ZKP člen 166, 166/2, 340, 340/1, 340/1-1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 372/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29.
razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkljiva dokazna ocena - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - neobstoječ pravni pouk - enakost orožij - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega sojenja - tuj državljan - pravna jamstva v kazenskem postopku
Da so navedbe zagovornice povsem utemeljene, potrjuje tudi dejstvo, da je preiskovalni sodnik sicer formalno zadostil določbi 166. člena ZKP, po kateri lahko pred izdajo sklepa o preiskavi, opravi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, drugi odstavek 166. člena ZKP pa glede vabljenja in zaslišanja osumljenca napotuje na uporabo določb ZKP o vabljenju in zaslišanju obdolženca, čemur pa sodišče prve stopnje ni zadostilo, saj obdolžencu, tedaj osumljencu, ni bil dan noben pravni pouk.
Za odločitev v konkretni zadevi tudi ni bistveno, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pri odločanju glede nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (sodno razvezo) ne vpliva. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča. Zato je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020).
Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi sodne razveze priznalo denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač. Po prepričanju tožnice bi moralo sodišče, v skladu z uveljavljano sodno prakso in glede na okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati, priznati denarno povračilo najmanj v višini 18-ih mesečnih plač.
ZZVZZ člen 87, 87/1. ZPP člen 286, 286/2, 286a, 286a/1, 488. ZVZD-1 člen 5, 9. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) člen 11, 11-1.
regresni zahtevek zavoda - poškodba delavca - protipravnost ravnanja - nesklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - izdaja sodbe brez glavne obravnave - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na namero izdaje sodbe brez glavne obravnave zaradi nespornega dejanskega stanja ter jima dalo možnost, da se o tem izjavita in zahtevata izvedbo naroka. Tožnica na ta dopis sodišča ni odgovorila, zato je sodišče upravičeno izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave.
OZ člen 15, 18, 18/1, 69, 70, 70/1, 125, 130, 130/1.
sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe po zastopniku - pogodba v breme tretjega - izjava volje
Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da s strani tožene stranke podpisana dobavnica in s strani tožeče stranke izstavljen račun toženi stranki za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje predstavljata dokazilo o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama. To ne drži. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so to lahko le indici, iz katerih pa ne izhaja nujno, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska kazen izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov - kazenska sankcija - uporaba omilitvenih določil - priznanje krivde
Neutemeljena pa je pritožba zagovornika tudi v delu, ko graja odločbo o kazenskih sankcijah. Obdolženčevo priznanje krivde namreč sodišča ne zavezuje, da pri odmeri kazni uporabi omilitvena določila, kot je to razbrati iz pritožbenih navajanj. Glede na to, da obdolženec, poučen o nepreklicnosti in pravnih posledicah, storitev kaznivega dejanja iz koristoljubnosti priznal, pa so pritožbene trditve v smeri, da obdolženec obravnavano dejanje ni storil zaradi plačila (kot se mu je očitalo in kar je tudi priznal), temveč izključno zaradi dobrosrčnosti in ker je želel pomagati turškim državljanom, brez teže.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/3, 53.. ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/3, 93/7.. ZDR-1 člen 17, 31.
plačilo odpravnine - vojska
Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.
ZGD-1 člen 390, 395, 398. ZFPPIPP člen 150, 151a. ZPP člen 196, 202.
ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - stranski intervenient - stranska intervencija delničarja - pravni interes delničarja ali družbenika - sosporniški intervenient - prisilna poravnava - začetek postopka prisilne poravnave - imenovanje in odpoklic članov upravnega odbora - soglasje sodišča - pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave - nastanek pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave
V sporih glede ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine ima delničar pravni interes za stransko intervencijo na strani družbe kot tožene stranke. 398. člen ZGD-1 določa, da sodba glede ničnosti ali izpodbojnosti skupščinskih sklepov učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja ali nadzora. Zato ima delničar položaj sosporniškega intervenienta.
Ker je bila družba v času sklica skupščine v prisilni poravnavi, bi morala skupščina v skladu z 151.a člena ZFPPIPP razpolagati s soglasjem sodišča za imenovanje in odpoklic članov upravnega odbora. Ker takšnega soglasja ni imela niti ga ni nikoli dobila je bila za sprejem sklepa nepristojna.
