zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odst. 118. čl. ZDR-1, ki višino denarnega povračila povezuje z določenim številom plač delavca, ki so mu bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopno sodišče je tožnici priznalo povračilo v določenem znesku, vendar ni nikjer opredelilo, koliko tožničinih plač to predstavlja. Zato je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno nepravilna. Na podlagi kriterijev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, je ustrezno, pravično in skladno s sodno prakso, da se tožnici določi povračilo v višini treh plač. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnici v tej višini priznalo denarno povračilo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016068
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - škoda - odškodninska odgovornost
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zato, ker naj bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, ki naj bi bile shranjene v mobilnem telefonu. Ker tožnica ni dokazala, da bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 91/1, 374. ZDSS-1 člen 19.
zavrženje revizije - pooblaščenec
Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki se na temelju 19. člena ZDSS-1 subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, sme stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma tudi sama, če ima opravljen pravniški državni izpit. Ker vložnik ni vložil revizije po odvetniku oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi prvega odstavka 91. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
Sodišče prve stopnje je novo izpodbijano sodbo izdalo na zahtevo obsojenca (glede združitve zaporne kazni po dveh pravnomočnih sodbah) ter na predlog državnega tožilca (glede združitve zaporne kazni po pravnomočni sodbi), kar poleg ostalih okoliščin, ki jih pritožnik ne izpodbija, pomeni, da so obstajali pogoji za spremembo vseh treh pravnomočnih sodb v odločbi o kazenski sankciji in izrek enotne zaporne kazni kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo.
Vložnica je pri sodišču prve stopnje vložila vlogo poimenovano „vloga za vnovično presojanje socialne zadeve“. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je vloga nerazumljiva in da ne vsebuje vsega, da bi se lahko obravnavala, je vložnico s sklepom pozvalo, da jo ustrezno dopolni. Hkrati jo je poučilo, da lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč ter tudi o pravnih posledicah, če ne bo postopala skladno s sklepom in vloge ne bo popravila. Tožnica ni ravnala po sklepu sodišča, zato je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP).
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
Ker kazenski pregon za dejanje, ki sega v mesec junij 2010, ni več dovoljen, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.
Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju, in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 16. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 16. septembra 2010. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010, je tako še dovoljen.
Bistvena tožnikova dejanska navedba v zvezi z zahtevkom iz naslova prevoznih stroškov je bila, da mu tožena stranka teh stroškov ni nikoli plačevala, ter da je šlo v plačilnih listah pod postavko prevoz dejansko za del plače. Ker je tožnik v navedbah pojasnil, v čem je sporna vsebina plačnih list, ne drži pritožbena navedba, da te navedbe nasprotujejo dokazom. Če vsebina dokazov nasprotuje dejanskim tožbenim navedbam, potem mora sodišče zaradi razčiščevanja teh nasprotij izvesti dokazni postopek, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.
Center za socialno delo je izdal odločbo, s katero je odločil po uradni dolžnosti, da tožniku preneha pravica do državne štipendije z določenim dnem in da je tožnik dolžan prejete zneske štipendije za sporno šolsko oziroma študijsko leto vrniti. Zoper to odločitev je tožnik vložil vlogo „Prošnja za odpis dolga štipendije“,v kateri je navedel, da ugovarja na izterjavo štipendije za sporno študijsko leto, in sicer zaradi bolezni. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v navedeni vlogi ne oporeka pravilnosti odločitve CSD, in da se je njegova vloga nanašala zgolj na odpis dolga štipendije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe iz razloga, ker tožnik ni vložil pritožbe ali jo je vložil prepozno (drugi odstavek 63. člena ZDSS-1), napačna.
Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi 21. 8. 2015 izdalo sodbo. Tožnikovo vlogo z dne 14. 9. 2015 je štelo kot pritožbo zoper to sodbo in jo s sklepom z dne 16. 9. 2015 zavrglo, ker ni bila podpisana. Tožnik je nato 12. 10. 2015 vložil vlogo v tujem (srbskem in angleškem) jeziku. Sodišče prve stopnje je tožniku s sklepom pravilno naložilo, da to nerazumljivo vlogo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik. V postavljenem roku tožnik vloge ni prevedel v slovenski jezik, dopolnitev vloge z dne 12. 10. 2015 je bila vložena šele 17. 11. 2015, ko jo je tožnik poslal priporočeno po pošti, torej prepozno. Vloga z dne 17. 11. 2015 predstavlja prepozno dopolnitev vloge z dne 12. 10. 2015. Trditev sodišča prve stopnje o pravnomočnosti sodbe opr. št. XII Ps 3164/2013 z dne 21. 8. 2015 je preuranjena, saj o vlogi tožnika z dne 12. 10. 2015, podani zoper sklep o zavrženju vloge, ki jo je sodišče štelo kot pritožbo z dne 16. 9. 2015, v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno.
