zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti - elektronski alkotest kot indikator alkoholiziranosti - zakonitost dokazov - preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - vožnja pod vplivom alkohola
Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri stališču, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 1., 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakonitost uporabe elektronskega alkotesta izhaja iz prvega in drugega odstavka 107. člena ZPrCP in tako ni nobenega dvoma, da tudi elektronski alkotest kot indikator sodi med tehnična sredstva za ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Zatrjevanja o neusklajenosti 107. člena ZPrCP z določbami ZP-1 so tako zgolj plod obdolženčevega napačnega razumevanja predpisov.
Četudi delodajalec sindikata, kot bi ga bil dolžan na podlagi prvega odstavka 86. člena ZDR-1, ne obvesti o postopku odpovedi, to samo po sebi ne vpliva na zakonitost odpovedi.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - odvzem poslovne sposobnosti - dejansko stanje - dokazna ocena - začasni skrbnik - zaslišanje stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opustitev zaslišanja
V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep, je sodišče nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje. Na ta način si gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca.
Nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP je lahko le dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku, pa ga je stranka pridobila kasneje. Listina - potrdilo o vrsti dela, ki ga je tožnica pridobila s strani toženke, ni takšen dokaz, saj je bila izdana (je nastala) šele po koncu glavne obravnave v prejšnjem postopku. Iz tega razloga sploh ne gre za nov dokaz, na podlagi katerega bi bil predlog za obnovo postopka lahko utemeljen.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
Ker je tožena stranka pritožbo umaknila in ker višje sodišče o njej še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe po drugem odstavku 334. člena ZPP dopusten. Višje sodišče zato o pritožbi ne bo odločalo, izdalo pa je ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.
ZSKZDČEU-1 člen 196. ZS člen 61. ZP-1 člen 161, 161/2, 163, 163/1.
dovoljenost pritožbe - predsednik sodišča
Predlog oz. pobudo za priznanje in izvrševanje sodbe o prekršku, ki jo je izdalo pristojno sodišče Republike Slovenije v zadevi o prekršku, se državi članici EU, v kateri naj bo sodba izvršena, posreduje preko Okrajnega sodišča v Celju, pri čemer je predlagatelj oz. pobudnik sodišče, ki je izdalo sodbo o prekršku, da je predlagatelj oz. pobudnik posredovanja v izvrševanje drugi državi članici EU sodišče in ne sodnik, ki je izdal sodbo o prekršku. Pritožbo lahko v imenu sodišča, ki je dalo pobudo za posredovanje v izvrševanje, vloži le njegov zakoniti zastopnik.
ugovor zoper sklep - predračun stroškov stečajnega postopka - sprememba predračuna stroškov stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - določna opredelitev - opredelitev stroškov - obrazložitev sklepa
Ni utemeljeno pritožnikovo stališče, da bi bil sklep o spremembi predračuna stroškov stečajnega postopka pravilen izključno, če bi bil oblikovan natančno po točkah iz drugega in tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, v smislu, da upraviteljica v predlogu in sodišče v sklepu o spremembi predračuna stroškov le-teh nista številčno označila tako, kot to določa 355. člen v zvezi s 356. členom ZFPPIPP.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - izvzem in omejitev premoženja iz stečajne mase
Tako iz dolžnikovih kot upraviteljičinih navedb je razvidno, da dolžnik za opravljanje svojega dela nujno potrebuje vozilo, torej to vozilo predstavlja predmet, ki je dolžniku, ki opravlja svoje delo kot poklic, nujno potreben za opravljanje njegovega dela.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - nujni stroški stečajnega postopka - soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dalo upravitelju soglasje za plačilo stroškov, ki se neposredno nanašajo na postopek XI Pg 2314/2017 v znesku 2.769,20 EUR. Ta znesek je celo nižji od zneska, ki ga je odvetniku priznalo pravdno sodišče. Navedeni znesek pa, kot je obširno in natančno pojasnilo sodišče prve stopnje, vključuje tudi nagrado odvetnika za odgovor na pritožbo v znesku 516,37 EUR, ki pa zato, ker je bila navedena storitev opravljena po izdaji sodbe, ni vsebovana v znesku stroškov, ki jih je pravdno sodišče toženi stranki naložilo s sodbo. Stroški v izpodbijanem sklepu vsebujejo tudi stroške nagrade v zvezi z odvetniškimi storitvami, ki so bile opravljene v zemljiškoknjižnih postopkih. Zaradi navedenega je skupni znesek stroškov, določen v izpodbijanem sklepu, višji od zneska stroškov, priznanih v prej navedeni sodbi.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - državno tožilstvo - nedovoljeno pravno sredstvo - nedovoljeno izredno pravno sredstvo
Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00037794
ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZPP člen 164, 165, 165/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 33, 67.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniški kredit - valutna klavzula - kreditna pogodba v CHF - menjalni tečaj - potrošnik - stanovanjski kredit - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - zavajanje potrošnikov - ocena tveganj - vsebina kreditne pogodbe - trditvena in dokazna podlaga - nedopustne pritožbene novote - pravica do izjave - višina zamudnih obresti - kršitev ustavnih določb
Ne glede na morebitno utemeljenost nekaterih pritožbenih stališč o zmotnosti stališča o zadostnosti pojasnila, ki ga je tožnici dala toženka (banka) pred sklenitvijo pogodbe, in o poštenosti toženkinega ravnanja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih pravdnih strank in da bi toženka, ki bi ravnala pošteno, lahko razumno pričakovala, da se tožnica ne bi odločila za sklenitev sporne pogodbe.
Za presojo poštenosti pogodbenega pogoja ni nujna ugotovitev, da je banka pomanjkljive informacije podala namenoma. Za zaključek o nepoštenosti zadostujeta ugotovitvi, da je podano znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank in da bi banka lahko razumno pričakovala, da potrošnik po celoviti predstavitvi ponujene kreditne opcije te ne bi sprejel.
Da bi bilo mogoče oceniti prepričljivost tožničine trditve, da tveganja, ki je bilo imanentno kreditu v CHF, noben razumen človek, ki najema stanovanjski kredit, ne bi sprejel, manjkajo podatki bodisi o "obnašanju" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja, bodisi o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in drugega kredita.
ZFPPIPP člen 224, 226, 226/4-5, 226/5, 371, 374, 374/13, 378.
razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški stečajnega postopka
Peti odstavek 226. člena ZFPPIPP jasno določa, da se pri razdelitvi stroškov upošteva delež ocenjene vrednosti premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti splošne in vseh posebnih stečajnih mas. 378. člen ZFPPIPP se uporabi le, ko je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. V obravnavani zadevi stečajna masa nikakor ni neznatna in zadošča za stroške stečajnega postopka. Tega določila nikakor ni mogoče razlagati tako, da bi se to posebej preverjalo za vsako posebno stečajno maso.
Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.
V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - poškodba pri delu - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - organizacija dela - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - protipravno ravnanje delodajalca
Delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je jasno navedeno, da je delavec napoten (četrti odstavek 3. člena pogodbe), zavezal zagotoviti varne in zdrave delovne pogoje. Če jih ni zagotavljal (in sodišče ugotavlja, da jih ni), je kršil pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje (kršitev pogodbe) je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe, v kateri se je prav on zavezal poskrbeti za varno delo. To, da delodajalec svoje pogodbene obveznosti ni izvrševal, ker je bila organizacija dela drugačna in ker ni imel podatkov, da pri uporabniku ni poskrbljeno za varno delo, za odločitev ni pravno pomembno. Pravno pomembno je to, da svoje (v odnosu do tožnika sprejete) jasne in konkretne pogodbene obveznosti brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjeval. Zakaj naj bi bilo pozitivno, da je delodajalec svojo obveznost začel izvrševati po škodnem dogodku, ne pa negativno, da je prej ni (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tudi sicer pa za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ni odločilno, ali je nekaj pozitivno ali negativno, ampak so odločilna (kot je bilo že pojasnjeno) vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode.
ZD člen 30, 52. ZPP člen 154, 154/2, 214, 214/2, 358. Odvetniška tarifa (2015) člen 20. ZOdvT tarifna številka 1200, 3102.
ugotovitev obsega zapuščine - ugotovitev vrednosti darila - vračunanje daril v dedni delež - vrednost nepremičnin - stanje na dan zapustnikove smrti - neodplačna pogodba - odplačen pravni posel med sorodniki - sklenitev več pogodb - pogodba o priznanju lastninske pravice - prodajna pogodba - pogodba o ustanovitvi služnosti - aleatornost - elementi tveganja - pogodbene obveznosti - prepoved obremenitve in odsvojitve - darilna pogodba - obnova nepremičnine - vlaganja v nepremičnino - neprerekana dejstva - odločitev o stroških postopka - delni uspeh v pravdi - priglasitev in odmera odvetniških stroškov - napačna pravna podlaga - nagrada za narok v ponovljenem postopku - nagrada za zastopanje več oseb
O morebitni delni neodplačnosti sklenjene pogodbe ni mogoče sklepati le na podlagi primerjave ugotovljene vrednosti prodane nepremičnine v času nakupa ter višine plačane kupnine, ampak je treba upoštevati še vrednost drugih obveznosti oziroma bremen, ki jih je prevzel drugi toženec in so jih pogodbene stranke imele v mislih pri določitvi kupnine (ustanovitev služnosti, prepoved odsvojitve in obremenitve, predhodno financirana obnova, obveznost plačevanja stroškov). Na prvi pogled res kaže na delno neodplačno pogodbo, vendar pa to ne zadostuje. Pri presoji pomena ugotovljene razlike je treba upoštevati tudi, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo gotovo, koliko časa bo trajala obremenitev s služnostjo, stroški in prepovedjo obremenitve in odtujitve. Pogodba zato vsebuje tudi elemente tveganja. S potekom časa bi se lahko izkazalo, da je vrednost (vseh) toženčevih izpolnitev presegla vrednost izpolnitve zapustnika in prve toženke, lahko pa bi bilo tudi nasprotno.
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzrok za nastanek škode - delovanje motornega vozila - objektivna odgovornost - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - delna oprostitev odgovornosti - odgovornost imetnika motornega vozila - oškodovanec - tretja oseba - ugovor izključne odgovornosti - obseg ugovora - dopustnost ugovora
Po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.
Pravno relevantno je vprašanje, ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa, oblikovana po sprejetju OZ, dopušča ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma).
Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.
Zmotno je prepričanje nižjega sodišča, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ.