dnevni počitek - plačilo za dejansko delo - denarna odškodnina
Glede na trditveno podlago zahtevka, ki jo je navedel tožnik in ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje (četudi je nista pravilno upoštevali), je mogoč le zaključek, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. V okviru te trditvene podlage zahtevka torej ni ključna pravica oziroma obveznost zagotavljanja dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi prvenstveno upoštevalo naravo dejavnosti toženke, ki ji je pripisalo poseben pomen prav zaradi skrbi za zdravje pacientov in eventualne hujše posledice ter omejenost nadzora farmacevtov pri njegovem delu, kar pa ne more biti odločilno. Narava dejavnosti in odgovornost posameznega delavca je namreč lahko razlog za sodno razvezo samo v povezavi z dosedanjim delom delavca in očitano kršitvijo ter težo te kršitve, ne more biti pa to splošen kriterij, ki bi diferenciral posamezne dejavnosti delodajalcev oziroma poklice in že na tej podlagi predstavljal kriterij za možnost sodne razveze ali reintegracijo. Neutemeljeno je neko dejavnost izpostaviti kot tako pomembno oziroma tako potencialno nevarno, da bi že njena narava utemeljevala drugačno presojo v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodno razvezo, torej izpostavitev dejavnosti kot pomembnega dodatnega kriterija za sodno razvezo. To ni zakonski kriterij. Na drugi strani takšno tolmačenje tudi ne upošteva tega, ali so bile hujše posledice za delovanje delodajalca ali tretjih oseb sploh ugotovljene. V konkretnem primeru jih ni bilo.
Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze upošteva tudi dotedanje delo delavca, morebitne dotedanje napake pri delu ali kršitve, v povezavi s konkretno očitano kršitvijo. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki že osem let, da do očitane kršitve ni storil napak, da je bil vseskozi odlično ocenjen (ocena prejšnje vodje lekarne) in da je očitno obstajalo tudi veliko zadovoljstvo uporabnikov z njegovim delom. Obenem je treba upoštevati tudi dober odnos tožnika s sodelavci. Na drugi strani tožnikov odnos z direktorico toženke in neposredno vodjo očitno ni bil najboljši, kar je delno treba pripisati tudi njegovi sindikalni aktivnosti, vendar je predvsem pomembno, da se tudi objektivno ta odnos zaupanja ni mogel porušiti zaradi ene napake tožnika pri delu, ob tem, da je bila ta ocenjena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, ki tudi ni bila storjena iz hude malomarnosti. Ob dodatnem dejstvu, da toženka potrebuje farmacevte, ki so bili itak preobremenjeni, te okoliščine pretehtajo pri presoji o reintegraciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima toženka petnajst enot in bi tožniku lahko zagotovila delo na njegovem delovnem mestu v drugi enoti in se na ta način izognila konfliktu z do tedaj neposredno nadrejeno delavko. Obenem tudi dogajanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku (tožnikova obramba in komunikacija v sodnem postopku ni bila žaljiva) ne kaže na tako porušene odnose, ki bi narekovali sodno razvezo.
ZDR-1 člen 54, 81. ZPP člen 243, 245, 253, 254, 339, 339/1. OZ člen 39, 41, 41/1.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - nerazsodnost - dokaz s sodnim izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - soočenje izvedencev - zaslišanje izvedenca - ničnost sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi
Izvedeniško mnenje ni bilo tako jasno, popolno in brez pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, oziroma da tega dokaza ne bi izvedlo. Zlasti ne, ker je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem drugega izvedenca. Na njeno argumentirano kritiko izvedenec ni zadovoljivo odgovoril, saj pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču in jo je sodišče štelo za (ustrezno) dopolnitev, v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ne dosega standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom, ni nična, pač pa se domneva, da je sklenjena za nedoločen čas. Tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi tožnica po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten. Končno tudi to, da tožnici morebiti ni bilo treba prihajati na delo, sploh, če sta se stranki tako dogovorili, ne more vplivati na veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je navajal, da mu tožena stranka ni omogočila izrabe dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur in da je zato moral opraviti več dela. Škodo je opredelil kot premoženjsko škodo zaradi onemogočanja izrabe dnevnega počitka. Ta opredelitev škode in navedbe o kršitvi enovite pravice do dnevnega počitka bi lahko kazale, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, vendar te škode (v čem se kaže na nepremoženjskem področju in za kakšno obliko škode sploh gre) ni konkretiziral. Trditveno podlago za odškodnino za premoženjsko škodo pa predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela.
dodatek za pomoč in postrežbo - materialno in procesno nasledstvo - pravice iz obveznega zavarovanja - odločba Ustavnega sodišča - dedovanje pravice
Temeljno vprašanje v tej zadevi je vprašanje možnosti nadaljevanja postopka z dedičem prvotne tožnice. Smrt stranke namreč privede do procesnega nasledstva, ki pa je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika in dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da pridejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca, kar pa ni primer v tem sporu, saj se vsebina spora nanaša le na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za čas od 28. 2. 2016 (oziroma po izpodbijani sodbi od 1. 3. 2016) do 30. 8. 2016 v konkretno določenem znesku, ki prvotni tožnici z odločbo toženke ni bil priznan. To obenem pomeni, da v trenutku smrti prvotne tožnice ta terjatev ni mogla preiti na dediča in je ugasnila. S tem tudi dedič (sedanji tožnik) ni legitimiran za uveljavljanje dodatnega zneska iz naslova pomoči in postrežbe po pokojni zavarovanki.
nadomestilo za letni dopust - vezanost na pravno kvalifikacijo v tožbi - sodba presenečenja za stranke - denarna odškodnina - izraba letnega dopusta
Če je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi ali druge nezakonitosti delodajalca, mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kaže v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.
Če zaradi prenehanja delovnega razmerja dopusta ne more več izrabiti, je upravičen do nadomestila. Nadomestilo po 164. členu ZDR-1 je po naravi in namenu povsem drugačen institut od denarne odškodnine za povzročeno škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava.
Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo opredeli stranka. O utemeljenosti zahtevka mora odločiti glede na podane navedbe, kar pomeni, da je vezano na dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.
To, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, samo po sebi ne pomeni, da mu je zaradi tega nastala tudi škoda, drugega pa tožnik ni zatrjeval. Njegove navedbe ne vsebujejo nobenega relevantnega dejstva glede obstoja škode, ne premoženjske ne nepremoženjske narave. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za priznanje odškodnine.
Ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče glede na dejstva, ki jih je ugotovilo in o katerih sta stranki razpravljali, zmotno uporabi materialno pravo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu - ponudba drugega ustreznega dela - reintegracija - sodna razveza
Ugotovitev, da ima toženka več deset delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnika, sama po sebi ne utemeljuje reintegracije, če so ta delovna mesta le sistemizirana in delodajalec nima potrebe po njihovi zapolnitvi, ali pa če so že zasedena. Nasprotno pa trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest prav tako ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je v vsakem primeru potrebno skrbno tehtaje okoliščin in interesov na strani obeh strank.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti
Glede na to, da je tožničina sodelavka vedela za tožničin odhod iz stavbe, ni utemeljen zaključek, da so bili tožničini pacienti puščeni sami brez nadzora. Pri tem je pomembno, da je šlo le za kratek čas odsotnosti in da tožnica delovnega mesta ni zapustila iz nekih docela neopravičljivih razlogov, ampak zato, ker je v skrbi za varnost pacientov preverila, ali se kdo nahaja v bližini stavbe.
Sodišče se je tudi zmotno oprlo na določbe ZVZD-1, zlasti na 12. člen tega zakona, po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Tudi uporaba zakonskih in pogodbenih določil o temeljnih obveznostih delavca, pri čemer se je sodišče oprlo predvsem na obveznost vestnega opravljanja dela, ne privede do zaključka o hujših kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja.
