ZFPPIPP člen 48, 51, 97, 98, 101, 101/1, 118, 118-1, 290, 291. Slovenski računovodski standard 37.
razrešitev upravitelja - otvoritveno poročilo - namen otvoritvenega poročila - odgovornost za izdelavo otvoritvenega poročila - računovodski standardi - stečajni upravitelj - organ postopka zaradi insolventnosti - naloge stečajnega upravitelja - uresničitev interesov upnikov - ustrezna profesionalna skrbnost - profesionalna oseba - dejanja iz sodne pristojnosti - nadzor nad delom stečajnega upravitelja - sodnik posameznik - obvezna navodila - seznanjenost s potekom stečajnega postopka - poročila o poslovanju - kontrola dela stečajnega upravitelja - pomanjkanje dolžne skrbnosti - otvoritvena bilanca - računovodske rešitve v podjetjih v stečaju - tržna vrednost - čista iztržljiva vrednost - lažja kršitev - ponavljanje kršitev - hujša kršitev - zastoj v postopku - načelo hitrosti postopka
Namen otvoritvenega poročila je seznanitev upnikov z (realnim) premoženjem, s katerim razpolaga stečajni dolžnik, odgovornost za z zakonom skladno in pravočasno izdelavo otvoritvenega poročila pa je v domeni upravitelja. Z napačnim prikazovanjem višine stečajne mase in posledično višje nagrade je upravitelj ravnal v nasprotju z ZFPPIPP in temeljnimi pravili o postopkih zaradi insolventnosti.
Upravitelj mora pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati: 1. vestno in pošteno, 2. z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter 3. tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti. Za (pravilno) opravljanje nalog in pristojnosti upravitelja je potrebno ustrezno strokovno znanje in izkušnje, zato ima upravitelj položaj profesionalne osebe in se njegova ravnanja presojajo s strožjim standardom, profesionalne skrbnosti.
Da lahko sodnik opravlja nadzor nad poslovanjem upravitelja, mora biti seznanjen s potekom stečajnega postopka. Zato mu mora stečajni upravitelj dajati poročila o poslovanju. Kontrola dela stečajnega upravitelja se namreč izvaja predvsem prek poročil. Sicer pa so poročila predmet sodnikovega pravnega pregleda, saj je sodnik glede na strokovno izobrazbo in poklic, ki ga opravlja, pravni strokovnjak (medtem ko je lahko upravitelj, glede na posle, ki jih mora opraviti za stečajno maso in upnike, tudi strokovnjak ekonomske ali druge smeri).
Upravitelj mora kot profesionalna oseba zakon poznati in mora procesna in druga dejanja v okviru svojih pristojnosti opravljati samostojno. To zlasti velja za rutinska opravila upravitelja, pri katerih napake kažejo na pomanjkanje dolžne skrbnosti v zadevi.
Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da je v otvoritveni bilanci na dan 20. 10. 2014 pravilno upošteval knjigovodsko vrednost delnic z oznako A. in F. v višini 1.224.015,00 EUR, saj bi jih v skladu s Slovenskim računovodskim standardom 37 glede na računovodske rešitve v podjetjih v stečaju moral ovrednotiti po tržni oziroma čisti iztržljivi vrednosti. Niti v slovenskih računovodskih standardih niti v podatkih v spisu upravitelj ni imel osnove za upoštevanje knjigovodske vrednosti.
Ponavljanje kršitev oziroma neustrezno odzivanje na pozive oziroma navodila sodišča glede opravil, ki bi jih upravitelj kot profesionalna oseba moral opraviti samostojno prav tako lahko predstavlja hujšo kršitev.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0086137
KZ-1 člen 29, 29/2, 70b, 211, 211/1. ZKP člen 492, 492/4, 492/6.
neprištevnost – obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti – opis ukrepa – opis duševne bolezni ali motnje
Ker v opisu obdolženkine neprištevnosti oz. ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ni navedeno, zaradi katere duševne motnje ali bolezni obdolženka ni mogla razumeti pomena svojega dejanja niti imeti v oblasti svojega ravnanja, ni mogoče preizkusiti, ali gre za neprištevnega storilca.
OZ člen 75, 768, 768/1. ZDDV-1 člen 82. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – razglasitev sodbe – zmotna ugotovitev dejanskega stanja – obveznost izdajanja računov – nepopoln račun – naročilo – veljavnost pooblastila – ustno pooblastilo – obveznost prevzemnika naročila – izvršitev naročila, kot se glasi
Sodišče se v zadostni meri opredeli do pooblastilnih razmerij in pravilno zaključi, da je tožnica utemeljeno štela, da je toženka v času naročila odvetniških storitev razpolagala z veljavnim pooblastilom toženke. Čeprav tožnici ni predložila pisnega pooblastila toženke, pa so druge okoliščine, zlasti dejstvo, da je med tožnico in gospo D. obstajal zaupen odnos in da je gospa D. že takrat (pred formalno odločitvijo CSD) opravljala določene posle za toženko, dovolj prepričljivi, da je sodišče v tem delu vero poklonilo tožnici.
Tožeča stranka verjetnost obstoja terjatve izkazuje z zatrjevanjem, da je bil sporni znesek izplačan tožencem iz sredstev tožeče stranke na podlagi pisne odredbe prvega toženca, ki jo je finančni knjigovodkinji tožeče stranke kot vodji finančno računovodske službe izročila druga toženka z dodatnim navodilom, naj plačila realizira, kar naj bi ta tudi storila. Tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov, ki bi verjetno izkazovali zatrjevani obstoj terjatve. Ni predložila zatrjevane pisne odredbe prvotožene stranke, prav tako ni verjetno izkazala zatrjevanega dejstva, da je bila pisna odredba realizirana. Prav tako ni z ničemer verjetno izkazala, da bi bili na transakcijske račune toženčev dejansko nakazani zatrjevani zneski. Neizkazano je tudi zatrjevano dejstvo, da so denarna sredstva iz računa tožeče stranke v navedeni višini toženci dejansko prejeli in predvsem, da so bili za navedene zneske neupravičeno obogateni. Tožeča stranka tako v tej fazi postopka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve zoper tožene stranke. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se organizaciji za plačilni promet, na katerega so tožene stranke prejele izplačilo, ki je bilo izplačano iz transakcijskega računa tožeče stranke, prepoveduje izplačilo denarnega zneska, ni utemeljen.
Sodišče je sodbo v tem delu oprlo na vsebino kazenske ovadbe, ki jo je oškodovanec podal na policiji in ki v kazenskem postopku ni mogel biti zaslišan.
Ovadba ni dokazno sredstvo, s katerim bi se dokazoval obstoj dejstev, ki so navedena v ovadbi, kar pomeni, da ovadba sama zase ni dokaz. Vsebuje sicer določene podatke in pomembna dejstva o storjenem kazenskem dejanju, vendar pa je le te potrebno v postopku šele dokazati in strinjati se je potrebno s pritožbo, da na podlagi izvedenih dokazov ni moč z zanesljivostjo zaključiti, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM0022979
OZ člen 33, 33/1, 33/4, 33/5, 104, 104/1, 239. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5, 300, 300/1.
pravni učniki predpogodbe - odgovornost za nesklenitev glavne pogodbe - odškodnina za premoženjsko škodo zaradi nesklenitve glavne pogodbe - pomen prekluzivnega roka za sklenitev glavne pogodbe - prenehanje pravice terjati odškodnino - podaljšanje roka za sklenitev glavne pogodbe - nastanek odškodninske terjatve - pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka glede na stečajni postopek v teku
Obveznost sklenitve glavne pogodbe ni enostranska obveznost (izpolnitev) ene pogodbene stranke kot dolžnika, temveč zavezuje k ravnanju obe pogodbeni stranki, zaradi česar je po presoji pritožbenega sodišča mogoče rok, določen v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe, spremeniti le s soglasjem obeh pogodbenih strank (v takem primeru bi šestmesečni prekluzivni rok pričel teči od na novo določenega skrajnega roka za sklenitev glavne pogodbe).
- Po preteku šestmesečnega roka več ni mogoče (in niti nima smisla) odstopiti od predpogodbe, saj le-ta več nima pravnih učinkov oz. ne zavezuje k (edinemu) izpolnitvenemu ravnanju, sklenitvi glavne pogodbe.
