pritožba vložena po pooblaščencu - zavrnitev pritožbe - učinek pravnomočnosti sklepa - vročanje udeležencem postopka - neizkazana vročitev izpodbijanega sklepa - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - hujše ogrožanje lastnega zdravja - duševna bolezen
Ugotovljeno je bilo, da udeleženka nima uvida do svojega bolezenskega stanja ter da hudo ogroža svoje zdravje prav zaradi neupoštevanja predpisanega načina jemanja zdravil, s čimer se dodatno slabša njen že ugotovljen funkcionalni upad.
ZPP člen 157, 158, 158/1, 179, 189, 189/1, 258, 258/2. ZDR-1 člen 130, 130/1, 160, 160/3, 161, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
sorazmerni del regresa za letni dopust - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - stroški prehrane med delom - umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00076653
ZPP člen 155, 155/1, 155/4, 163, 163/4. ZNP-1 člen 40, 42, 101. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 6/4.
povrnitev pravdnih stroškov - poseben sklep o višini stroškov - smiselna uporaba določb ZPP - porazdelitev stroškov - potrebni stroški postopka - uporaba odvetniške tarife - zastopanje na naroku - urnina - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko
Skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranke za vsake začete pol ure 20 točk. Čeprav ima pooblaščenka nasprotnega udeleženca sedež pisarne v Ljubljani, pa ji ni mogoče odrekati dejstva, da je bil pristop na narok povezan z določeno izgubo časa, zato ima pravico do nagrade za odsotnost iz pisarne v priznani višini.
Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno za zunajzakonsko skupnost, da torej le-ta ni razpadla.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00082605
DZ člen 74, 110. ZPP člen 185. Statut Inženirske zbornice Slovenije (2004) člen 18.
skupno premoženje zakoncev - ugotavljanje deležev na skupnem premoženju - vrednotenje deležev vsakega zakonca - posebno premoženje zakonca - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine z gradnjo - domneva o enakih deležih zakoncev - večji prispevek enega zakonca - popolnost izvedenskega mnenja - metode ocene vrednosti nepremičnine - naknadna objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - verzijski zahtevek - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - skupno obravnavanje tožbenih zahtevkov - razmerja med razvezanima zakoncema - vrnitev darila zaradi razveze zakonske zveze - vračanje daril po razvezi zakonske zveze - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - darilni namen - plačilo stroškov zobozdravstvenih storitev - medsebojna pomoč zakoncev - običajna darila - vrnitev daril, nesorazmernih premoženjskemu stanju darovalca - izselitev iz nepremičnine - zamenjava ključavnice - onemogočitev dostopa do nepremičnine - plačilo uporabnine - zahtevek za plačilo uporabnine - prilagoditev tožbenega zahtevka - sprememba tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka - dopustitev spremembe tožbe
Toženčev vložek pri nastanku skupnega premoženja je bil ključnega pomena, saj brez njega stranki nepremičnine ne bi mogli kupiti.
Tožnica je verzijski zahtevek na plačilo obrokov za osebno vozilo postavila kot naknadno objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov, za primer, da bi sodišče ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav gre za zahtevek, ki spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, je odločitev o njem odvisna od presoje sodišča o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Zato je odločitev sodišča, da ga obravnava hkrati z ostalimi zahtevki, pravilna. Kršitev stvarne pristojnosti, kadar okrožno sodišče obravnava spor iz pristojnosti okrajnega sodišča, tudi sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Po ustaljeni sodni praksi je darilna pogodba preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". Kavza darila ni izvirala iz čustvene naivne vere v dosmrtno skupno življenje, temveč je bila obarvana tudi z drugimi, bolj pragmatičnimi darilnimi nameni. Ne bi bilo pravično, da bi bil zakonec v negotovem položaju glede morebitnega bodočega vračila prejetih sredstev za zdravstvene storitve, ki sodijo v okvir pričakovane medsebojne pomoči zakoncev in niso vrednostno bistveno presegala premoženjskih razmer darovalke.
Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala dejstev, ki bi v kakršnemkoli oziru nakazovala na preslepitveni namen tožeče stranke niti njenega neskrbnega ravnanja, (pri čemer ni pojasnila, na kakšen način bi morebitno neskrbno ravnanje tožeče stranke lahko vplivalo na obveznost tožene stranke iz poroštvene pogodbe ali njeno veljavnost).
ZD člen 78, 138, 138/1, 163, 210, 210/1, 210/2, 210/2-1. ZPP člen 315, 332.
lastnoročna oporoka - vsebina oporoke - določitev dediča - veljavnost oporoke - priznanje veljavnosti oporoke - preklic priznanja pravne veljavnosti oporoke - sporna vsebina oporoke - prava volja zapustnika - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - vmesni sklep v zapuščinskem postopku
O spornih pravnih vprašanjih v zapuščinskem postopku ni mogoče odločiti z vmesnim sklepom, saj odločitve o pravnih vprašanjih spadajo v sklep o dedovanju. Sodna praksa (ki pa niti v teh primerih ni enotna) sicer izjemoma dopušča izdajo vmesnega sklepa v zapuščinskih postopkih (glede na naravo sklepa v teh primerih bi prej šlo za delni sklep) le v posebnih primerih, ko gre za dedovanje zaščitene kmetije (ko je sodišče s takšnim sklepom določilo prevzemnika zaščitene kmetije in premoženje, ki ga je dedoval), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.
Med dediči zapustnika ne gre za spor o pravnem vprašanju. Iz listin v spisu oziroma iz trditev dedičev izhaja, da je med njimi sporna vsebina zapustnikove oporoke in sicer, da zapustnikova volja o določitvi dediča ni jasna. Če gre za vprašanje prave zapustnikove volje je to vprašanje dejanske narave. Spornega zapisa v oporoki sodišče zato ne sme razlagati samo, saj je potrebna napotitev na pravdo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/3, 49/4.
stroški za delo sodnega izvedenca - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje - materialni stroški izvedenca - obračun in plačilo stroškov - cenik - ponudba - naprava - meritve hrupa - tresljaji in vibracije - izvid in mnenje izvedenca o strokovnih vprašanjih - ugotovitve izvedenca
Sodišče bi lahko odmero nagrade za delo sodnega izvedenca zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in izvedenec na zastavljena vprašanja ne bi odgovoril, torej če bi šlo za očitno neskrbno in nestrokovno delo.
ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3, 8. OZ člen 190, 190/1, 191.
vračilo preveč izplačanega dela plače - COVID-19 - dodatek k plači - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - zmota pri plačilu nedolga - pravica zahtevati nazaj - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi navaja, da tožnici ni bilo sporno, kako se pravilno obračuna Covid dodatek. Tožnica ni trdila, da je prišlo do preplačila, ker ni poznala predpisov. Zatrjevala je, in to glede na ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dokazala, da je toženki izplačala previsok Covid dodatek zaradi napačne izbire formule, torej toženki ni želela plačati višji dodatek, kot ji je pripadal. Toženka ne oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da je bil Covid dodatek obračunan v napačnem znesku nehote, zaradi napake. Pri vračanju v primeru neupravičene obogatitve po 190. členu OZ ni odločilno, ali je bil plačnik dovolj skrben, zato toženka neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica januarja 2021 ob ugotovljenih nepravilnostih pri obračunu plače izvesti kontrolo obračuna celotne plače. Tožnica je šele v postopku notranje revizije odkrila, da je toženki napačno obračunavala Covid dodatek, kar pomeni, da ji ni ne zavestno ne hote obračunala in izplačala previsok Covid dodatek.
Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ker je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu decembrske plače, bi lahko nadaljnja plačila izvedla le s pridržkom zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Plačnik si mora pridržati pravico zahtevati plačilo nazaj le, kadar vedoma plača nekaj, kar ni dolžan, ne pa tudi v primeru, če plačuje nekaj v zmoti. V takem primeru si niti ne more pridržati pravice terjati plačilo nazaj, saj se ne zaveda, da plačuje neobstoječ dolg. Stališče sodišča prve stopnje, da bi si tožnica morala pridržati pravico terjati plačilo nazaj, bi bilo lahko pravilno le, če bi se ugotovilo, da je tožnica marca 2021, ko je naredila obračun nadomestila plače za februar 2021, vedela, da je toženki obračunala previsoko nadomestilo in ji takšno nadomestilo tudi zavestno izplačala. Tega sodišče prve stopnje, zaradi zgrešenega materialno pravnega stališča, da ugotovitev napake pri obračunu decembrske plače pomeni, da bi si tožnica morala pridržati tudi vračilo plače za februar 2021, ni ugotavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnica januarja 2021 izvedela, da je storila napako pri obračunu decembrske plače, ne pomeni, da je marca 2021, ko je obračunala in plačala nadomestilo plače za februar 2021, vedela, da je obračun napačen in je kljub temu toženki plačala previsoko nadomestilo februarske plače.
pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Za odločitev ni bistveno, ali tožnik oziroma njegova zakonita zastopnica subjektivno sprejema ali zavrača zdravljenje v Sloveniji. Odločilno je zgolj, ali je zdravljenje, ki ga potrebuje tožnik, v Sloveniji zagotovljeno. V pritožbi tožnik skuša odločitev za odhod v tujino utemeljiti z dejstvom, da mu je bilo zdravljenje zagotovljeno zgolj na abstraktni ravni z navajanjem nestrokovnih razlogov, ki ne morejo izpodbiti argumentiranih dokaznih zaključkov sodišča.
Treba je upoštevati razloge, ki so tožnika vodili v zdravljenje v tujini, in ne morebitnih okoliščin, ki so se spremenile potem, ko je že bila izdana prvostopenjska odločba toženca oziroma, ko je bil poseg v tujini že izveden.
Razlog za zdravljenje v tujini je v pravni sferi zakonite zastopnice tožnika, ne pa v objektivni izčrpanosti zdravljenja v Sloveniji. Odločitev staršev tožnika ni temeljila na objektivnih parametrih, temveč primarno na slutnjah matere, ki pa niso objektivna kategorija. Mati tožnika je pojasnila, da je bilo v Sloveniji pravzaprav vse narobe in bi večino posegov tukaj zavrnila, tudi če bi bili na voljo. Celotno sosledje dogodkov potrdi izkazuje nezaupanje do slovenskega zdravstva, kar vse je predhodilo odločitvi, da tožnika obravnavajo v Izraelu.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/2, 180, 180/3, 212, 214, 214/1, 214/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditveno in dokazno breme - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073987
KPJS člen 46. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZNDM-2 člen 4.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - usposabljanje - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji le v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju niso vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da zahteva po operativni učinkovitosti oboroženih sil zahteva soočenje s položaji, ki omogočajo najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih dejansko potekajo bojne vojaške operacije. Logistično in podporno osebje (tj. tudi tožnik) je ravno tako pomembno za realizacijo te naloge, s tem pa za dosego cilja oziroma namena usposabljanja. Tega cilja ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med operativnim urjenjem spoštovati pravila Direktive 2003/88/ES o organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede vaj in usposabljanj tožnika zato pravilno štelo, da je podana izjeme iz sodbe SEU C-742/19, ker je šlo za operativno urjenje.
poslovna skrivnost - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - pravica do posebne pritožbe - sklep procesnega vodstva med pripravami na glavno obravnavo - dovoljenost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva
Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.
Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence. Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka. V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo.
Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke (odpovedjo pravici do pritožbe proti sodbi na podlagi pripoznave) in intervenientkinimi dejanji (pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje) ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost." Pritožnici zato ni odvzeta nobena pravica do pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja na temelju sklenjene cesije ter tako ne gre za kršitev Ustave ter določb EKČP, na katere se pritožnica neutemeljeno sklicuje.
ZGD-1 člen 236, 236/2, 237, 237/1, 237/2, 237/7, 238, 238/4.
statut delniške družbe (d. d.) - ničnost - prenos delnic - soglasje družbe za prenos delnic - utemeljeni razlogi za odklonitev dovoljenja za prodajo delnic - konkretizacija razloga - informativni dokaz - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo obstoječo sodno prakso, iz katere izhaja, da obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za pridobitev delnic. Prva je zakonska, to je zgoraj citirani 237. člen ZGD-1, druga je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe, kjer morajo biti ti razlogi že natančneje določeni, torej bolj natančno kot v samem zakonu. Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, pač pa mora biti statut konkretnejši od zakona. Tretji nivo pa je sam sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. Organ mora obrazložiti, zakaj so pri točno določenem pridobitelju podani razlogi, ki preprečujejo prenos in kakšni so ti razlogi. Ne zadostuje samo prepis določb statuta.
ZPP člen 206, 285, 363, 363/3. ZFPPIPP člen 270, 270/2.
prekinitev in mirovanje postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - materialno procesno vodstvo - prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava - predhodno vprašanje
Upoštevajoč povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno sklenilo, da je odgovor na vprašanje, ali predmetna kupoprodajna pogodba predstavlja (ne)odplačen pravni posel, odvisen od (ne)obstoja terjatve prvega toženca do gospodarske družbe A. d.o.o. - stečaju, kar je sicer predmet ugotavljanja v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 406/2022 (priloga spisa A16).
stroški kazenskega postopka - krivdno povzročeni stroški - stroški za vročanje pisanj - pooblaščeni vročevalec - detektiv - povrnitev krivdno povzročenih stroškov - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - pristojnost za odločanje o pritožbi - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Po določbi drugega odstavka 94. člena ZKP izda sodišče o krivdnih stroških poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari.
Z izdajo posebnega sklepa o naložitvi stroškov obdolžencu (ali zasebnemu tožilcu) ni podan pritožbeni razlog "zmotne uporabe materialnega prava", ki ga v pritožbi uveljavlja zagovornik, temveč kvečjemu pritožbeni razlog (relativne) bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če je nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 94. člena ZKP vplivala ali je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 403. člena ZKP). Pritožbeno sodišče relativnih bistvenih kršitev procesnih določb ne preizkuša po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), zato mora biti podano ali vsaj verjetno izkazano vzročno zvezo med kršitvijo procesnih določb ter zakonitostjo in pravilnostjo sklepa z določeno, vsebinsko argumentirano utemeljitvijo izrecno uveljavljati ter dokazati pritožnik.
sklep o poplačilu - terjatev zavarovana z zastavno pravico - prehod hipoteke
Za zadostitev kriteriju terjatve, ki je zavarovana z zastavno pravico, povsem zadostuje, da je novi hipotekarni upnik izkazal cesije terjatev po sklepih o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, bistveno je le, da/ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico. Če je temu tako, pa izhaja iz zemljiške knjige, iz katere je upnik priložil izpiske, iz katerih vsakokrat izhaja, da je terjatev, v zavarovanje katere je ustanovljena hipoteka na nepremičnini, podrobneje opisana ravno v izreku sklepov o zavarovanju. V le-teh vsakokrat niso zajeti le stroški sodne takse za vpis v zemljiško knjigo, ki jih sodišče prve stopnje zato pravilno ni poplačevalo, zajeti pa so vsi ostali priglašeni zneski, zakonske zamudne obresti pri tem seveda opisno tako, da jih je moč obračunati na dan razdelilnega naroka, kar je novi upnik vsakokrat tudi storil.
Hipoteka kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, ne da bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo.