Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
Pritožba je dovoljena le zoper sklep, izdan na prvi stopnji. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan na drugi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tožnikovo vlogo upravičeno zavrglo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 208, 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - zatajitev - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Spornega dne je dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke oviralo transportno vozilo. Posledično tožnik ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Tožnik je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Mesto, kamor je tožnik postavil posodo, je bilo vidno, kar pomeni, da tožnik ni imel namena skrivati posode. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela. Ker tožniku očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, zato se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSL0023488
KZ člen 113, 113/1, 113/1-3, 115, 115/2, 115/5. ZIKS-1 člen 24, 24/1, 24/1-1, 28, 82, 82/1, 82/1-1.
zastaranje izvršitve kazni zapora - tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni - načelno pravno mnenje
Prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ni primer, „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen“ (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2005, Pravno mnenje II/2005), zato je po preteku dvakratnika relativnega zastaranja roka izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (peti odstavek 115. člena KZ).
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo le listinske dokaze, ni pa ponovilo ostalih izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič v prejšnjih postopkih, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na zaslišanje priče B.B in na izpovedbo direktorice tožene stranke, ki pa jih sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo ali ponovilo, kar pomeni, da je svojo odločitev oprlo tudi na izvedbo dokazov, ki jih v tem postopku ni izvedlo. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku ponoviti ali izvesti dokaze, ki jih je izvedlo v prejšnjih postopkih, v kolikor svojo odločitev opre na dokaze, ki jih je sodišče sicer izvedlo v prejšnjem postopku. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
prijava terjatve – pravočasnost – rok za prijavo terjatve – zavrženje prijave – začetek stečajnega postopka – seznanitev z začetkom stečajnega postopka – vročitve – domneva seznanitve – oklic o začetku stečajnega postopka – objava oklica – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti
Objava oklica začetka stečajnega postopka z vključenim pozivom upnikom, naj v določenem trimesečnem roku prijavijo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, je namenjena seznanitvi nedoločenega kroga upnikov s pravno pomembnim dejstvom začetka stečajnega postopka, od katerega je odvisen tudi način uveljavljanja pravnega varstva v zvezi z upnikovo terjatvijo in podučitvi upnikov o postopku uveljavljanja terjatev. Ker vsi upniki sodišču niso znani, včasih pa zaradi neurejene poslovne dokumentacije niti dolžniku samemu ne, bi bilo osebno vročanje oklica o začetku stečajnega postopka vsem upnikom stečajnega dolžnika praktično neizvedljivo. Da bi zakonodajalec omogočil seznanitev z začetkom stečajnega postopka in z načinom uveljavljanja pravnega varstva upnikov v zvezi z njihovimi terjatvami, je moral namesto osebne vročitve najti drug primeren način vročitve oklica o začetku stečajnega postopka. Kot tak primeren način je določil objavo na spletni strani AJPES.
Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami o razlogih za prijavo terjatve po preteku zakonskega roka za prijavo, ker o oklicu „ni bil obveščen pismeno“ in ker „elektronske pošte ni mogel sprejeti, ker ne poseduje računalniškega sistema“, ne more uspeti.
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
Stroški sodno socialnega spora so glede na 1. odstavek 151. člena ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi tega sodnega postopka. Med sodne stroške ni mogoče šteti stroškov zastopanja v predsodnem upravnem postopku.
ZD člen 213. ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2. ZPP člen 328.
zapuščinski postopek – prekinitev postopka – napotitev na pravdo – verjetnejša pravica – vknjižba – skupno premoženje – zakonska domneva – nepravilna oznaka nepremičnine v izreku sklepa – oblikovanje tožbenega zahtevka – popravni sklep
Pravica dedinje, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje, je verjetnejša od pravice dediča, ki se sklicuje na zakonsko domnevo, da je premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje, na katerem imata zakonca delež vsak do ½.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – pogoji za začasno odredbo – subjektivni pogoj – varščina kot pogoj za začasno odredbo – obstoj nevarnosti
Izpodbijanega sklepa ni mogoče uspešno utemeljiti na domnevi, da višje varščine upnik ne bo pripravljen plačati, saj je odločitev o plačilu s strani sodišča določene varščine v domeni upnika.
