KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00037525
KZ-1 člen 223, 223/2, 341, 341/1. ZKP člen 372, 372-1. ZZZiv člen 5, 5-21, 5-25, 7.
oškodovanje tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - mučenje živali - izvršitveno dejanje - kršitev kazenskega zakona
Očitano izvršitveno ravnanje odtujitve premoženja je v konkretnem delu opisa opredeljeno z navedbo, da je obdolženi zarubljeno prikolico za prevoz konj znamke Worman odstranil s sedeža družbe B. d. o. o. ter jo da odpeljati svojemu bratu C. C.
Ker odtujitev pomeni prenos lastništva, kar storilec doseže na primer s prodajo ali darilom, je ugotoviti, da očitano ravnanje obdolženca ne predstavlja ustrezne konkretizacije tega zakonskega znaka, saj iz opisa ne izhaja, da bi obdolženi na brata prenesel lastništvo sporne prikolice.
pomanjkljiva trditvena podlaga - trditve o pravnoodločilnih dejstvih - kršitev pogodbenih obveznosti - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev - informativni dokaz - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - bistven del izpolnitve
Zgolj trditev, da tožeča stranka ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti, ne ustreza standardu, ki ga terjata 7. in 212. člen ZPP. Pomanjkanja trditev o pravno relevantnih dejstvih - konkretno o natančnejši vsebini kršitev pogodbenih obveznosti tožeče stranke - ni mogoče nadomestiti z dokazi, za kar se po vsebini zavzema tožena stranka z očitkom, da sodišče ni zaslišalo z njene strani predlaganih prič. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke so razvidni iz konteksta obrazložitve - pomanjkanje konkretnih trditev tožene stranke o pravnorelevantnih dejstvih, ki jih izvedba dokazov ne more nadomestiti.
ZPP člen 111, 111/4, 142, 142/4. URS člen 14, 22. ZS člen 109.
sodba na podlagi pripoznave - iztek roka za vložitev odgovora na tožbo - fikcija vročitve - iztek roka na dela prost dan - dejanski prejem sodne pošiljke - obvestilo o prispeli pošiljki - načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča - enotna sodna praksa - pravica do enakosti pred zakonom - pravica do enakega varstva pravic - ustrezna skrbnost - vrnitev v prejšnje stanje
Stališče, da bi se moralo kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko je toženec dejansko prejel tožbo, je napačno. Zaradi pravne varnosti in enakosti pred zakonom je določen trenutek, ko se šteje, da je oseba, ki na obvestilo o prispeli poštni pošiljki ne reagira v zakonsko določenem roku, prejela sodno pisanje. To je namen fikcije vročitve.
gospodarski spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - neplačilo zavarovalnine - razdrtje pogodbe - načelo enake vrednosti dajatev
Pravno stališče toženke, da zavarovanec ni dolžan plačati premije za obdobje, za katero nima zavarovalnega kritja, drži. To pomeni, da bi morala tožnica, če bi toženka plačala premije skladno s pozivi z dne 27. 12. 2016 in bi prišlo do škodnega dogodka v 24 urah po plačilu, toženki izplačati vso zavarovano škodo. Ker pa ni prišlo niti do škodnega dogodka, niti toženka ni plačala zapadlih premij, je njeno pritožbeno poudarjanje načela enake vrednosti terjatev za odločitev o pritožbi nepomembno.
sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom - podaljšanje pridržanja v psihiatrični zdravstveni organizaciji - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - obstoj pogojev za pridržanje v psihiatrični bolnišnici - hujše ogrožanje lastnega zdravja - druge oblike zdravljenja - premestitev iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - zloraba instituta - pravica do socialne varnosti - pravica do zdravstvenega varstva
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil udeleženec na zdravljenje sprejet 18.6.2020, napačno pa zaključilo, da je bil predlog za podaljšanje podan prepozno in zato predlog psihiatrične bolnišnice štelo za nov predlog ter uvedlo nov postopek o zadržanju, ter ga vodilo na osnovi določil o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. člen ZDZdr in naslednji). Ker je večina določb ZDZdr o postopku v primeru sprejema na zdravljenje na podlagi predloga (40. člen in naslednji) identičnih z odločbami o sprejemu na zdravljenje v nujnih primerih (53. člen ZDZdr in naslednji), pri vodenju postopka ni bilo napak ali pomanjkljivosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00041725
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 240, 371, 371/1-11, 371/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sostorilstvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - nasprotje med zakonskim in dejanskim opisom kaznivega dejanja - uprava banke - opustitev dolžnosti - kreditna tveganja - bančni kredit - odobritev bančnega kredita - obarvani naklep - razlogi o odločilnih dejstvih - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedenstvo
Izrek sodbe je nerazumljiv tedaj, ko ni jasno, na kaj se opis nanaša oziroma če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Sodišče prve stopnje je v abstraktnem delu izreka sodbe, ki se izpodbija s to pritožbo, sicer res navedlo, da so obtoženci zato, da bi drugemu pridobili premoženjsko korist, z zavestnim sodelovanjem pri storitvi zlorabili svoje položaje, vendar pa je v konkretnem opisu obtožencem očitanega kaznivega dejanja določno in jasno navedeno, da se jim očita druga izvršitvena oblika in sicer opustitev njihove dolžnosti. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po členu 240 KZ-1 je imelo namreč v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, tri izvršitvene oblike in sicer zlorabo položaja, prekoračitev pravice in opustitev dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi. Zlasti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub nasprotju med zakonskim, torej abstraktnim opisom kaznivega dejanja, ki sicer ni nujna sestavina izreka in dejanskim opisom, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno zatrjuje pritožnik, saj je ta podana le takrat, ko se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva, za razumevanje opisa pa je ključen dejanski, torej konkreten opis. Da nasprotje med abstraktnim in dejanskim opisom nikoli ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 241/98 z dne 4. 4. 2002.
tožba za izpraznitev nepremičnine - zamudna sodba - pogoji za zamudno sodbo - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - vročanje tožbe - vročanje s fikcijo - javna listina - domneva o pravilnosti javne listine - izpodbojna pravna domneva - bolezen stranke v postopku - poslovna nesposobnost - poslovna sposobnost
Pomen vročanja je, da se stranka seznani z vsebino sodnega pisanja in po potrebi nanj ustrezno odreagira. To svojo pravico je toženka v konkretnem primeru v celoti izkoristila, saj se je zoper zamudno sodbo pritožila, njena pritožba pa je bila sprejeta v obravnavo kot pravočasna.
Če bi držale trditve o toženkini poslovni nesposobnosti, to ni razlog, s katerim bi bilo mogoče pritožbeno izpodbijati izdano zamudno sodbo, saj ta okoliščina ni mogla vplivati na pravilnost vročitve tožbe (vročitev je procesno dejanje sodišča, ki ga fizično izvede vročevalec, v konkretnem primeru poštar). Poslovna (procesna) nesposobnost bi bila lahko relevanten vzrok za nesposobnost odgovoriti na tožbo (kar bi predpostavljalo, da je toženka tožbo prejela) in bi v takem primeru lahko pomenila razlog za vrnitev v prejšnje stanje, tega pravnega sredstva pa toženka ni vložila.
Pravilno izpolnjeno obvestilo o vročitvi (kar predmetno obvestilo nedvomno je) predstavlja javno listino v smislu določb 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. To domnevo je mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost javne listine, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.
Vročitev tožbe v odgovor s fikcijo je ustrezno dokazana, domneve pravilnosti vročitve, ki jo izkazuje pravilno izpolnjeno obvestilo o vročitvi s fikcijo (javna listina), pa toženka ni uspela izpodbiti.
