vročanje sodnih pisanj – fikcija vročitve – vročitev obvestila o prispelem sodnem pismu – vložitev pisanja v predalčnik – nastop fikcije vročitve
V primeru vročitve sodnega pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli sodni pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice, vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. V primeru, ko stranka v 15 dnevnem roku od prejema obvestila pošte ne dvigne, nastopi fikcija vročitve z iztekom 15 dnevnega roka od puščenega obvestila. To pa tudi pomeni, da za tek roka ni pomembno, kdaj je bila pošiljka ali puščena v hišnem predalčniku oziroma zaradi neustreznega in neuporabnega hišnega predalčnika vrnjena sodišču, saj se s tem, ko se sodna pošiljka že po opravljeni vročitvi pusti v uporabnem predalčniku stranke, zagotovi le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja kontrole, je od komercialista zadruge, kamor je pripeljal bika, za katerega meso je veterinar tožene stranke menil, da ni primerno za prehrano (zaradi bikovega zdravstvenega stanja), odkupil meso. Tožena stranka, ki je bila lastnica bika, tožniku za prevzem mesa ni dala dovoljenja. Tožnik je s svojim ravnanjem najmanj iz hude malomarnosti kršil pogodbene obveznosti, saj tožene stranke ni obvestil o zdravstveni neoporečnosti mesa in je meso brez njene vednosti in soglasja prevzel ter si ga prilastil, nato pa ga je prodal naprej. Računa in blagajniškega prejemka, ki sta se glasila na ime tožene stranke, toženi stranki ni izročil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.
zavrženje tožbe – nepopolna vloga – rok za vložitev tožbe
Rok 30 dni za vložitev tožbe je potekel 14. 10. 2007. Tožnik je tožbo vložil 17. 3. 2016, kar je po preteku 30 dnevnega roka, določenega v 72. členu ZDSS-1 za vložitev tožbe. Zato je tožba pravilno zavržena (prvi odstavek 274. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016068
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - škoda - odškodninska odgovornost
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zato, ker naj bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, ki naj bi bile shranjene v mobilnem telefonu. Ker tožnica ni dokazala, da bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
USTAVNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084761
URS člen 27, 28, 33, 67, 156. ZOPNI člen 3, 4, 4/1-10, 5, 5/1, 5/2, 10, 20. KZ-1 člen 249, 249/1. ZDavP-2 člen 68a. ZPP člen 224.
odvzem premoženja nezakonitega izvora – začasno zavarovanje – varstvo lastnine – utemeljeni razlogi za sum – kaznivo dejanje davčne zatajitve – domneva o resničnosti vsebine javne listine – finančna preiskava – domneva nedolžnosti – prepoved povratne veljave predpisov – nesorazmerje med dohodki in premoženjem – zahteva za oceno ustavnosti zakona
Določbe ZOPNI dajejo dovolj prostora za razlago, da je začasno zavarovanje pogojeno ne le z obstojem izrecno navedenih predpostavk v 20. členu, ampak tudi z verjetno izkazanostjo dejstva, da premoženje, s katerim naj bi toženec po ugotovitvah finančne preiskave razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja.
Glede na to, da KZ-1 kot prag kaznivosti določa pridobitev velike premoženjske koristi, tj. več kot 50.000 EUR, in da ZOPNI dovoljuje izvedbo finančne preiskave šele, ko vrednost domnevno nezakonito pridobljenega premoženja presega 50.000 EUR, je razumno domnevati, da se neplačilo davka nanaša na premoženje, ki izvira iz nezakonite dejavnosti.
Pravilen je pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki, ki jih je imela oseba v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju sploh razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, ampak je skladno tudi z njegovim namenom, tj. ugotoviti razkorak med toženčevimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.
Upoštevaje več kot petindvajsetkratno vrednost vložka v razmerju do nakupne vrednosti nepremičnine in pravilo superficies solo cedit, je pravilen tudi zaključek sklepa, da je parc. št. 1/10 kljub dejstvu, da se očitek, da je bila kupljena s premoženjem nezakonitega izvora, na dejstvo pridobitve ne nanaša, lahko predmet zavarovanja premoženja nezakonitega izvora.
Ker gre za civilno zaplembo toženčevega premoženja, v katerem se obstoj krivde ne ugotavlja in predmet postopka ni obsodba ravnanja osebe, marveč odvzem (nezakonito pridobljene) stvari, je očitek o kršitvi domneve nedolžnosti neutemeljen.
Stroškovna metoda vrednotenja vlaganj odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa. Za obravnavani primer torej ni uporabna. Z njo se namreč ugotavlja, kolikšna je, upoštevaje sedanja cenovna razmerja, vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, ne pa, za koliko se je zaradi izvršene adaptacije povečala tržna vrednost spornega poslovnega prostora.
