podjemna pogodba - plačilo opravljenega dela - stvarne napake - znižanje plačila - jamčevalni zahtevek - pravnomočna odločitev o ugovoru
Glede na to, da je o zahtevku za znižanje plačila že bilo pravnomočno odločeno tako, da je bil v celoti zavrnjen, je bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Če tožena stranka ni upravičena do nikakršnega znižanja plačila, to nujno pomeni, da je tožeča stranka upravičena do celotnega plačila izvršenega dela. Drugačna odločitev bi pomenila nedopusten poseg v pravnomočno razsojeno stvar.
delna sodba na podlagi pripoznave - zavrženje pritožbe - pravni interes
Za odločitev o pritožbi je ključno to, da ni podan tožnikov pravni interes za vložitev pritožbe, saj je tožniku izpodbijana odločitev v korist. Zato se pritožba na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP zavrže.
začetek stečajnega postopka v času po izdaji sodbe sodišča prve stopnje - začetek stečajnega postopka nad toženo stranko - prerekanje terjatev v stečajnem postopku - prerekanje prijavljene terjatve - napotitev na pravdo o obstoju prerekane terjatve - napotitev upnika na pravdo - nadaljevanje pravdnega postopka, prekinjenega zaradi uvedbe stečajnega postopka - nadaljevanje postopka po objavi sklepa o preizkusu terjatev - predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve - prenehanje terjatve - prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika - možnost izboljšanja pravnega položaja - izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke - pravni interes za pritožbo - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Tožeča stranka si s pritožbo ne more izboljšati pravnega položaja, saj so vtoževane terjatve do tožene stranke prenehale in je s sodbo, izdano v tem pravdnem postopku, tudi če bi bilo njeni pritožbi ugodeno, zoper toženo stranko ne bi mogla več uveljaviti. Tožeča stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo, ker pa je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe, je pritožba nedovoljena.
Neutemeljeno je sklicevanje na neverodostojnost tožnika, ker je v postopku na delovnem inšpektoratu navedel napačne podatke glede že plačanega regresa. To za odločitev v obravnavanem sporu ni bistveno. V obravnavani zadevi je tožnik izkazal, da regresa za letni dopust ni prejel. Toženec pa ni dokazal, da je tožniku regrese za sporno obdobje dejansko izplačal (215. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno v pretežni meri ugodilo tožnikovemu zahtevku.
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/2. ZNPPol člen 4, 4/1, 4/1-2.
pravica do obrambe - izvedensko mnenje - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s spremembo opisa dejanja bila odpravljena le bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je uveljavljala zagovornica obdolženca v pritožbi zoper prvi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil obdolžencu izrečen enak varnostni ukrep, kot s tokrat izpodbijanim sklepom, pri čemer ni bil predlog za izrek varnostnega ukrepa spremenjen v pritožnikovo škodo. Predlog namreč ni bil spremenjen glede pravne presoje dejanja, nanaša se še vedno na isti historični dogodek, kriminalna količina, kar zadeva zakonske znake obdolžencu očitanega dejanja, pa se ni spremenila njemu v škodo. Očitek, povezan z grožnjo materi, ne sodi med zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1, zato v opisu ni relevanten, ostale v opis vnešene spremembe pa predstavljajo le konkretizacijo okoliščin, povezanih z navedbo, da je policist B. B. opravljal preventivne naloge v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj in prekrškov v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije.
ZPP člen 98, 98/3, 101, 101/2, 205, 205/1, 205/1-4, 207, 344. ZFPPIPP člen 244, 244/1.
prekinitev postopka - začetek stečajnega postopka - odgovor na pritožbo - neupoštevanje odgovora na pritožbo - pooblastilo odvetniku - prenehanje pooblastila odvetniku - umik tožbe - sklep o ustavitvi postopka
Višje sodišče pri odločitvi ni upoštevalo navedb, ki sta jih toženca dala v odgovoru na pritožbo, vloženem po odvetniku. Za prvotoženko zato, ker odvetnik tudi po pozivu sodišča ni predložil pooblastila stečajnega upravitelja, pooblastilo prvotoženke, dano odvetniku pred začetkom stečajnega postopka nad njo, pa je z dnem začetka stečajnega postopka prenehalo. Za drugotoženca zato, ker se izpodbijani sklep nanj ne nanaša.
