odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, zato se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.
stroški stečajnega postopka – plačilo občasnih stroškov stečajnega postopka – terjatve, nastale v postopku prisilne poravnave – pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – ugovor kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov
Na podlagi spremembe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP se ni spremenila določba 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki določa da je plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena tega zakona (tudi po spremembi drugega odstavka 289. člena zakona), občasni strošek stečajnega postopka. Občasni stroški se plačajo upnikom pred razdelitvijo splošne razdelitvene mase (primerjaj drugi odstavek 289. člena v zvezi s 359. členom zakona).
Ker zakon upnike terjatev, ki se plačujejo kot občasni stroški postopka, obravnava drugače kot upnike terjatev, ki se plačujejo kot tekoči stroški stečajnega postopka, se izkaže, da je sodišče prve stopnje ugovor, ki temelji na stališču, da je potrebno tekoče in občasne stroške postopka obravnavati na enak način, pravilno zavrnilo.
Posledično sodišču tudi ni bilo treba obravnavati predlaganih ukrepov, ki bi jih bilo dolžno odrediti v primeru, če bi ugotovilo kršitev pravice v uvodu navedenih dveh upnikov do enakopravnega obravnavanja
„Stroški stečajnega postopka“ glede na jezikovno in namensko razlago niso le tekoči stroški stečajnega postopka. Pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom so podani takrat, kadar stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka, vključno za plačilo tistih občasnih stroškov stečajnega postopka, ki so vključeni v predračun stroškov in določeni s sklepom o predračunu stroškov stečajnega postopka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja kontrole, je od komercialista zadruge, kamor je pripeljal bika, za katerega meso je veterinar tožene stranke menil, da ni primerno za prehrano (zaradi bikovega zdravstvenega stanja), odkupil meso. Tožena stranka, ki je bila lastnica bika, tožniku za prevzem mesa ni dala dovoljenja. Tožnik je s svojim ravnanjem najmanj iz hude malomarnosti kršil pogodbene obveznosti, saj tožene stranke ni obvestil o zdravstveni neoporečnosti mesa in je meso brez njene vednosti in soglasja prevzel ter si ga prilastil, nato pa ga je prodal naprej. Računa in blagajniškega prejemka, ki sta se glasila na ime tožene stranke, toženi stranki ni izročil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/4, 63/5, 81, 81-3, 85. ZPIZ-1 člen 66, 66/3.
invalid III. kategorija invalidnosti - samozaposleni - stvarne omejitve
Pri tožniku je podana omejena delovna zmožnost. Tožnik dejavnosti, za katero je zavarovan, ni več zmožen opravljati pod splošnimi pogoji kot pred nastankom invalidnosti, zmožen pa jo je opravljati v omejenem obsegu oziroma z določenimi fizičnimi razbremenitvami pri delu. Takšno stanje predstavlja podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve. Za priznanje druge pravice, to je pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan z omejitvami, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom, pa v ZPIZ-2 ni podlage. Pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, sicer zagotovi delodajalec (2. odstavek 81. člena ZPIZ-2). V tožnikovi domeni je, da si kot samozaposlen zavarovanec delo oziroma opravljanje dejavnosti organizira na način, da bo skladen z priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal spremembo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v dejavnosti, za katero je zavarovan kot s.p., oziroma do dela v svojem poklicu z določenimi stvarnimi omejitvami s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.
ZDR-1 člen 98, 88, 104, 114, 114/1. ZFPPIPP člen 221.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - stečaj delodajalca
Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz razloga prenehanja prvotožene stranke zaradi stečaja, začetega na podlagi sklepa Okrožnega sodišča. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila formalno kot dejansko podana na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1, ki določa, da lahko upravitelj v stečajnem postopku ali postopku prisilne likvidacije s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podlage za zaposlitev pri drugotoženi stranki. V zvezi s tem je sodišče pravilno obrazložilo okoliščine prenosa dejavnosti in delavcev na novo ustanovljeni družbi. Prenos je potekal v skladu z 221. členom ZFPPIP, načrtom finančnega prestrukturiranja in izčlenitvenim načrtom. Med prvo in drugotoženo stranko ni prišlo do prenosa celotnega podjetja, temveč le tistih organizacijskih enot, ki jih je predvideval načrt finančnega prestrukturiranja, medtem ko so bile preostale enote (med njimi tudi varnostna služba) pred tem ukinjene. Tožnik tako od drugotožene stranke neutemeljeno zahteva sprejem na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki. Drugotožena stranka ni bila dejanska prevzemnica dejavnosti varnostne službe prvotožene stranke niti ni tega predvideval načrt finančnega prestrukturiranja ali izčlenitveni načrt.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 38, 38/2.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
Pritožba je dovoljena le zoper sklep, izdan na prvi stopnji. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, ki je bil izdan na drugi stopnji. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, tožnikovo vlogo upravičeno zavrglo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 204, 208, 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - zatajitev - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Spornega dne je dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke oviralo transportno vozilo. Posledično tožnik ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Tožnik je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Mesto, kamor je tožnik postavil posodo, je bilo vidno, kar pomeni, da tožnik ni imel namena skrivati posode. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela. Ker tožniku očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb in
ugotovitev, da nima lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, od 1. 9. 2012 dalje, utemeljeno zavrglo. Pravilno je zaključilo, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Toženec je namreč z dokončno odločbo odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 9. 2012. Pravilnost in zakonitost teh odločb je tožnik izpodbijal s tožbo v socialnem sporu, v katerem se je presojala lastnost zavarovanca. Tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb in ugotovitev, da lastnosti zavarovanca nima, je bil zavrnjen. Takšna odločitev je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je bilo o lastnosti zavarovanca že pravnomočno razsojeno. Ponovno sojenje o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno, ni dopustno. Zato v tem postopku ni dopustno presojati pravilnosti in zakonitosti odločb toženca niti vključitve v obvezno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Po 274. členu ZPP se tožba v takšnem primeru zavrže.
Odločba o tem, da ima tožnik od 1. 9. 2012 dalje lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, je dokončna in pravnomočna. Z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje nastopi tudi obveznost plačila prispevkov. Te prispevke pa je dolžan plačati tožnik sam. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in ugotovitvijo, da tožnik ni dolžan plačati prispevkov.
vročanje sodnih pisanj – fikcija vročitve – vročitev obvestila o prispelem sodnem pismu – vložitev pisanja v predalčnik – nastop fikcije vročitve
V primeru vročitve sodnega pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli sodni pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice, vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. V primeru, ko stranka v 15 dnevnem roku od prejema obvestila pošte ne dvigne, nastopi fikcija vročitve z iztekom 15 dnevnega roka od puščenega obvestila. To pa tudi pomeni, da za tek roka ni pomembno, kdaj je bila pošiljka ali puščena v hišnem predalčniku oziroma zaradi neustreznega in neuporabnega hišnega predalčnika vrnjena sodišču, saj se s tem, ko se sodna pošiljka že po opravljeni vročitvi pusti v uporabnem predalčniku stranke, zagotovi le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016068
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - škoda - odškodninska odgovornost
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zato, ker naj bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, ki naj bi bile shranjene v mobilnem telefonu. Ker tožnica ni dokazala, da bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 190.
izplačilo razlike v plači - obveznost plačila - sprememba tožbe - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZFPPIPP člen 399, 399/1-1, 400, 400/2, 400/3, 400/4.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – pravni interes za začetek postopka osebnega stečaja
Prvostopenjsko sodišče je ovire za odpust obveznosti presojalo po določbah, ki so veljale pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G (s spremenjenimi določbami 399. člena) in niti v času vložitve predloga za odpust obveznosti niso več veljale, moralo pa bi uporabiti določbe novele ZFPPIPP-G, na kar pravilno opozarja pritožnik.
ZFPPIPP člen 407, 407/1, 408, 408/2, 408/2-5. ZUstS člen 23.
postopek osebnega stečaja – pritožba dolžnika zoper sklep o odpustu obveznosti – pravni interes za pritožbo – zavrženje nedovoljene pritožbe – pogoji za začetek postopka ustavnosti posamezne določbe zakona – terjatev iz naslova povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti
Izrek sklepa o odpustu obveznosti ni oblikovan tako, da bi lahko predstavljal izvršilni naslov za izterjavo terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje.
starostna pokojnina – znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine
Tožnica pred 18 letom starosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ne izpolnjuje pogoja, določenega v 38. členu ZPIZ-1, za znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine.