postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - formalni preizkus vloge - obvezne priloge vloge - neskladnost izjav
Formalni preizkus pravilnosti predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave obsega preizkus, ali so podatki, ki jih predlagatelj navaja v poročilu o finančnem položaju in poslovanju in načrt finančnega prestrukturiranja, skladni vsaj sami s seboj.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034504
ZVEtL-1 člen 43. SPZ člen 105. SZ-1 člen 4. SZ člen 2.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - merila - stanje v naravi - dotlejšnja raba stvari - raba nepremičnine - drvarnica - pomožni objekt - sestavni del stanovanja - samostojen predmet stvarnih pravic - stavba
Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pri tem ni poseglo v javni interes, na katerega se sklicuje pritožba. Res morajo biti javne površine dostopne vsem pod enakimi pogoji, vendar je dokazni postopek jasno pokazal, da sporni del pripadajočega zemljišča nikoli ni bil v uporabi nasprotne udeleženke ali v javni rabi. Sodišče se je na naroku, ki ga je ob sodelovanju izvedenke opravilo na kraju samem, lahko prepričalo, da stanje v naravi in sledi pretekle rabe potrjujejo, da so sporni del pripadajočega zemljišča uporabljali in vzdrževali sami etažni lastniki.
Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih so lahko skupni del glavne stavbe ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi, upoštevaje drugi stavek drugega odstavka 105. člena SPZ in tretji odstavek 4. člena SZ-1. Tudi po prejšnjem SZ, ki je olastninil nekdanja družbena stanovanja, so pomožni stanovanjski prostori, kot med drugim drvarnice, ne glede na to, ali so bili v stanovanjski hiši ali zunaj nje, sodili k stanovanju in bili njegov sestavni del (drugi odstavek 2. člena SZ).
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00037794
ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZPP člen 164, 165, 165/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 33, 67.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniški kredit - valutna klavzula - kreditna pogodba v CHF - menjalni tečaj - potrošnik - stanovanjski kredit - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - zavajanje potrošnikov - ocena tveganj - vsebina kreditne pogodbe - trditvena in dokazna podlaga - nedopustne pritožbene novote - pravica do izjave - višina zamudnih obresti - kršitev ustavnih določb
Ne glede na morebitno utemeljenost nekaterih pritožbenih stališč o zmotnosti stališča o zadostnosti pojasnila, ki ga je tožnici dala toženka (banka) pred sklenitvijo pogodbe, in o poštenosti toženkinega ravnanja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih pravdnih strank in da bi toženka, ki bi ravnala pošteno, lahko razumno pričakovala, da se tožnica ne bi odločila za sklenitev sporne pogodbe.
Za presojo poštenosti pogodbenega pogoja ni nujna ugotovitev, da je banka pomanjkljive informacije podala namenoma. Za zaključek o nepoštenosti zadostujeta ugotovitvi, da je podano znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank in da bi banka lahko razumno pričakovala, da potrošnik po celoviti predstavitvi ponujene kreditne opcije te ne bi sprejel.
Da bi bilo mogoče oceniti prepričljivost tožničine trditve, da tveganja, ki je bilo imanentno kreditu v CHF, noben razumen človek, ki najema stanovanjski kredit, ne bi sprejel, manjkajo podatki bodisi o "obnašanju" kredita v CHF ob določenih spremembah tečaja, bodisi o primerjavi tega kredita s kreditom v EUR ob upoštevanju celotne cene enega in drugega kredita.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - odvzem poslovne sposobnosti - dejansko stanje - dokazna ocena - začasni skrbnik - zaslišanje stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opustitev zaslišanja
V razgovoru, ki ga omenja izpodbijani sklep, je sodišče nasprotnemu udeležencu zastavilo samo eno vprašanje. Na ta način si gotovo ni moglo samo ustvariti mnenja o tem, kakšno je stanje nasprotnega udeleženca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika - bolniški stalež - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
ZDR-1 v osmi alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitna dela, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožnica je imela odobritev osebne zdravnice za odhod na morje v trajanju 5 dni in, kot je izpovedala osebna zdravnica, svojega dovoljenja za odhod na morje ni omejila na slovensko obalo in da tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila njenih navodil, kot ji to očita tožena stranka. Kot je izpovedala zdravnica, s tožnico nista govorili o tem, kam bo odšla na morje, ali na Hrvaško ali v Slovenijo in da je bilo njej važno predvsem, da se bo tožnica razgibavala v vodi, kar je tožnici koristilo za izboljšanje zdravstvenega stanja. Zato tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila navodil zdravnice.
postopek prisilne poravnave - aktivna legitimacija upnika - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - finančne terjatve
Ob upoštevanju revizorskega mnenja se tako izkaže za napačno sklepanje sodišča prve stopnje, „da bi moral biti upnik imetnik terjatve do dolžnika v znesku najmanj v višini 266.994,20 EUR, da bi bil aktivno legitimiran za vložitev predloga upniške prisilne poravnave.“ Do navedenega nepravilnega zaključka sodišča prve stopnje je prišlo, ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil ZFPPIPP in ni upoštevalo razlikovanja med finančnimi in poslovnimi terjatvami (oziroma obveznostmi, 20a. člen ZFPPIPP).
