CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033293
ZIL-1 člen 33, 33/2, 42, 42/1, 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b, 123/7, 124, 124/5. ZPP člen 337, 337/1. ZIZ člen 9, 9/4, 45. ZVK člen 13.
model - blagovna znamka - predmet varstva - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavarovanje dokazov - predlog za zavarovanje dokazov - zavrnitev predloga - vročanje - vročitev sklepa o zavrnitvi predloga - pravna sredstva - vročitev pritožbe v odgovor - nedovoljene pritožbene novote
Predmet varstva modela po drugem odstavku 33. člena ZIL-1 je lahko videz izdelka, ki pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti, zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oziroma materialov izdelka samega ali ornamentov na njem. Vendar pa iz priloženih listin ne izhaja, v čem je zidni vložek po navedenih elementih iz drugega odstavka 33. člena ZIL-1 zaščiten z modelom z izjemo, da gre za zidni vložek iz plastike.
Po določilu prvega odstavka 42. člena ZIL-1, se sme kot znamka registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogoča razlikovanje blaga ali storitev podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z vsemi imeni, črke, številke, figurativni elementi, 3D dimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže in kombinacije barv, kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov. Z zelo povečevalnim pregledom je mogoče zaznati, da je na zidnem vložku tožene stranke znak SX, ki se nadaljuje še z dodatnimi podatki, ki pa so na 4 strani tožbe tako slabo vidni, v zajemu spletne strani tožene stranke pa sploh ne, da zapisa ni mogoče razbrati.
spor majhne vrednosti - narok v sporih majhne vrednosti - ustna obravnava - kontradiktoren postopek - možnosti za pripravo obrambe - pritožbeni rok
Toženkino nasprotovanje vsebini drugega odstavka 454. člena ZPP z zatrjevanjem, da bi bilo treba izvesti narok, tudi če stranka zahteve v takem primeru ne poda, tako ni utemeljeno. Stranka mora narok v tem primeru izrecno zahtevati, česar pa toženka ni storila.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00033133
OZ člen 275, 981, 981/3, 984, 984/2, 984/3, 988. ZD člen 142, 142/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
pogodba o življenjskem zavarovanju - upravičenec do zavarovalnine - pogodba v korist tretjega - zavarovalna pogodba v korist tretjega - izplačilo zavarovalne vsote - nastop zavarovalnega primera - smrt sklenitelja zavarovanja - odpoved dedovanju - dedovanje - odgovornost za zapustnikove dolgove - dedič - poplačilo kredita - pripoznava obveznosti - zakonita subrogacija - sprememba vrednosti točke
Upravičenci pridobijo pravico do zavarovalnine neposredno na podlagi sklenjene pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera (smrti zavarovalca) in ne kot dediči iz zapuščine; zavarovanje v korist tretjega pomeni pogodbo, katere dospelost je odložena do trenutka smrti pogodbene stranke, zaradi česar ne govorimo o dedovanju/dediščini.
Dolžnik lahko pripozna zgolj obstoječo (in torej ne neobstoječe, kot to glede tožnice velja v konkretnem primeru) obveznost, pripoznava (po določbah OZ) pa ima učinke zgolj glede morebitnega (pretrganja) zastaranja.
Z dedovanjem kot univerzalno sukcesijo preidejo na dediča vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti. Nanj torej po samem zakonu (brez posebnega pravnega akta, s katerim bi jih dedič prevzel) preidejo tudi vse zapustnikove obveznosti/dolgovi (izjema so le tiste, ki s smrtjo zapustnika ugasnejo).
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe, ker je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno in utemeljeno uveljavljala zastaranje terjatve. Tožnica je sklenila delovno razmerje pri predhodniku tožene stranke 20. 5. 2005 in je na ta dan imela 21 let, 1 mesec in 24 dni skupne delovne dobe, 20 let delovne dobe v javnem sektorju pa je dopolnila na dan 27. 9. 2007. Zahtevo za izplačilo jubilejne nagrade je vložila šele 8. 11. 2017, pri tem pa ni navedla, katero jubilejno nagrado za 20 let dela zahteva. Tožbo je vložila 7. 3. 2018, zato je ob upoštevanju določbe 206. člena ZDR in 202. člena ZDR-1, kjer je določen splošni petletni zastaralni rok, v katerem zastarajo terjatve, ki izvirajo iz pravic in obveznosti vezanih na delovno razmerje, kamor sodi tudi jubilejna nagrada, ugovor tožene stranke utemeljen.
ZDR-1 člen 7, 33, 34, 35, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.. ZVZD-1 člen 12, 12/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nerazsodnost
S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne bi smela podati odpovedi samo zato, ker nekaterim drugim delavcem ob enaki kršitvi ni podala pisnega opozorila. Ni namreč enakosti v nepravu.