Sodna praksa v zvezi z obstojem nevarnosti pri izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve res stoji na stališču, da mora upnik pri izkazu subjektivnega pogoja zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje upnika. Vendar pa lahko upnik s plačilom varščine doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti. V takem primeru dobi namreč dolžnik iz založene varščine na relativno enostaven način povrnjeno škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe.
uporabnina – predpostavke za plačilo – prikrajšanje – neobrazložena sodba
Namen pravil o neupravičeni pridobitvi je, da nihče ne pridobi koristi iz tujega premoženja brez pravnega temelja. Samega prikrajšanja 198. člen OZ izrecno ne omenja. Pojmuje ga kot ekvivalent koristi (kar ugotavlja že sodišče prve stopnje). Tako je povsem na mestu zaključek, da prikrajšanje pomeni že sam poseg v način izvrševanja lastninske pravice druge osebe brez pravne podlage in brez ustrezne odmere. Z drugimi besedami, že dejstvo, da je tožena stranka nepremičnine uporabljala, pomeni, da je bila njihova potencialna najemnica. To pa pomeni, da je bila tožeča stranka s tem, ko ji najemnina ni bila plačana, prikrajšana.
S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje le popravilo napake pri podatkih o vozilu in priimku zapustnika. S pritožbo zoper ta sklep zato ni dopustno uveljavljati napačne, preuranjene ali pomanjkljive odločitve.
Sodišče prve stopnje je stroške preživljanja mld. tožnice ocenilo realno, pri tem pa je upoštevalo predložena dokazila in splošno znane podatke o potrebah otrok primerljive starosti.
V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče pridobiti podatke o vseh toženčevih dohodkih, nato pa ustrezno upoštevati dejstvo, da je tožničina mati zaradi bolezni sina upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek.
Sodišče prve stopnje je stranko o procesnih pravicah poučevalo (12. člen ZPP). Vendar je iz tožničinih pritožbenih navedb smiselno razvidno pričakovanje, da bo sodišče stopilo v vlogo njenega pooblaščenca, kar pa ni pravilno, saj take vloge sodišče ne sme prevzeti, ker bi s tem kršilo načelo enakega obravnavanja strank.
Stroškovna metoda vrednotenja vlaganj odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa. Za obravnavani primer torej ni uporabna. Z njo se namreč ugotavlja, kolikšna je, upoštevaje sedanja cenovna razmerja, vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, ne pa, za koliko se je zaradi izvršene adaptacije povečala tržna vrednost spornega poslovnega prostora.
USTAVNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084761
URS člen 27, 28, 33, 67, 156. ZOPNI člen 3, 4, 4/1-10, 5, 5/1, 5/2, 10, 20. KZ-1 člen 249, 249/1. ZDavP-2 člen 68a. ZPP člen 224.
odvzem premoženja nezakonitega izvora – začasno zavarovanje – varstvo lastnine – utemeljeni razlogi za sum – kaznivo dejanje davčne zatajitve – domneva o resničnosti vsebine javne listine – finančna preiskava – domneva nedolžnosti – prepoved povratne veljave predpisov – nesorazmerje med dohodki in premoženjem – zahteva za oceno ustavnosti zakona
Določbe ZOPNI dajejo dovolj prostora za razlago, da je začasno zavarovanje pogojeno ne le z obstojem izrecno navedenih predpostavk v 20. členu, ampak tudi z verjetno izkazanostjo dejstva, da premoženje, s katerim naj bi toženec po ugotovitvah finančne preiskave razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja.
Glede na to, da KZ-1 kot prag kaznivosti določa pridobitev velike premoženjske koristi, tj. več kot 50.000 EUR, in da ZOPNI dovoljuje izvedbo finančne preiskave šele, ko vrednost domnevno nezakonito pridobljenega premoženja presega 50.000 EUR, je razumno domnevati, da se neplačilo davka nanaša na premoženje, ki izvira iz nezakonite dejavnosti.
