12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis.

Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobdolžitev ne uživa.

Pritožbi utemeljeno nakazujeta, da je izpodbijana sodba odgovornost obdolženega A. A. (položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja je nastopil dne 12.9.2022) razširila tudi na dejanja pred njegovim nastopom na položaj vršilca dolžnosti generalnega direktorja, torej na dejanja, ki so predmet očitka, ki je naslovljen na obdolženega C. C.

Ker je postopek o prekršku zoper obdolženega A. A. ustavilo, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izrek o pridružitveni odgovornosti pravne osebe, iz katerega je izpustilo dejanja, ki se nanašajo na tega obdolženca in je v izreku ohranilo pridružitveno odgovornost samo za dejanja, ki odpadejo na obdolženega C. C., ki se zoper sodbo ni pritožil in je zanj sodba že formalno pravnomočna.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče navedlo napačen pravni pouk, da zoper sklep sodišča o zavrženju zahtevka za povrnitev stroškov postopka in odmero nagrade ni pritožbe, s čimer je kršilo prvi odstavek 46. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave RS ter načelo stopnjevitosti sodnega odločanja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bila storilki neutemeljeno odvzeta pravica do pritožbe na višje sodišče.

Razlaga začetka teka roka za vložitev zahtevka za odmero stroškov postopka od dneva pravnomočnosti sodbe nasprotuje jezikovno jasni določbi določbi tretjega odstavka 145. člena ZP-1.

Ker ZP-1 ne zapoveduje, da bi se upravičenec do zahtevka za povračilo stroškov prekrškovnega postopka moral sam z vpogledom v spis prepričati o nastopu pravnomočnosti sodbe in prav tako ne določa pravila, po katerem bi sodišče ali prekrškovni organ moral upravičenca obveščati o nastopu pravnomočnosti oziroma mu ponovno vročiti sodbo s klavzulo pravnomočnosti, je upravičenec postavljen v pravno negotov položaj in je le od njegovih poizvedovalnih aktivnosti odvisno, ali bo zahtevek uspel podati pravočasno ali ne.

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu.

Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo.

Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo dveh spornih aneksov predstavlja bistveno spremembo te pogodbe, v nadaljevanju presojalo še, ali je sklenitev spornih aneksov dopustna predvsem iz razlogov po 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3.

Navedba, da je odgovorna oseba pravne osebe s sklenitvijo aneksov kvečjemu odvračala potencialno škodo, ki bi utegnila nastati v primeru, če bi se izvajalec v kasnejšem sodnem postopku (pravdi) skliceval, da v pogodbeno dogovorjenem roku storitve ni mogel izvesti zaradi okoliščin, na katere ni mogel računati in nanje vplivati, ne predstavljajo zakonitega razloga za spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila (to je za podaljšanje roka za izvedbo predmeta javnega naročila) brez novega postopka javnega naročanja, kar posledično pomeni, da se s sklicevanjem na ta razlog odgovorna oseba pravne osebe tudi ne more razbremeniti odgovornosti za storitev obravnavanih prekrškov.

Ker izrek opomina namesto globe predstavlja izjemo splošnega pravila, da se za prekršek izreče zanj predpisana sankcija, je treba zato določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1 razlagati restriktivno.

Rok za vložitev pritožbe, ki znaša 8 dni od vročitve sodbe, je predpisan v prvem odstavku 151. člena ZP-1. Gre za zakonsko določen rok, ki je nepodaljšljiv in je enak za vse obdolžence, zoper katere teče redni postopek o prekršku, tudi postopek zaradi prekrškov po ZJN-3.