URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
ZFPPIPP člen 224, 226, 226/4-5, 226/5, 371, 374, 374/13, 378.
razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški stečajnega postopka
Peti odstavek 226. člena ZFPPIPP jasno določa, da se pri razdelitvi stroškov upošteva delež ocenjene vrednosti premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti splošne in vseh posebnih stečajnih mas. 378. člen ZFPPIPP se uporabi le, ko je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. V obravnavani zadevi stečajna masa nikakor ni neznatna in zadošča za stroške stečajnega postopka. Tega določila nikakor ni mogoče razlagati tako, da bi se to posebej preverjalo za vsako posebno stečajno maso.
Ker je tožena stranka pritožbo umaknila in ker višje sodišče o njej še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe po drugem odstavku 334. člena ZPP dopusten. Višje sodišče zato o pritožbi ne bo odločalo, izdalo pa je ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00034524
OZ člen 86. ZFPPIPP člen 34, 151, 221i.
odpravnina za predčasno razrešitev direktorja - pogoji za izplačilo - neizpolnitev pogoja - postopek prisilne poravnave - premoženje - omejitev ali prepoved razpolaganja s premoženjem - nedovoljeno razpolaganje - ničnost
Upravni odbor tožene stranke je ravnal v nasprotju z omejitvami iz 34. člena ZFPPIPP, saj je v času, ko je bila družba insolventna, sprejel sklep, s katerim je prevzel novo obveznost v obliki nagrade nasproti tožeči stranki kot glavnemu izvršnemu direktorju, ki pa ni imela zveze z rednim poslovanjem družbe. Tak sklep je zato ničen (86. člen OZ).
Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.
V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.
Priči morata skladno z določbo prvega odstavka 74. člena ZD izjavo poslednje volje oporočitelja brez odlašanja zapisati in jo čimprej izročiti sodišču ali jo ustno reproducirati pred sodiščem. Namen zapisa in izročitve izjave sodišču je, da se ustvari in ohrani dokaz o obstoju in vsebini ustne oporoke in v tem kontekstu je sodišče pravilno štelo, da neizpolnitev te obveznosti ne vpliva na veljavnost oporoke.
ZSPDSLS-1 člen 49, 54, 64, 65. OZ člen 618. ZGD-1 člen 72.
stvarno premoženje lokalne skupnosti - zakup nepremičnine - smrt zakupnika - prenos podjetja - prevzem dejavnosti - nasprotje med zakonom in podzakonskim aktom - dolžnost opredelitve do navedb - obrazloženost odločbe
Nepremično premoženje v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti se lahko odda v najem na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) po metodi javnega zbiranja ponudb na način in pod pogoji, ki jih določa ZSPDSLS-1 (prim. 64., 49., 54. in 65. člen ZSPDSLS-1). Kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve, določba 21. člena Pravilnika, na katero se sklicuje toženec in ki določa, da je tožnica dolžna pozvati k sklenitvi najemne pogodbe osebo, za katero se ugotovi, da uporablja nepremičnino v njeni lasti (pa z njim ni sklenjena najemna pogodba), navedenih pravil in pogojev ne upošteva oziroma je z njimi v nasprotju. Zato je sodišče pravilno ni uporabilo in se nanjo pri odločanju ni oprlo.
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
ugovor zoper sklep - predračun stroškov stečajnega postopka - sprememba predračuna stroškov stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka - določna opredelitev - opredelitev stroškov - obrazložitev sklepa
Ni utemeljeno pritožnikovo stališče, da bi bil sklep o spremembi predračuna stroškov stečajnega postopka pravilen izključno, če bi bil oblikovan natančno po točkah iz drugega in tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, v smislu, da upraviteljica v predlogu in sodišče v sklepu o spremembi predračuna stroškov le-teh nista številčno označila tako, kot to določa 355. člen v zvezi s 356. členom ZFPPIPP.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - izvzem in omejitev premoženja iz stečajne mase
Tako iz dolžnikovih kot upraviteljičinih navedb je razvidno, da dolžnik za opravljanje svojega dela nujno potrebuje vozilo, torej to vozilo predstavlja predmet, ki je dolžniku, ki opravlja svoje delo kot poklic, nujno potreben za opravljanje njegovega dela.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - državno tožilstvo - nedovoljeno pravno sredstvo - nedovoljeno izredno pravno sredstvo
Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.
spor o pristojnosti - fizična oseba - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji - subjektivni kriterij za gospodarski spor - pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka ni gospodarski subjekt. Po jasnem stališču sodne prakse nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. V zadevi tudi ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8. ZIZ člen 9. ZPP člen 116, 116/1.
dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za vložitev pravnega sredstva
Neutemeljene so pritožbene navedbe pritožnika, da dolžniku sklep o izvršbi ni bil vročen pravilno in zakonito. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopno sodišče sklep o izvršbi z dne 25. 10. 2019 vročilo dolžniku - pravni osebi, ki ima sedež na ozemlju druge države članice Evropske unije, to je na ozemlju R Avstrije, po določbah Uredbe (ES št. 1393/2007) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ("vročanje pisanj"), povsem pravilno, saj je bil sklepu o izvršbi priložen tudi obrazec po 8. členu navedene Uredbe iz Priloge II, v katerem je bil dolžnik poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, če pisanje ni bilo sestavljeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku zaprošene države članice.