Tožnikove zdravstvene težave ne omogočajo zaključka, da je izpolnjen dejanski stan v okviru civilnopravnega instituta nerazsodnosti, na katerega je vezana razlaga odgovornosti za kršitev iz pogodbe o zaposlitvi. Le nerazsodnost, glede katere je že Vrhovno sodišče pojasnilo, da pri tožniku ni bila podana v času storitve kršitve, bi izključila odgovornost za storjeno kršitev zaradi nezmožnosti razsojanja v kritičnem obdobju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00034557
ZFPPIPP člen 14, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-2, 391, 391/1, 391/1-1, 391/1-1(1). ZPP člen 190, 191. OZ člen 1019. SPZ člen 66.
tožba za razveljavitev pogodbe - razveljavitev preužitkarske pogodbe - pogodba o preužitku - pogodbena stranka - tožena stranka v stečaju - osebni stečaj pravdne stranke - izpodbojna pogodba - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - objektivni pogoj izpodbojnosti - insolventnost dolžnika - poroštvo - solastništvo nepremičnine - sosporništvo - pogoji za sosporništvo - nujno sosporništvo solastnikov - odtujitev stvari med pravdo
V postopku osebnega stečaja so izpodbojni pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, v obdobju zadnjih petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja (1. alineja 1. točke prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP), če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) in če je bil stečajni dolžnik v času sklenitve posla insolventen (drugi odstavek 271. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Pravni posli, ki jih stečajni dolžnik sklene ali izvede v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, so izpodbojni ne glede na to, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (drugi odstavek 391. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).
Napačno je pritožbeno stališče o nujnem sosporništvu nekdanjih solastnikov nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe o preužitku. Nujno sosporništvo je (pod)vrsta enotnega sosporništva in je podano, kadar so upravičenci po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Nujno sosporništvo tedaj predstavlja procesno nujnost in če tožnik s tožbo ne zajame vseh solastnikov, ni tožena prava stranka. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Tožbeni zahtevek se nanaša zgolj na razpolaganja, ki jih je eden od solastnikov spornih nepremičnin opravil v toženčevo korist v obsegu svojih (so)lastninskih upravičenj.
Sodišče prve stopnje je del tožbe glede davkov in prispevkov resda napačno zavrglo, namesto da bi zahtevek v tem delu zavrnilo, sploh, ker se je ob tem v pretežnem delu sklicevalo na razloge iz zadeve VIII Ips 226/2017, ki pa jih Vrhovno sodišče RS ni zavzelo v zvezi z vprašanjem pristojnosti in zavrženjem tožbe, kot utegne izhajati iz prvostopenjske odločbe, ampak v zvezi z zavrnitvijo zahtevka. Takšna odločitev je temeljila na vprašanju, kdaj nastane obveznost delodajalca, da za delavca obračuna in odvede davke in prispevke. Za zavrnitev zahtevka iz tega naslova je bilo ključno stališče, da navedena obveznost delodajalca nastane šele po pravnomočnosti sodne odločbe.
Če dajatev do konca glavne obravnave še ni zapadla v plačilo (311. člen ZPP), ima to za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa ima po vsebini podobne učinke kot zavrženje (sploh preuranjene) tožbe.
Tožena stranka si v pritožbi zmotno razlaga, da glede na fikcijo vročitve ni bila seznanjena s sklepom in da ne more biti prikrajšana za svoje pravice. Kot navede že sama tožena stranka, se pri fikciji vročitve seznanitev z vlogami predpostavlja. Ob tem pa je opozoriti tudi, da mora stranka pravna sredstva, konkretno pritožbo zoper sklep, vložiti pravočasno, to je v roku 15 dni, kot je bila tožena stranka izrecno opozorjena v pravnem pouku.
predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - darilna pogodba
Tožnica ni uspela s potrebno verjetnostjo izkazati že prvega od obeh za izdajo predlagane začasne odredbe (272. člen ZIZ) potrebnih pogojev – to je verjetnega obstoja zatrjevane terjatve (ugotovitvenega zahtevka iz naslova obstoja in deležev na skupnem premoženju). Tožnica (ključnega) zatrjevanega dejstva, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, ni z ničemer izkazala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00036406
ZDR-1 člen 6, 7, 7/4.. ZDR člen 6a.. ZDPra člen 4.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - neenaka obravnava - diskriminacija
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila delitev zadev med tožnico in druge državne pravobranilce izvedena na podlagi pravil, ki so temeljila na Državnopravobranilskem redu, in ki so bila enaka za vse državne pravobranilce. Delitev se je izvedla po vrstnem redu prispelih zadev, glede na vrsto zadeve in ob upoštevanju šifranta državnih pravobranilcev. Do odstopanj je prihajalo, če so državni pravobranilci predhodno že obravnavali zadevo, če so imeli posamezni državni pravobranilci ustavljen pripad ali če je bila z odredbo generalnega državnega pravobranilca določena zadeva dodeljena določenemu državnemu pravobranilcu ali več njim. Bistveno je, da tožena stranka tožnici spisov ni dodeljevala mimo vzpostavljenih pravil in drugače, kot je veljalo za druge državne pravobranilce, z namenom doseči večjo obremenjenost tožnice.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica v delo prejemala težje spise. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da na vpisniku pri dodeljevanju zadev tožnici niso imeli nobenih navodil. Sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za ugotovitev, da se je želelo tožnico dodatno obremeniti s težjimi spisi, tudi ne z odredbami generalnega državnega pravobranilca o predodeljevanju zadev.
Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice glede pravil za dodeljevanje zveznih spisov. Med seboj povezane spise je generalni državni pravobranilec lahko dodelil enemu ali več državnim pravobranilcem. Gre za odraz organizacije dela, ki ne more predstavljati trpinčenja tožnice. To, da je včasih prihajalo do odstopa od tega pravila, ni bilo posledica šikaniranja tožnice, ampak pomanjkljivega beleženja ključnih besed pri posameznih zadevah v vpisniku, o čemer je izpovedala vpisničarka.
Vpogled delodajalca v spis za potrebe zaključevanja spisov, da se preverijo roki oziroma preveri, ali je treba opraviti kakšno drugo procesno dejanje, ne predstavlja nezakonitega nadzora nad delom tožnice, ampak zgolj zagotavljanje tekočega dela.
Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da na trpinčenje kažejo odredbe o pregledu tožničinih spisov in njihovem zaključku. Sodišče je ugotovilo, da je pred tem tožnica vodjo oddelka obvestila, da je preobremenjena, da ima preveč svojih spisov, poleg tega mora še nadomeščati dlje časa odsotnega sodelavca. Vodja je zato sodelavcu poslala elektronsko sporočilo, s katerim ga je obvestila o zatrjevani preobremenjenosti tožnice in o tem, da ima več nezaključenih zadev, čeprav jo je že spomladi 2011 prosila, da spise zaključi. Izdajo odredbe je vodja predlagala zaradi pridobitve transparentnih podatkov o obremenjenosti tožnice. V teh okoliščinah je sodišče pravilno menilo, da so se pregledali spisi zato, da bi se zagotovilo pravočasno delo tožene stranke. Izjava državne pravobranilke ob tem, ko je pregledovala spise, kaj vse ni narejeno, tudi če bi se nanašala zgolj na tožničino delo, ni bila nedopustna. Šlo je le za izražanje objektivnega dejstva o obsegu (ne)opravljenega dela. Sicer pa je, zaslišana kot priča, zanikala, da bi se na tožnico drla. Nenazadnje je do pregleda spisov prišlo ravno v posledici tožničine prošnje po razbremenitvi. V tej zvezi ni pomembno, ali je bila tožnica zaradi opisanega razburjena.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da imenovanje tožnice ''politična'' ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izraz ''političen/politična'' nanašal na način imenovanja na funkcijo državnega pravobranilca, kadar so bili imenovani na predlog ministra mimo seznama najustreznejših kandidatov, sestavljenega s strani generalnega državnega pravobranilca. Tako so imenovali ne le tožnico, ampak tudi nekatere druge državne pravobranilce.
plačilo sodne takse - zavezanec za plačilo sodne takse - vrednost izpodbijanega dela - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Na podlagi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora plačati takso tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ZST-1 ne določa drugače. Izjema, da bi oba tožnika plačala le eno takso, bi veljala le v primeru, če bi imela tožnika položaj enotnih sospornikov. ZST-1 izrecne določbe o taksni obveznosti navadnih sospornikov ne vsebuje, zato je pravilna taksna odmera sodišča, ki pri vsakem tožniku upošteva vrednost njegovega izpodbijanega dela.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00035772
ZDR-1 člen 156.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Poudarek pritožbe je v izpodbijanju dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v pretežni meri ugodilo. Pri tem se je utemeljeno oprlo zlasti na vsebino pisne izjave priče, poveljnika oddelka, ki je bil tožniku, s katerim sta bila v vsakodnevnem kontaktu, neposredno nadrejen in mu je praviloma odrejal naloge, zaradi česar je bil po pravilni oceni sodišča bolje seznanjen z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot ostale priče, ki jih poudarja pritožba in so bile navedeni priči nadrejene. Izjavil je, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, kar je tudi obrazložil. Določna izjava te priče ima večjo dokazno moč kot posplošeni pisni izjavi prič (poveljnika kontingenta in njegovega namestnika), pridobljeni v zadevi drugega vojaka, da je bilo vsem v kontingentu jasno, da je treba zagotavljati tedenski počitek in da se v ta namen vodijo evidence obremenjenosti. Iz pisne izjave priče (poveljnik čete) izhaja podobno kot iz navedenih dveh izjav - da evidence odražajo dejansko stanje. Sicer pa je ta priča še izjavila, da se ne more natančneje opredeliti do dela tožnika in tudi tožnik je povedal, da s pričo ni imel nobenega kontakta. Kot priča zaslišan (poveljnik voda) pa je izpovedal, da je evidence vodil njegov namestnik, medtem ko mu natančnejši način vpisovanja podatkov s strani namestnika ni bil znan. Sodišče prve stopnje je utemeljeno menilo, da samo navodilo o tem, da je potrebno voditi evidence, še ne pomeni, da so bile tudi pravilno izpolnjene. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožniku ni bilo zagotovljenih 22 dni tedenskega počitka.
