CIVILNO PROCESNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00006908
SZ-1 člen 121, 121/3, 121/4, 121/5, 121a, 121a/1, 121b, 121b/2, 121b/5. ZUPJS člen 28, 28/2. ZPP člen 299, 299/2.
plačnik - neprofitna najemnina za stanovanje - neprofitna in tržna najemnina - subvencija tržne najemnine - finančna izravnava - razmerje med občino in državo
Po sprejetju novele SZ-1A je imel najemnik tržnega stanovanja pravico le do subvencije za razliko med tržno in neprofitno najemnino. S sprejetjem in uveljavitvijo ZUPJS v letu 2010 se je položaj spremenil tako, da je najemnik tržnega stanovanja, če je bil upravičen do subvencioniranja najemnine, pridobil tudi pravico do subvencioniranja še tistega dela (sicer tržne) najemnine, ki je ustrezal najemnini za neprofitna stanovanja.
Zneske subvencij v teku koledarskega leta v celoti plačuje občina v korist najemnikov. Po koncu leta pa lahko zahteva polovico takšnih zneskov od Republike Slovenije. Prvi in tretji stavek petega odstavka 121.b člena SZ-1 pri tem ne delata nobene razlike med delom, ki se nanaša na neprofitno najemnino in tistim, ki se nanaša na razliko med neprofitno in tržno najemnino. Republika Slovenija je dolžna povrniti polovico plačanih subvencij.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. URS člen 58, 58/1. ZSPJS člen 22e. ZDR člen 6, 206.. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. ZDavP-2 člen 352, 352/6. ZOdvT člen 19.
plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - javni uslužbenec - visokošolski učitelj - zastaranje - zakonske zamudne obresti
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost.
Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, ob upoštevanju bruto zneskov. Glede na tako oblikovan izrek imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ so zastarale obresti, ki so se od prisojene glavnice (zapadlosti posameznih neto mesečnih prikrajšanj pri plači) natekle do vključno 13. 7. 2006.
dedni dogovor - pomanjkljiva trditvena podlaga - predlog za zaslišanje strank - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
S priloženimi (oziroma predlaganimi) dokazi pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti. To velja tudi za dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Sicer pa se ta dokaz izvaja na glavni obravnavi, tožnica pa izvedbe naroka ni predlagala, zato je tudi iz tega razloga navedba, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, neutemeljena.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - pritožbene novote - verzija - trditveno in dokazno breme - stroški storitev za uporabo skupnih delov in naprav v stanovanjski hiši - obračun stanovanjskih stroškov
Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ko je tožnik stroške obratovanja in vzdrževanja (elektrike za toplotno postajo, porabo hladne vode, okoljsko dajatev za porabo hladne vode, odvoza smeti, vzdrževanja stavbe in omrežnine) plačal iz lastnih sredstev v korist toženca in je bil toženec okoriščen, tožnik pa prikrajšan, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 190. in 197. člen OZ.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4.. ZSPJS člen 22e.. ZDR člen 6, 206.. URS člen 58, 58/1.. OZ člen 347, 347/1, 365.. ZDR-1 člen 202.. ZDavP-2 člen 352, 352/6.
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvedla tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost.
Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov razlik v plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske razlike v plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača kapitalizirane zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači, ob upoštevanju bruto zneskov, od dneva zamude pri plačilu mesečnega prikrajšanja do dneva vložitve tožbe, tj. do 14. 7. 2009. Glede na tako oblikovan izrek imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ so zastarale obresti, ki so se od prisojene glavnice (posameznih neto mesečnih razlik v plači) natekle do vključno 13. 7. 2006.
ZUP člen 260, 263, 263/1, 265, 267, 267/1, 267/2, 272.. ZUTD člen 59.
obnova postopka - rok za podajo predloga
Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prepoved diskriminacije - invalidnost - delovna uspešnost
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na videz nevtralen kriterij ocena delovne uspešnosti v tožničinem primeru diskriminatoren. Tožnica namreč zaradi svoje slušne prizadetosti ni mogla enako učinkovito komunicirati z nadrejenimi (otežena ustna komunikacija), ki so ji odrejali delo, in razumeti danih navodil za delo (nezmožnost (hitrega) dojemanja zlasti daljših pisnih navodil), kar se je pokazalo v manjšem obsegu opravljenega dela v obdobju prvih 14 dni na novem delovnem mestu in posledično v slabši oceni delovne uspešnosti. Količina opravljenega dela tožnice na normiranem delovnem mestu ni bila odraz tožničine delovne uspešnosti oziroma (ne)produktivnosti, pač pa njene omejene zmožnosti komunikacije na delovnem mestu, ki je posledica njenega zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti.
kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - načelo subsidiarnosti - odvzem protipravne premoženjske koristi - vštevanje pripora - vštevanje prisilnega pridržanja v čas trajanja pripora - trgovina z ljudmi - protipravno pridobljena premoženjska korist - pripravljalno dejanje - izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca - nadaljevano kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - izločitev dokazov - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - privilegirana priča - modifikacija obtožnega akta - vsebina obtožnice
Da je kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 253. členu KZ-1 samo po sebi le pripravljalno dejanje, ne drži. Gre namreč za samostojno kaznivo dejanje, ki predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin. Izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini, te lažne okoliščine potrdi. In prav to se obdolžencema tudi očita v izreku napadene sodbe. Zato o načelu subsidiarnosti oziroma, da bi bili očitani kaznivi dejanji le predhodna faza kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, po prvem odstavku 113. člena KZ-1, ki se obdolžencema prav tako očitajo, nikakor ni mogoče govoriti.
Obravnavano kaznivo dejanje je podano ne glede na morebitne privolitve oseb, ki so predmet trgovine z ljudmi, kar sicer v pritožbah problematizirajo zagovorniki. Kot je posebej poudarjeno, torej pristanek žrtve ne izključuje kaznivega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00007903
OZ člen 131.. ZDR člen 184, 184/1.. ZPP člen 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8.. URS člen 22.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zavrnitev dokaznega predloga - izvedensko mnenje - bistvena kršitev določb postopka
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče sme zavrniti tudi izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva, ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča. Svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov mora sodišče ustrezno obrazložiti.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za varnost in zdravje pri delu, tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve v zvezi s tem, ali mu je drugo tožena stranka zagotovila varno pot do službenega vozila na parkirišču. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je onemogočilo tožniku, da dokazuje svoje navedbe o dejstvih in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ob tako ugotovljenem zdravstvenem stanju se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve, in da pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več.
Tretji ima sicer res pravico, da verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vendar pa je to možno šele takrat, ko je ta predmet individualiziran, torej praviloma takrat, ko se izvršba že opravlja, saj je praviloma s sklepom o izvršbi izvršba dovoljena na neopredeljene dolžnikove premičnine in ne na točno določene premičnine. Upoštevati je namreč treba tudi pravni položaj upnika. Šele ko je predmet izvršbe določen oziroma dovolj določljiv in tretji v ugovoru verjetno izkaže na tem predmetu pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko upnik preizkusi ugovor in se do njega opredeli.
Ker v tožničinem primeru ni izpolnjen pogoj preživljanja in s tem pogoj, določen v 56. členu ZPIZ-2 za pridobitev pravice do družinske pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje pravice do družinske pokojnine zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku moralo odločiti o reparacijskem zahtevku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo s prvo sodbo sodišča prve stopnje ugotovljeno, da je bila s strani toženke podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sodišče pa je na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, je skladno s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 nastopila pravna podlaga za priznanje vtoževanih terjatev, ki v bistvu predstavljajo restrikcijski zahtevek, to je vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Tudi sicer je glede posledic nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izoblikovano stališče, da je v takem primeru delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo.
Tožena stranka je tožnikom v spornem obdobju arbitrarno posegla v osnovno plačo tožnikov in jo posledično nezakonito znižala. Kriteriji za doseganje pričakovanih delovnih rezultatov delavcev pri toženki niso bili vnaprej znani, prav tako toženka v dokaznem postopku ni niti zatrjevala, da bi uporabila kriterije ali jih v dokaznem postopku predložila. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikom pripada plača v skladu s podpisanimi pogodbami o zaposlitvi in jih tožena stranka ne more enostransko spreminjati.
začetek stečaja - prekinitev postopka - posledice začetka stečajnega postopka zoper dolžnika
Odločilno v zadevi je, da je dolžnik v stečaju, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo z neizpodbijano II. točko izreka. Kakšen vpliv ima začetek postopka zaradi insolventnosti na začet postopek izvršbe in kakšna so postopanja sodišča določata 132. člen ZFPPIPP ter 280. člen ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo in je zmotno uporabilo materialno pravo ter zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
skupno premoženje zakoncev - večji prispevek enega zakonca - povečanje vrednosti nepremičnine
Sodišče mora pri presoji prispevka vsakega izmed zakoncev k skupnemu premoženju, v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena ZZZDR, upoštevati ne le dohodek posameznega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot so varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela ter sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pomoč sorodnikov (prijateljev in drugih bližnjih oseb), se šteje v korist obeh zakoncev in tako praviloma povečuje celotno skupno premoženje zakoncev.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4.. ZSPJS člen 22e.. ZDR člen 6, 206.. URS člen 58, 58/1.. ZDR-1 člen 202.. OZ člen 347, 347/1, 365.. ZDavP-2 člen 352, 352/6.. ZOdv člen 14, 14/2, 19.
neposredna pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - zakonske zamudne obresti - plačilo razlike plače - javni uslužbenec - visokošolski učitelj - zastaranje
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvedla tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost.
Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača nezastarane kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, ob upoštevanju bruto zneskov. Iz tako oblikovanega izreka je razvidno, da imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti, ki so se od prisojenih glavnic (prikrajšanja pri plači) natekle do vključno 13. 7. 2006.
ZUP člen 62, 62/1.. URS člen 11.. ZP-1 člen 63, 63/5, 65.
uporaba slovenskega jezika - plačilni nalog
Odločba prekrškovnega organa je izdana v tujem jeziku (hrvaškem ali srbskem), kar je v nasprotju s prvim odstavkom 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku ter se v tem jeziku pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Prekrškovni organ je to določbo kršil, s tem je kršil tudi 11. člen Ustave Republike Slovenije, ki predstavlja odraz državne suverenosti in narodne samobitnosti, zato plačilni nalog izdan v tujem jeziku ne more imeti nobenega učinka in se te kršitve ne da več sanirati. Storilčev zagovornik ima prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da je imel prekrškovni organ v skladu s petim odstavkom 63. člena ZP-1 možnost, da izda novo (razumljivo) odločbo, vendar tega ni storil, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso upoštevne.
zahtevek na zvišanje preživnine - ustavitev postopka - stroški postopka - krivdno načelo - smrt zavezanca - smrt pravdne stranke
V tej pravdi zaradi zvišanja preživnine polnoletne hčere zoper mater je slednja umrla, in ker gre za nepodedljivo obveznost, je ustavitev pravdnega postopka pravilna. Prvostopenjsko sodišče je ob presoji vseh okoliščin pravilno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Tožnica sicer ni uspela, vendar je njen morebitni uspeh preprečila okoliščina, na katero ni mogla vplivati. Tožnica je pravdno sodišče o toženkini smrti obvestila in predlagala preklic razpisanega naroka, zato tudi o krivdno povzročenih stroških ne more biti govora.