstva in novi dokazi
Iz 6. člena odloka in 7. člena uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga (v letu 1992 in 1993) izhaja, da se ugodnost uvoza po 50% nižji carinski stopnji, kot je predpisana v carinski tarifi, nanaša na konkretnega uporabnika, za katerega je Gospodarska zbornica Slovenije izdala potrdilo, da se blago za reprodukcijo ne proizvaja v Sloveniji.
Določbe odloka in uredbe je treba razlagati v kontekstu CZ kot pogoje in merila za uvoz blaga za reprodukcijo po znižani carinski stopnji, ki jih Gospodarska zbornica Slovenije konkretizira v potrdilih, vendar izključno za namene reprodukcije in ne prodaje. Pravno pomembno je, da je uporabnik blago naročil in ga od uvoznika prevzel v roku veljavnosti posameznega potrdila Gospodarske zbornice Slovenije.
sosporništvo (zemljiškoknjižni lastniki) - pravno nasledstvo - zaslišanje strank - odsotnost stranke kljub vročenemu vabilu na zaslišanje - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delež na skupnem premoženju
Kadar gre za vprašanje pravnega nasledstva in s tem zvezano sosporništvo, pa je treba uporabiti 196. člen ZPP, kar sta sodišči druge in prve stopnje tudi storili. Sicer pa, tudi če bi ga kršili, ne bi šlo za kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč za morebitno zmotno uporabo materialnega prava zaradi (ne)obstoja pasivne legitimacije. Za preizkus pasivne legitimacije na revizijski stopnji pa je pomembno le to, da je bilo v času zadnje glavne obravnave o dajatvenem zahtevku odločeno nasproti vsem trem zemljiškoknjižnim lastnikom oz. solastnikom.
Po 269. členu ZPP pa zoper stranko, ki se noče udeležiti postopka oz. ne pristane na izvedbo dokaza z zaslišanjem, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Sodišče pač presodi, kakšen pomen ima okoliščina, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo navedene določbe ZPP in se pravilno omejilo le na oceno, ali neaktivnost tožnice v tem postopku lahko vpliva na izid pravde ali ne.
Po 1. odstavku 59. člena ZZZDR velja domneva, da sta zakonca prispevala k nastanku skupnega premoženja vsak do 1/2. Zato mora tisti zakonec, ki trdi, da je prispeval več, to tudi dokazati.
Neaktivnost tožnice torej materialnopravno ne pomeni, da je prispevala manj, temveč le, da soglaša s polovičnim deležem. Tožbo je morala vložiti le zaradi tega, ker je njen pokojni zakonec z oporoko razpolagal tudi z njenim deležem pri tem premoženju. Prva toženka torej, in nato še druga toženka in tretji toženec, bi zato morali dokazati, da je tožničin delež manjši.
Sodišči se utemeljeno nista posebej spuščali v vprašanje, katere predpise je kršil toženec, ko ni tožniku vrnil ali mu ni mogel vrniti delovne knjižice ali je ni deponiral pri občinskem organu in ko mu ni odpovedal delovnega razmerja, kdo je za vse to odgovoren ipd. To namreč ni bilo potrebno, ker pač tožeča stranka ni ne izkazala ne dokazala, da bi bilo takšno ravnanje vzrok za to, da se tožnik ni zaposlil. Nesmotrno bi bilo raziskovati te okoliščine, ko pa na končni rezultat ne morejo vplivati zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Skratka, neka nepravilnost sama ob sebi ne more biti pravno pomembna, če ni niti sprožila nadaljnjega niza dogodkov, ki pripeljejo do škode. Ali drugače povedano, upoštevaje obravnavani primer, ker tožnik sploh ni iskal zaposlitve iz zdravstvenih in drugih razlogov, še ni moglo priti do izraza, še ni moglo učinkovati dejstvo, da ni imel v rokah delovne knjižice (ki, mimogrede, po delovni zakonodaji niti ni pogoj za sklenitev delovnega razmerja) in ne odpovedi delovnega razmerja.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - delež zakonca - darilna pogodba - pogodbena volja strank
Bistveno je, da je sedanje solastninsko stanje nastalo na podlagi veljavnih pogodb, sklenjenih potem, ko je bilo pridobivanje v smislu drugega odst. 51.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih že končano. Solastninska deleža pravdnih strank temeljita na pravnem poslu, to je na dveh darilnih pogodbah z dne 13.1.1988, in ne na skupnem pridobivanju v zakonski skupnosti po 2. odst. 51.čl.