zapadlost terjatve iz sodne poravnave - izvršljivost sodne poravnave
Upnik ob vložitvi predloga za izvršbo ni izkazal, da je terjatev zapadla, zato sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - načela za odmero nepremoženjske škode - lahka telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stroškovna odločitev - obrazložitev stroškovne odločitve - odmera pravdnih stroškov
Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 1.600 EUR. Pritožbeno sodišče je prisojeno odškodnino v obravnavani zadevi primerjalo s sodno prakso v podobnih primerih in ugotovilo, da primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici prisojene odškodnine v okvir prisojenih odškodnin za takšno vrsto škode, zato ni pogojev za njeno zvišanje. Sicer pa pritožba ne navede konkretnega primera iz sodne prakse, ki bi bil primerljiv s tožničinim primerom in kjer bi bila prisojena odškodnina višja od konkretnega primera.
Pavšalen in zato neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prisojena denarna odškodnina v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih, ker toženka v pritožbi te trditve ni utemeljila z navedbo nobene konkretne zahteve iz sodne prakse.
pravna oseba - predlog za oprostitev plačila sodne takse - obravnavanje predloga - predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - razveljavitev plačilnega naloga
Predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - pravna podlaga - ugovor zastaranja - zastaranje - zastaralni rok - ugovor nesklepčnosti nasprotne stranke - zamuda - zakonske zamudne obresti - tarifa SAZAS - dobrovernost
Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič , ko je navedlo, da so bila vsa dejstva, v zvezi s katerimi so bile te priče predlagane, že v zadostni meri ugotovljena na podlagi listinskih dokazov in izpovedi strank ter druge priče, nedopustno oblikovalo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 33, 33/4, 91, 91/5.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3/3, 5, 5/3, 24.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75, 75/3, 75/4.. URS člen 22.
stroški prevoza na delo in z dela - javni prevoz - kilometrina - dejavnost trgovine
Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine je torej izjema, zgolj če javnega prevoza ni oziroma ni ustrezno zagotovljen, pri čemer je potrebno izjeme razlagati restriktivno. Neustrezen bi bil javni prevoz v primeru, ko bi na primer šlo za dolgo čakanje prevoza na delo. Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da bi bilo v konkretnem primeru za rešitev, kdaj javni prevoz ni ustrezno zagotovljen primerneje uporabiti tretji odstavek 3. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti RS, ki sicer ne velja za konkretni primer, vendar gre za primerljivo situacijo javnih uslužbencev in delavcev v gospodarstvu, konkretno tožnika, ki dela v dejavnosti trgovine, vendar gre za primerljivo situacijo, ko javni prevoz ni zagotovljen. Tretji odstavek 5. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti določa, da javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Pritožbeno sodišče ob tem še navaja, da v primeru, ko pozitivna zakonodaja ne konkretno ureja določene situacije, sodišče primer reši z analogijo, v konkretnem primeru s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, pri čemer Ustava RS v 22. členu npr. določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodišči in drugimi organi, organi lokalnih skupnostih in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - zloraba pravic - poslovni delež
Materialno pravo ureja pravno varstvo družbenika, ki meni, da drugi družbenik zlorablja pravice iz poslovnega deleža, vendar ne z ugotovitveno in prepovedno tožbo, katero želi tožeča stranka zavarovati z začasno odredbo. Na voljo ima posebno oblikovalno tožbo korporacijskega prava. Če bi tožeča stranka uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, bi bil drugi toženec "shizofreni družbenik" v d.o.o.. Imel bi formalni status družbenika, vendar brez korporacijskih pravic. Takšnega trajnega položaja naše pravo ne omogoča. Nekdo je družbenik ali pa ni. Kot pojasnjeno, se tožbenim trditvam prilega določena pravna posledica, vendar je ni možno doseči s postavljenim tožbenim zahtevkom.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega obstoja terjatve.