vožnja pod vplivom alkohola - preizkus alkoholiziranosti - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je javna listina
Neutemeljene so tudi trditve, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nezakonit, da ga ni mogoče šteti kot zakonit dokaz in da bi ga sodišče v postopku odločanja moralo izločiti iz spisa. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, kjer je pravilno poudarilo, da se postopek preizkusa alkoholiziranosti in iz njega izvirajoči zapisnik vodita po pravilih upravnega postopka, prekrškovni postopek pa se začne šele, če je ugotovljeno, da ima obdolženec v organizmu več alkohola, kot je z zakonom dovoljeno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00036411
ZPIZ-2 člen 198, 198/1, 202, 202/10, 203, 203/1.. ZODPol člen 81, 81/1.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki predvideva situacijo kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
spor o pristojnosti - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji - subjektivni kriterij za gospodarski spor - pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka ni gospodarski subjekt. Po jasnem stališču sodne prakse nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. V zadevi tudi ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - nujni stroški stečajnega postopka - soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dalo upravitelju soglasje za plačilo stroškov, ki se neposredno nanašajo na postopek XI Pg 2314/2017 v znesku 2.769,20 EUR. Ta znesek je celo nižji od zneska, ki ga je odvetniku priznalo pravdno sodišče. Navedeni znesek pa, kot je obširno in natančno pojasnilo sodišče prve stopnje, vključuje tudi nagrado odvetnika za odgovor na pritožbo v znesku 516,37 EUR, ki pa zato, ker je bila navedena storitev opravljena po izdaji sodbe, ni vsebovana v znesku stroškov, ki jih je pravdno sodišče toženi stranki naložilo s sodbo. Stroški v izpodbijanem sklepu vsebujejo tudi stroške nagrade v zvezi z odvetniškimi storitvami, ki so bile opravljene v zemljiškoknjižnih postopkih. Zaradi navedenega je skupni znesek stroškov, določen v izpodbijanem sklepu, višji od zneska stroškov, priznanih v prej navedeni sodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034558
OZ člen 15, 16. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
zaslišanje izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - sklenitev pogodbe - dokaz o obstoju pogodbe - ustna pogodba - indici - sprememba tožbe - postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Dokazni predlog tožene stranke na zaslišanje izvedenca ni bil dovolj substanciran, saj iz njega ne izhaja, na katera vprašanja naj izvedenec ne bi podal jasnega odgovora niti v dopolnitvi. Ni naloga izvedenca, da stranki dostavi strokovno podlago ali literaturo, ki jo je uporabil pri izdelavi mnenja.
Sprememba tožbe je dopustna tudi v postopku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
Kadar je sporno ali je bila pogodba sklenjena, je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki. Po navedbah tožeče stranke je do sklenitve pogodbe prišlo v prostorih tožene, ko sta bila prisotna le zakonita zastopnika obeh strank. V takem primeru, ko je pogodba sklenjena ustno in o njej ni neposrednih dokazov, je sodišče upravičeno o (ne)sklenitvi pogodbe sklepati na podlagi indicev.
Čeprav ni dvoma, da je zavarovalnica v tem pogodbenem razmerju močnejša stranka, ki diktira splošne pogoje, na katere zavarovanec ne more vplivati (»vzemi ali pusti«), pa je tako ravnanje načeloma dopustno in v skladu z načeloma prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in tudi svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzrok za nastanek škode - delovanje motornega vozila - objektivna odgovornost - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - delna oprostitev odgovornosti - odgovornost imetnika motornega vozila - oškodovanec - tretja oseba - ugovor izključne odgovornosti - obseg ugovora - dopustnost ugovora
Po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.
Pravno relevantno je vprašanje, ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa, oblikovana po sprejetju OZ, dopušča ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma).
Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.
Zmotno je prepričanje nižjega sodišča, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ.
OZ člen 39, 39/4, 40, 40/1, 40/2, 40/3, 190, 190/3, 191, 198.
tožbeni zahtevek - povrnitev vlaganj - pobotni ugovor - nadomestilo za uporabo nepremičnine - verzijski zahtevek - privolitev v lastno prikrajšanje - volenti non fit iniuria - soglasje o uporabi - prekarij - darilna pogodba - naknadno odpadla pravna podlaga - kondikcija - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - nagib za sklenitev neodplačne pogodbe - izjalovljeno pričakovanje
Nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari je mogoče uveljavljati na različnih pravnih podlagah: kot stvarnopravno reparacijo, kot odškodnino ali kot obligacijski zahtevek na plačilo uporabnine, kar je v praksi najpogosteje. Ta ima lahko naravo verzije ali kondikcije. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožencev obravnavalo kot verzijski zahtevek na podlagi 198. člena OZ in pri tem izhajalo iz pravilnega izhodišča, da privolitev tožencev v brezplačno bivanje tožnikov in s tem v njuno prikrajšanje izključuje naknadni zahtevek na plačilo uporabnine (191. člen OZ).