Stroški postopka v upravnem postopku gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (prvi odstavek 113. člena ZUP). V skladu z drugim odstavkom 113. člena ZUP gredo stroški v breme stranke, če se postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, končal za stranko neugodno, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. V predmetni zadevi se je postopek začel na zahtevo stranke, torej v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP. Zato prvostopenjsko sodišče stroškov, nastalih v upravnem postopku, utemeljeno ni priznalo.
Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.
V predmetni zadevi je vložena ena tožba zoper štiri dokončne posamične upravne akte o pravicah iz javnih sredstev. Gre za eno tožbo z več tožbenimi zahtevki, zato je z izpodbijano sodno odločbo iz tega naslova, ob pravilno uporabljeni 1.b točki Odvetniške tarife, utemeljeno priznanih le 300 točk, ne pa za vsak tožbeni zahtevek posebej. Sicer pa prav zaradi smotrnosti in ekonomičnosti sodnega postopka ni razumnega razloga za vlaganje štirih samostojnih tožb med istima strankama v zvezi z istovrstnimi predmeti sporov. Zato pritožbeni predlog za priznanje višjih stroškov, kot da bi bile vložene štiri tožbe, ni utemeljen.
denarna socialna pomoč – odločitev o pravdnih stroških – načelo uspeha
Stroški sodno socialnega spora so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika. Ker je tožnik v sporu o glavni stvari uspel, saj je ne izpodbijani ugoditveni del sodbe že pravnomočen, je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP upravičen do povračila stroškov v skladu z ZOdvT.
Ker kazenski pregon za dejanje, ki sega v mesec junij 2010, ni več dovoljen, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo mesec junij 2010.
Upoštevajoč 19. odstavek 38. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki je veljala v predmetnem časovnem obdobju, in sicer, da delodajalec obračun plač po kolektivni pogodbi opravlja do 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je obveznost obdolženca oškodovancu izplačati plačo za mesec julij 2010 zapadla 16. avgusta 2010, za mesec avgust 2010 pa 16. septembra 2010. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki sega v mesec julij in avgust 2010, je tako še dovoljen.
Stroški sodno socialnega spora so glede na 1. odstavek 151. člena ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi tega sodnega postopka. Med sodne stroške ni mogoče šteti stroškov zastopanja v predsodnem upravnem postopku.
Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Bistvena tožnikova dejanska navedba v zvezi z zahtevkom iz naslova prevoznih stroškov je bila, da mu tožena stranka teh stroškov ni nikoli plačevala, ter da je šlo v plačilnih listah pod postavko prevoz dejansko za del plače. Ker je tožnik v navedbah pojasnil, v čem je sporna vsebina plačnih list, ne drži pritožbena navedba, da te navedbe nasprotujejo dokazom. Če vsebina dokazov nasprotuje dejanskim tožbenim navedbam, potem mora sodišče zaradi razčiščevanja teh nasprotij izvesti dokazni postopek, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.
ZJU člen 21, 21/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-1, 156/2, 156/3, 156/5. ZDSS-1 člen 6, 6/1, 6/1-c, 47. ZSPJS člen 9, 9/3, 13, 13/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 44, 44/1. ZDR-1 člen 42.
premestitev - razlika v plači - javni uslužbenec - organizacijski razlogi - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo po dejanskem delu
Pri toženi stranki je začel veljati novi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je ukinil delovno mesto višjega svetovalca, ki ga je zasedala tožnica. Sprejeta odločitev je bila posledica sprememb v organizacijski in kadrovski strukturi glede na dejanske potrebe občinske uprave. Cilj reorganizacije je bila optimizacija poslovanja občinske uprave, poenotenja sistema, zlasti pa harmonizacija dejanskega stanja z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Zaradi navedenega se je delno spremenilo delovno področje znotraj oddelkov in posledično tudi delovna opravila posameznih delovnih mest. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan organizacijski razlog za tožničino premestitev, ta pa ni bila izvedena z izključnim namenom razporeditve na nižje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka je zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta preverila možnost premestitve v skladu s 158. členom ZJU in ugotovila, da zanjo obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega tožnica izpolnjuje vse pogoje. Na novo oblikovano delovno mesto višjega svetovalca za družbene dejavnosti pri toženi stranki ni bilo prosto, saj ga je že zasedla druga delavka, zato tožena stranka ni bila dolžna tožnice premestiti na to delovno mesto. Ker je bila premestitev tožnice zakonita, tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o premestitvi ni utemeljen.
Tožena stranka bi morala v sistemizaciji določiti delovna mesta, glede na vrste del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo. Pri tem bi moralo oblikovanje delovnih mest slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri toženi stranki obstaja potreba po opravljanju določenih nalog in se te naloge tudi opravljajo, mora sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katere se te naloge opravljajo. Tožnica je v postopku trdila, da je pri toženi stranki po premestitvi opravljala dela in naloge ukinjenega delovnega mesta višjega svetovalca za mednarodno sodelovanje v nazivu višjega svetovalca III, za katerega kolektivna pogodba dejavnosti določa uvrstitev v 33. plačni razred brez napredovanj in v 38. plačni razred z napredovanji. Če je tožnica v resnici opravljala drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljala na novo oblikovanem delovnem mestu svetovalke za organizacijo kulturnih in drugih dejavnosti, na katerega je bila premeščena, potem ji pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala, čeprav tožena stranka nima sistematiziranega ustreznega delovnega mesta, ki bi ta dela obsegala. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožničin zahtevek po izplačilu razlike v plači za delovno mesto višje svetovalke neutemeljen že zaradi zakonitega sklepa o premestitvi, je ostalo dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo le listinske dokaze, ni pa ponovilo ostalih izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič v prejšnjih postopkih, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na zaslišanje priče B.B in na izpovedbo direktorice tožene stranke, ki pa jih sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo ali ponovilo, kar pomeni, da je svojo odločitev oprlo tudi na izvedbo dokazov, ki jih v tem postopku ni izvedlo. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku ponoviti ali izvesti dokaze, ki jih je izvedlo v prejšnjih postopkih, v kolikor svojo odločitev opre na dokaze, ki jih je sodišče sicer izvedlo v prejšnjem postopku. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-1, 89. ZDR-1 člen 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dopolnilna sodba - plačilo za nadurno delo
Tožena stranka je zaradi zmanjšanja obiskovalcev in slabših poslovnih rezultatov v prvih mesecih leta 2012 reorganizirala delo, in sicer je tožnikovo delo delovnega mesta nadzornika iger prerazporedila na preostale zaposlene, kasneje pa je del nalog tega delovnega mesta prenesla tudi na zunanjo sodelavko, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju poslovnih storitev. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 88. čena ZDR, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik je zahteval izplačilo 107 nadur, ki jih je opravil v spornem obdobju. Sodišču je predložil evidenco mesečno opravljenih ur, v kateri je upošteval tudi dneve, ko je koristil letni dopust. Sodišču je predlagal, da od tožene stranke pridobi mesečne obračune plač. Za odločitev o zahtevku za plačilo nadur bi bilo potrebno raziskati, ali manko ur v posameznih mesecih dejansko predstavlja koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje bi moralo pri primerjavi mesečne delovne obveznosti in dejansko opravljenih ur upoštevati tudi letni dopust oziroma dneve, ko ga je tožnik koristil. Navedeno bi lahko sodišče ugotovilo z vpogledom v obračune plač za tožnika, pri čemer je tožnik predlagal, da tožena stranka sama predloži obračune plač zanj. Sodišče je nepravilno štelo, da bi obračune tožnikovih plač potrebovalo le za ugotavljanje višine. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožnikova vloga „Pravno odškodninski zahtevek“ je nepopolna, saj nima določno postavljenega dajatvenega zahtevka. Tožnik tudi po pozivu sodišča, da nejasno in nepopolno vlogo popravi tako, da jo označi kot tožbo, postavi jasen in določen tožbeni zahtevek, o katerem naj odloči sodišče, da navede številko in datum morebitne izpodbijane odločbe oziroma pojasni tožbeni zahtevek glede vtoževane odškodnine ter izkaže elemente odškodninske odgovornosti, vloge ni dopolnil tako, da bi bila sposobna za obravnavo. Zato je pravilno zavržena (5. odstavek 108. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0085828
OZ člen 22, 22/1, 28, 28/2. ZPP člen 436, 436/3. ZOdvT tarifna številka 3100.
spor majhne vrednosti – ponudba – naročilnica kot ponudba – sprejem ponudbe – podjemna pogodba – trditveno in dokazno breme – izvršilni stroški – zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov – nastop zamude – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – prehod postopka iz izvršbe v pravdo – razveljavitev sklepa o izvršbi – izvršljivost obveznosti – zapadlost obveznosti – stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – nastanek nagrade
Tožena stranka je v naročilnicah opredelila tako predmet naročila, ceno, kot tudi rok plačila (valuto). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da imajo tako sestavljene naročilnice naravo ponudbe.
Paricijski rok, ki je bil prekinjen z vložitvijo ugovora dolžnika in bo začel teči znova od vročitve te sodbe dolžniku, ne odlaga zapadlosti, temveč le izpolnitev dolžnikove obveznosti plačila izvršilnih stroškov. Prejem sklepa o izvršbi s strani dolžnika vpliva le na izpolnitveno obveznost dolžnika (torej na izvršljivost obveznosti), ne pa tudi na samo zapadlost obveznosti in začetek teka zakonskih zamudnih obresti.
Nagrada za postopek ni pogojena z vlaganjem pisnih vlog, temveč ta nagrada nastane že s sprejemom pooblastila in praviloma (izjeme, ko se nagrada zmanjša, so določene v tarifni številki 3101) ni odvisna od opravil, ki jih pooblaščenec v postopku opravi.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 87, 87/3, 347. ZDSS-1 člen 65, 65/1.