- Zakonska ureditev predpogodbe (še posebej v tej zvezi glede prekluzivnega roka) je torej po mnenju pritožbenega sodišča tista ključna razlika napram ostalim (glavnim) pogodbam, ki utemeljuje presojo, da po preteku šestmesečnega prekluzivnega roka predpogodba preneha učinkovati ex-lege, zainteresirana pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožnik) pa s tem trenutkom izgubi pravico odstopiti od predpogodbe in uveljavljati odškodninski zahtevek zaradi nesklenitve glavne pogodbe.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - poslovna enota – kolektivni odpust
Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v veljavnem zakonu določen le en kriterij, to je, da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). Glede na navedene določbe ZDR-1 delodajalcu ni mogoče očitati zlorabe določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če v zaporednih časovnih intervalih 30 ali več dni odpoveduje pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno v 30-dnevnem obdobju, ne preseže zakonsko določene kvote za kolektivni odpust. Obveznosti glede postopka kolektivnih odpustov je treba upoštevati le ob izpolnjenem količinskem in časovnem pogoju. Ker ta v predmetni zadevi ni podan, ni pogojev za uporabo določb o kolektivnih odpustih iz ZDR-1.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 108, 114, 116, 118. OZ člen 311.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo - pobot - zapadlost terjatev
Tožena stranka je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala 15. 5. 2015, dne 8. 5. 2015 pa je z drugim delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav bi lahko dela, v zvezi s katerimi je drugi delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, opravljal tudi tožnik. Ker delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno (saj bi tožnik lahko nadaljeval z delom, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas drugi delavec), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pobotnem ugovoru tožene stranke delno zmotno uporabilo 311. člen OZ, ki med pogoji za dopustnost pobotanja terjatev določa tudi njihovo zapadlost. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi uveljavljala terjatev iz naslova odpravnine, ki jo je izplačala tožniku na podlagi 108. člena ZDR-1, in terjatev iz naslova denarnega nadomestila (brez navedbe zneska), ki naj bi ga tožnik prejemal s strani Zavoda RS za zaposlovanje in katerega bi morala tožena stranka povrniti tej instituciji. Terjatev delodajalca iz naslova vračila odpravnine, ki je bila delavcu izplačana v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki je bila v sodnem postopku ugotovljena za nezakonito), zapade šele, ko postane odločitev o nezakonitosti takšne odpovedi pravnomočna. To pa pomeni, da niti v času, ko je bila ta odpravnina uveljavljana v pobot, niti v času odločanja o pobotnem ugovoru tožene stranke ta terjatev še ni zapadla. Tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila nobenih dokazov o tem, da je Zavodu RS za zaposlovanje vrnila denarno nadomestilo, ki je bilo izplačano tožniku, ob tem, da ni navedla niti zneska tega nadomestila, ki ga je iz tega naslova uveljavljala v pobot. Tožena stranka torej ni dokazala, da sta terjatvi, ki ju je uveljavljala v pobot, zapadli, kar pomeni, da ni bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke razveljavilo in pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji.
Sodišče prve stopnje je tožniku napačno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je bil v delovnem razmerju že pri drugem delodajalcu in mu to ni prenehalo. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. Ker je tožnik sklenil novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, ki v času odločanja o sodni razvezi še ni prenehala, delovnega razmerja ni mogoče priznati po zaposlitvi z novim delodajalcem za polni delovni čas.
postopek osebnega stečaja - pogoji za poslovanje stečajnega dolžnika kot podjetnika - dovoljenje za začetek poslovanja - vsebinsko enak predlog - pozitivna prognoza glede dolžnikovega poslovanja - predlog za ustavitev poslovanja stečajnega dolžnika - zavrženje predloga
V sklepu je sodišče podalo pozitivno prognozo glede dolžnikovega poslovanja, zato mu je tudi dalo soglasje za začetek poslovanja. Tega stališča po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče spremeniti, če na podlagi poslovanja dolžnika v stečaju nihče od upravičenih predlagateljev ni predlagal ustavitve poslovanja stečajnega dolžnika kot podjetnika. Ker dovoljenje po navedenem sklepu ni prenehalo veljati, pa se v okoliščinah konkretnega primera izkaže, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage z izpodbijanim sklepom dovoljenje zavrniti.
Ne glede na odločitev o ničnosti prodajne pogodbe, tožeča stranka v konkretnem primeru ločitvene pravice nima, ker sklep o rubežu ni bil vpisan v register neposestnih zastavnih pravic.
Sodišče prve stopnje je zaključek, da sporna prodajna pogodba ni nična, utemeljilo z navedbami, da dejstvo, da je bilo v letu 2011 in 2012 zoper prvo toženo stranko vloženih več izvršilnih predlogov ne dokazuje, da je bil namen pogodbenih strank izigrati upnike, še zlasti ne zato, ker je tožena stranka dokazala, da je bila kupnina plačana, in da so se iz kupnine na podlagi asignacij poplačevali tudi upniki prvotoženke.
Trditev toženih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev kupnine v znesku 102.400,14 EUR zaprta na podlagi odškodninskega zahtevka drugo tožene stranke še ne pomeni, da je bila kupnina v tem znesku dejansko plačana. Toženi stranki namreč glede navedenega zneska nista trdili, da je drugo tožena stranka prvo toženi stranki odpustila dolg, ali da sta sklenili dogovor o poravnavi dolga ali morda sporazum o pobotu. Zgolj knjiženje obveznosti oziroma knjigovodsko zaprtje terjatve ni pravno dejanje, na podlagi katerega bi bil mogoč zaključek o plačilu kupnine. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila kupnina za prodana osnovna sredstva v celoti plačana, zmotna.
S sporno prodajno pogodbo sta tako toženi stranki iz premoženja prvo tožene stranke izvzeli zdrava jedra in jih z namenom odškodovanja upnikov prenesli na drugo toženo stranko, brez namena plačila celotne kupnine. Pogodba katere namen je izigrati upnike, pa je v nasprotju z moralnimi načeli in kot taka nična.
Ne glede na to, da sta toženi stranki morebiti na podlagi asignacij poplačali določene upnike prvo tožene stranke, okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče utemeljujejo v prepričanju, da je sporna prodajna pogodba zaradi namena izigrati upnike prvo tožene stranke nična. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki II.1. izreka spremenilo tako, da se ugotovi, da je pogodba z dne 1. 2. 2012 sklenjena med prvo toženo in drugo toženo stranko nična.
ZAVAROVANJE TERJATEV - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023062
OZ člen 361, 361/1. ZFPPIPP člen 42, 249. ZGD-1 člen 263. ZIZ člen 272, 272/1.
izdaja začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva
Namen določbe 249. člena ZFPPIPP, ki je umeščena v oddelek 5.3. „Pravne posledice začetka stečajnega postopka“ in v pododdelek 5.3.1. „Splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka“ je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka.
- Na podlagi takšne jezikovne in tudi namenske razlage pa je mogoče zaključiti, da določba 249. člena ZFPPIPP velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika in ne le za terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečaja in s tem tudi za terjatve, ki jih stečajni upravitelj uveljavlja za račun stečajnega dolžnika.
odložitev izvršitve kazni zapora – bolnišnično zdravljenje
Čeprav ni podan razlog odložitve kazni zapora iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 (bolnišnično zdravljenje), pa ni izključena odložitev izvršitve kazni zapora, če so za to podane okoliščine iz 1. in (ali) 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, kar pa je mogoče presoditi šele na podlagi mnenja posebne zdravniške komisije, ki je opredeljena v tretjem odstavku 25. člena ZIKS-1.
vzgojni ukrepi - nadzorstvo organa socialnega varstva - oddaja v vzgojni zavod - oddaja v prevzgojni dom - čas trajanja vzgojnega ukrepa
Sicer drži, da je trajanje vzgojnih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ; oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ in oddaje v prevzgojni dom po 80. členu KZ, časovno omejeno na obdobje treh let in da zakon za vsak ukrep določa minimalno trajanje, ni pa pravilno stališče, da se trajanje vzgojnih ukrepov sešteva. Take omejitve namreč zakon ne predpisuje in gotovo je, da kolikor bi se trajanje ukrepov seštevalo in bi skupno trajanje bilo omejeno na obdobje treh let, bi ta omejitev bila v zakonu izrecno navedena.
Tožnica je med bolniškim staležem (v katerem je bila zaradi psihičnih težav in viroze) opravljala pridobitna dela natakarice v avstrijskem lokalu. Za opravljanje tega dela pa ni imela dovoljenja osebne zdravnice. Ker je tožnica v času bolniškega staleža brez odobritve pristojne zdravnice odpotovala iz kraja bivanja in opravljala pridobitno delo kot natakarica, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. točki prvega odstavka 111. člena ZDR. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je podan dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Narava ugotovljene kršitve je namreč takšna, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da bo delavca obdržal v delovnem razmerju do izteka odpovednega roka, ne glede na to, ali je bil delavec do začetka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgleden delavec ali ne. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
poenostavljena prisilna poravnava - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - predložitev posodobljenega seznama terjatev - vrnitev v prejšnje stanje - procesna skrbnost
Takšna (stroga) zakonska določila terjajo od dolžnika aktivno ravnanje in predvsem skrbnost pri poslovanju. V postopkih zaradi insolventnosti to velja še toliko bolj, ker tudi v primeru, da je pri vložitvi vloge prišlo do pomote, tega ni mogoče upoštevati. Vrnitve v prejšnje stanje v teh postopkih namreč ni.
