Ker kazenski pregon za dejanje, ki sega v mesec junij 2010, ni več dovoljen, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.
Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju, in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 16. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 16. septembra 2010. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010, je tako še dovoljen.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
družba z omejeno odgovornostjo - pravica družbenika do informacije in vpogleda – pravica do fotokopiranja poslovne dokumentacije družbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - enako varstvo pravic - prekluzije - materialnopravna naziranja - odstop od sodne prakse - ustaljena sodna praksa
Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da pravica družbenika do vpogleda in informacij po določbi 512. člena ZGD-1 ni omejena le na fizični (enkratni ali večkratni) vpogled v dokumentacijo, pač pa je treba družbeniku dati tudi možnost fotokopiranja le-te.
Sistem prekluzij ne velja za materialnopravna vprašanja oziroma razlago materialnega prava. Svoja materialnopravna stališča oziroma naziranja vsaka stranka lahko uveljavlja v vseh fazah postopka (tako v prvostopenjskem, kot v pritožbenem in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi). Katerekoli zakonske pravice je treba interpretirati tako, da se doseže dejanski namen zakonske norme – podelitve pravice in da ni zadoščeno zgolj formalnim pogojem zagotovitve le-te. Interpretacija uresničitve pravice družbenika, kot jo ponuja pritožnik, pa pomeni prav in samo formalno zagotovitev pravice, ki se prav v primeru obsežne dokumentacije izkaže kot vsebinsko izvotljena.
plačilo nadur - zmotna uporaba materialnega prava - mobilni delavec - voznik tovornega vozila
Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
Vložnica je pri sodišču prve stopnje vložila vlogo poimenovano „vloga za vnovično presojanje socialne zadeve“. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je vloga nerazumljiva in da ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, je vložnico s sklepom pozvalo, da jo ustrezno dopolni. Hkrati jo je poučilo, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč ter tudi o pravnih posledicah, če ne bo postopala skladno s sklepom in vloge ne bo popravila. Tožnica ni ravnala po sklepu sodišča, zato je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP).
Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
ZFPPIPP člen 407, 407/1, 408, 408/2, 408/2-5. ZUstS člen 23.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika zoper sklep o odpustu obveznosti – pravni interes za pritožbo – zavrženje nedovoljene pritožbe – pogoji za začetek postopka ustavnosti posamezne določbe zakona – terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti
Izrek sklepa o odpustu obveznosti ni oblikovan tako, da bi lahko predstavljal izvršilni naslov za izterjavo terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje.
ZPP člen 39, 44, 44/2, 44/3, 45, 139, 139/6, 142, 142/7. ZDSS-1 člen 31. ZObr člen 57, 57/7.
določitev vrednosti spora - disciplinski postopek - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev - vročitev pooblaščencu
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kar pomeni da se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašanje za presojo, ali je bil ugovor zoper disciplinsko odločbo vložen v roku 3 dni (po 125. točki Pravil službe v Slovenski vojski), je, kdaj je tožnikov pooblaščenec dejansko prejel sporno odločbo. Naslovnik spornega pisanja (odločba disciplinskega organa) bi namreč moral biti tožnikov pooblaščenec, ne pa tožnik, ki je po zaslišanju oziroma ob zaključku disciplinskega postopka predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Od tega trenutka dalje je tožnik za opravljanje procesnih dejanj, torej tudi tistih v zvezi s sprejemom pisanj tožene stranke, pooblastil odvetnika. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Če je pooblaščenec sporno pisanje kljub nezakonitem vročanju prejel, je relevantno le še vprašanje, kdaj ga je dejansko prejel. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, zato se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
DRUŽINSKO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084752
ZPP člen 67, 300.
pravica do stikov – sprememba odločitve o stikih – zvišanje preživnine – združitev pravd
Mladoletna otroka nastopata kot tožnika le v zadevi P 2916/2015-IV, A. A. pa nastopa kot predlagateljica v zadevi II N 127/2016 (glede vprašanja stikov med mladoletnima otrokoma in očetom). Združitev zadev ni mogoča, saj postopka ne tečeta pred istim sodiščem (300. člen ZPP), delegacija oziroma prenos pristojnosti po 67. členu ZPP pa v takšnih primerih tudi ne bi prišla v poštev.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – pogoji za začasno odredbo – subjektivni pogoj – varščina kot pogoj za začasno odredbo – obstoj nevarnosti
Izpodbijanega sklepa ni mogoče uspešno utemeljiti na domnevi, da višje varščine upnik ne bo pripravljen plačati, saj je odločitev o plačilu s strani sodišča določene varščine v domeni upnika.