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo
Iz predloga ne izhaja, v kakšnem pogodbenem ali drugem odnosu odnosu naj bi bilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s toženko - razen tega, da je sicer to sodišče, kot vsa druga sodišča v Republiki Sloveniji, kot delodajalec zavezanec za plačilo premij po pokojninskem načrtu Vlade Republike Slovenije za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence. Zgolj tak odnos pa ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
ZSPJS člen 22d, 22e. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 2, 3.
delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela
Medtem ko se redna delovna uspešnost nanaša na izvajanje rednih delovnih nalog, se delovna uspešnost za povečan obseg dela nanaša na delo, ki ga javni uslužbenec opravi poleg svojih rednih delovnih nalog.
Tudi iz opredelitve osnovne plače izhaja, da se pričakovani rezultati dela vežejo na opravljanje (rednih) nalog delovnega mesta, to je tistega delovnega mesta, za katerega javni uslužbenec sklene pogodbo o zaposlitvi.
insolventnost delodajalca - pravice delavcev - prijava terjatve v stečajnem postopku - predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je vložitev tožbe na ugotovitev obstoja terjatve, ki je bila v stečajnem postopku prerekana, pogoj za priznanje pravic po Zakonu o štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije.
Ne glede na to, ali bi bila tožnica še naprej zaposlena pri toženki ali pa je (začasno) ostala brez zaposlitve, njena zmanjšana zmožnost pridobivanja dohodka ostaja nespremenjena. Bistven vzrok za tožničine trajno nižje dohodke, ki se kaže v razliki med plačo, ki jo je lahko dosegla pred poškodbo, in plačo, ki jo zaradi zdravstvenih omejitev lahko doseže po poškodbi, je torej kljub izredni odpovedi vendarle škodni dogodek.
ZUTD člen 65, 65/1, 65/2, 65/3. ZUP člen 260. ZPP člen 378.
odločba Ustavnega sodišča - odprava odločbe - posredovanje neresničnih podatkov - pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - obnova postopka po uradni dolžnosti
Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-272/18-17 bi morala tožena stranka v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 65 člena ZUTD in glede na tretji odstavek 65. člena ZUTD pravnomočno odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpraviti v postopku obnove po določbah ZUP in ne bi smela odločati le o prenehanju pravice.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - odmera denarnega povračila
Tožniku je delovno razmerje pri toženki prenehalo zato, ker je kandidiral in bil izvoljen v svet delavcev. S tem je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot povračilni ukrep zoper tožnika. Poleg 6. člena ZDR-1 je za presojo teže teh okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, relevanten tudi 89. člen ZDR-1, ki kot neutemeljeni odpovedni razlog izrecno določa tudi kandidaturo za funkcijo delavskega predstavnika in sedanje ali preteklo opravljanje te funkcije. V teh okoliščinah, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je podana bistvena podlaga, ki je tožniku v korist pri odmeri denarnega povračila.
otroški dodatek - znižano plačilo vrtca - podatki o dohodkih
Pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, kadar v času odločanja o pravicah podatki za preteklo leto še niso na voljo. To pa so po tretjem odstavku 15. člena ZUPJS ne le podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti, pač tudi podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine.
ZPIZ-2 člen 4, 4/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. OZ člen 184. ZPP člen 380, 380/1.
odločba Ustavnega sodišča - dedovanje - pravica do pokojnine - smrt zavarovanca med postopkom - ustavitev postopka - pravni nasledniki
Ker postopek uveljavljanja pravice do starostne pokojnine, ki se je pričel na zahtevo tožničinega moža, do njegove smrti še ni bil dokončno zaključen, se ni mogel nadaljevati z njegovimi pravnimi nasledniki. Uveljavljana pravica do starostne pokojnine glede na prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 (za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS) namreč ni mogla preiti nanje (in s tem tudi ne na tožnico).