Nato pa spisovno gradivo izkazuje, da je po napovedi obdolženčeve pritožbe z dne 11. 6. 2020 sodišče prve stopnje izdelalo sodbo z obrazložitvijo, ki jo je 24. 6. 2020 vročalo obdolžencu, istega dne pa je na spletni strani Najdi. si pridobilo še podatek o trajanju poti iz začetne točke ... in do končne točke .... Takšno poslovanje sodišča v zvezi z dokazi, ki so za obdolženca obremenilni pa je nepravilno, saj obdolženec s tako ugotovitvijo sodišča o časovnem trajanju poti z avtomobilom ni bil seznanjen, ker mu izpis teh podatkov ob zaslišanju 15. 5. 2020 in vse do odločitve prvega sodišča (4. 6. 2020) ni bil predočen, da bi se o taki ugotovitvi, na kateri je med drugim prvo sodišče gradilo tudi svojo odločitev, lahko izjasnil. Zato je to storil šele v pritožbenih navedbah, ko navaja, da pa sodišče ob pribavi tega podatka, torej časovnice poti od ... do ... ni upoštevalo postanka za cigaret pavzo in tudi časa za ponovno cigaret pavzo ob samem prihodu na sedež družbe S. G., pa do začetka sestanka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00037155
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni bil prost, saj je bil kot voznik oklepnika zadolžen za opravo pregleda vozil skupaj z drugim voznikom oziroma za temeljno vzdrževanje vozil, takšni pregledi pa so trajali približno eno uro na dan, obvezni pa so bili dan pred patruljo (te pa so potekale večinoma v ponedeljek, kar izhaja iz evidenc). Ugotovilo je še, da je na začetku in na koncu tožnikove misije nepretrgoma potekala predaja med kontingentoma, tako da tožnik v spornem obdobju zaradi predaje ni bil prost. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitev, da se je bil tožnik dolžan vsak dan udeležiti sestankov, na katerih so bili pripadniki seznanjeni z varnostno situacijo in so se, tudi z ogledom zemljevidov ipd., pripravljali na patruljo ter se seznanjali s tekočimi varnostnimi razmerami in ustrezno pripravljali na naloge. Poleg navedenega je tožnik sodeloval tudi pri t.i. admin premikih, ki so se opravljali ob nedeljah, ter pomagal urejati okolico. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kaj je tožnik delal na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot njegovi prosti dnevi tedenskega počitka. Prav tako je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je vsebina navedenega dela takšna, da ni mogoč zaključek, da je tožnik kljub opravljanju tega dela ta dan počival. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da gre za naloge, ki so glede na svojo vsebinsko in časovno komponento taka obremenitev za pripadnika, da jih ni mogoče šteti zgolj kot obvezno prilagajanje načinu življenja v vojaški bazi, še posebej glede na dejstvo, da je šlo za vojaško misijo v Libanonu.
vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za zamudo - merilo krivde
Vsebinska presoja predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zaključek o neupravičenosti zatrjevanih razlogov za zamudo narekuje zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ne njegovo zavrženje kot nedovoljenega.
Za odpravo morebitnih nezakonitosti v sodnih postopkih so strankam na voljo pravna sredstva, ki jih morajo uveljavljati v zato predvidenih rokih. Morebitne nezakonitosti so namreč kvečjemu vzrok (povod) za aktivna in pravočasna procesna dejanja strank, ne pa ″upravičen vzrok″ za zamudo stranke s procesnim dejanjem.
Upravičenost oziroma neupravičenost zamude v zvezi s predlogi za vrnitev v prejšnje stanje se presoja po merilih krivde. Pri tem je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje stranke oziroma njenega pooblaščenca (saj je krivda odvetnika stranke izenačena s krivdo stranke) ob dogodkih resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Iz izpodbijanega sklepa v nasprotju s pritožbenimi navedbami izhajajo vse obligatorne sestavine, ki jih citirana zakonska določba terja za odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedeno torej pomeni, da se ta postopek začne po uradni dolžnosti, torej na podlagi obvestila pristojnega organa za vodenje skupne evidence KT, ki pristojno sodišče tudi obvesti o tem, da je posamezni storilec dosegel oz. presegel število KT, ki je podlaga za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato se v takih postopkih v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki sodišču očitajo odsotnost kontradiktornosti, ne vročajo znova odločbe, na podlagi katerih je prišlo do vpisa KT v skupno evidenco KT pri MPRS.
gospodarski spor majhne vrednosti - odpoved pogodbe o upravljanju s strani etažnih lastnikov - veljavnost odpovedi pogodbe
Za presojo, da je pogodba o upravljanju nehala veljati, ni bistveno, da se je pod dopis o odpovedi pogodbe o upravljanju podpisala C. C. kot pooblaščenka etažnih lastnikov poslovne stavbe D. in K., pač pa večina, s katero je bila izglasovana ta odpoved.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038790
ZIL-1 člen 3, 42, 42/1, 47, 47/1, 47/2, 47/2-b, 48, 48/1, 48/1-a, 48/1-d, 82, 82/2, 82/2-c, 121, 121/1. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 1, 9, 9/3, 9/3-a, 9/3-b, 212, 212/2. ZPP člen 199, 199/1.