Sodna praksa v zvezi z obstojem nevarnosti pri izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve res stoji na stališču, da mora upnik pri izkazu subjektivnega pogoja zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje upnika. Vendar pa lahko upnik s plačilom varščine doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti. V takem primeru dobi namreč dolžnik iz založene varščine na relativno enostaven način povrnjeno škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072548
ZPP člen 212, 213, 213/2, 285. ZASP člen 156, 156/2, 156/4, 157. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 7, 7/2, 7/2-K. Začasna tarifa za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo.
javna priobčitev fonogramov – glasbeni nastopi v živo – tarifa Zavoda IPF - druga športna ali množična prireditev, ki je ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko – začasna tarifa – exceptio illegalis – razlaga tarife – višina nadomestila – skupni sporazum – materialno procesno vodstvo – substanciranje dokaznega predloga
Pri vseh vtoževanih prireditvah gre za intervalno javno priobčitev fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih v živo. Gre za takšne prireditve, ki so zajete že v točki II. K 7. Tarife. Navedena določba se namreč poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve različnih vrst, ki jih ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Začasna tarifa iz leta 2010 tako ni bila sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 156. člena ZASP. Čim je namreč mogoče posamezno vrsto uporabe fonogramov uvrstiti v tarifo, ki je bila sprejeta po rednem postopku oziroma v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP, kot je to mogoče v konkretnem primeru, ni pogojev za sprejem začasne tarife.
Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.
Substanciranje dokaznega predloga pomeni, da mora stranka določno navesti, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva.
pogodba o preužitku – ničnost pogodbe – nedopusten nagib – simulacija – navideznost pogodbe – vrednost dajatev
V primerih pogodbe o preužitku ni odločilna objektivno neenaka vrednost dajatev, ampak je pomembna subjektivna vrednost, saj je lahko za preužitkarja zagotovitev izpolnjevanja obveznosti več vredna od premoženja, ki ga daje.
PRAVO DRUŽB – FIRMSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO
VSL0073783
URS člen 2, 155. ZGD-1 člen 6, 12, 12/2, 13, 17, 17-2, 19, 19/2, 21, 21/1, 23, 23/2. ZGD-1I člen 107. ZSReg člen 35a.
firma – načelo izključnosti – obvezne sestavine firme – fantazijski dodatek – presoja podobnosti fantazijskih dodatkov firm – beseda emporium – znamka – presoja podobnosti znamke in firme – varstvo firme – prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) – dejavnost
Pri presoji podobnosti fantazijskih dodatkov firm je treba upoštevati, da je besedni jezik nujno omejen. V prvi vrsti že zato, ker od kasneje registriranih družb ni mogoče vedno pričakovati, da bodo kot obvezno sestavino iz 13. člena ZGD-1 uporabile neizgovorljive ali težko izgovorljive besede ali besedne zveze oziroma pojme brez vsakršnega vsebinskega pomena samo zato, da uporabljeni znaki niti na prvi pogled ne bi bili podobni že prej uporabljenim. Tako razumevanje bi vodilo v „monopolizacijo jezika“.