Sodišče zaradi prekinitve postopka, do njegovega nadaljevanja, ne sme izdati sklepa o ustavitvi postopka. O umiku tožbe bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju še odločalo, ko (če) bo pred tem ugotovilo, da se pravdni postopek proti prvotoženki lahko nadaljuje, ker so izpolnjeni zakonski pogoji in bo izdalo sklep o nadaljevanju postopka.
ukinitev delovnega mesta - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Pri presoji poslovnega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, res pa je, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati nekega drugega razloga (takšno je stališče sodne prakse, npr. v odločbah VSRS VIII Ips 205/2014, VIII Ips 132/2013 in VIII Ips 268/2017). Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi (stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 251/2015).
ZDR-1 člen 13, 13/1, 137, 137/2, 137/9, 148, 148/6, 156, 156/2, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaranje terjatve
Bistvena zahteva tožnic je, da sta, ker imata delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Na ta način bi bili izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožnici na praznične dni, za katere jima je prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika nista delali, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnici na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo potrebno delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.
ZFPPIPP člen 403, 403/1, 403/1-1, 403/1-2, 408, 408/1. ZPP člen 337, 337/1.
postopek osebnega stečaja - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - nedovoljene pritožbene novote
Neplačevanje tekočih obveznosti dolžnice upniku iz naslova stanovanjskih stroškov ne predstavlja nobenega od ugovornih razlogov upnika po 1. in 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.
Odpust obveznosti učinkuje le za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja.
Dokazna listina, ki jo je upnik predložil sodišču šele v predmetni pritožbi, predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Upnik namreč ni navedel nobene okoliščine, zaradi katere tega dokaza brez svoje krivde ni mogel posredovati sodišču že prej, tako da bi jo pri svoji odločitvi v okviru izpodbijanega sklepa lahko upoštevalo že sodišče prve stopnje.
Tožena stranka vztraja, da je treba vsebino Pogodbe razumeti na način, da je imela tožena stranka pravico odločitve (na podlagi preverjanja dejanske ter pravne podlage in višine terjatve), katere terjatve tožeče stranke do končnih uporabnikov bo plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da Pogodbe nedvomno ne gre razlagati na ta način. Trden dokaz za to je provizija, ki se jo je zavezala plačati tožeča stranka. Ni logično, da bi tožeča stranka toženi stranki prepustila odločanje o tem, katero terjatev bo tožeči stranki plačala in za to terjala provizijo, katero terjatev pa naj izterjuje tožeča stranka sama. Logičen zaključek je, da bi na ta način tožena stranka pobirala provizijo za plačilo terjatev uporabnikov, ki bi tako ali tako izpolnili že tožeči stranki neposredno, za kakorkoli tvegane uporabnike pa tega ne bi želela storiti, kar pa je z ekonomskega vidika povsem nesmiselno za tožečo stranko.
zakonito dedovanje - bremena zapuščine - pogrebni stroški in stroški spomenika - terjatev dediča - izjava o priznanju zahtevka - vsebina sklepa o dedovanju - obvezne sestavine sklepa o dedovanju
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da se pritožnik pritožuje samo zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa, zato sta točki I in II izreka sklepa postali pravnomočni. Ob tem sodišče druge stopnje posebej opozarja, da vsebino sklepa o dedovanju predpisuje določba drugega odstavka 214. člena ZD. V skladu s to določbo naj sodišče prve stopnje v bodoče oblikuje izreke sklepov o dedovanju. Tudi glede izvedbe zapuščinske obravnave naj sodišče v bodoče upošteva določbo 205. člena ZD.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00035443
KZ-1 člen 99, 99/1, 99/1-2, 143, 143/1, 143/5, 143/6, 143/7. Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja člen 13.
kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - zloraba uradnega položaja - uradna oseba - zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum
Zaključek, da je bilo osumljenkino mnenje v postopku, ki se je na VDT vodil na zahtevo prosilca po ZDIJZ, zmotno, ter okoliščina, da naj bi takšno mnenje osumljenka posredovala po tem, ko so bili v zvezi s kazensko ovadbo Kt/0000/2016 izločeni nedovoljeni dokazi, upoštevaje, da je bilo mnenje podano v zvezi z možnimi škodljivimi posledicami razkritja kazenskih ovadb za kazenski postopek in ne v zvezi s posledicami razkritja določenih osebnih podatkov B. B., pri čemer se mnenje osumljenke sploh ni nanašalo na kazensko ovadbo Kt/0000/16, v kateri so se občutljivi osebni podatki nahajali, ugotovitve o obstoju potrebne stopnje verjetnosti storitve kaznivega dejanja s strani osumljenke ne podpirata v zadostni meri.
Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da razpoložljivo dokazno gradivo izkazuje, da osumljenka v času podaje predmetnega mnenja v postopku po ZDIJZ ni bila pristojna oseba po 13. členu Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. O vloženi zahtevi za opravo preiskave v skladu z določbo 169. člena ZKP odloča preiskovalni sodnik oziroma v primeru njegovega nestrinjanja zunajobravnavni senat. Dejstvo, da je C. C. kot odgovorna oseba po ZDIJZ za mnenje zaprosil osumljenko in ne sodišča, ter dejstvo, da je osumljenka mnenje tudi podala, na jasno vsebino določb uredbe in ZKP ne moreta vplivati.
Navedba okoliščin, ki se nanašajo na opredelitev osumljenkine funkcije v smislu 2. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 (državna tožilka), ter okoliščin, ki opredeljujejo njeno ravnanje (podaja mnenja v postopku odločanja VDT o zahtevi za posredovanje kazenskih ovadb zoper B. B. po ZDIJZ), glede na izostanek zapisa vsebine 13. člena uredbe v pomanjkljivi, vendar še sprejemljivi meri konkretizirajo zakonski znak zlorabe uradnega položaja s strani uradne osebe.
KZ-1 člen 300, 300/1. ZIKS-1 člen 214, 243, 244. Pravilnik o izvrševanju vzgojnega ukrepa oddaje mladoletnika v prevzgojni dom (2000) člen 2.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - vzgojni zavod - prevzgojni dom - uradna oseba - oseba, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij - strokovni sodelavec - kazenske sankcije za mladoletnike
Namen kazenskih sankcij za mladoletnike - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike je v tem, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj. Zato je delovni inštruktor kot strokovni sodelavec v vzgojnem zavodu oziroma Prevzgojnem domu Radeče, ki je tudi edini prevzgojni dom v Republiki Sloveniji, ne le pooblaščena uradna oseba v smislu 214. člena ZIKS-1, temveč tudi uradna oseba, ki opravlja naloge v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij v smislu prvega odstavka 300. člena KZ-1.
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 435, 435/2,. URS člen 29.
nedovoljeni dokazi - izločitev listin, na katere se sodna odločba ne sme opirati - izločitev listin - privilegij zoper samoobtožbo - osredotočenost suma
Privilegij zoper samo obtožbo v skladu z ustavnosodno prakso začne obdolženca varovati šele v trenutku, ko nastopi osredotočenost suma storitve kaznivega dejanja.
ZFPPIPP člen 375, 375/1, 375/2, 384, 384/6, 389, 389/1-1, 389/3, 398, 398/1. ZZUSUDJZ člen 3a, 4.
postopek osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - rok za vložitev predloga za odpust obveznosti - končna razdelitev - končno poročilo - nujna zadeva - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Upravitelj mora izdelati končno poročilo zaradi opravljene končne razdelitve in ne zaradi teka roka, ki je v tem primeru določen kot instrukcijski rok.
Ker dolžnik glede na podatke, ki so bili upraviteljici znani, drugega premoženja, ki bi ga bilo mogoče unovčiti (in torej razdeliti), ni imel in so bila izvedena vsa dejanja potrebna v stečaju, je upraviteljica pravilno izdelala končno poročilo.
Zadeve stečaja in prisilne poravnave so veljale kot nujne zadeve, v katerih roki tečejo, vse do 30. 3. 2020, ko je predsednik Vrhovnega sodišča RS odločil z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS iz razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 30. 3. 2020, da zadeve stečaja in prisilne poravnave (začasno) niso (več) nujne in da v teh zadevah roki ne tečejo.
