S spremembo tožbe (tako tožbenega temelja kot tudi tožbenega predloga), je tožnik postavil nov zahtevek namesto prvotnega. V tem procesnem razpolaganju je bil dejansko vključen umik tožbe glede prvotno postavljenega zahtevka za vrnitev plačane kupnine zaradi razveze pogodbe. Terjatev na vračilo plačane kupnine, ki je bila v stečajnem postopku prijavljena, je posledično v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, saj je upnik zamudil rok za izvedbo dejanj, potrebnih za njeno uveljavitev. Zaradi navedenega je prenehalo tudi njegovo upravičenje opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00035817
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 9, 9-3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje zoper delodajalca - regresni zahtevek - povrnitev škode - stroški zdravljenja - nadomestilo plače - nesreča pri delu - delo na višini - padec delavca - varstvo pri delu - odgovornost delodajalca - očitek protispisnosti - dokazna ocena - pravno relevantna dejstva - neizvedba dokaza - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - postavitev izvedenca - trditveno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Sprejete dokazne ocene tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na vprašalnik o poškodbi, ki ga je dne 5. 9. 2016 izpolnil poškodovani delavec (zavarovanec) in v katerem je ta navedel, da je padel z višine treh metrov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je delavec padel z višine enega metra in pol, saj so to potrdili vsi ostali izvedeni dokazi. Tako tudi ni mogoče spregledati, da takšna višina izhaja iz listin v spisu, ki so bile sestavljene neposredno po samem škodnem dogodku, med tem ko je bil vprašalnik o poškodbi sestavljen več kot leto dni kasneje. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je višino padca v tej listini naknadno vpisal zavarovanec sam, kar je na zaslišanju tudi priznal, skrbno in vestno sprejete dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pravno relevantno dejstvo v tem sporu je namreč zgolj ugotovitev prave višine, s katere je poškodovani delavec padel, ne pa okoliščine in razlogi poškodovanega delavca za nepravilno navedbo. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni dalo končnega odgovora, saj se je to do pravno relevantnega dejstva določno opredelilo.
Pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Iz pritožbenega očitka je mogoče razbrati, da pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže določenemu dokazu, to je obrazcu R8, saj je delavec višino padca 3 m na ta obrazec naknadno vpisal sam. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbam dejansko ne uveljavlja zgoraj navedene kršitve določb postopka, saj niti ne trdi, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pač pa napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni očitek pa je pritožbeno sodišče že presojalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo.
ZSReg člen 2a, 2a/1, 2a/2, 3, 3/1, 3/1-3, 4, 4/1, 4/1-3, 9, 41, 42. ZPRS člen 3, 3/1, 3/2. ZFPPIPP člen 427, 427/2, 427/2-2, 428, 431, 433, 433/1. ZPP člen 95, 95/1, 98, 98/2, 328.
postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - tožba za ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - vpis spremembe poslovnega naslova v register - naloge AJPES - pristojnost AJPES-a za upravljanje sodnega registra - izbris družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti
Tožena stranka kot oseba z javnimi pooblastili ni upravičeni predlagatelj postopka izbrisa in zato tudi ne stranka tega postopka, ki ga izvede registrsko sodišče. Po določbi drugega odstavka 9. člena ZSReg se postopek vpisa v sodni register lahko začne tudi po uradni dolžnosti, kadar tako določa zakon. Podlago za začetek postopka izbrisa pravne osebe po uradni dolžnosti na podlagi obvestila iz 428. člena ZFPPIPP pa izrecno določa 431. člen ZFPPIPP. Obravnava obvestila iz 428. člena kot predloga za začetek postopka izbrisa zato ni dopustna.
Po 41. členu ZSReg ni mogoče uveljavljati ničnosti vpisa izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra. Z izbrisom iz sodnega registra je družba Z. d. o. o. dokončno prenehala obstajati kot pravna oseba in je ni več mogoče oživeti in ponovno vzpostaviti njeno pravno subjektiviteto. 41. člen ZSReg namreč govori o tožbi za ugotovitev ničnosti vpisa, ne pa o ničnosti vpisa izbrisa subjekta iz sodnega registra.
ZPŠOIRSP člen 2, 2/1, 2/2, 2/4, 23. OZ člen 360. URS člen 26.
odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - upravičenec do odškodnine - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - nepremagljive ovire kot pravni standard
Z uveljavitvijo ZUSDDD-B dne 24. 7. 2010 je bila omogočena ureditev statusa za celotno obdobje od izbrisa vsem izbrisanim osebam, ki si pred tem še niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba. Pravna negotovost tožnice glede njene pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa je bila torej odpravljena z uveljavitvijo ZUSDDD-B.
sklenitev pogodbe - obličnost - sprememba dolžnika - prenos pogodbe - prevzem dolga - razdrtje pogodbe - vračilo avansa
Toženec je pasivno legitimiran zato, ker je tožeči stranki podal ponudbo za izvedbo projekta, ki jo je tožeča stranka tudi sprejela, s čimer je bila med njima sklenjena pogodba. OZ ne zahteva obličnosti navedenih pogodb niti obličnega soglasja upnika, vendar pa je zaradi odsotnosti obličnosti stranka, ki bi ji bila v prid, v težjem in ne lažjem procesnem položaju.
Pogodbe, ki je bila že razdrta, si tudi v primeru, če se upnik naknadno premisli in dolžniku ponudi še dodaten rok za izpolnitev, ne obnovi. V takšnem primeru se nov predlog upnika šteje kot nova ponudba k sklenitvi pogodbe.
Na podlagi izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da ne izpolnjuje pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku.
razlastitev - dejanska razlastitev - plačilo odškodnine - pravno priznana škoda - plačilo odškodnine za razlaščena zemljišča - povrnitev nepremoženjske škode - nepremoženjska škoda za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice - plačilo zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - dejanski odvzem iz posesti - pravica do zasebne lastnine - osebnostna pravica
Tožnik zahteva plačilo zamudnih obresti od dejanskega odvzema posesti dalje kot pavšalnega nadomestila za uporabo tujega denarja, s čimer se je odločil za nadomestitev njegovega prikrajšanja kot lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti.
Pravica do zasebne lastnine je sicer ustavno varovana pravica, vendar ne sodi med osebnostne pravice. Tudi pravica do zaupanja v pravo, pravica do mirnega uživanja lastnine in pravica do mirnega reševanja sporov, zaradi kršitve katerih naj bi tožnik tudi utemeljeval duševne bolečine, niso osebnostne pravice, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00034822
OZ člen 101, 635, 635/1, 635/2. ZPP člen 153, 153/3, 252.
jamčevalni zahtevek - zahtevek na znižanje kupnine - pravica kupca odpraviti napake na stroške prodajalca - skrite stvarne napake - očitne stvarne napake - (ne)pravočasnost grajanja napak - rok za sodno uveljavljanje pravic - sodno uveljavljanje odprave napak - ugovor neizpolnjene pogodbe - deljiva obveznost - prisotnost izvedenca na glavni obravnavi - manjkajoči predujem
Bistvo ugovora po drugem odstavku 635. člena OZ ni v tem, da bi moral naročnik izbrati enega od jamčevalnih zahtevkov (tega zaradi poteka roka tako ali tako več ne more opraviti), temveč v njegovi ugovorni tezi, da zaradi stanja stvari (in slabo opravljenega dela) izvajalec ni materialnopravno upravičen do plačila (ali pa vsaj ne do celotnega plačila).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033178
ZZZDR člen 59, 59/1. ZPP člen 2, 2/1, 189. ZMZPP člen 67, 67/2.
darilna pogodba - skupno premoženje bivših zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - razpolaganje s skupno nepremičnino brez soglasja zakonca - naknadno ugotavljanje obsega skupnega premoženja - nepremičnine v tujini - ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - izbrisna tožba - neveljavna vknjižba lastninske pravice - zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - posebno premoženje zakonca - višina deležev zakoncev na skupnem premoženju - ugovor višjega deleža na skupnem premoženju - uveljavljanje nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju
Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja. V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje, vendar bo določitev deležev na skupnem premoženju v prvi pravdi (čeprav je predmet postopka le ena stvar iz skupnega premoženja) zaradi učinka res iudicata zavezovala tudi v naslednji pravdi, katere predmet bo druga stvar, ki prav tako spada v skupno premoženje. Zakonec zato ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja, vendar bo delež, ki ga bo ugotovilo sodišče v prvi pravdi, predstavljal delež na vsem premoženju in ne le na posamezni stvari, ki je predmet konkretnega postopka.
Sodna praksa je zavzela stališče, da za substanciranje dokaznega predloga ne zadošča, da stranka zgolj navede sodni spis in listine, v katere naj sodišče vpogleda, brez da bi pri tem natančno navedla, katero dejstvo naj se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotovi in kako bi to vplivalo na končno odločitev. Takšen dokazni predlog ni ustrezno substanciran, strankine neaktivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z višino stroškov za odpravo novo ugotovljenih napak. Tožena stranka je stroške natančno opredelila in predložila račune za odpravo napak s specifikacijami ter dokazila o njihovem plačilu. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj višina stroškov ni ustrezna. Zgolj dvom tožeče stranke v višino stroškov ne zadošča niti standardu specificiranega prerekanja niti s takšnimi pavšalnimi trditvami ne more omajati predloženih dokazov tožene stranke.
Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, da navržena navedba tožeče stranke, da vzrok za napake ni slaba izvedba hidroizolacijskih del, kljub pravilu, da se negativnih dejstev ne dokazuje, ne zadošča za njen uspeh v pravdi. Tožeča stranka bi kot gradbenica in strokovnjak na svojem področju morala podrobneje pojasniti, zakaj zamakanje oziroma zatekanje vode s stropa v prostorih neposredno pod oziroma v bližini strehe ni posledica izvedbenih del gradbinca, čeprav je to po naravi stvari običajno vzročno povezano. Upoštevati je namreč treba, da tožena stranka kot naročnik ni strokovnjak na tem področju, zato od nje ni mogoče pričakovati poglobljenih odgovorov na strokovna vprašanja s področja gradbene stroke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta.
V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani.
Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti.
Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva.
Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje.
Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi.
Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati.
Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov.
Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PREVZEMI
VSL00034331
URS člen 22, 29. ZGD-1 člen 388, 388/2, 607, 607/5. ZPre-1 člen 68, 69, 69/1, 69/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 15, 15-5, 16. ZNP-1 člen 8, 42. ZPP člen 328, 328/1, 339, 339/2, 339/2-10, 339/2-14.
sodni preizkus denarne odpravnine - izstop manjšinskega delničarja - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - menjalno razmerje - nadomestilo, določeno v prevzemni ponudbi - primerno nadomestilo - sodna določitev primerne denarne odpravnine - pravica do izbire - poprevzemno obdobje - neodpravljiva nesklepčnost - neizvedba naroka - kontradiktornost postopka - pravica do izjave - enako varstvo pravic - navedba stranke v odločbi - očitna pomota - popravni sklep
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi imel manjšinski delničar pravico do sodnega varstva za sodni preizkus primernosti nadomestila in določitve primerne denarne odpravnine le v primeru, če bi navajal, da ponujena odpravnina ni enaka odpravnini iz prevzemne ponudbe, ali da je prevzemnik zlorabil svoje pravice na način, da je do sprejema prevzemne ponudbe prišlo s prevaro, prisilo, zavajajočimi informacijami, nedovoljenim dogovarjanjem in podobnimi ravnanji, kar pa predlagatelj v tem postopku niti ne navaja.
pogodba o posredovanju - pravica posrednika do plačila - razmerje s posredniško pogodbo - pisen dogovor med naročnikom in posrednikom - sklenitev pogodbe
Če naročnik storitev posredovanja sprejme več kandidatov (tudi, če jih zaposli na drugo delovno mesto), se obveznost naročnika, da plača opravljene svetovalne aktivnosti, razteza do zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki mu ga je predlagal posrednik. Prav ima sicer pritožba, da bi takšna razlaga določila tretjega in četrtega odstavka 7. člena pogodbe (A2), po kateri bi bil naročnik dolžan posredniku tudi po izpolnitvi pogodbenega predmeta (zaposlitvi enega kandidata za eno delovno mesto) plačevati še za vsako nadaljnjo zaposlitev kateregakoli od kandidatov, ki jih je v okviru pogodbe predlagala tožeča stranka, lahko povzročila negotovost pravnega položaja naročnika, če bi to veljalo za nerazumno dolgo obdobje po prenehanju posredniške pogodbe oz. zaposlitvi enega kandidata. Vendar bi v tem primeru postal vprašljiv obstoj psihološke povezanosti med prizadevanji posrednika in zaposlitvijo kandidata (ki je nujen pogoj, da posrednik pridobi pravico do plačila), saj ta vez s potekom časa med obema dogodkoma neizogibno plahni.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo mnenju izvedenskega organa ter da naj bi zanemarilo ostale dokazne predloge. Sodišče je tožnico zaslišalo in v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno povzelo njeno izpovedbo. Gre za enega od dokazov, ki vpliva na odločitev v zadevi, nikakor pa ne za odločilnega. Tožnica je namreč izpovedala o svojem subjektivnem doživljanju zdravstvenega stanja, dolžnost izvedenskega organa pa je bila, da ugotovi tožničine zdravstvene težave ter da poda mnenje, kako te težave vplivajo na njeno delovno zmožnost. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
pogodba o potrošniškem kreditu - kreditna pogodba v CHF - ničnost pogodbe - pogodbena določila - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - izpolnitev obveznosti - zavrnitev zahtevka - pravica in dolžnost informiranja - zavrženje dela tožbe - dajatveni zahtevek - pravni interes - pravna korist za vložitev tožbe
Abstraktna vključitev izjave o prevzemu valutnega tveganja v kreditno pogodbo ne zadošča, temveč je bistvena presoja, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti kreditojemalcem celovito pojasnjeno. Takšna izjava (ki sama po sebi ni abstraktna, ker iz nje nedvoumno izhaja, da lahko sprememba tečaja v razmerju CHF/EUR negativno vpliva na tožničine zmožnosti vračanja kredita in da tožnica to tveganje prevzema) je torej morala temeljiti na predhodnem pojasnilu toženke kreditojemalcu o pomenu prevzetega tveganja.
Toženka je ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Za izpolnitev te obveznosti ni bilo potrebno, da bi toženka napravila simulacije izračunov v primeru spremembe tečaja CHF oziroma da bi bili potrebni grafični prikazi in izračuni. Ni mogoče trditi, da bi bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena samo na ta način (s simulacijami konkretne kreditne obveznosti ob upoštevanju različnih tečajev).
Stopnja informiranja potrošnikov mora biti določene intenzivnosti. Ta se v povezavi z zahtevo po jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja po mnenju pritožbenega sodišča navezuje na dolžno skrbno ravnanje povprečnega potrošnika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren ter je kot tak zmožen oceniti potencialno znatne posledice pogodbenih pogojev za njegove finančne obveznosti.
OZ člen 79, 909, 911, 919. Posebne uzance v gostinstvu (1995) uzanca 67.
pravna narava pogodbe - alotmajska pogodba - pisna oblika - pogodba o hotelskih storitvah - opustitev odpovedi rezervacije - pravica do odstopa od najetih nastanitvenih zmogljivosti - denarna odškodnina - omejitev odškodnine - dobri poslovnimi običaji - gostinstvo - uporaba uzanc
Kolikor bi se za razmerje med pravdnima strankama (smiselno) uporabljala določila alotmajske pogodbe, bi opustitev odpovedi rezervacije s strani tožeče stranke lahko imela za posledico plačilo celotnih najetih nastanitvenih zmogljivosti ne glede na to, ali so bile dejansko izkoriščene s strani gostov, za katere so bile rezervirane. V skladu z 911. členom OZ je namreč agencija (tožeča stranka) dolžna obveščati gostinca (toženo stranko) o zasedanju nastanitvenih zmogljivosti. Če tega ne stori, če hotelirja (vnaprej) ne obvesti, da ne more zasesti vseh najetih nastanitvenih zmogljivosti, ali, če od uporabe najetih nastanitvenih zmogljivosti začasno ne odstopi v skladu z 919. členom OZ, bi gostincu - hotelirju dejansko lahko nastala škoda zaradi neizkoriščenih nastanitvenih zmogljivosti v polni višini cene nastanitve. Bistveno za alotmajsko pogodbo je namreč, da agencija prevzame popoln nadzor nad najetimi zmogljivostmi in da z njimi upravlja, zato se temu ustrezno zmanjša skrb hotelirja za zmogljivosti, ki jih je oddal z alotmajsko pogodbo.