Če ima dolžnik resen interes za določen postopek, mora pravočasno in skrbno preveriti, da so izpolnjene vse zahtevane predpostavke za vodenje določenega postopka, saj to od njega terja procesna skrbnost. Predlagatelj (dolžnik) je dolžan sodišču pravočasno predložiti zahtevane listine, sodišče pa je dolžno le formalno preizkusiti, ali so listine predložene. Vsakršna drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakona.
zahteva za varstvo zakonitosti – upravičena oseba za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti – pooblaščenec zasebnega tožilca – zasebni tožilec – stroški kazenskega postopka
Zasebni tožilec oz. njegovi pooblaščenci niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonodajalec omejil z razlogom, ker gre za izredno pravno sredstvo in je zasebni tožilec v obravnavani zadevi redna pravna sredstva že izrabil. Kolikor pa meni, da bi moralo Vrhovno sodišče RS odločati o pomembnem vprašanju, pa ima možnost podati pobudo pri Vrhovnem državnem tožilstvu, da le-to o tem vprašanju vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.
S tem, ko 421. člen ZKP ne dovoljuje vložitve zahteve za varstvo zakonitosti s strani zasebnega tožilca, zasebnemu tožilcu ni bila kršena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS in tudi 25. člena Ustave RS, ki govori o pravici do pravnega sredstva, ki pa je bila zasebnemu tožilcu omogočena z vložitvijo pritožbe.
kolektivni delovni spor - odpoklic članov sveta delavcev – sodelovanje delavcev pri upravljanju
Pisno zahtevo za začetek postopka za odpoklic člana sveta delavcev lahko vloži najmanj 10 % delavcev z aktivno volilno pravico, zahtevi pa morajo biti priloženi podpisi teh delavcev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zahteva nanaša na odpoklic posameznih članov sveta delavcev. Zahtevi priloženi podpisi domnevnih vlagateljev zahteve pa se nanašajo na odpoklic članov sveta delavcev pri delodajalcu R. (nasploh) in ne na odpoklic navedenih poimensko opredeljenih posameznih članov sveta delavcev. Posamezni delavci pri delodajalcu R., ki imajo aktivno volilno pravico, so s svojim podpisom zahtevali, da se odpokliče člane sveta delavcev R., ki pa na podpisnem obrazcu nad njihovimi podpisi poimensko niso bili navedeni. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila zahteva formalno pomanjkljiva, saj ji niso bili priloženi podpisi za odpoklic članov sveta delavcev. Glede na to je nasprotna udeleženka skladno z ZSDU pravilno s sklepom zavrnila predlog za odpoklic teh članov sveta delavcev.
ZDR-1 člen 128. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo člen 3, 61.
Nadurno delo – nadure – dodatek za nadurno delo
Tožnik je v spornem obdobju delal na delovišču v Avstriji in opravil določeno število nadur. Skladno s 3. členom ZDR-1 se ta zakon uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež ali prebivališče v Republiki Sloveniji, in pri njih zaposlenimi delavci, uporablja pa se tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Za stranki tega individualnega delovnega spora torej velja ZDR-1 in posledično tudi kolektivne pogodbe, veljavne na območju Republike Slovenije, torej tudi Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, po kateri tožniku za opravljene nadure pripada še dodatek v višini 30 % na uro. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo dodatek za nadurno delo za ure, ki so mu bile sicer plačane po urni postavki za navadne ure.
ZPP člen 105a, 105a/3, 120, 120/2. ZST-1 člen 5, 5/2.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - očitno neupravičen razlog - nepoznavanje prava - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - umik tožbe - domneva umika tožbe - delna oprostitev plačila sodne takse - podaljšanje roka za plačilo sodne takse - nastanek taksne obveznosti - zapadlost v plačilo
Pritožnica se sklicuje na svoje navedbe iz vloge z dne 2. 7. 2015, v kateri je sodišče zaprosila, da ji kot prava neuki stranki da nov rok za plačilo takse. Pri tem neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ker ji roka iz plačilnega naloga ni podaljšalo, saj za tako postopanje v Zakonu o sodnih taksah ni imelo podlage.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 200, 200/1, 200/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog
Tožena stranka v letih 2013 in 2014 ni dosegla planirane prodaje, zaradi racionalizacije stroškov pa je delo izterjave, ki ga je opravljal tožnik, prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga. Ker je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev sklepa o začasnem čakanju na delo doma, ker je bila vložena prepozno. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu o čakanju na delo doma navedla pravni pouk, da ga lahko tožnik v roku 8 dni izpodbija, če meni da ni zakonit, s pisno zahtevo za odpravo kršitve na podlagi 200. člena ZDR-1. Tožnik je spoštoval navedeno določbo le delno, ko je vložil pisno zahtevo za odpravo kršitve, s katero je izpodbijal sklep o čakanju na delo. Odgovor tožene stranke je prejel 26. 2. 2014, a nato tožbe na izpodbijanje sklepa o čakanju na delo ni vložil v 30 dneh, kot to določa 200. člen ZDR-1 (temveč šele po dveh mesecih in pol), zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.