Pritožnik ni navedel nobenega razloga/zdravstvene težave v smislu 3.a člena ZZUSUDJZ (težave, ki so neposredno povezane z epidemijo virusne okužbe). Pritožbeno sodišče dolžnikovih pritožbenih trditev o bolniški odsotnosti zato ne more obravnavati v smislu 3.a člena ZZUSUDJZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00036809
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4. ZKP člen 277, 278.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - zavestno delovanje - protipravna prilastitev - prilastitveni namen
Natančno branje tenorja obtožbe prepriča v utemeljenost pritožbenih navedb, da opis vsebuje vse potrebne bistvene znake obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa namreč določno izhaja, da sta si obdolženca skupaj, torej z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi protipravno prilastila denar, ki jima je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo v družbi .... in pri opravljanju gospodarske dejavnosti med izvrševanjem pogodbe med obema gospodarskima družba, to je med gospodarsko družbo ... in gospodarsko družbo .... Oba obdolženca sta bila namreč direktorja (in družbenika) družbe ...., kar izhaja tudi iz opisa in v nadaljevanju še, da sta imela oba tudi vsa pravno veljavna pooblastila razpolagati s premoženjem te družbe. Ob takšnih upravičenjih pa v primeru 72 -ih plačanih računov v obdobju od julija 2011 pa do junija 2012 na podlagi navedenih prejetih računov zneska v skupni višini 70.496,54 EUR nista odvedla pogodbeni stranki, temveč naj bi si ta denar prilastila. Tak opis pa je tako, kot utemeljeno navaja tudi pritožba povsem zadostno konkretiziran glede bistvenih znakov obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Zato se ni mogoče strinjati z zaključki v izpodbijanem sklepu, da opis ne vsebuje podatkov o višini prilaščenih zneskov in časovnem obdobju prilastitve. Prav tako pa ni mogoče soglašati z zaključki v izpodbijanem sklepu v delu, da tudi odsotnost dejstev in okoliščin v tenorju obtožbe ne omogoča sklepanja o prilastitvenemu namenu obdolžencev, kot fizičnih oseb, kar naj bi po prepričanju prvega sodišča pomenilo pomanjkljivo konkretizacijo do te mere, da takšen opis ne predstavlja kaznivega dejanja , ki se obdolžencema očita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041316
KZ-1 člen 208, 208/1, 208/5, 220, 220/1. ZKP člen 16, 17, 18, 18/1, 35, 35/1, 42, 42/5, 364, 371, 371/1, 371/1-5, 371/2, 394, 394/1. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - denarna kazen - kaznivo dejanje zatajitve - oprostitev obtožbe - ovadba kot predlog za pregon - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - pravica do izvajanja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - zavrženje predloga za delegacijo - zloraba pravic v postopku - delna ugoditev pritožbi - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba kazenske sankcije
Ovadba, ki jo poda posameznik oziroma oškodovanec, mora vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev in ime domnevnega storilca, če je ovaditelju znan. Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec. Na policiji in kasneje sodišču je, da iz takšnega opisa izlušči tista pravno relevantna dejstva, ki obsegajo bistvo določene inkriminacije (ali več njih). Drugače povedano, sodišče je tisto, ki na podlagi oškodovančeve prijave ugotovi človekovo voljno ravnanje (storitev, opustitev), ki ga je mogoče subsumirati pod bit kakšne inkriminacije kot enega od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče v točki 25 razlogov izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je B.P. dne 7. 4. 2016 podal prijavo tudi za obravnavano kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari, zaradi česar obdolženec ni bil spoznan za krivega za drugo kaznivo dejanje, kot ga zajema predlog za pregon. Ker se krivdorek izpodbijane sodbe (in tudi s to sodbo spremenjen krivdorek) nanaša na isti historični dogodek kot pravočasen predlog za pregon in ker je B.P. dejanja naznanil kot "lastnik" podjetja, ki se ukvarja z razvojem in proizvodnjo glasbenih aparatov (prvi odstavek zapisnika o sprejemu ustne ovadbe), uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
ZDR-1 člen 137, 137/2, 148, 148/6, 202.. OZ člen 347, 347/1.
plačilo razlike plače - praznik - nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas - odsotnost z dela - zakonske zamudne obresti - zastaralni rok
Bistvena zahteva tožnikov je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Gre za logiko, da bi bili ti izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.
Po pravilnem opozorilu tožene stranke sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na praznične dni, za katere jim je sodišče prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika niso delali. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na sporne dneve razporejeni na delo, ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, v katerih je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, pri čemer so določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožniki na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.
Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadmestila plače za praznik.