CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034361
Posebne gradbene uzance (1977) člen 62. OZ člen 637, 639, 649. ZPP člen 7, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1, 356. URS člen 25.
gradbena pogodba - plačilo za opravljena dela - posebne gradbene uzance - začasne situacije - potrditev situacije - končna situacija - gradbena knjiga - dokazovanje z izvedencem - pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju - kršitev pravice stranke do izjave - manjvrednost izvedenih del - neustrezna kakovost dela - trditvena podlaga strank - obseg tožbenega zahtevka - pobotni ugovor v pravdi - zahtevek za odpravo napake - odprava napake na račun podjemnika - znižanje plačila zaradi napak - pravica izbire - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - procesna kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti - pravica do pritožbe
Vsekakor je tožeča stranka v spis vložila pomanjkljive začasne gradbene situacije, ki niso vsebovale vsega potrebnega - podatkov o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del in prej izplačanih zneskih. Vendar pa je pravilno stališče tožeče stranke, da so predmet njenega vtoževanja opravljena dela. Začasna situacija z izstavitvijo končne gradbene situacije tako ali tako izgubi svojo moč; na koncu dela pa je pomembno, da se opravi poračun vsega opravljenega in že plačanega, pa tudi pregled kakovosti in popis pomanjkljivosti opravljenega dela, da se torej opravi dokončni obračun del.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
stroški stečajnega postopka - vrste stroškov stečajnega postopka - nujni stroški stečajnega postopka - soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka - sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dalo upravitelju soglasje za plačilo stroškov, ki se neposredno nanašajo na postopek XI Pg 2314/2017 v znesku 2.769,20 EUR. Ta znesek je celo nižji od zneska, ki ga je odvetniku priznalo pravdno sodišče. Navedeni znesek pa, kot je obširno in natančno pojasnilo sodišče prve stopnje, vključuje tudi nagrado odvetnika za odgovor na pritožbo v znesku 516,37 EUR, ki pa zato, ker je bila navedena storitev opravljena po izdaji sodbe, ni vsebovana v znesku stroškov, ki jih je pravdno sodišče toženi stranki naložilo s sodbo. Stroški v izpodbijanem sklepu vsebujejo tudi stroške nagrade v zvezi z odvetniškimi storitvami, ki so bile opravljene v zemljiškoknjižnih postopkih. Zaradi navedenega je skupni znesek stroškov, določen v izpodbijanem sklepu, višji od zneska stroškov, priznanih v prej navedeni sodbi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika - bolniški stalež - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
ZDR-1 v osmi alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitna dela, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Tožnica je imela odobritev osebne zdravnice za odhod na morje v trajanju 5 dni in, kot je izpovedala osebna zdravnica, svojega dovoljenja za odhod na morje ni omejila na slovensko obalo in da tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila njenih navodil, kot ji to očita tožena stranka. Kot je izpovedala zdravnica, s tožnico nista govorili o tem, kam bo odšla na morje, ali na Hrvaško ali v Slovenijo in da je bilo njej važno predvsem, da se bo tožnica razgibavala v vodi, kar je tožnici koristilo za izboljšanje zdravstvenega stanja. Zato tožnica z odhodom na Hrvaško ni kršila navodil zdravnice.
Nov dokaz v smislu razloga za obnovo postopka iz 10. točke 394. člena ZPP je lahko le dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku, pa ga je stranka pridobila kasneje. Listina - potrdilo o vrsti dela, ki ga je tožnica pridobila s strani toženke, ni takšen dokaz, saj je bila izdana (je nastala) šele po koncu glavne obravnave v prejšnjem postopku. Iz tega razloga sploh ne gre za nov dokaz, na podlagi katerega bi bil predlog za obnovo postopka lahko utemeljen.
Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi, katere del so postali tudi Splošni pogoji, izključili odgovornost zavarovalnice v primeru, ko je ugotovljena kršitev relevantnih predpisov. Kot že pojasnjeno, je obseg zavarovalnega kritja odvisen od višine zavarovalne premije, ne glede na predpis obveznega zavarovanja odgovornosti projektanta pa je, glede na namen določbe 33. člena ZGO-1, dopustna tudi izključitev določenih rizikov. Ne gre torej za a priori izključitev odškodninskih zahtevkov zavarovanca, kot trdi tožeča stranka, temveč je to posledica volje pogodbenih strank ob vstopu v pogodbeno razmerje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00034562
OZ člen 131, 131/3, 132, 133, 187. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGO-1 člen 32.
odškodninski tožbeni zahtevek - sestavine tožbe - trditvena podlaga - pravna podlaga - vzpostavitev prejšnjega stanja ali sanacija - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - konkurenca več vzrokov za nastanek škode - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - protislovnost razlogov sodne odločbe - odškodninski zahtevek - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - odškodninska odgovornost izvajalca gradbenih del - gradnja kanalizacije - vzdrževanje komunalnega omrežja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - krivda - obseg škode - protipravna škoda - povrnitev škode, ki presega običajne meje - škoda na stanovanjski hiši - stavbna škoda zaradi gradbenih del - razpokanje fasade objekta - statična stabilnost objekta - (ne)zavarovana škodna nevarnost - obseg zavarovalnega kritja - zmanjšanje premoženja - nadomestna gradnja - sanacija objekta
Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožničinega odškodninskega zahtevka izhajalo iz določila tretjega odstavka 133. člena OZ, ki se nanaša na škodo, nastalo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Tožnica, čeprav se ni izrecno sklicevala na to pravno podlago, je vendarle navedla dovolj dejstev, ki so sodišču omogočila takšno presojo, ne da bi pri tem ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni obvezna sestavina tožbe. Sodišče mora zato dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, presoditi z vseh možnih pravnih vidikov.
Dejstvo, da so gradbena dela po ugotovitvah izvedenca potekala brez nepravilnosti, v skladu s projektom in gradbenim dovoljenjem ter ob upoštevanju pravil gradbene stroke, ni bistveno. Krivda v tem primeru ni predpostavka odškodninske odgovornosti toženk (tretji odstavek 131. člena OZ). Škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, namreč ne izvira iz protipravnega ravnanja. Protipravna je le škoda, ki presega običajne meje.
V konkretnem primeru ni šlo za počasno škodljivo učinkovanje tresenja, značilno za dinamične obremenitve zaradi prometa, pač pa za posamezne tresljaje ob uporabi težke gradbene mehanizacije, ki so povzročili pokanje zidov in odpadanje ometa na tožničini hiši. Obravnavani škodni dogodek zato po presoji pritožbenega sodišča ustreza zavarovani nevarnosti, kot je opredeljena v toženkinih zavarovalnih pogojih.
Po 132. členu OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in (ali) preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Škodo torej predstavlja razlika v obsegu oškodovančevega premoženja pred škodnim posegom in po njem. Toženke zato upravičeno grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo stanja objekta pred začetkom gradbenih del, češ da to ne bi bilo smotrno. Po presoji pritožbenega sodišča gre vsekakor za odločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti, za koliko se je zmanjšalo tožničino premoženje zaradi spornih gradbenih del.
Če tožničina hiša že pred posegom toženk res ni bila več uporabna, potem toženke za povzročene razpoke ne odgovarjajo, saj te, upoštevaje trditveno podlago tožbe in v sodbi ocenjeno dokazno gradivo, niso zmanjšale tožničinega premoženja. Če pa je tožnica hišo kljub njenemu slabemu stanju še uporabljala, lahko od toženk zahteva le povračilo stroškov za sanacijo razpok, ki so jih povzročila sporna gradbena dela. Te stroške je izvedenec že ocenil, vendar sodišče teh njegovih ugotovitev v sodbi ni povzelo, kar pomeni, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - državno tožilstvo - nedovoljeno pravno sredstvo - nedovoljeno izredno pravno sredstvo
Ker je edini upravičeni vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti državno tožilstvo, je sodišče s strani toženca vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (kot nedopustno) upravičeno zavrglo.
ZFPPIPP člen 224, 226, 226/4-5, 226/5, 371, 374, 374/13, 378.
razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški stečajnega postopka
Peti odstavek 226. člena ZFPPIPP jasno določa, da se pri razdelitvi stroškov upošteva delež ocenjene vrednosti premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti splošne in vseh posebnih stečajnih mas. 378. člen ZFPPIPP se uporabi le, ko je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. V obravnavani zadevi stečajna masa nikakor ni neznatna in zadošča za stroške stečajnega postopka. Tega določila nikakor ni mogoče razlagati tako, da bi se to posebej preverjalo za vsako posebno stečajno maso.
Ker je tožena stranka pritožbo umaknila in ker višje sodišče o njej še ni izdalo odločbe, je umik pritožbe po drugem odstavku 334. člena ZPP dopusten. Višje sodišče zato o pritožbi ne bo odločalo, izdalo pa je ugotovitveni sklep o umiku pritožbe.
sklep o dedovanju - zakonito dedovanje - izplačilo dednega deleža - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku - predmet zapuščinskega postopka - dogovor o delitvi zapuščine
Ker se dediča glede hiše nista dogovorila drugače, tudi ta predstavlja del njunega skupnega, podedovanega premoženja. Če želi pritožnica iz te skupnosti izstopiti, bo morala v drugem (nepravdnem) postopku predlagati delitev skupnega premoženja ter uveljavljati izplačilo svojega deleža v denarju.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034504
ZVEtL-1 člen 43. SPZ člen 105. SZ-1 člen 4. SZ člen 2.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - merila - stanje v naravi - dotlejšnja raba stvari - raba nepremičnine - drvarnica - pomožni objekt - sestavni del stanovanja - samostojen predmet stvarnih pravic - stavba
Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi ustrezno upoštevalo predpisana merila za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pri tem ni poseglo v javni interes, na katerega se sklicuje pritožba. Res morajo biti javne površine dostopne vsem pod enakimi pogoji, vendar je dokazni postopek jasno pokazal, da sporni del pripadajočega zemljišča nikoli ni bil v uporabi nasprotne udeleženke ali v javni rabi. Sodišče se je na naroku, ki ga je ob sodelovanju izvedenke opravilo na kraju samem, lahko prepričalo, da stanje v naravi in sledi pretekle rabe potrjujejo, da so sporni del pripadajočega zemljišča uporabljali in vzdrževali sami etažni lastniki.
Pomožni zunanji objekti oziroma prostori v njih so lahko skupni del glavne stavbe ali pa imajo položaj individualnih pomožnih prostorov posameznih stanovanj v glavni stavbi, upoštevaje drugi stavek drugega odstavka 105. člena SPZ in tretji odstavek 4. člena SZ-1. Tudi po prejšnjem SZ, ki je olastninil nekdanja družbena stanovanja, so pomožni stanovanjski prostori, kot med drugim drvarnice, ne glede na to, ali so bili v stanovanjski hiši ali zunaj nje, sodili k stanovanju in bili njegov sestavni del (drugi odstavek 2. člena SZ).
vožnja pod vplivom alkohola - preizkus alkoholiziranosti - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je javna listina
Neutemeljene so tudi trditve, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nezakonit, da ga ni mogoče šteti kot zakonit dokaz in da bi ga sodišče v postopku odločanja moralo izločiti iz spisa. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve, kjer je pravilno poudarilo, da se postopek preizkusa alkoholiziranosti in iz njega izvirajoči zapisnik vodita po pravilih upravnega postopka, prekrškovni postopek pa se začne šele, če je ugotovljeno, da ima obdolženec v organizmu več alkohola, kot je z zakonom dovoljeno.
