izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - sporazum o delitvi skupnega premoženja - prikrita pogodba - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek - ugotovitveni tožbeni zahtevek
Tožnica zatrjuje, da je na podlagi Sporazuma prišlo do neodplačnega (neekvivalnentnega) prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah. Izpodbija ravno pravne posledice (učinke) tega dejanja. Tožba je torej pravilno usmerjena na del Sporazuma, ki naj bi bil po svoji resnični vsebini darilne narave.
Ni treba, da bi tožnica uveljavljala še ugotovitveni zahtevek glede obstoja darila, saj se izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj uveljavlja z oblikovalnim (in v določenih primerih dajatvenim) tožbenim zahtevkom.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - protipravno ravnanje - objava članka - kršitev pravice do zasebnosti - razžalitev dobrega imena in časti - obseg in višina škode
Predmet konkretne presoje je škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Tega pa zaradi ravnanja tožnika ni moč opravičiti ali ga (v odškodninsko pravnem oziru) vrednotiti mileje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035404
SPZ člen 146, 146/2, 153, 153/1. OZ člen 86, 86/1. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2. ZPP člen 314.
izbrisna tožba - vpis maksimalne hipoteke v zemljiško knjigo - sporazum o zavarovanju terjatve - pogodba o zastavi nepremičnin - ničnost notarskega zapisa - obremenjene nepremičnine - prenos s hipoteko zavarovane terjatve - maksimalna hipoteka - zemljiškoknjižno dovolilo - ločitvena pravica - hipotekarna tožba - nasprotna tožba - ničnost zemljiškoknjižnega dovolila - posebna stečajna masa - izbrisni upravičenec - delna sodba izdana na pritožbenem sodišču
Če je bila vknjižba vpisa maksimalne hipoteke neveljavna zaradi ničnosti notarskega zapisa sporazuma o ustanovitvi maksimalne hipoteke, je bila s tem kršena stvarna pravica lastnika nepremičnine, ki je dovolil vpis maksimalne hipoteke na svojih nepremičninah, torej njegova neomejena lastninska pravica v razmerju do tretjih.
Izbrisni upravičenec izbrisne tožbe ni vložil pač pa je z maksimalno hipoteko obremenjeno nepremičnino prenesel na pridobitelja. Z odsvojitvijo nepremičnine po materialnem pravu maksimalna hipoteka ni prenehala. Ker je po pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, na kateri je bila že v času pridobitve vknjižena maksimalna hipoteka, pridobitelj vložil izbrisno tožbo, kot da bi vstopil v čevlje odsvojitelja, je s tem posegel v pravno korist obeh strank sporazuma o zavarovanju z maksimalno hipoteko, torej tudi v pravico izbrisnega upravičenca, da sam odloči, ali naj izvedena pravica na premoženju, ki ga je odsvojil, ostane vpisana tudi po odsvojitvi premoženja, ali naj se ta izbriše in pod katerimi pogoji.
Odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja bi sicer pomenila vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine kot je v zemljiški knjigi obstajalo na dan pred vpisom maksimalne hipoteke. Tega pa tožeča stranka po nasprotni tožbi, glede na trditve v tožbi, očitno noče, prav tako pa ne niti odsvojitelj z maksimalno hipoteko obremenjene nepremičnine. Zato je v tem delu tožba nesklepčna.
Pridobitelj nepremičnine hoče z izbrisno tožbo doseči izboljšanje svojega statusnega položaja v primerjavi s položajem, ki ga je imel ob pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, česar pa po materialnem pravu ne more doseči brez volje zastavitelja. Izbrisno tožbo lahko kot izbrisni upravičenec posledično vloži v takem primeru le zastavitelj. Če bi jo vložil v korist pridobitelja, bi zahteval le izbris maksimalne hipoteke (izvedene pravice), ne pa tudi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pridobitelj nepremičnine pa bi bil upravičen vložiti izbrisno tožbo v konkretnem primeru zoper hipotekarnega upnika le, če bi od odsvojitelja nepremičnine kot izbrisnega upravičenca pridobil pravico zahtevati izbris vpisane izvedene pravice na pridobljeni nepremičnini, sicer pa ne. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje tožeči stranki po nasprotni tožbi kot pridobitelju nepremičnine ne bi smelo priznati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo.
trditvena podlaga - izbira načina povrnitve škode - ukrepi za zmanjšanje škode - vezanost na zahtevek
Razlaga določbe četrtega odstavka 164. člena OZ, kot določbe, ki določa splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve premoženjske škode, torej med zahtevkom na vzpostavitev v prejšnje stanje v naravi in zahtevkom za plačilo denarne odškodnine, je v skladu z novejšo pravno teorijo in sodno prakso. S tem je bilo preseženo stališče starejše pravne teorije in sodne prakse, da je vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost odgovorne osebe in da ima ta pravico zahtevati, da sama opravi vzpostavitev prejšnjega stanja, oškodovanec pa mu mora to dovoliti. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi pravilno izpostavilo, da odstop od splošnega pravila, zaradi katerega oškodovanec ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, lahko predstavljajo le posebne okoliščine, če bi te opravičevale vzpostavitev prejšnjega stanja, oziroma zaradi katerih plačilo denarne odškodnine ne bi bilo primerno.
Določba četrtega odstavka 243. člena OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa zaradi ukrepov zmanjševanja škode (oziroma preprečevanje njenega povečanja) pogodbi zvesta stranka ne sme priti v slabši položaj in je upravičena do povrnitve vseh stroškov, ki ji zaradi takšnih ukrepov nastanejo.
motenje posesti - tožba zaradi motenja posesti - motilno dejanje - izdaja začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - verjetnost izkazane terjatve - ustrezno sredstvo zavarovanja - nenadomestno dejanje - nadomestno dejanje - naložitev denarne kazni - izkazanost hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - samovolja - sklep o zavarovanju - namen zavarovanja terjatve
Upnik mora navesti ustrezno sredstvo izvršbe, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja, kakršnega je predlagal (enako, kot mora v tožbi postaviti ustrezno oblikovan zahtevek, če želi uspeti).
Kadar je motilno ravnanje možno odpraviti na več načinov, mora tožnik tožencu dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.
tožba lastnika na prenehanje vznemirjanja - sodba na podlagi pripoznave - predlog za izdajo popravnega sklepa - zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa - napačna navedba parcelne številke - očitna napaka - vezanost na tožbeni zahtevek - prekoračitev tožbenega zahtevka - sklepčnost tožbe - učinek pravnomočne odločbe nasproti strankam - učinek pravnomočnosti sodbe na tretje osebe
S popravnim sklepom ni mogoče odpraviti napak, ki jih storijo stranke pri oblikovanju tožbenega zahtevka, ampak le napake sodišča, ki so nastale pri pisni izdelavi izdane sodbe.
Z zahtevanim popravkom bi sodišče prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek ter odločilo mimo volje toženke, ki je pripoznala postavljeni tožbeni zahtevek in ne obrazložitve tožbe.
V primeru izdaje sodbe na podlagi pripoznave sodišče sklepčnosti tožbe ni ne dolžno ne upravičeno presojati.
ZSReg člen 35, 35/2. ZGD-1 člen 255, 255/2, 255/2-2, 263, 515, 515/6. KZ-1 člen 78, 78/2, 83.
vpis gospodarske družbe v sodni register - vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register - člani organov vodenja in nadzora - pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja - kazen zapora - denarna kazen - dvojna kaznivost (identiteta norme) - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - pravne posledice obsodbe
Če je narava vpisa takšna, da posameznega podatka ni mogoče vpisati, ne da bi bili istočasno vpisani tudi drugi podatki (npr. pri vpisu novega subjekta v sodni register), odloči sodišče istočasno o zahtevku za vpis vseh podatkov, ki so predmet vpisa v sodni register. Zahtevku za vpis novega subjekta v sodni register lahko registrsko sodišče ugodi le v primeru, če je zahtevek za vpis vsakega posameznega podatka utemeljen, sicer ga mora zavrniti.
Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa se smejo pravne posledice obsodbe predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. V drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 je ovira za opravljanje funkcije direktorja časovno vezana na dve leti po prestani kazni zapora.
Če bi ZGD-1 v drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 določal ovire tudi za osebe, ki jim je bila za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, bi moralo biti tako izrecno tudi zapisano, pa v določbah ZGD-1 ni.
trditveno in dokazno breme - odločitev v mejah postavljenega zahtevka - procesni pobot - sočasna izpolnitev - razveza pogodbe po samem zakonu
Materialno pravo je tisto, ki narekuje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Če tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi pogodbe, tožena pa se sklicuje na razvezo pogodbe po prvem odstavku 104. člena OZ, je na toženi stranki, da trdi, da je bila izpolnitev obveznosti v določenem roku v pogodbi določena kot bistvena sestavina pogodbe in da tožeča stranka v tem roku pogodbe ni izpolnila. Nobene trditve v tej smeri tožena stranka ni podala.
Neutemeljeno se pritožnica sklicuje v pritožbi tudi na uporabo določbe 101. člena OZ. Tožena stranka ni v skladu z določbo drugega odstavka 101. člena OZ od sodišča zahtevala, da naj o tožbenem zahtevku tožeče stranke razsodi tako, da toženi stranki naloži plačilo njene denarne terjatve takrat, ko tožeča stranka izpolni svojo obveznost izročitve garancije za dobro izvedbo del. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe določbe drugega odstavka 101. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00032715
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 273, 273/1, 273/1-3. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - nujnost izdaje začasne odredbe - preprečitev uporabe sile - fizično nasilje - odpoved zakupne pogodbe - izročitev zemljišča v posest - nova dejstva in dokazi - izredne razmere - epidemija - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - kumulativno izpolnjevanje pogojev
V konkretnem primeru ni relevantne povezave med tožbenim zahtevkom in dogodki, ki jih tožeča stranka opisuje v pritožbi, ter zahtevanim zavarovanjem. Takojšnje izročitve zemljišč (ki jih je tožnica sama celo že zasedla pred kakršnokoli sodno odločitvijo) in prepovedi njihovega obdelovanja pojmovno ni možno povezovati ne s povzročanjem ne z odvrnitvijo nasilja.
Epidemija COVID 19 sicer res bistveno otežuje osebno komunikacijo med subjekti, vendar pa v tem času drugi načini komunikacije (telefon, elektronska pošta, faks) niso onemogočeni.
zanikanje trditev nasprotne stranke - neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke - pavšalne navedbe - pomanjkljive trditve - protispisnost
V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo svojo oceno, da je tožena stranka tudi dovolj konkretno zatrjevala, katere sporne zneske po posameznih kurirjih je odvedla tožeči stranki, čemur pa tožeča stranka ni dovolj konkretno nasprotovala. Navedeni zaključek tožeča stranka neutemeljeno izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je slednjemu tožeča stranka dejansko nasprotovala le z izjavo, da so trditve tožene stranke neutemeljene. Zato je ocena sodišča prve stopnje o njihovi presplošnosti za obravnavo pravilna.
dobava blaga - plačilo za dobavo blaga in izpolnitev pogodbe - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - pravne posledice zamude - pogodbena kazen - pridržek pravice do pogodbene kazni - pobot medsebojnih terjatev - nasprotna tožba - nesklepčnost nasprotne tožbe - obstoj stvarne napake
Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožena stranka nima pravice do pogodbene kazni, utemeljilo na ugotovitvi, da je v tistih primerih, v katerih je tožena stranka izpolnitev z zamudo sprejela, opustila dolžnost, ki izhaja iz petega odstavka 251. člena OZ. Sodišče je ugotovilo, da je v spornem obdobju nekaj mesecev, od 107 naročil tožeča stranka zamujala pri 102 dobavah in zaključilo, da bi morala ob vsaki sprejeti dobavi posebej tožena stranka tožeči stranki takoj sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, česar pa ni storila. Upoštevalo je tudi vse okoliščine primera in sicer, da je tožena stranka pogodbeno kazen tožeči stranki obračunala več kot pet mesecev od prvih naročil in da je večino dobav, čeprav so bile izvedene z zamudo, tožena stranka tožeči stranki plačala, ne da bi ji plačilo znižala za pogodbeno kazen.
