ZUJF člen 168.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 7.
kilometrina - stroški prevoza na delo in z dela
Edini kriterij za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela je razdalja med krajem bivanja in krajem opravljanja dela, pri čemer v javnem sektorju velja, da delodajalec delavcu povrne strošek najcenejšega prevoza in za povračilo stroškov upošteva najkrajšo pot od kraja bivališča do kraja delovnega mesta. Dejstvo, da pri tožnici predstavlja najkrajšo pot med krajem bivanja in krajem opravljanja dela pot, ki deloma poteka tudi preko italijanskega ozemlja, ni ovira, da tožena stranka pri izračunu najkrajše poti ne bi upoštevala poti, ki poteka tudi po italijanskem ozemlju.
ZZZDR člen 123, 123/1, 129a, 129a/2, 132. ZPP člen 185, 285, 328, 328/1, 339, 339/2, 339/2-8, 413.
zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - preživninske potrebe mladoletnih otrok - sprememba zmožnosti zavezanca za preživnino - spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca - stroški življenjskih potreb otroka - popravni sklep - pravni interes za pritožbo - stanovanjski kredit - sprememba tožbe - dolžnost poučevanja prava nevešče stranke - poučitev o procesnih pravicah - razpravno načelo - materialno procesno vodstvo - pravica do enakega obravnavanja - odločitev o stroških - odločitev po prostem preudarku
Življenjski stroški za dobrine, naštete v 129.a členu ZZZDR, mesečno lahko znatno varirajo in je ocena zato približek nekega povprečja, ki ga sodišče izračuna na podlagi letne ocene posamezne vrste stroškov.
Skladno z razpravnim načelom je predvsem na stranki sami dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo, ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze, sodišče pa mora v okviru materialno procesnega vodstva paziti, da razjasnjevalna obveznost ne preraste v pravno svetovanje stranki, ki bi lahko vzbudilo dvom v nepristranost sodišča in poseglo v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 82, 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - kraj opravljanja dela - službena pot
Poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso poti na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 v 31. členu določa, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe kraja, v skladu z določbo 49. člena ZDR-1, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati stališča tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
stvarna pristojnost - preizkus po uradni dolžnosti - razpis naroka - ustalitev pristojnosti - ugovor pristojnosti
Sodišče prve stopnje je, kot pravilno izpostavlja pritožba, storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. In sicer je z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo določbo drugega odstavka 19. člena ZPP, po kateri se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga le-ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - za odločitev relevantne okoliščine - dogovor o obročnem odplačilu - odlog izvršbe
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugovorne navedbe dolžnice o tem, da za izterjevani znesek ni prejela možnosti odloga ali plačila na obroke, da je za vsako terjatev možen izvensodni dogovor, ki ga lahko dolžnik sklene z upnikom, in da ima zaradi sinovih dolgov še nekaj drugih obveznosti, ki jih mesečno plačuje, in jih v primeru izvršbe ne bo več mogla plačevati, ne predstavljajo pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi, kolikor bi se izkazala za resnična, dolžnica morebiti lahko dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - izpodbojna zakonska domneva - pravilno vročanje - neverodostojnost vročilnice - lastnoročen podpis - poseg v lastninsko pravico
Pravilno izpolnjena vročilnica (povratnica) je javna listina v smislu določb 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, torej v konkretnem primeru, da je bila navedenega dne (18. 4. 2019) toženki tožba s prilogami in pozivom na odgovor vročena. To domnevo je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za neverodostojnost vročilnice, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.
Obe vrsti pogodb torej za nastanek obveznosti plačila zahtevata, da podjemnik oz. mandatar svojo obveznost, ki je določena s pogodbo, izpolni. Ne razlikujeta se v tem, ali je podjemnik oz. mandatar dolžan izpolniti svojo obveznost, pač pa (le) v tem, na kakšen način oz. kako podjemnik oz. mandatar svojo obveznost pravilno izpolni. Izpolniti pa jo mora v obeh primerih.
invalidnost - zdravstveno stanje - kontrolni pregled
Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.
varstveni dodatek - izključitveni razlog - prihranki
ZSVarPre v 24. členu določa, katero premoženje se ne upošteva v premoženje za ugotavljanje materialnega položaja in sicer se med drugim ne štejeta stanovanje, v katerem oseba oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja in premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. V 27. členu v zvezi z 52. členom ZSVarPre pa je določen izključitveni razlog za dodelitev varstvenega dodatka in sicer se ta ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. SPZ člen 263.
zavarovanje z začasno odredbo - zavarovanje nedenarne terjatve - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - stavbna pravica - prepoved odtujitve ali obremenitve - zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - pavšalne navedbe - pomanjkljive trditve - pogodba o ustanovitvi stavbne pravice - nična pogodba - pravica gradnje - prenehanje stavbne pravice - sprememba vrednosti nepremičnine - načelo superficies solo cedit
Ni sam po sebi umljiv nastanek težko nadomestljive škode, če bo tožena stranka na zemljišču zgradila objekt. S prenehanjem stavbne pravice postane objekt last lastnika zemljišča (263. člen SPZ), pri čemer se tržna vrednost nepremičnine zaradi tega, ker zgradba postane del zemljišča, lahko poveča.