navedenega zakona. Sklenjeni pogodbi stranki zavezujeta. Zato ni mogoče uveljavljati spremembe solastninskega deleža, ki izhaja iz pogodb, s sklicevanjem na razloge, ki so pomembni za določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev.
ZZZDR člen 76, 78. ZPP (1977) člen 142, 144, 385, 385/1-1, 385/1-2, 392.
revizija - dovoljenost revizije zoper pravnomočno odločbo o razvezi zakonske zveze - razmerja med starši in otroci po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok - določitev višine preživnine
V 76. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b.) je določeno, da pravnomočne sodbe, s katero se zakonska zveza izreče za neveljavno ali se razveže, ni mogoče spremeniti na podlagi predloga za obnovo postopka ali na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer ne glede na to, ali je kateri od zakoncev sklenil novo zakonsko zvezo ali ne. Navedena določba je bila sprejeta leta 1976 (Uradni list SRS, št. 15/76), ko ZPP še ni poznal revizije kot izrednega pravnega sredstva. Tedaj (do 1. julija 1977, ko je začel veljati spremenjeni ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77), sta bili obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti izredni pravni sredstvi, revizija pa redno pravno sredstvo. Zato je treba določbo 76. člena ZZZDR razumeti tako, da prepoveduje vsa izredna pravna sredstva, torej sedaj tudi revizijo.
Po 78. členu ZZZDR mora sodišče, ko razveže zakonsko zvezo, po uradni dolžnosti odločiti tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok. To pomeni, da glede teh vprašanj ni vezano na zahtevek strank. To pa tudi pomeni, da tožba na razvezo zakonske zveze lahko vsebuje tudi zahtevek za dodelitev otroka in plačevanje preživnine, ni pa to nujno. Tudi če ga vsebuje, sodišče nanj ni vezano.
vrnitev zaplenjenega premoženja - povrnitev dejanske vrednosti - zavezanec za vrnitev - lokalna samouprava
Ob vložitvi predloga in v času izdaje prvostopne odločbe nove občine kot samoupravne lokalne skupnosti še niso bile ustanovljene. V času izdaje odločbe sodišča prve stopnje (5. 12. 1994) je stara Občina G. še obstajala in je bila na podlagi določbe drugega odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in kasnejši) lahko zavezanec za plačilo odškodnine. Odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je ob upoštevanju stanja na dan izdaje prvostopnega sklepa, potrdilo z izpodbijanim sklepom tudi drugostopno sodišče, zato materialnopravno ni bila nepravilna. Situacijo, ki je nastala po 1. januarju 1995 z uveljavitvijo zakona o ustanovitvi novih občin ter določitvi njihovih območij - Ur. l. RS, št. 60/94 - pa rešuje odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U -I -43/96 z dne 16. 10. 1997, ki je objavljena v Uradnem listu RS, št. 67/97. V obravnavanem primeru je namreč postopek odločanja o odškodnini zaradi zaplembe premoženja že pravnomočno končan kar pomeni, da že obstoji tudi izvršilni naslov. Zato je v skladu z drugo alineo izreka odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-43/96 z dne 16. 10. 1997, Ur. l. RS, št. 67/97 obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.
ZOR člen 12, 13, 70, 70/1, 73. ZPN člen 5, 5/1. ODZ paragraf 1432. ZPP (1977) člen 2, 2/1.
pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini - obličnost pogodbe - konvalidacija - načelo realizacije - prizadetost družbenega interesa
Spričo načel vestnosti in poštenja (zdaj uzakonjeno v 12. členu ZOR) in prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) ter v obligacijskem pravu sicer nezapisanega vendar tako v našem kakor tudi v pravu številnih drugih držav prisotnega načela (favor contracti) upoštevanja in izpolnjevanja pogodb in le izjemno njihovega razveljavljanja, ni mogoče odreči konvalidacije neoblične pogodbe samo zaradi varstva družbenih interesov, kateremu je namenjena predpisana obličnost, ampak le ob nadaljnjem pogoju, da so ti družbeni interesi tudi prizadeti.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda
Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo dokazno oceno na prvi stopnji, da je drugi toženec zapeljal v križišče, ko je to smel storiti, to je, ko je zanj (še) gorela zelena luč na semaforju. Zato je tudi za to sodišče nesprejemljiva trditev drugega toženca, da je sam peljal za avtomobilom, ki je že imel prižgano rumeno puščico oz. da je tudi sam peljal tedaj, ko je bila prižgana rumena puščica.
Sodišče druge stopnje je med drugim tudi opozorilo, "da s strani pravdnih strank ni bila postavljena trditev, da bi bili v času prometne nezgode semaforji v križišču v okvari" (str. 3 sodbe). S tem je sodišče druge stopnje torej povsem jasno povedalo, da ne verjame toženčevi verziji dogodka.
Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno so bile uporabljene določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ter 51. in 54. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa.
ZAPPNI člen 49, 49/3.ZUP člen 9. ZPD člen 84, 84/3.
nadziranje kot poseben upravni postopek po ZAPPNI - davek od prometa proizvodov (prometni davek) - vodenje evidenc - odprava ugotovljenih nepravilnosti - ugotovitev obveznosti davčnega zavezanca s cenitvijo
Iz ugotovitev prvostopnega organa zanesljivo sledi, da tožeča stranka ni vodila oziroma zelo neredno, površno in pomanjkljivo poslovne knjige in evidence o svojem poslovanju in da zaradi tega na tej podlagi ni bilo mogoče ugotoviti celotnega dejanskega stanja, ki bi služil za osnovo preveritve pravilnosti in zakonitosti plačevanja davkov in prispevkov. Zato se je prvostopni organ upravičeno poslužil pooblastila iz tretjega odstavka 49. člena Zakona o agenciji za plačilni promet in ugotovil obravnavane obveznosti s cenitvijo.
sodba zaradi izostanka - dopustnost izdaje sodbe zaradi izostanka - pogoj, da je bil toženec v redu vabljen - podpis povratnice
Zahteva revidenta, da bi sodišče ob prejemu povratnice moralo preverjati, ali jo je toženec res podpisal ali ne, ne temelji na nobeni določbi ZPP. Pač pa bi bil naknadni dokaz o tem, da toženec vabila ni podpisal, lahko pomemben, če bi toženec zatrjeval, da vabila ni prejel in če bi se izkazalo, da zaradi tega ni mogel pristopiti na pripravljalni narok dne 5.10.1992. S tem bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in storjena kršitev po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Tega pa toženec sploh ne trdi.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - vštevanje invalidnine v odškodnino
Pač pa ima revizija prav, da ne gre invalidnine vštevati v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zmnožkom in seštevkom prejemkov iz naslova invalidnine, ki jih je in ki jih bo v pričakovani življenjski dobi dobival oškodovanec.