Zakon loči dve vrsti neveljavnih skupščinskih sklepov - nične in izpodbojne, zato mora stranka skladno s tem oblikovati tožbeni zahtevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048496
KZ-1 člen 226, 226/1, 226/3, 227. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4.
povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazanost - dokazni standard prepričanja - obsodilna sodba - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski zahtevek - res iudicata
Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena.
V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov, ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje tudi, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem pa sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca tekom stečajnega postopka.
Na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin. V zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.
Glede na to, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni izkazan znak malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1, tj. občutno poslabšanje zdravja, saj tožena stranka ni dokazala, da je prav zaradi ravnanja tožnika prišlo do občutnega poslabšanja zdravja pacientke. Zavzelo je še materialnopravno stališče, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, pač pa le z navadno malomarnostjo ter da ne gre za hudo kršitev glede na okoliščine, v katerih je bila ta storjena, prav tako pa tudi ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.
Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano kršitev storil s hujšo obliko malomarnosti, zato je pravilna odločitev, da izredna odpoved ni utemeljena niti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ob tehtanju okoliščin in interesov na strani tožnika (tožnikova želja opravljati delo farmacevta v lekarni, dotedanje delo pri njej, dober odnos s sodelavci in strankami ter objektivna potreba tožene stranke po delu magistrov farmacije) in tožene stranke (zaradi zakonsko zaupane skrbi za zdravje ljudi v okviru opravljanja javne zdravstvene službe potreba po popolnem zaupanju v pravilnost dela farmacevtov, ki izdajajo pacientom zdravila, ter že porušeni odnosi med tožnikom in vodstvom tožene stranke) je ob pravilni uporabi 118. člena ZDR‑1 treba pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati in ugotoviti trajanje delovnega razmerja do dne odločitve sodišča prve stopnje, saj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00048242
ZPSPP člen 28, 28-2, 29. ZPP člen 339, 339/2-14.
najemna pogodba za poslovni prostor - odstop od najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - izpraznitev poslovnega prostora - povračilo stroškov vlaganj - stroški postopka - obrazložitev odločitve o stroških postopka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stranki sta v najemni pogodbi jasno določili, da vlaganja v poslovni prostor izvede podnajemnik na svoje stroške in nima pravice do povračila vlaganj. Toženka na podlagi povedanega zato ni pridobila terjatve, ki bi jo lahko pobotala z nasprotno terjatvijo tožnice na plačilo najemnine. Toženka s sklicevanjem na materialnopravni pobot v bistvu priznava terjatev tožnice na plačilo najemnine, ki je ni plačala. Zato je tožnica upravičeno odstopila od podnajemne pogodbe in zahtevala izpraznitev in vračilo poslovnih prostorov.
tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13.11.2020, saj obrambe ni opozorilo glede teka rokov. Navedena Odredba predsednika Vrhovnega sodišča v šestem odstavku 2. točke določa, da procesni roki v nenujnih zadevah (taka je obravnavana zadeva) in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje obrambe glede teka rokov ni moglo opozorilo, ker je sodbo o preklicu pogojne obsodbe z dne 11. 11. 2020 obrambi poslalo 11. 11. 2020, to je pred izdajo Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča z dne 13. 11. 2020. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče, ker sodba obrambi ni bila vročena do 13. 11. 2020, obrambo s posebnim dopisom naknadno opozoriti glede teka rokov, nima podlage v citirani določbi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča.
vložitev zahteve za sodno varstvo - prepozno vložena zahteva - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - upravni postopek - sodni postopek - procesni rok
Postopek od vročitve plačilnega naloga oziroma odločbe prekrškovnega organa kršitelju do vložitve zahteve za sodno varstvo in nato še naprej do predložitve te zahteve sodišču je torej upravni postopek.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 108. člen ZPP, ki določa postopanje z nepopolnimi vlogami. Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (četrti odstavek 108. člena ZPP). Ker tožnik v odrejenem roku tožbe ni dopolnil, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049223
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/1, 148/2, 215, 215/6. ZNPPol člen 4, 4/1.
izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - pregled vozila - prtljažnik - preiskava vozila - naloge policije - odkrivanje kaznivih dejanj - odkrivanje in prepoznavanje storilca kaznivega dejanja
V času zaustavitve in pregleda vozila, policiji ni bilo znano, kdo naj bi tatvino storil, ali da bi jo storili prav osebi, ki sta se v tistem času nahajali v vozilu, zato je policija v takratnih soslednih krajevnih in časovnih okoliščinah utemeljeno ustavila in pregledala vozilo, ne le z namenom obvezne opreme, za katero se sicer policist C. C. ni spomnil, če je v vozilu bila, pač pa tudi vozila oz. prtljage, z namenom odrivanja sledov in predmetov povezanih s kaznivim dejanjem tatvine, za kar je policija imela ustrezno in zadostno zakonsko podlago v določbi prvega odstavka 148. člena ZKP.
Predmeti v prtljažniku, ki ga je odprl obtoženi A. A., s strani policistov C. C. in E. E. so bili prosto vidni, ker so bili v prtljažniku pač naloženi, kar že samo po sebi izpodbija stališče pritožnika, da je prtljažnik "zaprt" prostor. Tak je res, ko so vrata prtljažnika zaprta, ne pa v smislu, da gre za tak del vozila, ki je skrit ali prirejen in da bi bilo za odpiranje in pregledovanje le-tega potrebno uporabiti posebna sredstva (razstavljanje, rezanje, lomljenje, itd.). Prtljažnik je naraven sestavni del notranjosti vozila, ki je ob pregledu vozila odprt, saj je le tako mogoč vizualen pregled le-tega s čutili, tako da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bila odredba za preiskavo vozila sploh potrebna, saj so policisti za opravo ogleda in pregled vozila imeli ustrezno zakonsko podlago na določbah prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP in zato policija ni potrebovala sodne odredbe, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana v nasprotju z dne 30. 6. 2020 sprejetim poslovnim načrtom za leto 2020, v katerem niso bile predvidene spremembe števila delavcev v upravi in službi za razvoj in investicije in ker je direktor tožene stranke na seji sveta delavcev dne 4. 6. 2020 in sestanku sindikata z vodstvom in predstavniki sveta delavcev dne 11. 6. 2020 zagotovil, da v planu ni nove sistemizacije delovnih mest ter da odpuščanja ne bo. Delodajalec ni vezan na morebitne izjave in obljube vodstva, da delo delavcev ne bo postalo nepotrebno, saj lahko delodajalec v okviru z ustavo zagotovljene svobodne gospodarske pobude sprejme odločitev o reorganizaciji in na tej podlagi redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov (po 90. členu ZDR-1, ki jih tožnik v postopku tudi ni zatrjeval), zgolj ugotovitev sodišča, da direktorjevega nezadovoljstva ob tožnikovih pripombah v elektronskem sporočilu predsednici sveta delavcev dne 30. 6. 2020 ne more izključiti, pa ne pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica tega, je odpoved z dne 3. 9. 2020 zakonita, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da delo tožnika na delovnem mestu informatik II ni bilo več potrebno in da je bilo njegovo delo prerazporejeno na druge delavce.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00056336
ZPP člen 443, 443/1, 458. ZSKZ člen 2, 2/5, 10, 10/2. ZLNDL člen 4. OZ člen 190.
spor majhne vrednosti - zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve - spor o lastništvu nepremičnine - stvarnopravni zahtevek - aktivna legitimacija - pomanjkanje aktivne legitimacije - aktivna stvarna legitimacija - sklad kmetijskih zemljišč in gozdov republike slovenije - država - gospodarjenje z zemljišči - kmetijsko zemljišče - varstvo lastninske pravice na nepremičnini - aktivna legitimacija države - nadomestna izpolnitev
Ključno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožeča stranka, ki je bila v skladu z 2. členom ZSKZ ustanovljena z namenom, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije, aktivno stvarno legitimirana za uveljavitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. ZSKZ namreč določa, da tožeča stranka (Sklad) opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun (peti odstavek 2. člena ZSKZ), medtem ko so sredstva, ki jih tožeča stranka pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči in kmetijami, njen prihodek (drugi odstavek 10. člena ZSKZ).
Upoštevaje ustaljeno sodno prakso je kljub pooblastilu tožeči stranki, da gospodari z delom premoženja države, Republika Slovenija tista, ki je upravičena uveljavljati zahtevke za zaščito svoje lastninske pravice. Čeprav država zaradi prenosa upravičenj dela svojega nepremičnega premoženja nima v posesti, ga ne uporablja in uživa, niti z njim ne razpolaga, pa ima aktivno stvarno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov stvarnopravne narave.
Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve so načeloma obligacijski, vendar pa je problematika predmetne zadeve dejansko stvarnopravna – uveljavlja se lastništvo sporne nepremičnine. Ta ni (bila) v zemljiškoknjižni lasti Republike Slovenije in z njo ni gospodarila tožeča stranka. Ker tožba na ugotovitev lastninske pravice ni več mogoča, jo je nadomestila predmetna tožba, za uveljavljanje katere pa tudi po prepričanju tega sodišča tožnica ni aktivno (stvarno) legitimirana.
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272.. ZODPol člen 67, 67/2.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - težko nadomestljiva škoda - neizpolnjevanje pogojev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik izkazal verjeten obstoj terjatve (nezakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 22. 6. 2021 o začasni napotitvi), ne pa tudi nadaljnjega pogoja, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pravilno je poudarilo, da je začasna odredba namenjena preprečitvi nastanka škode tožniku (upniku), ne pa njegovi materi ali družinskim članom. Zato je kot nerelevantne zavrnilo tožnikove navedbe, da bo mati (invalidka) zaradi njegove spremembe pri delu trpela stisko, škodo na zdravju ter primanjkljaj pri negi. Pravilno ni sledilo niti tožnikovemu predvidevanju o tem, kakšno skrb, strah, pritisk bo zaradi navedenih materinih težav trpel sam. Tožnik tudi z zatrjevanjem prenizkih prejemkov za reševanje materine stiske ni mogel biti uspešen pri izkazovanju težko nadomestljive škode.
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2019 ker je tožnik v nasprotju s predpisi dne 30. 8. 2019 z delavko A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu učitelj v oddelku podaljšanega bivanja z dne 29. 8. 2019 za določen čas od 1. 9. 2019 do 17. 9. 2019. Za sklenitev zaposlitve za določen čas ni bilo zakonsko določenih razlogov, saj je šlo za trajno potrebo po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Nato pa je dne 16. 9. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu sam s seboj, čeprav je pogodbo na strani tožene stranke podpisala pomočnica ravnatelja, ki pa za to ni imela pisnega pooblastila tožnika kot ravnatelja, ker je sklepanje delovnih razmerij v izključni pristojnosti ravnatelja. Tako je z A.A. sklenil pogodbo o zaposlitvi načrtno in izključno z namenom, da bi lahko na delovnem mestu učitelj podaljšanega bivanja z 18. 9. 2019 zaposlil sebe, kar je tudi storil. S tem pa je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00048647
ZZVZZ člen 63, 63/1, 63/2. ZPP člen 243.
zdravstvena dejavnost - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - plačilo zdravstvenih storitev - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - sklep vlade v zvezi s splošnim dogovorom - pravna narava sklepa Vlade - pasivna legitimacija - splošni dogovor - ničnost določil - pravno vprašanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Tožeča stranka vtožuje plačilo na podlagi sklenjene Pogodbe med pravdnima strankama in ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Trdila je, da je za pravdni stranki zavezujoče določilo Splošnega dogovora, na podlagi katerega je tožena stranka zavračala plačilo za opravljene storitve pacientom povratnikom, nično in zato ne predstavlja veljavne pravne podlage za zavrnitev plačil za zdravstvene storitve, ki jih je tožeča stranka v okviru sklenjene Pogodbe, veljavnih predpisov in dopisa tožene stranke z dne 7. 8. 2018 morala opraviti. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožena stranka, kot pogodbena stranka, pasivno legitimirana v tem sporu.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca. Vprašanje, ali je posamezno določilo nično je pravno vprašanje. Odločitev o pravnih vprašanjih je v pristojnosti sodišča.