V opisanem ravnanju obeh obdolžencev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako imenovano t.i. „delitev dela“ in zaključilo, da sta dejanje storila v sostorilstvu, pri čemer nobeden od njiju ni izstopal v vlogi „gospodarja dejanja“ in je vsak od njiju štel dejanje za svoje. Pri storitvi kaznivega dejanja sta sodelovala zavestno, delovala sta usklajeno, saj sta skupaj prišla na kraj storitve, se skupaj pogajala o ceni, si ogledovala telefon in priložene dokumente ter skupaj hkrati zbežala in tako bila usmerjena v isto posledico, to je protipravno pridobitev tuje premične stvari. Z navedenim sta izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja. Pri tem sta ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035841
OZ člen 619, 642, 642/2. Odvetniška tarifa (2003) tarifna številka 39, 39-1. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
podjemna pogodba - cena storitev - določitev plačila s pogodbo - določitev plačila s strani sodišča - dokazna ocena - možnost preizkusa sodbe - očitek protispisnosti - stroški postopka - odvetniška tarifa - posvet s stranko - nesamostojno opravilo - odvetniška zbornica - obvezna razlaga odvetniške tarife
Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila cena za opravljene storitve tožeče stranke sporazumno dogovorjena (tudi glede na število udeležencev na organiziranih dogodkih), prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da samo določi plačilo po drugem odstavku 642. člena OZ. Navedeno pooblastilo je sodišču dano le v primeru, če plačilo s pogodbo med strankama ni dogovorjeno.
Utemeljeno tožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v stroškovnem delu odločitve, ker je tožeči stranki sodišče priznalo nagrado za posvet s stranko. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sicer sklicuje na obvezno razlago Odvetniške zbornice v zvezi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 39 OT. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela povsem enotno stališče, da obvezne razlage, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko že zajet v nagradi za storitev sestave vloge in mu ne priznava statusa samostojne storitve po 1. točki tarifne številke 39 OT.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - umik predloga za izvršbo
Glede na vložen ugovor dolžnice, je moralo sodišče o tem meritorno odločiti. Dolžnica ne navaja, da bi že pred izdajo sklepa o izvršbi v celoti poravnala izterjevano terjatev, torej je upnik utemeljeno vložil predlog za izvršbo.
tožba na izselitev in izpraznitev nepremičnine - namensko najemno stanovanje - smrt najemnika stanovanja - pravice uporabnika stanovanja - sklenitev najemne pogodbe po smrti najemnika - dolžnost sklenitve najemne pogodbe - obstoj zunajzakonske skupnosti - prehodno vprašanje - neizpolnitev pogojev
Tretji odstavek 109. člena SZ-1 določa, da mora lastnik namenskega stanovanja po smrti najemnika, ki je živel v namenskem stanovanju, skleniti najemno pogodbo z zakoncem umrlega, navedenega v najemni pogodbi, ali z osebo, s katero je najemnik živel v zunajzakonski skupnosti, če ni s posebnimi predpisi ali v najemni pogodbi določeno drugače.
Do sklenitve najemne pogodbe s toženko (uporabnico stanovanja) po smrti najemnika bi šele prišlo pod pogojem, da je živela z najemnikom A. A. v zunajzakonski skupnosti. Da zunajzakonske skupnosti med njima ni bilo, je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno in tega pritožba ne izpodbija.
Čim ni bilo zunajzakonske skupnosti, toženka ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz tretjega odstavka 109. člena SZ-1, zato tožeča stranka z njo po smrti najemnika ni dolžna skleniti najemne pogodbe. Oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, stanovanje uporablja nezakonito, zato lahko lastnik kadarkoli zahteva izpraznitev stanovanja (prvi in drugi odstavek 111. člena SZ-1).
podaljšanje zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi - lastništvo motornega vozila - prepoved odtujitve in obremenitve osebnih vozil
Bistvo grajane ugotovitve sodišča prve stopnje je v zadostni izkazanosti obdolženčevega lastništva motornih vozil z uradnimi evidencami in ne že, da te izkazujejo tudi dejansko lastništvo, ki so ga po pritožbeni obrazložitvi pravno veljavno pridobile druge osebe. To ni stvar tega postopka s predmetom, ki naj zagotovi uspešen odvzem premoženjske koristi po morebitni obsodilni obsodbi oziroma prepreči, da bi se bilo mogoče temu na kakršen koli način izogniti. Razlika med lastništvom kot ga skladno s predpisi upravnega prava izkazujejo uradne evidence in lastništvom, kot je urejeno s predpisi civilnega prava ni pomembna, če je že prezreti, da se prepoved odtujitve, obremenitve oziroma kakršnega koli razpolaganja z motornim vozilom znamke Triumph po izreku sklepa ne nanaša zgolj na obdolženca ampak na katero koli drugo, z vozilom povezano ali nepovezano osebo.