Pri presoji podobnosti znamke in firme je potrebno izhajati iz celostne presoje in ne le t. i. „dominatnega dela“ fantazijskega dodatka, za kar se zavzema pritožba. To pomeni, da zahtevku na podlagi 17. člena ZGD-1 ne more biti ugodeno že (zgolj) zato, ker se v kasnejši firmi kot ena od besed/besednih zvez pojavi prej registrirana znamka. Takšno mehanično razumevanje bi pripeljalo do nelogičnih in neživljenjskih rezultatov, saj bi bil v celoti zanemarjen ratio ureditve same, ki je v zagotavljanju zadostne distinktivnosti.
napad z lesenim kolom – pretep – fizično nasilje – vzročna zveza – več dogodkov – soprispevek – pravnomočna obsodba v kazenskem postopku – lahka telesna poškodba – huda telesna poškodba – strah – smrtni strah – udarnina nosu – udarnina prsnega koša – odrgnina
Tožnik je toženca počakal v stanovanjski hiši, pri čemer se je opremil z lesenim kolom in ga napadel, nato pa je toženec tožnika zgrabil, porinil po stopnicah in šel za njim. Sledilo je obračunavanja pod stopnicami, med katerim je počil kol, ki ga je tožnik nato odvrgel in pričel bežati, toženec pa ga je dohitel in ga s kolom večkrat udaril. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je za škodo, ki je tožencu nastala v začetni fazi dogodka, v celoti odgovoren tožnik. Prav tako je pravilno porazdelilo odgovornost za škodo, ki je v nadaljevanju dogodka nastala tožniku. Dejstvo je, da je toženec tisti, ki je tožnika večkrat udaril s kolom, in to po tem, ko je tožnik že opustil fizični konflikt in pričel bežati. Ravno zato gre za (vzročno) od prejšnjega dogodka ločen, samostojen dogodek, zato toženčev prispevek ne more biti manjši od 50 %. Po drugi strani ni mogoče mimo tega, da je bil povod za ta dogodek izključno na strani tožnika (njegovo zahrbtno ravnanje, ko je toženca pričakal s kolom in ga tudi fizično napadel in poškodoval), zato je sodišče njegov prispevek pravilno ocenilo v višini 45 %. Ker se je toženec odzval, ko je tožnik že pričel bežati, in celo tako, da je tožnika hudo poškodoval, pa je prav, da sam nosi višji delež (55 %).
vzgojni ukrepi – navodila in prepovedi – prej izrečeni vzgojni ukrep – nadzorstvo organa socialnega varstva – izbira vzgojnega ukrepa – izrek vzgojnega ukrepa za kazniva dejanja v steku
Ker sodišče skladno z določilom četrtega odstavka 78. člena KZ ob vzgojnem ukrepu nadzora socialnega varstva lahko določi katero izmed navodil in prepovedi iz 77. člena KZ, ki v tem primeru le izgubijo naravo samostojnega ukrepa, ni v nasprotju s KZ, če se navodila izrečejo naknadno, v drugem postopku. Iz smisla določil o izrekanju enotnega vzgojnega ukrepa tudi izhaja, da morajo biti mladoletniku izrečeni vzgojni ukrepi, ki si po vsebini ne nasprotujejo, oziroma niso medsebojno nezdružljivi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080096
OZ člen 190, 190/1. SPZ člen 66. ZPP člen 2, 339, 339/2, 339/2-14. ZDDV-1 člen 44, 44-2.
neupravičena pridobitev – solastnina – upravičenja solastnika – oddajanje dela solastne stvari v najem – neobstoj dogovora o uporabi in uživanju solastne stvari – najemnina – uživanje plodov solastne stvari – vezanost na tožbeni zahtevek – oprostitve DDV – druge oproščene dejavnosti – najem oziroma zakup nepremičnin
Solastnik ima upoštevaje 66. člen SPZ glede svojega idealnega deleža polna lastninska upravičenja in zato lahko z njim samostojno razpolaga, za kar ne potrebuje soglasja drugih solastnikov. To pa ne pomeni, da si sme solastnik, dokler solastna stvar ni razdeljena ali dokler ni dosežen dogovor o njeni uporabi in uživanju, sam lastiti plodove, ki jih prinaša določen del solastne nepremičnine, čeprav ta v naravi ustreza obsegu njegovega solastninskega deleža.
Uživanje plodov solastne stvari je samostojno upravičenje, ki izvira iz solastnine, zato ni pomembno, ali in kdaj sta tožnici zahtevali od toženk, da jima prepustita soposest in souporabo sporne nepremičnine.