štipendija – zavrženje revizije
V tretjem odstavku 86. člena ZPP je določeno, da v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Določba omenjenega odstavka ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). V prvem odstavku 65. člena ZDSS-1 je nadalje določeno, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov in je opravil pravniški državni izpit. Revizija ni bila vložena po odvetniku, prav tako niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 86. člena ZPP oziroma prvem odstavku 65. člena ZDSS-1, zato je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno zavrglo (374. člen ZPP).
zavrženje tožbe - pravni interes - starostna pokojnina - priznanje pravice do dodatne pokojnine
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Iz sklepa, ki ga je tožnica izpodbijala pred sodiščem, izhaja, da je tožena stranka odločala o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Le v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da mora tožnica pravice, ki izhajajo iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sama uveljavljati pri pristojnem organu, ne pa pri ZPIZ, ki odloča o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker o pravici, kot jo uveljavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, ni bilo odločeno (odločilen je namreč izrek odločbe, ne pa njegova obrazložitev), niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo.
V tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1 je določeno, da se v primeru, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, narok preloži. Če tudi na naslednji narok ne pride nobena stranka, se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila. Do takšne posledice pa lahko pride pod pogojem, da je bila stranka pravilno vabljena, in da ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Stranka je glede na drugi odstavek 280. člena ZPP pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, če ji ostane zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 15 dni od prejema vabila. Tožniku do razpisanega naroka za glavno obravnavo ni ostalo 15 dni za pripravo na narok. Ker ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje po tretjem odstavku 28. člena ZDSS-1. Zato je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka nezakonit.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja kontrole, je od komercialista zadruge, kamor je pripeljal bika, za katerega meso je veterinar tožene stranke menil, da ni primerno za prehrano (zaradi bikovega zdravstvenega stanja), odkupil meso. Tožena stranka, ki je bila lastnica bika, tožniku za prevzem mesa ni dala dovoljenja. Tožnik je s svojim ravnanjem najmanj iz hude malomarnosti kršil pogodbene obveznosti, saj tožene stranke ni obvestil o zdravstveni neoporečnosti mesa in je meso brez njene vednosti in soglasja prevzel ter si ga prilastil, nato pa ga je prodal naprej. Računa in blagajniškega prejemka, ki sta se glasila na ime tožene stranke, toženi stranki ni izročil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
stroški stečajnega postopka – plačilo občasnih stroškov stečajnega postopka – terjatve, nastale v postopku prisilne poravnave – pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom – ugovor kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov
Na podlagi spremembe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP se ni spremenila določba 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki določa da je plačilo terjatev upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, iz drugega odstavka 289. člena tega zakona (tudi po spremembi drugega odstavka 289. člena zakona), občasni strošek stečajnega postopka. Občasni stroški se plačajo upnikom pred razdelitvijo splošne razdelitvene mase (primerjaj drugi odstavek 289. člena v zvezi s 359. členom zakona).
Ker zakon upnike terjatev, ki se plačujejo kot občasni stroški postopka, obravnava drugače kot upnike terjatev, ki se plačujejo kot tekoči stroški stečajnega postopka, se izkaže, da je sodišče prve stopnje ugovor, ki temelji na stališču, da je potrebno tekoče in občasne stroške postopka obravnavati na enak način, pravilno zavrnilo.
Posledično sodišču tudi ni bilo treba obravnavati predlaganih ukrepov, ki bi jih bilo dolžno odrediti v primeru, če bi ugotovilo kršitev pravice v uvodu navedenih dveh upnikov do enakopravnega obravnavanja
„Stroški stečajnega postopka“ glede na jezikovno in namensko razlago niso le tekoči stroški stečajnega postopka. Pogoji za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom so podani takrat, kadar stečajna masa ne zadošča za plačilo vseh stroškov stečajnega postopka, vključno za plačilo tistih občasnih stroškov stečajnega postopka, ki so vključeni v predračun stroškov in določeni s sklepom o predračunu stroškov stečajnega postopka.
Druga pripravljalna vloga, vložena po tem, ko sta tožnika že umaknila tožbo, za postopek ni bila več potrebna. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 49, 190.
izplačilo razlike v plači - obveznost plačila - sprememba tožbe - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik zahteva razliko v plači po 190. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, ker naj bi v letu 2013 nadomeščal nadrejenega. Po navedeni določbi delodajalec zagotavlja delavcu v primeru opravljanja drugega dela po 49. členu te pogodbe plačo, kakršno prejema po pogodbi o zaposlitvi oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Pravno pomembnih dejstev glede ugodnejše plače iz naslova nadomeščanja začasno odsotnega delavca sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ni ugotavljalo. Razlogi izpodbijane sodbe se nanašajo na neupravičenost tožnika do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, o čemer je bilo že pravnomočno odločeno in ni več predmet spora v ponovnem sojenju. Izpodbijana sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, tj. upravičenosti tožnika do višje plače zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zato jo ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.