Na zapuščinski obravnavi je pritožnik podal jasno dedno izjavo, da nujnega dednega deleža oziroma prikrajšanje le-tega ne uveljavlja. Če pa meni, da je podal izjavo pod silo, grožnjo ali zvijačo, ali da je bila izjava dana v zmoti, ima možnost v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00036072
ZPP člen 8, 216. OZ člen 346, 365.
zapuščinska masa - denarna terjatev do zapuščine - priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku - neupravičena obogatitev - zahteva za ločitev zapuščine - ločitev zapuščine - dokazni postopek - prosti preudarek - metodološki napotek - zastaranje - petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja
Sodišče prve stopnje se pri odločitvi pavšalno sklicuje na določbo 216. člena ZPP. Najverjetneje je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek prav iz razloga, da bi dobilo s tem boljšo oporo za prosti preudarek. Sodišče na te dokaze ni vezano in jih ni dolžno uporabiti, vendar mora pojasniti razloge, zaradi katerih dokazna ocena ne temelji na izvedenih dokazih. Tudi v primeru odločitve po prostem preudarku bi moralo sodišče navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo (časovni) obseg dela, ki ga je tožnica opravila za teto. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da bo v novem sojenju potrebna presoja dejstev tudi po 216. členu ZPP, ko bo s pomočjo logike in življenjskih izkušenj ter najverjetneje tudi na podlagi izvedenih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva, ki spadajo v spodnjo premiso sodniškega silogizma.
Tožnica je v zapuščinskem postopku uveljavljala isto terjatev, kot jo uveljavlja v tem pravdnem postopku, predlagala pa je tudi ločitev zapuščine. Zapuščinsko sodišče je s sklepom ločilo zapuščino od premoženja dedičev v višini tožničine terjatve in tožnico napotilo na pravdo, da vloži tožbo v zvezi njeno terjatvijo. Ta ravnanja tožnice so bila povezana z zavarovanjem oziroma izterjavo ali ugotovitvijo njene terjatve, zato je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga v zapuščinskem postopku oziroma z dnem, ko je tožnica uveljavljala terjatev v zapuščinskem postopku.
predlog za odlog plačila sodne takse - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - likvidnostno stanje stranke - trditvena in dokazna podlaga - kratkoročne terjatve - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - premoženjsko stanje - denarna sredstva - naložbe
Ker likvidnostno stanje stranke ni edino merilo za presojo (ne)utemeljenosti predloga za odložitev plačila (podredno pa obročno plačilo) sodne takse, tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da je v predlogu izpostavila, da se dobri rezultati poslovanja kot računovodska postavka ne odražajo neposredno na likvidnostnih sredstvih in da je posledično odločitev prvostopenjskega sodišča, ki predlogu za odlog ali obročno plačilo sodne takse ni ugodilo, zmotna, ne more uspeti in doseči spremembe izpodbijanega sklepa (pri čemer ugotovitve, da je razpolagala z 2.210,75 EUR denarnih sredstev, pritožbeno niti ne izpodbija, navaja zgolj, da so denarna sredstva edina primerna za plačilo takse). Sodišče mora upoštevati še njeno premoženjsko in finančno stanje.
postopek osebnega stečaja - končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - preizkus terjatve - odločanje o preizkusu terjatev - brezpredmeten preizkus terjatev - neznatna vrednost premoženja - stečajna masa neznatne vrednosti
Na podlagi podatkov iz otvoritvenega poročila, ki ga je izdelal upravitelj sam, ne izhaja, da bi bili izpolnjeni zakonski pogoji iz šestega odstavka 383. člena ZFPPIPP, da se preizkus terjatve v tem stečajnem postopku ne bi opravil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00036699
ZIZ člen 16a, 38, 40, 40/1, 40/1-1, 53, 53/2, 56a, 76. ZPP člen 108, 108/5, 154, 156, 212, 440. ZOR člen 277, 379, 372, 388, 392, 392/3, 392/5. OZ člen 376, 1060.
popolnost predloga za izvršbo - zavrženje predloga - naslov dolžnika - nadaljevanje izvršbe zoper družbenika izbrisane družbe - zastaranje terjatve - izvršba na podlagi verodostojne listine - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - pretrganje zastaranja - obrazloženost ugovora - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - pravilo ne ultra alterum tantum - prenehanje teka zamudnih obresti, ker so dosegle glavnico - pritožbeni stroški - končni uspeh
Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja.
Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to pravilo lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Posebnost tega postopka je namreč v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka.
Pritožbeni očitki o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso pravno odločilni in niti ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku.
Utemeljeno pa pritožba opozarja, da bi sodišče moralo pri odločanju o ugovoru uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum. Zakonske zamudne obresti od obeh zneskov so do 1. 1. 2002 že presegle glavnico, zato so s tem dnem prenehale teči in je bilo treba dolžničinemu ugovoru v tem delu ugoditi.
Pri presoji uspeha v postopku je odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih procesnih dejanj, končnega uspeha s pritožbo pa upnik ni dosegel, zato sam krije pritožbene stroške.