Iz priložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da se obsojena nahaja v bolniškem staležu, da je naročena na MR rame, da pa ni zdravljena bolnišnično, niti ji ni bolnišnično zdravljenje predpisano. Zato ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog obsojene za odlog izvršitve kazni zapora, je tako pravilna in zakonita.
dodelitev otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje - največja korist otroka - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - omejitev starševske skrbi - postavitev kolizijskega skrbnika - kolizijski skrbnik otroka - stiki med očetom in otrokom - ukinitev stikov z otrokom - ukrepi za varstvo koristi otroka - odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrženje predloga - starševska skrb - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvedba dokaza z izvedencem - dolgotrajnost sodnega postopka - več sodelujočih izvedencev
Popolna ukinitev stikov je skrajni ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otroka ni mogoče zavarovati na noben drug način.
Sodišče lahko odloči o namestitvi otroka v zavod, če ga na podlagi določila 174. člena DZ staršem odvzame, ali z njunim soglasjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00073458
ZVEtL-1 člen 19, 19/2, 23, 23/1, 23/6, 35. SPZ člen 105, 105/2, 121, 121/2. SZ člen 3, 3/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
predlog za vzpostavitev etažne lastnine - stanovanjska stavba - posamezni del stavbe - skupni del stavbe v etažni lastnini - posebni skupni deli v etažni lastnini - pripadajoče zemljišče k stavbi - določitev solastniških deležev na skupnih delih stavbe - sprememba solastnine na skupnih delih nepremičnine v etažno lastnino - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni naslov - soglasje vseh etažnih lastnikov - preureditev podstrešnih prostorov v lasti etažnih lastnikov - dolžnost etažnega lastnika - ogled nepremičnine
Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).
solastništvo nepremičnine - souporaba nepremičnine - nemožnost souporabe solastne stvari - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - odsotnost pravne podlage za obogatitev - nadomestitev koristi od uporabe - plačilo uporabnine - delitev stvari v solastnini - brezplačna uporaba - dogovor solastnikov - deljiva obveznost - postopek v sporu majhne vrednosti
Tudi solastnik ali tisti, ki z njegovim dovoljenjem uporablja celo stvar ali del stvari v solasti, uporablja, če nima dovoljenja vseh solastnikov, idealni delež te stvari ali njenega dela brez podlage. Če to počenja brezplačno, je zato načeloma obogaten, kolikor prihrani, ker souporablja idealni del, ki ni njegov, brez podlage in brez plačila.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074021
ZVZD-1 člen 19. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (1999) člen 3, 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - zadostna trditvena podlaga - navodila za varno delo - zaščitna oprema - izvedenec za varstvo pri delu - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova.
Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje (da določb Sporazuma ni mogoče razlagati, kot da se nanaša tudi na zakonsko obveznost varovanja poklicne skrivnosti) in da mora posledično tožeči stranki plačati pogodbeno kazen zaradi kršitve te obveznosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo poleg tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varstva osebnih podatkov zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti.
ZIZ člen 55, 55/1. ZFPPIPP člen 395, 395/2, 395/3, 395/5. ZPP člen 15, 189, 189/3, 189/4, 365, 365-2.
izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - ugovor litispendence - litispendenca v izvršilnem postopku - smiselna uporaba določb ZPP - ZFPPIPP - sklep o prodaji - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - prodaja nepremičnine v stečaju - osebni stečaj - izročitev in izpraznitev nepremičnine - razlogi za ugovor
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor litispendence, ki ga dolžnici podajata zaradi dveh istočasno vodenih postopkov - izvršilnega in pravdnega, ni utemeljen, saj se postopka nanašata na različni fazi postopka in torej ne gre za dva identična postopka in tudi ne za dva identična zahtevka. V pravdnem postopku upnika kot tožnika s tožbo uveljavljata izpraznitev in izročitev v posest (med drugim) sporne nepremičnine in povrnitev stroškov pravdnega postopka; upnika torej zahtevata pravno varstvo z namenom pridobitve izvršilnega naslova. V obravnavanem izvršilnem postopku pa upnika na podlagi spremenjene zakonodaje ZFPPIPP s predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 40. člena ZIZ) zahtevata uporabo prisilnih sredstev (izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine in izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet) za uveljavitev nedenarne in denarne terjatve; torej upnika zasledujeta realizacijo že izposlovanega izvršilnega naslova. Kot je materialnopravno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je namreč sklep o prodaji izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (drugi in tretji odstavek 395. člena ZFPPIPP), kupec nepremičnine, ki mu je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine, pa lahko na podlagi pravnomočnega sklepa o prodaji nadaljuje ali predlaga izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (peti odstavek 395. člena ZFPPIPP).
štetje rokov - fikcija vročitve - rok za vložitev pritožbe - začetek teka roka za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne
Obvestilo je bilo puščeno v hišnem nabiralniku 18. 11. 2022, zato se je 15 dnevni rok za dvig pisanja iztekel v soboto, 3. 12. 2022. Ker tožena stranka sodnega pisanja ni dvignila, je tega dne nastopila fikcija vročitve in se je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel v ponedeljek, 19. 12. 2022.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074442
KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 57, 57/2, 447, 450, 450/3. OZ člen 261, 261/1.
sklep o sodnem opominu - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - samovoljnost - pridržna pravica - subjektivna zavest storilca - umik zasebne tožbe
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074207
ZObr člen 97č, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - vojak - usposabljanje vojakov - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.
Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00073701
ZP-1 člen 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-2. ZKP člen 83, 83/2, 236.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - nedovoljeni dokazi - izjava privilegirane priče - zaslišanje privilegirane priče - odpoved pričanju - v dvomu v korist obdolženca - obrnjeno dokazno breme
Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.
sklep o zavrnitvi intervencije - sosporniška intervencija - enotni sosporniki
V obravnavanem primeru pogoji za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP niso izpolnjeni. Pritožnik ni stranka delovnopravnega razmerja. S strankama ni v nobenem razmerju glede na predmet tega spora. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi glede zakonitosti izredne odpovedi, ne bo neposredno nanašala na pritožnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081583
KZ-1 člen 70, 70/2, 308, 308/3. ZKP člen 7, 7/1, 285c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravica do uporabe svojega jezika - prevod listin v tujem jeziku - olajševalne okoliščine - varnostni ukrep odvzema predmetov
Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.
Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - skupščinski sklepi - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - imenovanje revizorja - navodila družbenikov v d. o. o. poslovodstvu - družbena pogodba - vodenje poslov družbe - finančno poslovanje - računovodske storitve - delitev bilančnega dobička - dolžnost poslovodje - razrešitev direktorja - imenovanje poslovodje v d.o.o.
Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe.
Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).
Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.
sprejem v članstvo - članstvo v lovski družini - članstvo v društvu - lovska družina - lovsko društvo - pravica do združevanja
Brez dvoma ima toženka kot društvo pravico samostojno odločati o sprejemu novih članov, vendar mora hkrati vsakogar, ki želi postati njen član in izpolnjuje njene pogoje za včlanitev, sprejeti med svoje člane. V nasprotnem primeru krši njegovo ustavno pravico do združevanja, zato takemu posamezniku pripada sodno varstvo.
Tožnikova svobodna izbira je, da zaprosi za članstvo v tisti družini, ki jo izbere, obveznost sprejeti ga vanj pa je podana, čim za to izpolnjuje pogoje, predpisane v avtonomnih pravilih predmetne lovske družine.
ogroženost otroka - pravica do izjave - vročanje listin udeležencem
S tem, ko sodišče prve stopnje pritožniku ni vročilo v izjavo listin s pravnopomembno vsebino, pri čemer so bile te pridobljene po predlogu predlagateljice, s katerimi je ta utemeljevala ogroženost obeh mladoletnih otrok, dodeljenih očetu, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe v postopku ukrepov za varstvo koristi otrok po 157. in 161. členu DZ, in se pritožnik do njih ni mogel opredeliti, čeprav je možnost odgovora lahko utemeljeno pričakoval, kot je to razvidno iz zapisnika o naroku za začasno odredbo z dne 20. 12. 2023, je storilo procesno kršitev, saj je svojo odločitev v bistvenem oprlo na dejstva, ki izhajajo iz omenjenih listin.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074133
ZDR-1 člen 162, 162/4. Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZJU člen 16. OZ člen 299, 299/2.
Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos.
Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu.
Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela. V novejši zadevi C- 727/20 pa je SEU štelo, da pravica do dopusta ne ugasne niti po poteku 15- mesečnega prenosnega obdobja, če se uveljavlja pravica do plačanega dopusta, ki je bila pridobljena v referenčnem obdobju (ki v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta), v katerem je del obdobja delavec delal, če delodajalec v tem referenčnem obdobju pred nastopom delavčeve nezmožnosti za delo, ni izpolnil svoje obveznosti sodelovanja pri odobritvi in izrabi dopusta. Odločilo je, da je treba 7. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki je bila pridobljena iz naslova referenčnega obdobja, v katerem je ta delavec dejansko delal, preden je bil v položaju začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ki od takrat še vedno traja, lahko ugasne, bodisi po izteku obdobja za prenos, ki ga dovoljuje nacionalno pravo, ali pa pozneje, čeprav delodajalec delavcu ni pravočasno omogočil uresničevanje te pravice.
Utemeljeno tožnik v pritožbi opozarja, da mu toženka ni omogočila uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2016, saj je v času od 1. 1. 2016 do 5. 12. 2016 z vmesnimi prekinitvami delal, kar po navedenem stališču SEU predstavlja izjemo od 15-mesečnega prenosnega obdobja, po katerem pravica do plačanega letnega dopusta ugasne.
Pritožba toženke utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede na datum tožnikove vrnitve na delo (27. 3. 2020) in glede na 15-mesečno prenosno obdobje (ki se je izteklo 31. 3. 2020) tožniku zmotno priznalo odškodnino za celotnih 33 dni vtoževanega neizrabljenega letnega dopusta. Tožnik bi namreč po zaključku bolniškega staleža do 31. 3. 2020 lahko pravočasno izrabil le dva dneva letnega dopusta za leto 2018. Zato mu je toženka dolžna plačati odškodnino (le) za dva dneva neizkoriščenega letnega dopusta.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja je, kot pravilno opozarja zagovornik v pritožbi, minimalno preseglo stopnjo alkoholiziranosti, ki predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Ker predstavlja lahka telesna poškodba ene ali več oseb kvalificirano obliko kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, da je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo.
ZPP člen 158, 158/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
plačilo za delo - delo preko polnega časa - varnostnik - čas razpoložljivosti - delovni čas - pripravljenost za delo - dežurstva
Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti.