Upnik je bil poplačan za znesek kupnine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve.
Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.
Že materialnopravni pomen določila prvega odstavka 198. člena Družinskega zakonika predvideva uskladitev v izvršilnem naslovu določene preživnine šele po nastanku izvršilnega naslova. To izhaja iz dikcije, da se "z izvršilnim naslovom določena" preživnina uskladi enkrat letno z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in sicer se uskladitev opravi v mesecu januarju. Navedeno določilo predvideva usklajevanje preživnine za naprej, ne pa tudi za nazaj, sicer bi "uskladitve" družinsko sodišče moralo upoštevati že pri izdaji izvršilnega naslova.
Zakonski kriterij za dolžnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov upniku je njihova potrebnost za izvršbo, v konkretnem primeru pa je ta pogoj izpolnjen. Dolžnik namreč v pritožbi sam navaja, da je glavnico poravnal na podlagi sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izvršilni predlog potreben, da je dolžnika prisilil k izpolnitvi zapadlega dolga. Kljub opominu, ki ga sicer upnik dolžniku pred vložitvijo izvršilnega predloga niti ni bil dolžan pošiljati, saj je bil rok za izpolnitev določen in opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, namreč dolžnik prej dolga ni prostovoljno poravnal. S tem, ko je sodišče prve stopnje upniku priznalo stroške, tako ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso in načelom sorazmernosti, kot očita dolžnik.
Določitev konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, je v domeni izvršilnega postopka, zahtevati pa ga mora že upnik v predlogu za izvršbo. Izrek izvršilnega naslova je tako podvržen razlagi glede na veljavno materialno pravo, ki v izvršilnem postopku ni prepovedana. Če je dolžnik tisti, ki mu kogentno davčno pravo nalaga ob izpolnitvi obveznosti obračun in plačilo davkov za upnika kot davčnega zavezanca, je prisilna izpolnitev obveznosti zakonita le na način, ki v izvršilnem naslovu opredeljeni denarni znesek odškodnine obravnava kot bruto znesek. S tem izvršilno sodišče ne posega v izvršilni naslov.
Določbo 84.a člena ZIZ je v zakon uvrstila šele novela ZIZ-J ter to določilo velja šele od 30. 7. 2014. Dolžnik pa je vsa v pritožbi še uveljavljana delna plačila opravil že pred uveljavitvijo zakona, ko torej ta boniteta za dolžnika še ni veljala. Neutemeljene so zato vse dolžnikove ugovorne in pritožbene navedbe, s katerimi ta uveljavlja, da je šlo za veljavne delne izpolnitve upniku, saj jih upnik kot nesporno sploh ni prejel.
Dejstvo, da se izrek sodne odločbe glasi le na izplačilo plače, še ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plače v celoti plačan neposredno upniku - delavcu. Po prvem odstavku 280. člena OZ je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila plače, ki je po zakonu obdavčena, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče davke in prispevke v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.
V izrekih sodb delovnih sodišč po sedanji sodni praksi ni določena obveznost plačila davkov in prispevkov, saj bi bila taka odločitev v delovnem sporu preuranjena. Obveznost plačila davkov in prispevkov namreč nastane šele, ko dolžnik - delodajalec v korist upnika dejansko opravi plačilo. Zneski, navedeni v izvršilnih naslovih, so tako bruto zneski, s čimer je o terjatvi odločeno le po temelju. Konkretizacija višine terjatve, to je neto zneska, ki ga bo upnik dejansko prejel na svoj račun, pa je stvar izvršilnega postopka, ob upoštevanju vsakokratnih veljavnih davčnih predpisov. Prav zato, ker se v izvršbi le dokončno konkretizira višina terjatve, o kateri je bilo (po temelju) odločeno v izvršilnem naslovu, ne gre za kršitev načela formalne legalitete oziroma nedopusten poseg v izvršilni naslov. Razlaga izreka izvršilnega naslova v izvršilnem postopku ni nedopustna, s tem v izvršilno sodišče še ne preseže svojih pooblastil.
Glede na pojasnjeno sta tako po presoji višjega sodišča za odločitev o pritožbi ključna dva poudarka. Prvi je, da v izvršilnem naslovu določeni bruto znesek prejemka še ne pomeni, da je pravilna izpolnitev dolžnikovo nakazilo celotnega bruto zneska neposredno na upnikov račun. Drugo, kar je bistveno, pa je, da je določitev končnega, konkretnega neto zneska, do katerega je upravičen upnik neposredno, v domeni izvršilnega postopka, kar ni v neskladju s formalno legaliteto.
Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, saj je, kot je predlagal upnik, dovolilo izvršbo za celoten prisojeni bruto znesek plače po izvršilnem naslovu, čeprav bi bilo v nasprotju s kogentnimi davčnopravnimi predpisi, če bi upnik celoten bruto znesek plače prejel na svoj račun. Povedano še drugače, dolžnik je davke in prispevke od bruto prisojene plače dolžan odvesti ter plačati na druge ustrezne račune in ne upniku, upoštevaje izpodbijani sklep o izvršbi pa bi moral dolžnikov dolžnik iz dolžnikovega denarnega dobroimetja upniku prenakazati celoten bruto znesek. Upnik bi torej na ta način sam neposredno prejel več, kot bi glede na kogentno davčnopravno zakonodajo smel.
Denarna terjatev, zavarovana s to začasno odredbo, je s strani dolžnic v celoti poplačana in zato začasna odredba, izdana zaradi zavarovanja poplačila te terjatve, ni več potrebna.
Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti (bralcev) po senzacionalizmu. Za spletne vplivneže še ni bil sprejet kak etični kodeks, niti ni v dovoljšni meri sankcionirano širjenje lažnih informacij. Podobnost z mediji je v številu oseb, ki jih dosežejo podane informacije takšne osebe in katerim so informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora tudi svoboda izražanja takšnih oseb, še zlasti, kadar posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim kriterijem resničnosti objav. Dolžnik seveda tudi ni niti kaka oseba s pooblastili za preiskovanje in razkrivanje kaznivih dejanj, pa tudi ne za njihovo obravnavo in sankcioniranje, zlasti ne z javnim linčem in pogromom.
S plačilom sodne takse po izteku roka ali delnim plačilom takse ni zadoščeno zavezančevi obveznosti, da takso plača v za to predvidenem roku. Ker ZPP nima določb o delnem plačilu takse, je taksno obveznost treba obravnavati kot nedeljivo obveznost. To pa pomeni, da taksa ni plačana, če ni plačana v celoti. Vsaka od navedenih okoliščin zato terja ugotovitev, da predpostavka za meritorno obravnavanje ugovora - plačilo sodne takse za postopek z ugovorom - ni podana. V takem primeru pa je zakonska pravna posledica domneva umika ugovora.
Iz ustavnih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotavljati brezplačno sodno varstvo oziroma brezplačno vlaganje pravnih sredstev. Oboje je lahko pogojeno s plačilom sodnih taks. Če pa je plačilo takse procesna predpostavka za vsebinsko odločanje, jo mora stranka, glede na zgoraj pojasnjeno, plačati pravočasno in v celoti. V kolikor tega ne stori, se vloga šteje za umaknjeno, pri čemer ne gre za nesorazmerno posledico, kot skuša prikazati pritožba.
Brez predloga upnika sodišče samo ne more pozvati na plačilo kupnine drugega oziroma naslednje najboljše kupce.
Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da dejstvo, da je bila s sodbo Višjega deželnega sodišča v Dresdnu 10 U 1028/25 z dne 25. 9. 2025 zamudni sodbi 8 O 1449/24 odvzeta pravnomočnost, ne preprečuje izvršbe. Omenjena zamudna sodba je bila namreč v skladu z nemškim procesnim pravom razglašena za začasno izvršljivo, kar po nemškem pravu zadošča za izvršbo pred pravnomočnostjo zamudne sodbe. Po določbi 39. člena Uredbe Bruselj I bis je odločba, ki je izvršljiva v eni državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah. Sodišče prve stopnje je opozorilo, da je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov dokler ta ni razveljavljen, spremenjen ali odpravljen (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
46. člen Uredbe Bruselj I bis določa, da se na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45, ki med drugim določa kot primer za zavrnitev priznanja sodne odločbe tudi, če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost (odstavek 1b).
O predlogu za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe se ne odloča v ugovornem postopku zoper sklep o izvršbi (izdan na podlagi take tuje sodne odločbe), ampak je v prvem odstavku 42.b člena ZIZ urejen poseben postopek: "Za izvedbo postopka izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU, pri kateri ni treba izvesti postopka priznanja in izvršitve, dolžnik oziroma zainteresirana stranka pa ima v Republiki Sloveniji pravico vložiti predlog za zavrnitev priznanja, predlog za odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja ali predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine, je pristojno okrožno sodišče." Gre torej za poseben postopek, ki se vodi pred okrožnim sodiščem. Dolžnik je tak postopek sprožil in se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod I R 496/2025. Vse to pa ne glede na upnikove pritožbene razloge pomeni, da je v trenutku odločanja o ugovoru sporna zamudna sodba še vedno izvršljiva. Na tako odločitev ne vplivajo pritožbene trditve, da je OLG Dresden ugotovilo, da vročitev zamudne sodbe dolžniku ni bila veljavna in je dolžnikov ugovor zoper zamudno sodbo pravočasen. Kot rečeno, bo to predmet presoje v postopku I R 496/2025, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tudi trditev, da nemška 707 in 719 člen ZPO dolžniku, ki je vložil pravočasen ugovor (Einspruch) omogočata, da zahteva ustavitev začasne izvršljivosti, zlasti ko so ugotovljene hude procesne napake, kot je neveljavna vročitev. Tudi če taka okoliščina predstavlja materialni dokaz za aktivacijo izključitvenega razloga po členu 45(1)(b) Uredbe Bruselj I bis in če odločba ne more biti priznana v Republiki Sloveniji, to ne pomeni, da izvršilno sodišče takšne okoliščine ugotavlja v ugovornem postopku, ampak gre ponovno za vprašanja, o katerih se odloča v postopku po prvem odstavku 42.b člena ZIZ, za katerega je pristojno okrožno sodišče.
V obravnavani zadevi zoper dolžnika upnica izterjuje terjatev iz naslova regresnega zahtevka, potem, ko je izplačala škodo oškodovancu, saj je dolžnik zaradi alkoholiziranosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je sopotnica umrla. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je šlo pri povzročitvi prometne nesreče za namen oz. hudo malomarnost, zato odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode.
Da upnik zadosti zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, ki so mu nastali z delom izvršitelja, jih mora priglasiti takoj po dokončnosti obračuna plačila za delo in stroškov izvršitelja. Obračun izvršitelja postane dokončen, če upnik v roku 8 dni od prejema obračuna ne zahteva, da o njem odloči sodišče (38.c člen ZIZ). V obravnavani zadevi je izvršitelj A. A. izdal Poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja dne 23. 1. 2026. Upnik je bil šele z vročitvijo obračuna, ki mu je bil po lastnih navedbah vročen 23. 1. 2026, seznanjen z nastalimi stroški izvršitelja in njihovo višino, te stroške pa je pri sodišču prve stopnje priglasil še isti dan, kar pomeni, da so bili navedeni stroški priglašeni pravočasno, pred iztekom subjektivnega roka. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral upnik stroške priglasiti najpozneje v 30 dneh od rubeža, opravljenega 19. 9. 2025, ker se po tem dejanju ni opravilo več nobeno izvršilno dejanje, dolžnik pa je svojo obveznost izpolnil prostovoljno. Kot izhaja iz vloge dolžnika z dne 12. 1. 2026, je namreč dolžnik plačila na račun upnikove terjatve opravil 8. 1. 2026 in 9. 1. 2026, upnik pa je v obsegu teh plačil z vlogo, vloženo 25. 2. 2026 delno umaknil predlog za izvršbo, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom I 1647/2025 z dne 4. 3. 2026. V času, ko je upnik zahteval povrnitev stroškov, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom (tj. 23. 1. 2026), izvršilni postopek torej še ni bil ustavljen ali končan, dne 19. 9. 2025 opravljeni rubež, ki je šele prvo izvršilno dejanje v okviru izvršbe na premičnine, pa tudi ne predstavlja zadnjega izvršilnega dejanja v smislu osmega odstavka 38. člena ZIZ, s katerim bi bil izvršilni postopek končan in od katerega bi tekel objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zato 23. 1. 2026 vloženi zahtevek upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov utemeljeno štelo kot pravočasen in o njem vsebinsko odločilo.
ZIZ hipotekarnemu upniku sicer daje določena upravičenja v izvršilnem postopku in v določenih fazah izvršilnega postopka predvideva njegovo sodelovanje v postopku ter vročanje pisanj, ki se nanašajo na postopek cenitve in nato prodaje nepremičnine, ki je predmet izvršbe in na kateri ima hipotekarni upnik vknjiženo hipoteko v svojo korist (prim. določbe 179., 180., 181., 189., 190., 192., 207., 208. člen ZIZ). Vendar pa to ne pomeni, da lahko hipotekarni upnik sodeluje v vseh fazah izvršilnega postopka in da ima pravico vlagati pravna sredstva zoper vse v tem postopku izdane sklepe. To pravico ima namreč le glede sklepov, s katerimi se (lahko) poseže v njegov položaj hipotekarnega upnika kot upravičenca do poplačila s hipoteko zavarovane terjatve iz nepremičnine, ki je predmet prodaje v izvršbi (torej zlasti sklepov, ki se nanašajo na cenitev in prodajo nepremičnine ter razdelitev dobljene kupnine). Hipotekarni upnik pa nima pravice do vlaganja pravnih sredstev zoper sklepe, ki se nanašajo izključno na razmerje med upnikom in dolžnikom in na vprašanje dovoljenosti izvršbe za izterjavo upnikove terjatve zoper dolžnika. Prav v tej zvezi pa je bila sprejeta odločitev sklepu z dne 1. 12. 2023, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dolžnice za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi in predlog dolžnice za obnovo postopka. Pravice do pritožbe zoper sklep z dne 1. 12. 2023 pa pritožniku ne daje niti njegov položaj imetnika neodplačne osebne služnosti užitka na navedeni nepremičnini niti položaj imetnika predkupne pravice, prav tako pa tudi ne dejstvo, da v nepremičnini dejansko živi. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je pritožbo A. A. . kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe.