Določba prvega odstavka 116. člena ZPP predpisuje, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga. Iz tega sledi, da dolžnik kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje ne more uveljavljati trditve, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, ker sodišče pri vročanju ni ravnalo tako, kot mu to narekujejo določbe ZPP oziroma že navedena Uredba ES št. 1393/2007, to je napak, ki da jih zagrešilo sodišče. Zato se inštitut vrnitve v prejšnje stanje v obravnavni zadevi sploh ne more uporabiti glede na to, da ni šlo za zamujeno pravno dejanje iz razloga na strani dolžnika (116. člen v zvezi s 15. členom ZIZ).
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o stroških postopka o prekršku (2008) člen 2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4.
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik. Pravica do povračila materialnih stroškov zagotavlja, da se izvedencu nadomesti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - izvršitvene oblike - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je sicer umeščeno med kazniva dejanja zoper pravni promet, stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Iz zakonske dikcije tako izhaja, da je lahko predmetno kaznivo dejanje posledica štirih izvršitvenih oblik: ponareditve listine, spremembe prave listine (v obeh primerih z namenom, da se takšna ponarejena ali spremenjena listina uporabi kot prava), uporabe ponarejene listine kot prave ter uporabe spremenjene listine kot prave.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - nesorazmeren prevzem obveznosti glede na premoženjski položaj dolžnika - vezanost sodišča prve stopnje na materialnopravno mnenje sodišča druge stopnje - aktivna procesna legitimacija upnika - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - brezplačno razpolaganje s premoženjem - dokaz z izvedencem finančne stroke - informativni dokaz z izvedencem - pomanjkljiva trditvena podlaga - opustitev izvedbe dokaza - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka
Dolžnik je v dokaznem postopku predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke in predlagal, da izvedenec mnenje pripravi na podlagi javno dostopnih listin. Dolžnik sam bi moral (na podlagi javno dostopnih listin) navesti vsa relevantna dejstva, ki bi izkazovala, koliko je bila družba vredna v času odsvojitve poslovnega deleža, izvedenec pa bi te njegove trditve zgolj strokovno preveril. Ni naloga izvedenca, da namesto dolžnika in brez ustreznih navedb sam ugotavlja „dejansko vrednost“ družbe.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - izpolnitev zakonskih pogojev - zavrnitev predloga - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje družine - premoženje družine
Dejstvo, da so dohodki tožnikov nizki in bi takojšnje plačilo sodne takse pomenilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživljajo tožnika in njuna mladoletna otroka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko jima je plačilo sodne takse odložilo, saj je hkrati ugotovilo, da imata tožnika premoženje, poleg hiše, v kateri bivata in se šteje za premoženje družine, manjše pozidano zemljišče in vikend, ki ima vrednost.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - poškodba pri delu - odgovornost delodajalca za varne pogoje dela - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - organizacija dela - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - protipravno ravnanje delodajalca
Delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi, v kateri je jasno navedeno, da je delavec napoten (četrti odstavek 3. člena pogodbe), zavezal zagotoviti varne in zdrave delovne pogoje. Če jih ni zagotavljal (in sodišče ugotavlja, da jih ni), je kršil pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje (kršitev pogodbe) je nedvomno protipravno oziroma nedopustno. Če je tožniku nastala škoda zato, ker na gradbišču ni bilo poskrbljeno za varno delo (s tem vprašanjem se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo, četudi je o tem izvajalo dokazni postopek), je škoda nedvomno v vzročni zvezi z delodajalčevo kršitvijo pogodbe, v kateri se je prav on zavezal poskrbeti za varno delo. To, da delodajalec svoje pogodbene obveznosti ni izvrševal, ker je bila organizacija dela drugačna in ker ni imel podatkov, da pri uporabniku ni poskrbljeno za varno delo, za odločitev ni pravno pomembno. Pravno pomembno je to, da svoje (v odnosu do tožnika sprejete) jasne in konkretne pogodbene obveznosti brez opravičljivega razloga (vsaj sodišče prve stopnje ga ni ugotovilo) ni izpolnjeval. Zakaj naj bi bilo pozitivno, da je delodajalec svojo obveznost začel izvrševati po škodnem dogodku, ne pa negativno, da je prej ni (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Tudi sicer pa za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine ni odločilno, ali je nekaj pozitivno ali negativno, ampak so odločilna (kot je bilo že pojasnjeno) vprašanja protipravnosti oziroma nedopustnega ravnanja, krivde, vzročne zveze in škode.