dodatna dela - pisna zahteva - dogovor o obliki pogodbe - oblika kot pogoj za veljavnost - delno plačilo - konkludentna pripoznava dolga - pogodbena kazen za zamudo - končni obračun
Stranki se v pogodbi nista izrecno dogovorili, da je pogoj za veljavnost njunega dogovora posebna oblika (drugi odstavek 55. člena OZ), zato je pritrditi pritožbenemu stališču, da je bila v konkretnem primeru oblika dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja pogodbene volje strank in ne kot pogoj za veljavnost. Vendar pa obličnost, dogovorjena zaradi lažjega dokazovanja, nedvoumno pomeni, da je položaj stranke, ki se na obličnost ne more sklicevati, težji, kot bi bil, če bi razpolagala s pisnim dokazom. Stranka mora v takem primeru že na trditveni ravni zadostiti podatkovnim standardom, ki jih sicer zagotavlja listina (pisno naročilo/aneks k pogodbi/ pisna potrditev naročila), iz katere bi bile razvidne vse bistvene sestavine naročila.
Vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o podanosti pogojev za ustavitev izvršilnega postopka po tretjem odstavku 43. člena ZIZ.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/2, 180, 180/3, 212, 214, 214/1, 214/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditveno in dokazno breme - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - vpliv na obseg stečajne mase
Dolžnik je po bolezni stričeve žene moral v celoti prevzeti skrb za kmetijo, kjer je družina s tremi mladoletnimi otroci tudi živela. Premajhno prizadevanje dolžnika za iskanje zaposlitve v kritičnem obdobju štirih mesecev v primerjavi s tri letno preizkusno dobo, ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki so obremenile dolžnika, ni mogoče vrednostno oceniti kot tako stopnjo kršitve, katere posledica bi bila za dolžnika tako huda kot je ustavitev postopka odpusta obveznosti ter zavrnitev predloga za odpust. Po oceni pritožbenega sodišča je šlo za blago kršitev dolžnikove obveznosti mesečnega poročanja upravitelju o iskanju zaposlitve. Poleg tega je upravitelj v ugovoru navedel, da do poplačila upnikov ne bo prišlo. To pomeni, da dolžnikovo ravnanje ni imelo nobenih negativnih posledic za stečajno maso, ki je neznatne vrednosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi pooblaščenca morala ravnati z večjo skrbnostjo in svoje delo organizirati tako, da bi se s tožnikom lahko čim prej sestala, saj sta sklep prejela že 20. 4. 2022 in se je rok za pritožbo iztekel 28. 4. 2022. Ker pa je tožnik zbolel, bi lahko z njim komunicirala po telefonu, lahko pa bi, saj sta imela veljavno pooblastilo in potrebne podatke, vložila pritožbo, česar pa nista storila.
Toženka je samostojna podjetnica in s tem gospodarski subjekt in se od nje pričakuje ravnanje dobrega gospodarstvenika, ki ima urejeno poslovanje. To velja še posebej glede tega, kako ravna z lastnim podpisom, kar je tudi podpis na štampiljki ter s prilivi in odlivi na transakcijskem računu in se ne more sklicevati, kako ni zavezana iz tega posla, ker je s poslovnim računom, njenim podpisom in njenimi posli upravljal nekdo drug, za katerega celo sama navaja, da je v finančnih težavah. Za gospodarske subjekte na trgu se pričakuje večja skrbnost kot za navadne fizične osebe, zato zatrjevanja, kako toženka ni ničesar vedela in nič ni podpisala, ne morejo omiliti njene zahtevane skrbnosti kot gospodarstvenice.
ZDavP-2 člen 1, 1/1, 1/1-1, 3, 3/3, 3/4, 125, 125/3, 126, 126/5, 127, 127/5. OZ člen 360. ZDOdv člen 12, 12/2. Pravilnik o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti (2018) člen 4, 5, 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11.
izločitvena pravica - prednostna terjatev - izterjava neplačanih prispevkov - zastaranje pravice do izterjave davka - zadržanje zastaranja - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - Državno odvetništvo - zastopanje v pravdnem postopku - ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbi drugega odstavka 12. člena ZDOdv, ker je presodilo, da je upoštevaje jezikovno razlago drugega odstavka 12. člena ZDOdv mogoče skleniti, da ta določa obvezno zastopanje po državnem odvetništvu samo v primeru prijave in uveljavljanja terjatev.
Pritožbeno sodišče meni, da je treba glede termina uveljavljanje terjatve uporabiti namensko in zgodovinsko razlago ZDOdv.
Višje sodišče je pritrdilo pritožnici, da je pridobila stvarno legitimacijo s pridobitvijo terjatve in sama ne more ločeno tožiti toženke zaradi litispencence. Prav tako ne more namesto druge tožnice vstopiti v pravdo, saj bi to lahko storila le, če bi s tem poleg druge tožnice soglašala tudi toženka. V to pa toženka ne privoli. V nasprotju s pritožnico, ki v to dvomi (poudarja namreč, da položaj sosporniškega intervenienta ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP), pa je višje sodišče prepričano, da se pritožnica lahko zavaruje pred (nezaželjenimi) dejanji cedenta (druge tožnice) s sosporniško intervencijo.
Višje sodišče verjame pritožnici, da položaj sosporniškega intervenienta sicer ne more v celoti zadovoljiti njene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena EKČP, vendar ji ZPP ne daje možnosti postati tožeča stranka, če ni pogojev za sosporništvo in če ni privolitve tožene stranke. Položaj sosporniškega intervenienta je obrazložilo vrhovno sodišče v odločbi III Ips 11/2005: "Ker bo sosporniška intervenientka zajeta v subjektivne meje pravnomočnosti, ima položaj enotne sospornice. Zato je njen položaj mnogo svobodnejši kot položaj stranske intervenientke. Njena dejanja namreč učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji prve toženke kot glavne stranke (če je to združljivo z naravo enotnega sosporništva). Tako v primeru nasprotja med dejanji stranke (odpovedjo pravici do pritožbe proti sodbi na podlagi pripoznave) in intervenientkinimi dejanji (pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje) ne veljajo avtomatično strankina dejanja, temveč velja najugodnejše dejanje. Za razliko od navadne intervencije je namreč za sosporniško intervencijo značilna intervenientkina samostojnost." Pritožnici zato ni odvzeta nobena pravica do pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja na temelju sklenjene cesije ter tako ne gre za kršitev Ustave ter določb EKČP, na katere se pritožnica neutemeljeno sklicuje.
nastanek invalidnosti - zaključeno zdravljenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Ključno za ugotovitev invalidnosti je, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Izvedenski organ po proučitvi medicinske dokumentacije ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat niti diagnostika, kot tudi ne zdravljenje, ni bilo opravljeno v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o dokončnem zdravstvenem stanju. Glede vprašanja, kdaj je zdravljenje dokončno, pa je potrebno presojati vsak primer posebej. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se glede na definicijo invalidnosti, kot je podana v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, v invalidskem postopku ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju. Bistveno pri tem je, da gre za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju, za razliko od začasne nezmožnosti za delo.
nepodpisana vloga - zavrženje nepopolne vloge - nepopolna ali nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge
Sodišče prve stopnje bi torej moralo storilko pozvati, da nepopolno vlogo podpiše in šele v primeru, da tega v postavljenem roku ne bi storila, bi lahko zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.
ZPP člen 157, 158, 158/1, 179, 189, 189/1, 258, 258/2. ZDR-1 člen 130, 130/1, 160, 160/3, 161, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
sorazmerni del regresa za letni dopust - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - stroški prehrane med delom - umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljen letni dopust.
Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe o dodelitvi BPP tožniku, s katero je bilo seznanjeno s strani strokovne službe sodišča, utemeljeno upoštevalo določbe ZBPP pri odločitvi o stroških. Tožnik namreč ni navajal, da bi mu pravica do BPP prenehala, oziroma da bi se le-tej odpovedal. Prav tako se temu upravičenju ni mogel učinkovito odpovedati (z učinkom za nazaj) s tem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi za BPP. Po ravnanju pooblaščenca, tudi če bi bilo le-to v dogovoru s stranko, ni mogoče šteti, da BPP za ta pravdni postopek ni bila odobrena. Nedopustno je, da bi stranka v dogovoru z dodeljenim odvetnikom (čeprav ima le-ta možnost priglasiti stroške pri pristojni strokovni službi za BPP in dobiti plačilo za svoje delo iz proračuna) v situaciji, ko izve, da je nasprotna stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške v celoti, odstopila od BPP na način, da pooblaščenec kot izvajalec BPP ne bi priglasil stroškov v postopku BPP, posledično pa bi dobil plačilo stroškov za odvetnikovo delo v polni višini po OT. Upoštevati je treba, da je bil odvetnik postavljen z odločbo sodišča in bi mu po pravilih, ki veljajo za izvajanje storitev v okviru sistema BPP, pripadal polovični znesek za opravljeno delo.
oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za odlog plačila sodne takse - pravna oseba - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - blokada transakcijskega računa - ogrožanje opravljanja dejavnosti - trditveno in dokazno breme predlagatelja - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga
Dejstvo, da ima tožena stranka blokirane račune, je torej sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa je pravilno upoštevalo, da to dejstvo samo po sebi še ne zadostuje za ugoditev predlogom tožene stranke. Glede na določila 11. člena ZST-1, predvsem četrti in peti odstavek, je bilo na toženi stranki, da dokaže, da bi takojšnje plačilo sodnih taks ogrozilo njeno opravljanje dejavnosti, česar pa niti v trditvenem delu ni zmogla.
odločanje o stroških pravdnega postopka - poseben sklep o višini stroškov - nedopustni pritožbeni razlogi
Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi petega odstavka 163. člena ZPP, s katerim je stroške postopka, ki jih je že v sodbi naložilo v plačilo tožeči stranki, odmerilo tudi po višini. V pritožbi zoper sklep o stroških je zato mogoče ugovarjati le odmeri teh stroškov oziroma njihovi višini. S pritožbo zoper odločitev o stroških pa ni več mogoče izpodbijati sodbe, ki je že postala pravnomočna.