Obravnavanemu razmerju je po mnenju pritožbenega sodišča mnogo bližja pogodba o hotelskih storitvah, ki je sicer urejena v Posebnih uzancah v gostinstvu. Četudi v obravnavanem primeru njihova uporaba med strankama ni bila dogovorjena niti ne izhaja iz okoliščin primera, da sta jih imeli v mislih, so v uzancah zapisani dobri poslovni običaji in pravila poštenih praks, ki naj veljajo na obravnavanem področju. Zato pritožbeno sodišče kljub temu opozarja na pravilo omejitve odškodnine, zapisano v 67. določilu PUG, ki se ne sklada s stališčem tožene stranke v tem postopku, da je že zgolj z rezervacijo nastanitve, t.j z nudenjem rezerviranih hotelskih zmogljivosti na razpolago tožeči stranki, izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke. Citirana določba namreč določa, da je gostinec, če se rezervacija odpove z zamudo ali sploh ne, upravičen (le) do odškodnine v višini cene pogodbenih storitev za tri dni, če gre za več kot tridnevno bivanje v glavni sezoni. Hotelir/gostinec bi torej lahko v primeru, ko se stranki za uporabo uzanc nista dogovorili, kvečjemu uveljavljal višjo odškodnino, vendar pa zgolj zaradi opustitve odpovedi rezervacije nikakor ni (avtomatično) upravičen do plačila vseh naročenih, vendar neopravljenih storitev. Hotelir je torej dolžan sam skrbeti za ustrezno zasedenost svojih kapacitet, kar med drugim pomeni, da mora spremljati tudi izvrševanje rezervacij ter v najkrajšem možnem času ustrezno ukrepati, če se gostje ob času ne pojavijo.
Preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dožan vedeti, da je pooblastilo preklicano.
dokazna ocena izpovedbe prič - nejasna določila pogodbe - varstvo šibkejše stranke - razlaga določil pogodbe - čas trajanja pogodbe - poslovni namen pogodbe
Tožeča stranka je družinsko podjetje, ki toženi stranki ne more biti enakovredna niti s stališča kadrovske strukture zaposlenih v obeh podjetjih, saj kadrovska struktura tožnice obsega zgolj tehnični in administrativni kader, kot je ob zaslišanju pojasnila zakonita zastopnica tožeče stranke. Teh zaključkov pritožba ne napada, nasprotno, smiselno jim celo pritrjuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je tožena stranka močnejša stranka pogodbenega razmerja. To je tudi eden od argumentov sodišča prve stopnje za uporabo 83. člena OZ.
Sodišče se je pri razlagi dogovora tudi pravilno oprlo na določbo 83. člena OZ, ki predstavlja obvezno razlagalno pravilo za razlago nejasnih pogodbenih določil. Pritožnica ne napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je sama pripravila besedilo dogovora o poslovnem sodelovanju, ki ga je sklenila s tremi družbami kot podizvajalci. Nihče ne trdi, kar poudarja pritožnica, da tožeča stranka ni bila prisiljena v sklenitev dogovora. Glede na vse okoliščine primera pa je treba nejasna določila Dogovora razlagati v korist šibkejše pogodbene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UZANCE
VSL00033406
ZGO-1 člen 88, 88/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9, 9-8, 112. ZPP člen 339, 339/2-14.
gradbena pogodba - napake - zamuda - pobotni ugovor - obrazložitev sodbe - sodba brez razlogov - dodatna dela - gradbene uzance
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vrste ugovorov tožene stranke, s katerimi je oporekala ugotovitvam izvedenca in utemeljenosti tožbenega zahtevka, čeprav je bilo na to opozorjeno s strani višjega sodišča že v prvem razveljavitvenem sklepu. Tudi v kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da so posamezne trditve tožene stranke ali njene pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitev tega prepavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, bi moralo o tem zavzeti stališče in sicer za vsako od teh v zvezi z vsakim od odločilnih dejstev, ki so bila med pravdnima strankama sporna.