Pravilen je pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki, ki jih je imela oseba v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju sploh razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, ampak je skladno tudi z njegovim namenom, tj. ugotoviti razkorak med toženčevimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.
Upoštevaje več kot petindvajsetkratno vrednost vložka v razmerju do nakupne vrednosti nepremičnine in pravilo superficies solo cedit, je pravilen tudi zaključek sklepa, da je parc. št. 1/10 kljub dejstvu, da se očitek, da je bila kupljena s premoženjem nezakonitega izvora, na dejstvo pridobitve ne nanaša, lahko predmet zavarovanja premoženja nezakonitega izvora.
Ker gre za civilno zaplembo toženčevega premoženja, v katerem se obstoj krivde ne ugotavlja in predmet postopka ni obsodba ravnanja osebe, marveč odvzem (nezakonito pridobljene) stvari, je očitek o kršitvi domneve nedolžnosti neutemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080096
OZ člen 190, 190/1. SPZ člen 66. ZPP člen 2, 339, 339/2, 339/2-14. ZDDV-1 člen 44, 44-2.
neupravičena pridobitev – solastnina – upravičenja solastnika – oddajanje dela solastne stvari v najem – neobstoj dogovora o uporabi in uživanju solastne stvari – najemnina – uživanje plodov solastne stvari – vezanost na tožbeni zahtevek – oprostitve DDV – druge oproščene dejavnosti – najem oziroma zakup nepremičnin
Solastnik ima upoštevaje 66. člen SPZ glede svojega idealnega deleža polna lastninska upravičenja in zato lahko z njim samostojno razpolaga, za kar ne potrebuje soglasja drugih solastnikov. To pa ne pomeni, da si sme solastnik, dokler solastna stvar ni razdeljena ali dokler ni dosežen dogovor o njeni uporabi in uživanju, sam lastiti plodove, ki jih prinaša določen del solastne nepremičnine, čeprav ta v naravi ustreza obsegu njegovega solastninskega deleža.
Uživanje plodov solastne stvari je samostojno upravičenje, ki izvira iz solastnine, zato ni pomembno, ali in kdaj sta tožnici zahtevali od toženk, da jima prepustita soposest in souporabo sporne nepremičnine.
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZPP člen 7, 212.
pravna oseba – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog plačila sodnih taks – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – obstoj premoženja – možnost unovčenja premoženja – pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti – taksne olajšave – trditveno in dokazno breme – nedovoljene pritožbene novote
Vsak od tožencev ima določeno premoženje. S tem pa se izkažejo za neresnične njihove navedbe, da le-tega nimajo (posledično je jasno, da sodišče prve stopnje takšnim trditvam ni moglo slediti). Glede na to, da premoženje imajo, pa bi (skladno z ustaljeno sodno prakso) vsak od njih moral pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti vsaj do višine sodne takse.
Taksne olajšave (torej (delna) oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse) pomenijo izjemo od splošnega pravila, da je sodno takso treba v celoti plačati takoj, ko nastane taksna obveznost. Trditveno in dokazno breme o tem, da stranka pogoje za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo izpolnjuje, je na njej sami.
Iz obrazložitve je razvidno, da bi prvi toženec takso lahko plačal predvsem iz opredmetenih sredstev, kratkoročnih poslovnih terjatev in zalog; drugi toženec iz dolgoročnih finančnih naložb; tretji toženec pa iz opredmetenih poslovnih sredstev, dolgoročnih finančnih naložb, kratkoročnih finančnih naložb ali kratkoročnih poslovnih terjatev. Dejstvo je, da je za unovčenje takšnega premoženja (zalog, terjatev, naložb) potreben določen čas. Iz samih zaključkov sodišča prve stopnje tako izhaja, da toženci sredstev za plačilo sodne takse dejansko ne morejo zagotoviti takoj.