Nemogoče bi bilo delni izbris hipoteke (zgolj z izstavitvijo izbrisne pobotnice) doseči v primerih, ko bi bila ta vpisana le na eni nepremičnini. SPZ namreč ne ureja spremembe hipoteke v smislu spremembe predmeta zastave (za kar bi v takšnem primeru šlo, saj bi predmet zastave namesto celotne nepremičnine, po novem predstavljal samo še njen delež). Izvedba takšne spremembe predmeta hipoteke bi bila mogoča le z vknjižbo izbrisa hipoteke (ki bi na prvotni celotni nepremičnini prenehala) in vknjižbo nove hipoteke na novi nepremičnini (ki bi dejansko predstavljala idealni delež prvotne). Tega zgolj z izbrisno pobotnico v smislu četrtega odstavka 195. člena ZFPPIPP, ni mogoče doseči.
Četrti odstavek 195. člena ZFPPIPP ne ureja situacij, ko upniki svojo terjatev konvertirajo le delno. Smisel navedene določbe je, da se hkrati s prenehanjem terjatev (ki dejansko pomeni tudi prenehanje hipoteke po pravilih SPZ) uredi tudi izbris hipoteke iz zemljiške knjige.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072550
ZPSPP člen 19. SPZ člen 68, 115. OZ člen 130, 130/1, 197. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207.
stroški upravljanja in obratovanja – poslovni prostori – zavezanec za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja – upravnik – najemnik – pasivna legitimacija najemnika – izdatek za drugega – obljuba dejanja tretjega – bremena skupne stvari – pravice in obveznosti na skupnih delih – nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka – izdaja odločbe sodišča druge stopnje – prekinitev postopka, če nastanejo pravne pravne posledice začetka stečajnega postopka
Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja in obratovanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072548
ZPP člen 212, 213, 213/2, 285. ZASP člen 156, 156/2, 156/4, 157. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 7, 7/2, 7/2-K. Začasna tarifa za intervalno javno priobčitev komercialno izdanih fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih, ki potekajo v živo.
javna priobčitev fonogramov – glasbeni nastopi v živo – tarifa Zavoda IPF - druga športna ali množična prireditev, ki je ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko – začasna tarifa – exceptio illegalis – razlaga tarife – višina nadomestila – skupni sporazum – materialno procesno vodstvo – substanciranje dokaznega predloga
Pri vseh vtoževanih prireditvah gre za intervalno javno priobčitev fonogramov med in/ali pred in/ali po glasbenih nastopih v živo. Gre za takšne prireditve, ki so zajete že v točki II. K 7. Tarife. Navedena določba se namreč poleg športnih prireditev nanaša tudi na vse druge množične prireditve različnih vrst, ki jih ni mogoče uvrstiti v katero drugo tarifno številko. Začasna tarifa iz leta 2010 tako ni bila sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 156. člena ZASP. Čim je namreč mogoče posamezno vrsto uporabe fonogramov uvrstiti v tarifo, ki je bila sprejeta po rednem postopku oziroma v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZASP, kot je to mogoče v konkretnem primeru, ni pogojev za sprejem začasne tarife.
Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.
Substanciranje dokaznega predloga pomeni, da mora stranka določno navesti, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva.
Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev cele pogodbe in vseh njenih pravnih učinkov. Postavila je torej zahtevek na temelju prvega odstavka 95. člena OZ. Takšen zahtevek sicer stranka pravnega posla praviloma lahko uveljavlja. Mora pa postaviti ustrezne trditve glede obstoja predpostavk kakšnega izpodbojnostnega razloga, npr. bistvene zmote. Trditev glede obstoja kateregakoli izpodbojnostnega razloga po OZ pa tožeča stranka ni nikoli niti podala. Takšen zahtevek, kot ga je tožeča stranka torej postavila, je neutemeljen že zato, ker mu manjkajo trditve.
Z odstopom terjatve ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, ker je pogodba o odstopu terjatve pomenila le način izvršitve tega, kar je bilo že dogovorjeno v temeljni pogodbi.
S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje le popravilo napake pri podatkih o vozilu in priimku zapustnika. S pritožbo zoper ta sklep zato ni dopustno uveljavljati napačne, preuranjene ali pomanjkljive odločitve.
Dolžnik ima možnost, da plača svojo obveznost vse do 24.00 ure dne, ki je naveden kot zadnji dan izpolnitve.
Kot izjemo od splošne ureditve, ko je izvršba dopustna le za izterjavo zapadlih terjatev, pa ZIZ v 106. členu omogoča, da se izvršba za izterjavo preživninskih terjatev na podlagi izvršilnega naslova, v katerem je dolžniku naloženo mesečno plačevanje preživnine, dovoli tudi za izterjavo nezapadlih terjatev, vendar le, če je kot izvršilno sredstvo predlagana izvršba na denarno terjatev dolžnika in le za obroke, ki bodo zapadli v dveh letih od vložitve predloga za izvršbo.