kršitev blagovne znamke - tožba zaradi kršitve pravic - znamka - pravice iz znamke - kršitev pravic iz znamke - verjetnost zmede v javnosti - stranska intervencija - pravni interes za stransko intervencijo
Stranska intervenientka je potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmaga v pravdi tožena stranka iz razloga, da kršitev pravice tožeče stranke ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka.
Kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu. Za znak je namreč značilno, da njen obseg ni jasno določen, temveč je treba v konkretnem primeru ugotavljati, kaj obsega.
Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za obravnavano znamko EU št. 017429325 niti ne posledično za ostale znamke tožeče stranke, ki vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave preostalih znamk tožeče stranke z znakom, s katerim je opremljeno zaseženo blago.
V primeru, ko znamke tožeče stranke vsebujejo Skënderbegovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave, je napis DURRES prevladujoč v vseh razsežnostih in kot najbolj distinktiven element znaka na zaseženem blagu v očeh končnih potrošnikov vinjaka ustvari drugačen vtis znakov iz prav vseh preostalih znamk tožeče stranke.
Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga, se pravi glede proizvajalca ali dobavitelja blaga. Tožeča stranka se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da vinjak sodi med proizvode široke potrošnje, katerega kupuje odrasla, lahko tudi starejša populacija.
Stranska intervenientka (proizvajalec) je registrirala svojo firmo v letu 2001, to je več let pred prijavo katere koli znamke tožeče stranke. To pa ji daje podlago za njeno uporabo, ne samo na podlagi 124.c člena ZIL-1, ampak tudi na podlagi prvega odstavka 9. člena Uredbe o blagovni znamki EU. Tudi po splošno uveljavljenih pravilih, ne more kdo, ki je kasneje registriral znak kot blagovno znamko nekomu, ki je pred njim začel uporabljati firmo in označevati svoje blago s firmo, prepovedati njene uporabe.
Tožeča stranka ne more uveljavljati svojih upravičenj iz registriranih blagovnih znamk zoper osebe, ki uporabljajo pravice in upravičenja, ki so obstajala že pred prijavo znamk. Pri tem ni pomembno, koliko časa je stranska intervenientka uporabljala znak.
nasilje v družini - nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - varnostni ukrep odvzem predmetov - izločitev sodnikov - predlog državnega tožilca - velika količina orožja - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - hišna preiskava - kolektivno kaznivo dejanje - družinska skupnost - nerazumljiv izrek - privilegirana priča
V zaključni besedi na glavni obravnavi 23. 10. 2019 je državno tožilstvo predlagalo izrek varnostnega ukrepa prepovedi približevanja in komuniciranja z oškodovanci B.V ter T.P. ,S. P. in T. P., ki ga sodišče prve stopnje obdolžencu ni izreklo. Sodišče prve stopnje na predlog tožilstva, da takšen ukrep izreče, ni vezano, in ker predloga očitno ni ocenilo kot utemeljenega, varnostnega ukrepa ni izreklo, kar pa ne terja obrazložitve v sodbi. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o "veliki količini" kot kvalifikatornem zakonskem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem odstavku 307. člena KZ-1. Odsotnost razlogov v sodbi, zakaj sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za veliko količino orožja, predstavlja odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje z očitki več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je v peti alineji ustrezno konkretiziran način izvršitve kaznivega dejanja, ki sodi v sklop kolektivnega kaznivega dejanja, v sklopu opisanih ravnanj pa očitek, da je obdolženec ob zgodnji jutranji uri hodil s svetilko po hiši in z njo svetil v spalnico, v kateri je spala oškodovanka, in ko je v sobi druge oškodovanke na opisan način ravnal s kamero, ustreza grdemu ravnanju kot eni izmed alternativnih oblik očitanega kaznivega dejanja. Napadena sodba o družinski skupnosti oziroma o njenem razpadu tudi nima razlogov, gre pa za odločilno okoliščino, saj je pojem "družinska skupnost" (in s tem njen obstoj) zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, pa gre za kaznivo dejanje po tretjem (v zvezi s prvim odstavkom ) 191. člena KZ-1, za katerega je predpisana nižja kazen. Sodišče prve stopnje je obdolžencu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep, s katerim je odvzelo zaseženo orožje, vendar v izreku sodbe ni določno navedlo, katero orožje se obdolžencu vzame. Takšno pomanjkljivost, ko iz izreka sodbe ni razvidno, katero orožje je predmet odvzema, ne more nadomestiti obrazložitev v sodbi.
odškodnina za premoženjsko škodo - pogodbeno zavarovanje - splošni pogoji
Ker je sodišče prve stopnje na podlagi 53. člena Splošnih pogojev ugotovilo, da je bila škoda na steklih v oknih in steklenih pregradnih stenah ter steklih na svetilih iz pogodbeno dogovorjenega zavarovanja izrecno izključena, je tožnikov zahtevek v delu, kjer je zahteval takšno škodo, zavrnilo zaradi njegove materialnopravne neupravičenosti.
pravna oseba - sodna taksa - sodna taksa za pritožbo - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme za taksno oprostitev - pavšalne pritožbene navedbe - napačen pravni pouk
Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zelo konkretno pojasnilo stanje poslovnih prostorov, pritožnica pa ni ponudila nobenega konkretnega argumenta, ki bi ovrgel pravilnost presoje sodišča prve stopnje (v primerjavi z ugotovitvami sodišča prve stopnje so ravno pritožbene navedbe tožene stranke pavšalne).
Tožena stranka je kot prosilec dolžna s konkretnimi dokazi dokazati svoje navedbe o nezmožnosti plačila sodne takse, česar pa v obravnavani zadevi ni uspela dokazati.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00036826
ZP-1 člen 23, 23/2, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - storitev hujšega prekrška v času preizkusne dobe - relevantne okoliščine
Iz besedila drugega odstavka člena 202. e ZP-1 torej jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nima več nobene možnosti tehtanja, ali naj odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti kljub okoliščinam, ki jih morebiti ob preklicu izkazuje storilec, kot je to tudi v obravnavanem primeru.
Vse te okoliščine, ki pa jih storilec v pritožbenih navedbah znova izpostavlja ob sicer kritičnem odnosu do ravnanja z dne 29. 2. 2020, ki ga obžaluje, pa so okoliščine, k jih je že prvo sodišče presojalo v zvezi z odložitvijo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ko je storilcu kljub doseženih 18 KT dalo še eno priložnost, da obdrži veljavnost vozniškega dovoljenja.
Vsebinsko pravnomočno razsojena stvar je negativna procesna predpostavka oziroma procesna ovira za ponovno odločanje (tudi) o enakem predmetu zahteve za izločitev dokazov. Splošno veljavno načelo res iudicata, ki zajema pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, torej onemogoča ponovno vsebinsko presojo enake zahteve, saj je pravica do vložitve take zahteve, s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana.
motenjski spor - začasna odredba - regulacijska začasna odredba - pogoji - nastanek težko nadomestljive škode - trditveno breme
V konkretnem primeru so popolnoma izostale trditve tožnika glede izpolnjenosti pogoja reverzibilnosti, po katerem mora biti učinek začasne odredbe odpravljiv, kar pomeni, da mora upnik izkazati tudi možnost vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožnik trditev v tej smeri ni zmogel niti v predlogu za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi. V predlogu, s katerim je zahteval prepustitev posesti, je podajal le navedbe o izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in vzpostavitve prejšnjega stanja ni niti omenil. V pritožbi sicer omenja možnost vzpostavitve prejšnjega stanja, a gre za povsem pavšalno dikcijo, ki je zopet podkrepljena le s trditvami v smeri izpolnjenosti pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (da toženka stanovanje oddaja v najem zaradi pridobivanja dodatnega dohodka; da ne bo utrpela nobene škode, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, saj ji bo tožnik za čas postopka dolžan plačati najemnino) in z zmotnim stališčem, da predstavlja za toženko vzpostavitev prejšnjega stanja plačilo najemnine s strani tožnika.