ZGD-1 člen 236, 236/2, 237, 237/1, 237/2, 237/7, 238, 238/4.
statut delniške družbe (d. d.) - ničnost - prenos delnic - soglasje družbe za prenos delnic - utemeljeni razlogi za odklonitev dovoljenja za prodajo delnic - konkretizacija razloga - informativni dokaz - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo obstoječo sodno prakso, iz katere izhaja, da obstaja več ravni konkretizacije razlogov za odklonitev dovoljenja za pridobitev delnic. Prva je zakonska, to je zgoraj citirani 237. člen ZGD-1, druga je konkretizacija odklonitvenih razlogov v statutu posamezne družbe, kjer morajo biti ti razlogi že natančneje določeni, torej bolj natančno kot v samem zakonu. Ne zadošča, da je v statutu zakonski razlog le prepisan, pač pa mora biti statut konkretnejši od zakona. Tretji nivo pa je sam sklep, s katerim v posameznem primeru organ družbe, ki je pristojen za odločanje o izdaji dovoljenja, izdajo slednjega odkloni. Organ mora obrazložiti, zakaj so pri točno določenem pridobitelju podani razlogi, ki preprečujejo prenos in kakšni so ti razlogi. Ne zadostuje samo prepis določb statuta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00074833
URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 342, 342/5. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZPP člen 165, 165/3, 165/4, 353, 355, 355/1.
stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje - stečajni postopek - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - zloraba stečajnega postopka - lastninska pravica - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče prve stopnje je v okoliščinah obravnavanega primera pravilno uporabilo določbo 342. člena ZFPPIPP ter pri tem pojasnilo, da sodišče navedene zakonske določbe ne sme uporabiti le v primerih ugotovljene zlorabe stečajnega postopka, in da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, in posebnega varstva izvirnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori glede nedobrovernosti kupca. Zgolj slaba vera oziroma premajhna skrbnost kupca torej ne zadošča, temveč mora biti podana kvalificirana nedobrovernost (zlonamernost), torej zavestno pridobivanje neupravičene koristi nepoštenega kupca na račun izgube pridobljene pravice tretjega na njej, ki omejuje v stečajnem postopku pridobljeno lastninsko pravico. Institut stečajnega postopka mora biti izpeljan tako, da se pokaže, da ne gre več za varstvo udeležencev stečajnega postopka, v tem primeru kupca v smislu navedene določbe, temveč za zlorabo pravil stečaja zaradi dosege nedopustnega cilja.
vračunanje darila zakonitemu dediču - dedna odpravljenost - pravno vprašanje - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo
Vprašanje, ali je bil dedič dedno odpravljen, je pravno, ne pa dejansko vprašanje. Dedna odpravljenost pomeni, je dedič z vračunanjem daril že prejel toliko premoženja, kot bi mu od celotne zapuščine glede na njegov dedni (nujni) delež pripadalo (46. člen ZD). Pristojnost za rešitev vprašanja, ali je nekdo dedno odpravljen, je zato v domeni zapuščinskega sodišča, če med strankama niso sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev. V predmetni zadevi med dedinjama ni bilo sporno, da je ena od njiju prejela od zapustnice darilo v višini 40.000,00 EUR. Ker so torej med njima sporna zgolj pravna, ne pa dejanska vprašanja, pogojev za prekinitev postopka po 210. členu ZD ni bilo.
URS člen 22. ZPP člen 163, 163/4, 313, 313/3, 319, 319/2.
pravnomočna sodna odločba o obstoju obveznosti - dolžnost povrnitve pravdnih stroškov - stroški pravdnega postopka - poseben sklep o višini stroškov - omejeni pritožbeni razlogi - rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti - zapadlost terjatve na povrnitev stroškov postopka - izvršljivost stroškovne odločitve
Ker je bilo o dolžnosti povrnitve stroškov postopka po temelju že pravnomočno odločeno, navedeno niso pravno upoštevni pritožbeni razlogi zoper izpodbijani sklep o višini stroškov.
Glede na pravnomočnost sodbe III P 2333/2016 z dne 26. 9. 2022 toženec ne more uspeti niti s pritožbenim zanikanjem odškodninske obveznosti. O tem v tej fazi postopka ni več dopustno razpravljati. Po Ustavi RS ima vsakdo pravico do poštenega sojenja (prim. 22. člen), a to v ničemer ne spremeni kogentnega procesnega pravila o vezanosti sodišča in strank na pravnomočne sodne odločbe. Te je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.