ZP-1 člen 14, 15, 27, 68, 71, 154, 154-2. ZJN-2 člen 42, 42/3, 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/4. ZFPPIPP člen 46, 212, 212/5, 215.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - prisilna poravnava
Ker je obdolženec kot direktor pravne osebe podpisal in vložil ponudbo ter hkrati z njo neresnično izjavo glede neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, je pritrditi razlogom, da se je zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti, ker ni nobenega dvoma, da je dobro vedel, da izjava ni resnična in da v resnici pravna oseba ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na javnem naročilu.
Pravno nepomembno je, ali se je obdolženec zavedal, da se bo v postopku razkrilo, da njegova izjava ni resnična.
Glede na direktorsko funkcijo in jasne določbe ZFPPIPP so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec opravičljivo mislil, da dolg zaradi začetka postopka prisilne poravnave ni zapadel.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
ZPP člen 39, 44, 44/2, 44/3, 45, 139, 139/6, 142, 142/7. ZDSS-1 člen 31. ZObr člen 57, 57/7.
določitev vrednosti spora - disciplinski postopek - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev - vročitev pooblaščencu
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Le če bi tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišča najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kar pomeni da se stranka zoper takšen procesni sklep lahko pritoži le v okviru pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker ne gre za primere iz 39. člena ZPP, ko bi moralo sodišče določati vrednost spornega predmeta, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadeve v tem delu ni vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ZPP namreč ni podlage za izdajo posebnih sklepov o predlogih strank za določitev nižje ali višje vrednosti spora.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi opustitve vročitve odločbe tožnikovemu pooblaščencu ni začel teči rok za ugovor. Ključno vprašanje za presojo, ali je bil ugovor zoper disciplinsko odločbo vložen v roku 3 dni (po 125. točki Pravil službe v Slovenski vojski), je, kdaj je tožnikov pooblaščenec dejansko prejel sporno odločbo. Naslovnik spornega pisanja (odločba disciplinskega organa) bi namreč moral biti tožnikov pooblaščenec, ne pa tožnik, ki je po zaslišanju oziroma ob zaključku disciplinskega postopka predložil pooblastilo za zastopanje po odvetniku. Od tega trenutka dalje je tožnik za opravljanje procesnih dejanj, torej tudi tistih v zvezi s sprejemom pisanj tožene stranke, pooblastil odvetnika. Po sedmem odstavku 142. člena ZPP se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu. Če je pooblaščenec sporno pisanje kljub nezakonitem vročanju prejel, je relevantno le še vprašanje, kdaj ga je dejansko prejel. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
prijava terjatve – pravočasnost – rok za prijavo terjatve – zavrženje prijave – začetek stečajnega postopka – seznanitev z začetkom stečajnega postopka – vročitve – domneva seznanitve – oklic o začetku stečajnega postopka – objava oklica – spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti
Objava oklica začetka stečajnega postopka z vključenim pozivom upnikom, naj v določenem trimesečnem roku prijavijo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, je namenjena seznanitvi nedoločenega kroga upnikov s pravno pomembnim dejstvom začetka stečajnega postopka, od katerega je odvisen tudi način uveljavljanja pravnega varstva v zvezi z upnikovo terjatvijo in podučitvi upnikov o postopku uveljavljanja terjatev. Ker vsi upniki sodišču niso znani, včasih pa zaradi neurejene poslovne dokumentacije niti dolžniku samemu ne, bi bilo osebno vročanje oklica o začetku stečajnega postopka vsem upnikom stečajnega dolžnika praktično neizvedljivo. Da bi zakonodajalec omogočil seznanitev z začetkom stečajnega postopka in z načinom uveljavljanja pravnega varstva upnikov v zvezi z njihovimi terjatvami, je moral namesto osebne vročitve najti drug primeren način vročitve oklica o začetku stečajnega postopka. Kot tak primeren način je določil objavo na spletni strani AJPES.
Pritožnik zato s pritožbenimi navedbami o razlogih za prijavo terjatve po preteku zakonskega roka za prijavo, ker o oklicu „ni bil obveščen pismeno“ in ker „elektronske pošte ni mogel sprejeti, ker ne poseduje računalniškega sistema“, ne more uspeti.
dodatek za pomoč in postrežbo – zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
V skladu s 171. členom ZPIZ-2 lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Tožnica je vložila tožbo po izteku tega roka, zato je tožba pravilno zavržena.
Tožnica je tožbo vložila pri upravnem organu, ki je nepristojni organ. Pri tem ni mogoče uporabiti določbe 8. odstavka 112. člena ZPP, saj vloga ni bila naslovljena na nepristojno sodišče, temveč na toženo stranko, ki je nepristojni organ. Tožnica je bila v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravilno poučena, da se tožba vloži pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani in ne pri toženi stranki.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 190.
izplačilo razlike v plači - obveznost plačila - sprememba tožbe - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.