ZDR-1 člen 148, 158.. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 37, 74, 75.
neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - dodatki k plači - povračilo stroškov za prehrano
Zmotno je stališče toženke, da tožnik zato ni upravičen do dodatkov za nedeljsko delo in delo na praznik, ker je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage v določbah ZDR-1. Delavec ima v vsakem primeru, tudi če se delo opravlja v neenakomerno razporejenem delovnem času, pravico do teh dodatkov.
Glede na to, da je tožnik delal v toženkinih restavracijah, je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi, da jim je toženka dovolila, da si v restavraciji pripravijo obrok in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je s tem izpolnila svojo obveznost povračila stroškov prehrane med delom.
Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana.
V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, ki ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Pravica stranke, da odkloni izpovedbo, ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva.
Obdolženka pred zaslišanjem ni prejela pravnih poukov za pričo iz 233. in 238. člena ZPP. A ta procesna kršitev ni bila bistvena. Pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že po 9. členu ZPP dolžna govoriti resnico.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - aktivna legitimacija upnika - navodila sodišča upravitelju
Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
Razpolaganja s prejeto odškodnino višje sodišče ni ocenilo kot kršitve, ki bi utemeljevala ustavitev postopka odpusta obveznosti, ker jo je dolžnica porabila v dobri veri, ko se je zanesla na nasvet pooblaščenca. To pa še ne pomeni, da že zato ta znesek ne spada v stečajno maso.
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - izvršitvene oblike - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je sicer umeščeno med kazniva dejanja zoper pravni promet, stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Iz zakonske dikcije tako izhaja, da je lahko predmetno kaznivo dejanje posledica štirih izvršitvenih oblik: ponareditve listine, spremembe prave listine (v obeh primerih z namenom, da se takšna ponarejena ali spremenjena listina uporabi kot prava), uporabe ponarejene listine kot prave ter uporabe spremenjene listine kot prave.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - izpolnitev zakonskih pogojev - zavrnitev predloga - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje družine - premoženje družine
Dejstvo, da so dohodki tožnikov nizki in bi takojšnje plačilo sodne takse pomenilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživljajo tožnika in njuna mladoletna otroka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko jima je plačilo sodne takse odložilo, saj je hkrati ugotovilo, da imata tožnika premoženje, poleg hiše, v kateri bivata in se šteje za premoženje družine, manjše pozidano zemljišče in vikend, ki ima vrednost.
OZ člen 39, 39/4, 40, 40/1, 40/2, 40/3, 190, 190/3, 191, 198.
tožbeni zahtevek - povrnitev vlaganj - pobotni ugovor - nadomestilo za uporabo nepremičnine - verzijski zahtevek - privolitev v lastno prikrajšanje - volenti non fit iniuria - soglasje o uporabi - prekarij - darilna pogodba - naknadno odpadla pravna podlaga - kondikcija - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - nagib za sklenitev neodplačne pogodbe - izjalovljeno pričakovanje
Nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari je mogoče uveljavljati na različnih pravnih podlagah: kot stvarnopravno reparacijo, kot odškodnino ali kot obligacijski zahtevek na plačilo uporabnine, kar je v praksi najpogosteje. Ta ima lahko naravo verzije ali kondikcije. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožencev obravnavalo kot verzijski zahtevek na podlagi 198. člena OZ in pri tem izhajalo iz pravilnega izhodišča, da privolitev tožencev v brezplačno bivanje tožnikov in s tem v njuno prikrajšanje izključuje naknadni zahtevek na plačilo uporabnine (191. člen OZ).
nesreča premikajočih se motornih vozil - odgovornost za škodo nastalo v trku dveh premikajočih se vozil - porazdelitev odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil - vzrok za nastanek škode - delovanje motornega vozila - objektivna odgovornost - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - delna oprostitev odgovornosti - odgovornost imetnika motornega vozila - oškodovanec - tretja oseba - ugovor izključne odgovornosti - obseg ugovora - dopustnost ugovora
Po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.
Pravno relevantno je vprašanje, ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa, oblikovana po sprejetju OZ, dopušča ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma).
Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.
Zmotno je prepričanje nižjega sodišča, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ.