CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00048242
ZPSPP člen 28, 28-2, 29. ZPP člen 339, 339/2-14.
najemna pogodba za poslovni prostor - odstop od najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - izpraznitev poslovnega prostora - povračilo stroškov vlaganj - stroški postopka - obrazložitev odločitve o stroških postopka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stranki sta v najemni pogodbi jasno določili, da vlaganja v poslovni prostor izvede podnajemnik na svoje stroške in nima pravice do povračila vlaganj. Toženka na podlagi povedanega zato ni pridobila terjatve, ki bi jo lahko pobotala z nasprotno terjatvijo tožnice na plačilo najemnine. Toženka s sklicevanjem na materialnopravni pobot v bistvu priznava terjatev tožnice na plačilo najemnine, ki je ni plačala. Zato je tožnica upravičeno odstopila od podnajemne pogodbe in zahtevala izpraznitev in vračilo poslovnih prostorov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila podana v nasprotju z dne 30. 6. 2020 sprejetim poslovnim načrtom za leto 2020, v katerem niso bile predvidene spremembe števila delavcev v upravi in službi za razvoj in investicije in ker je direktor tožene stranke na seji sveta delavcev dne 4. 6. 2020 in sestanku sindikata z vodstvom in predstavniki sveta delavcev dne 11. 6. 2020 zagotovil, da v planu ni nove sistemizacije delovnih mest ter da odpuščanja ne bo. Delodajalec ni vezan na morebitne izjave in obljube vodstva, da delo delavcev ne bo postalo nepotrebno, saj lahko delodajalec v okviru z ustavo zagotovljene svobodne gospodarske pobude sprejme odločitev o reorganizaciji in na tej podlagi redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed nezakonitih odpovednih razlogov (po 90. členu ZDR-1, ki jih tožnik v postopku tudi ni zatrjeval), zgolj ugotovitev sodišča, da direktorjevega nezadovoljstva ob tožnikovih pripombah v elektronskem sporočilu predsednici sveta delavcev dne 30. 6. 2020 ne more izključiti, pa ne pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku posledica tega, je odpoved z dne 3. 9. 2020 zakonita, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da delo tožnika na delovnem mestu informatik II ni bilo več potrebno in da je bilo njegovo delo prerazporejeno na druge delavce.
ZZK-1 člen 22, 27, 27/1, 27/3, 124.. ZUreP-2 člen 158, 159, 161, 168, 168/4.. ZEN člen 56, 59.
zemljiškoknjižni postopek - zaznamba - pravna dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - postopek komasacije - uvedba komasacijskega postopka - pogodbena komasacija - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku
Zgolj za postopek upravne komasacije ZUreP-2 v četrtem odstavku 168. člena določa, da se uvedba komasacije na predlog občinskega upravnega organa zaznamuje v zemljiški knjigi. Širjenje zaznamka na pogodbeno komasacijo bi nasprotovalo formalni naravi zemljiškoknjižnega postopka. Zakonske podlage za vpis uvedbe postopka pogodbene komasacije ni niti v določbah ZEN.
Za odločitev v konkretni zadevi tudi ni bistveno, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bila tožnica sindikalna zaupnica pri odločanju glede nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženki (sodno razvezo) ne vpliva. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča. Zato je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 53/2019 z dne 10. 3. 2020).
Sodišče prve stopnje je tožnici zaradi sodne razveze priznalo denarno povračilo v višini desetih mesečnih plač. Po prepričanju tožnice bi moralo sodišče, v skladu z uveljavljano sodno prakso in glede na okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati, priznati denarno povračilo najmanj v višini 18-ih mesečnih plač.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048496
KZ-1 člen 226, 226/1, 226/3, 227. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-4.
povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazanost - dokazni standard prepričanja - obsodilna sodba - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski zahtevek - res iudicata
Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena.
V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov, ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje tudi, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem pa sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca tekom stečajnega postopka.
Na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin. V zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.
Glede na to, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku.
Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni izkazan znak malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1, tj. občutno poslabšanje zdravja, saj tožena stranka ni dokazala, da je prav zaradi ravnanja tožnika prišlo do občutnega poslabšanja zdravja pacientke. Zavzelo je še materialnopravno stališče, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, pač pa le z navadno malomarnostjo ter da ne gre za hudo kršitev glede na okoliščine, v katerih je bila ta storjena, prav tako pa tudi ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno.
Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano kršitev storil s hujšo obliko malomarnosti, zato je pravilna odločitev, da izredna odpoved ni utemeljena niti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Ob tehtanju okoliščin in interesov na strani tožnika (tožnikova želja opravljati delo farmacevta v lekarni, dotedanje delo pri njej, dober odnos s sodelavci in strankami ter objektivna potreba tožene stranke po delu magistrov farmacije) in tožene stranke (zaradi zakonsko zaupane skrbi za zdravje ljudi v okviru opravljanja javne zdravstvene službe potreba po popolnem zaupanju v pravilnost dela farmacevtov, ki izdajajo pacientom zdravila, ter že porušeni odnosi med tožnikom in vodstvom tožene stranke) je ob pravilni uporabi 118. člena ZDR‑1 treba pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati in ugotoviti trajanje delovnega razmerja do dne odločitve sodišča prve stopnje, saj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča (s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe kot nepopolne) pravilno zavrglo kot nedovoljeno (343. člen ZPP), saj pritožba zoper tovrstni sklep pritožbenega sodišča v procesni zakonodaji ni predvidena.
STAVBNA ZEMLJIŠČA - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00048680
ZVEtL-1 člen 7.. ZPN člen 7.. ZTLR člen 12.
funkcionalno zemljišče k stavbi - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - pravno nasledstvo - redna raba stavbe
Pojma redna raba stavbe ni mogoče razlagati tako široko, kot si to predstavlja tožeča stranka. Predvsem redna raba ni odvisna od (gospodarske) dejavnosti, ki se slučajno v nekem trenutku izvaja v tej stavbi, temveč se ta pojem nanaša na normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Taki rabi stavb so namenjene nepremičnine in njihovi deli, ki v naravi predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, pri čemer te nepremičnine služijo lastnikom za uporabo stavbe, ne pa za izvajanje gospodarske dejavnosti v njej (kar bi predstavljalo posebno rabo stavbe).
Tožena stranka, ki zatrjuje ustni dogovor, bi namreč morala predstaviti sodišču povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega dogovora (opredeliti bi morala predmet, kraj, čas dogovora, pa tudi s katero konkretno osebo tožeče stranke naj bi tožena stranka po svoji zakoniti zastopnici takšen dogovor sklenila). Takšnih konkretnih pravno pomembnih dejstev pa tožena stranka v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom ni podala, zato je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank.
ZKP člen 166, 166/2, 340, 340/1, 340/1-1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 372/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29.
razveljavitev sodbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkljiva dokazna ocena - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - neobstoječ pravni pouk - enakost orožij - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega sojenja - tuj državljan - pravna jamstva v kazenskem postopku
Da so navedbe zagovornice povsem utemeljene, potrjuje tudi dejstvo, da je preiskovalni sodnik sicer formalno zadostil določbi 166. člena ZKP, po kateri lahko pred izdajo sklepa o preiskavi, opravi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, drugi odstavek 166. člena ZKP pa glede vabljenja in zaslišanja osumljenca napotuje na uporabo določb ZKP o vabljenju in zaslišanju obdolženca, čemur pa sodišče prve stopnje ni zadostilo, saj obdolžencu, tedaj osumljencu, ni bil dan noben pravni pouk.
tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13.11.2020, saj obrambe ni opozorilo glede teka rokov. Navedena Odredba predsednika Vrhovnega sodišča v šestem odstavku 2. točke določa, da procesni roki v nenujnih zadevah (taka je obravnavana zadeva) in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne tečejo. Procesni roki v teh primerih začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča, na kar sodišče opozori stranko na sodnem pisanju, ovojnici ali drugi listini, ki se priloži pisanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje obrambe glede teka rokov ni moglo opozorilo, ker je sodbo o preklicu pogojne obsodbe z dne 11. 11. 2020 obrambi poslalo 11. 11. 2020, to je pred izdajo Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča z dne 13. 11. 2020. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče, ker sodba obrambi ni bila vročena do 13. 11. 2020, obrambo s posebnim dopisom naknadno opozoriti glede teka rokov, nima podlage v citirani določbi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča.
ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/3, 53.. ZObr člen 88, 88/1, 93, 93/3, 93/7.. ZDR-1 člen 17, 31.
plačilo odpravnine - vojska
Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska kazen izgon tujca iz države - varnostni ukrep odvzem predmetov - kazenska sankcija - uporaba omilitvenih določil - priznanje krivde
Neutemeljena pa je pritožba zagovornika tudi v delu, ko graja odločbo o kazenskih sankcijah. Obdolženčevo priznanje krivde namreč sodišča ne zavezuje, da pri odmeri kazni uporabi omilitvena določila, kot je to razbrati iz pritožbenih navajanj. Glede na to, da obdolženec, poučen o nepreklicnosti in pravnih posledicah, storitev kaznivega dejanja iz koristoljubnosti priznal, pa so pritožbene trditve v smeri, da obdolženec obravnavano dejanje ni storil zaradi plačila (kot se mu je očitalo in kar je tudi priznal), temveč izključno zaradi dobrosrčnosti in ker je želel pomagati turškim državljanom, brez teže.
Zmotno je stališče pritožbe, da tožničina udeležba na zasebnem družabnem dogodku v prostem času ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka, ki letno izvede za več kot 100 milijonov EUR javnih naročil, od tožnice utemeljeno pričakovala, da se bo kot vodja Oddelka za javna naročanja in kot predsednica strokovnih komisij v postopkih javnega naročanja tudi v zasebnem življenju vzdržala ravnanj, ki bi vzbujala dvom v njeno nepristranskost in integriteto. Ta obveznost, ki ne glede na veliko število pogodbenih partnerjev tožene stranke ni nesorazmerna ali neživljenjska, je izrecno določena tudi v Kodeksu ravnanj pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se nasprotje interesov in kršitve nepristranskosti, verodostojnosti in integritete po določbah ZJN-3 in ZIntPK ugotavljajo le v konkretnem postopku javnega naročila.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica zmotno vztraja, da bi bilo treba njenega nadrejenega (C.C.- vodja toženkine enote oziroma predsednik IK v A.), ki je bil s spornima sporočiloma seznanjen takoj (14. 2. 2020 oziroma 3. 2. 2020 - s strani izvedenke), šteti kot delodajalca, kar naj bi privedlo do zaključka o prepozno podani odpovedi. Sodišče prve stopnje je za delodajalca pravilno štelo generalnega direktorja toženke. Ni relevantno, da ta posluje v B. in s tožnico nima operativnega stika. Jasna sodna praksa v zvezi s podobnim pravnim vprašanjem (koga šteti za delodajalca pri podaji izredne odpovedi) je izoblikovana npr. glede predstojnika policije. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razlogovalo podobno.
ZPP člen 244, 244/1, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1. URS člen 14.
stroški postopka - sodni izvedenec - nagrada in stroški sodnega izvedenca - pravočasno, strokovno ali kvalitetno opravljanje dela - izvedenina - sklep o odmeri izvedenine - postavitev sodnega izvedenca - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - strokovno vprašanje - enako varstvo pravic
Sodišče bi odmero nagrade lahko zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na zastavljena vprašanja ne bi odgovorilo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, pri čemer lastni zaključki pritožnika o nasprotnem ne predstavljajo pravno relevantnega razloga zoper sklep o odmeri izvedenine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050486
OZ člen 472, 472/1.
odstop od pogodbe zaradi kršitve nasprotne stranke - nenamenska poraba sredstev - odstopno upravičenje - dvostranska pogodba - izkazanost škode - delni odstop od pogodbe
Ker je do kršitve prišlo, ko tožnik od toženca še ni prejel nobenega plačila po pogodbi, je dejansko ostalo le pri poskusu nenamenske porabe javnih sredstev. Toženec se je zato kljub pogodbeno dogovorjenemu odstopnemu upravičenju s takojšnjim odstopom od pogodbe prenaglil. Tožniku bi smel zmanjšati ali celo odreči dogovorjeno plačilo le za prvi mesec oziroma za čas ugotovljene kršitve pogodbe, ni pa bil upravičen do razveze pogodbe tudi glede svojih bodočih obveznosti. Do te bi lahko prišlo šele potem, če bi tožnik kljub toženčevemu pozivu še naprej nalagal dela izven potrjenega programa javnega dela.
vložitev zahteve za sodno varstvo - prepozno vložena zahteva - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - upravni postopek - sodni postopek - procesni rok
Postopek od vročitve plačilnega naloga oziroma odločbe prekrškovnega organa kršitelju do vložitve zahteve za sodno varstvo in nato še naprej do predložitve te zahteve sodišču je torej upravni postopek.