Prav tako se zastaranje pretrga tudi, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko dolžnik stori tudi posredno, na primer tako, da kaj plača na račun. Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.
Glede na procesno gradivo, ki ga je (sicer upoštevaje 40. člen ZIZ v zadostni meri) v predlogu za izvršbo ponudil upnik, in dejstvo, da je dolžnik v ugovoru uveljavljal zastaranje zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi, upnik pa na ugovor dolžnika ni odgovoril, je namreč ugovor zastaranja treba šteti kot obrazložen in tudi utemeljen. Jasno je namreč, da je od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predmetnega predloga za izvršbo že poteklo več kot deset let, kar glede na 356. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 336. člena OZ pomeni, da je zastaranje že nastopilo.
Namen denarne kazni, ki jo predvideva tretji odstavek 226. člena ZIZ, zato ni kaznovanje dolžnika oz. sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti, kot to zmotno meni upnica, temveč vplivanje na voljo dolžnika, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja (tj. posredovanje podatkov ZPIZ-u za vpis v matično evidenco upnice in prijave upnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u od 18. 5. 2024 dalje), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v tretjem odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Z ustavitvijo izvršbe glede nedenarne terjatve, ki jo lahko opravi le dolžnik, je prenehala pravna podlaga za vodenje izvršbe po uradni dolžnosti, s tem pa je odpadel tudi namen denarne kazni kot sredstva prisile za izpolnitev.
Dolžnik je v ugovoru izrecno potrdil poslovno sodelovanje z upnikom, iz ugovora pa tudi ne izhaja, da dolžniku obveznosti, ki so predmet izvršbe, morebiti ne bi bile znane. Sam je namreč navedel, da so te neusklajene in med strankama sporne in da je prerekal izdane račune upnika ter se poskušal dogovoriti za njihovo zmanjšanje na utemeljen znesek. V obravnavani zadevi tako ni podan položaj, ko dolžniku glede v ugovoru zatrjevanih dejstev ne bi bilo treba predlagati dokazov, kot to v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse velja, če dolžnik zatrjuje obstoj negativnih dejstev (npr. neobstoj poslovnega razmerja z upnikom) ali če uveljavlja ugovor nevednosti. Da bi bilo predmetni ugovor mogoče šteti kot obrazložen, bi dolžnik zato za svoje navedbe moral predlagati tudi dokaze (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-192/23 z dne 1. 2. 2024). Ker, kot v pritožbi pravilno opozarja upnik, dolžnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 61. člena ZIZ, ko je dolžnikov ugovor ocenilo kot obrazložen, in posledično sprejelo zmotno odločitev, ko je ugovoru na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ ugodilo. Neobrazložen ugovor mora namreč sodišče na podlagi petega odstavka 62. člena ZIZ kot neutemeljen zavrniti.
Napačno je sodišče prve stopnje ocenilo, da je 100% povečanje predvideno za primer deložacije, ko gre za odstranjevanje stvari in oseb, temveč drugi odstavek tar. št. 8 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom govori o odstranjevanju stvari poleg oseb. Če se kakršnekoli stvari iz stanovanja sploh niso prisilno odstranjevale, izvršiteljica ne more biti upravičena do stroškov za deložacijo. Prav tako ne bi bila potrebna menjava ključavnice, če bi dolžnik, kot ta trdi, upniku oz. izvršiteljici res izročil ključe. Nazadnje pa v primeru, če je dolžnik izvršiteljico res obvestil o tem, da je nepremičnino izpraznil sam, ne bi bil potreben prihod podizvajalca s kombiniranim vozilom in delavci. Gre torej za pravno pomembne pritožbene novote, predlagan pa je tudi ustrezen dokaz z zaslišanjem.
Kot je nakazalo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve, bo presoja sorazmernosti in potrebnosti oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi in na vse nepremičnine omogočena na predlog dolžnikov (tudi) v nadaljevanju postopka, zlasti v primeru poplačila z denarnimi sredstvi in prejemki dolžnikov ali poplačilom izven postopka. Prav tako je k tej presoji ves čas zavezano sodišče (3. člen ZIZ), ki bo v nadaljevanju opravilo izvršbo (le) v obsegu, ki je potreben za poplačilo, in sicer z milejšim izvršilnim sredstvom, če bo le-to omogočalo poplačilo terjatve.