Takšnega vštevanja zakon ne predpisuje niti ga ne opravičuje. Zakon namreč nalaga sodniku, da prisodi denarno odškodnino za takšno škodo tako, da upošteva pretrpljene in bodoče duševne bolečine, njihovo stopnjo in trajanje ter okoliščine primera pa tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Med okoliščine primera sodi tudi dejstvo, da je oškodovanec upravičen do invalidnine za telesno okvaro, zadobljeno s škodnim dogodkom. Ker se takšna odškodnina odmerja praviloma v enkratnem znesku, invalidnino pa prejema oškodovanec v mesečnih obrokih, in ker je pričakovana življenjska doba zelo negotova postavka, zlasti ko gre za telesno in duševno prizadete ljudi, ne gre tako vštevati invalidnine, kot sta to storili nižji sodišči. Odmera odškodnine se mora torej ravnati po merilih, ki jih je potrebno upoštevati in od katerih je odvisna višina, torej tudi tista, ki učinkujejo tako, da je odškodnina nižja.
ZIP člen 16, 16/2, 21, 21/2, 38, 38/2, 55a, 55a/3, 55a/4. ZPP (1977) člen 77, 77/1, 230, 231, 446, 446/1, 446/2. ZDE člen 1, 1/1, 2, 2/2. ZDP (1991) člen 5, 5/2, 6, 6/3, 17, 17/1. ZGD člen 560.URS člen 8, 13. ZUKZ člen 17, 79, 79/4. Zakon o denarnem sistemu člen 10, 10/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - verodostojna listina - pojem verodostojne listine po ZIP in ZPP - verodostojna listina kot dokazno sredstvo - verodostojna listina kot izvršilni naslov - značaj listine, v kateri je terjatev izražena v tuji valuti - dovoljenost izvršbe
Listinam, ki niso javne listine in v katerih je izkazana terjatev v tuji valuti, ni mogoče samo zaradi slednjega odreči lastnosti verodostojne listine po 21. členu ZIP.
ukrep urbanističnega inšpektorja - postopek s tožbo - odločanje na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku
Tožnik v upravnem sporu ne more z uspehom izpodbijati ukrepa urbanističnega inšpektorja, češ da ni investitor oz. lastnik zemljišča, na katerem je bil opravljen poseg v prostor, če tega v upravnem postopku ni izpodbijal oz. je v upravnem postopku, ko je bil zaslišan, sam izjavil, da je investitor spornega objekta.
privatizacija stanovanj - prostovoljna izselitev imetnika stanovanjske pravice - sklenitev najemne pogodbe za drugo stanovanje po določilih SZ - pravica do odkupa izpraznjenega stanovanja - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe
Tožnica ne bi mogla skleniti s toženo stranko veljavne najemne pogodbe, ker je sporno stanovanje izpraznila po lastni odločitvi in sklenila najemno pogodbo za drugo stanovanje. Realizacija pravice do odkupa bi v tej situaciji predstavljala zlorabo te pravice.
ZUN člen 74, 74/3, 76, 76/2. ZSDZUN člen 17, 17/1.
ukrep urbanističnega inšpektorja
Če je za urejanje prostora pristojni upravni organ pravnomočno zavrnil izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, je organ urbanistične inšpekcije utemeljeno odredil odstranitev objekta na investitorjeve stroške ter vzpostavitev prejšnjega stanja (74/3 člen ZUN).
Navedeni ukrep je bil možen glede na določbo 1. odstavka 17. člena ZSDZUN (Ur.l. RS, št. 18/93), ki je začel veljati 10.4.1993.
zakon o prekrških zoper javni red in mir - dejansko stanje - pravica do obrambe - varstveni ukrep - odstranitev tujca iz države
Po 1. odstavku 40. člena ZP se sme varstveni ukrep tujca z ozemlja Republike Slovenije izreči tujcu, ki je storil prekršek, zaradi katerega bi bilo nezaželeno, da bi še naprej ostal v Republiki Sloveniji. Taka določba tudi ni v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki sicer v 1. odstavku določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja in svojega doma, ki pa v 2. odstavku določa, da se javna oblast lahko vmeša v izvrševanje te pravice, če je to določeno z zakonom in je med drugim nujno, da se na tak način zavaruje tudi javna varnost, med drugim tudi nered ali pravice in svoboščine drugih ljudi.