Tožena stranka je res sprejela tudi zadnjih šest dobav z zamudo, ki pa jih ni plačala. Glede teh je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da za njih tožena stranka ni bila upravičena zaračunati pogodbeno kazen, ker tožeči stranki ni vsakokrat nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tega res ni storila ob vsaki dobavi posebej, vendar so za presojo, da je tožena stranka zadostila zahtevam iz petega odstavka 251. člena OZ, zadoščala naslednja ugotovljena dejstva: plačilo zadnjih dobav z zamudo je tožena stranka zavrnila zaradi pobota z zaračunanimi pogodbenimi kaznimi, na zaračunanje pogodbene kazni je bila tožeča stranka opozorjena dne 9. 12. 2015 in tudi predhodno z elektronskimi sporočili z dne 11. 9. 2015, z dne 15. 9. 2015 in z dne 5. 10. 2015. Glede zamud pri šestih neplačanih dobavah blaga je torej tožeča stranka nedvomno lahko vedela, da bo tožena stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamud.
ZŠtip člen 2, 6, 87, 87/1, 92, 92-2, 99, 99/5.. OZ člen 240.. ZUPJS člen 42, 43.
vračilo štipendije - državna štipendija
Po splošni določbi 2. člena ZŠtip-1, so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje ravni izobrazbe štipendistov, vzpostavljanju enakih možnosti za izobraževanje za deficitarne poklice, spodbujanju mednarodne mobilnosti, doseganju izjemnih dosežkov, odgovornosti študentov za izobraževanje in izbiro izobraževalnega programa, krajšanju dobe in izboljšanju zaposljivosti. Za doseganje namena štipendiranja so z zakonom predpisane obveznosti študenta. Če zakon ne določa drugače, mora štipendist v skladu z 92. členom ZŠtip-1 vsako leto uspešno zaključiti posamezni letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 se namreč štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če štipendist ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile. Kljub temu navedeni razlogi niso vgrajeni v 5. odstavek 99. člena ZŠtip-1, ki ga je potrebno uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Določba 5. odstavka 99. člena je dopolnjena šele z novelo ZŠtip-1B z dne 4. 5. 2018, ki je začela veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati za šolsko leto 2018/2019, po njej pa štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne. V besedilu 5. odstavka 99. člena ZŠtip-1 (veljavno pred dopolnitvijo z novelo ZŠtip-1B) gre za pravno praznino, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.
Ugotovljeno pravno praznino je potrebno zapolniti z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teološke razlagalne metode tudi z analogijo legis in uporabo argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti štipendista za pravočasno izpolnitev, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v okoliščinah konkretnega primera sodišče pravilno uporabilo tudi 240. člen OZ.
ugotovitev obstoja dedne pravice - uveljavljanje dedne pravice v pravdi - ugotovitev očetovstva - pravica do poznavanja lastnega izvora - predhodno vprašanje - ničnost oporoke - priznanje očetovstva - dokaz očetovstva - pomanjkanje pravnega interesa - sorodstveno razmerje - dediščinska tožba
Očetovstvo je enoten pravni pojem, ki ga ni mogoče deliti po namenu pridobitve ali izgube kakšne pravice ali obveznosti, ki iz njega izvira. Ugotovitev očetovstva z vsemi pravnimi posledicami ureja rodbinska zakonodaja. Ugotavljati ga je dopustno le kot glavno, in ne kot predhodno vprašanje. Neodvisno od tega pa je kot glavno ali predhodno vprašanje vselej dopustno obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja.
Za ugotavljanje očetovstva je predpisan poseben postopek, ki pa bi ga lahko sprožil le tožnikov oče. Ta ustreznega zahtevka v takrat veljavnih rokih vse do svoje smrti ni postavil, pravica do ugotavljanja očetovstva pa ni prešla na njegove potomce. Interes otroka (njegova pravici do poznavanja lastnega izvora) lahko pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij le v odnosu otrok – starš.
pisna oporoka pred pričami - prava volja zapustnika - skupna oporoka
V točkah 2. obeh oporok gre za skupni pisni oporoki pred pričami zakoncev - pritožnice in zapustnika, s katerima sta določila dediče in opisno navedla premoženje, ki je predmet dedovanja (oziroma zapuščine). Iz obeh oporok jasno izhaja volja zapustnika, da so njegovi dedič R. K., A. T., A. K. mlajši in R. T. in da dedujejo po enakih deležih. Vsebini obeh oporok z datumom 20. 1. 2014 v točki 2. tudi nista v medsebojnem nasprotju, ter se glede predmeta dedovanja dopolnjujeta. Iz zapisa ″ki se naj uveljavi po smrti obeh″ ni mogoče zaključiti, da iz takega zapisa izhaja volja zakoncev, da je to njuna oporoka, ki naj se uveljavi le v primeru hkratne smrti obeh.
Zavarovanec mora za priznanje pravice do invalidske pokojnine hkrati izpolniti pogoj zahtevane pokojninske dobe in še enega izmed pogojev, določenih v 41. členu ZPIZ-2.
veljavnost oporoke - ničnost oporoke - razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti - oblikovanje volje - sposobnost za razsojanje - slabo zdravstveno stanje - podpis oporočitelja - nemoralno ravnanje - ponarejena oporoka - pristnost oporoke - neodpravljiva nesklepčnost - sila in grožnja
Pritožbeno opominjanje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev določba 61. člena ZD, ki ureja razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let oziroma zaradi grožnje, sile, zvijače ali zmote, ni prepričljivo. Prav predmetna določba je uporabljiva za primere, ko oporočitelj ni sposoben za razsojanje, kar posledično pomeni, da ne more svobodno oblikovati svoje volje. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zapustnice (demenca) je brezpredmetno razglabljati o tem, ali je zapustnica imela voljo in kakšna je bila. Bistveno je, da je zmerno hud upad njenih spoznavnih sposobnosti v sklopu sindroma demence onemogočal svobodno oblikovanje volje in razumevanje pomena oporočnega razpolaganja. Že samo dejstvo prizadetosti voljnega elementa zadostuje za ugotovitev, da mati ni mogla svobodno oblikovati svoje volje. Podana trditvena podlaga tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljuje izrek razveljavitvene, ne pa ničnostne sankcije.
O ponarejenosti oziroma nepristnosti oporoke bi bilo moč govoriti, če je zapustnica sploh ne bi podpisala. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da je bila oporoka zapustnici prebrana in da jo je podpisala v prisotnosti dveh prič. Že takšna ugotovitev negira tožnikove navedbe o ponarejenosti oziroma nepristnosti.
dedovanje - prekinitev postopka - dejansko ali pravno vprašanje - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča
Pravdno sodišče je tisto, ki lahko ugotavlja pravo voljo oporočitelja. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je na pravdo napotilo zaradi pravne narave sporne listine, a vendarle je iz obrazložitve razvidno, da ne gre samo za pravno vprašanje, ampak preplet pravnega z dejanskim vprašanjem.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - ureditvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - nastanek neznatne škode
Navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe, kot tudi v pritožbi, so presplošne in sploh ne omogočajo preizkusa izpolnjenosti zakonskih pogojev. Navedbe, da bi na prostor, ki naj bi mu bi ga bila po predlogu nasprotna udeleženka dolžna prepustiti v uporabo, postavil stroje, ki sedaj že trinajst let propadajo na dežju, so tako skope, da so same po sebi nerazumljive.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034478
SPZ člen 67, 67/1, 67/3, 67/5, 115, 117, 117/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 458, 458/1, 495. OZ člen 179, 275.
gospodarski spor majhne vrednosti - poslovni objekt - upravnik - upravljanje poslovne stavbe - posli rednega upravljanja - plačilo storitev varnostnoreceptorske službe - neprerekana dejstva - verzijski zahtevek - subrogacija
Sodna praksa je zavzela stališče, da vzpostavitev varnostno-recepcijske službe predstavlja posel rednega upravljanja le v primeru, ko se v objektu odvijajo takšne dejavnosti, katerih narava narekuje varnostno-recepcijsko službo za nemoteno uporabo oziroma funkcioniranje objekta.
Za presojo, ali gre za posel rednega upravljanja, namreč ni bistveno, kateri (dejanski) etažni lastniki opravljajo dejavnost, ki povečuje požarno ogroženost zadevne stavbe, pač pa je bistveno, da se takšne dejavnosti v tej stavbi nedvomno opravljajo in da je iz tega razloga ter ob upoštevanju zastarelega požarnega sistema podano povečano požarno tveganje za celotno stavbo in s tem (da se zagotovi njeno nemoteno obratovanje) potreba po 24 urni recepciji oziroma varovanju.
S tem, ko je sodišče preseglo toženkino trditveno podlago (kršilo razpravno načelo), kar je vplivalo na zakonitost sprejete odločitve, je sodišče prve stopnje hkrati zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (saj je tožnici odvzelo pravico do obravnavanja/izjave in s tem do poštenega sojenja).