solastništvo nepremičnine - souporaba nepremičnine - nemožnost souporabe solastne stvari - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - odsotnost pravne podlage za obogatitev - nadomestitev koristi od uporabe - plačilo uporabnine - delitev stvari v solastnini - brezplačna uporaba - dogovor solastnikov - deljiva obveznost - postopek v sporu majhne vrednosti
Tudi solastnik ali tisti, ki z njegovim dovoljenjem uporablja celo stvar ali del stvari v solasti, uporablja, če nima dovoljenja vseh solastnikov, idealni delež te stvari ali njenega dela brez podlage. Če to počenja brezplačno, je zato načeloma obogaten, kolikor prihrani, ker souporablja idealni del, ki ni njegov, brez podlage in brez plačila.
servis vozila - vrnitveni zahtevek - lastninska tožba (rei vindicatio) - kršitev lastninske pravice - procesna predpostavka - dokazno breme - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena
Toženec ni dolžan dokazovati, da ni zadrževal tožnikovega avtomobila. Dokazno breme, da je bila njegova lastninska pravica na avtomobilu kršena (z nezakonitim zadrževanjem ali drugače), je na tožniku.
dodelitev otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje - največja korist otroka - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - omejitev starševske skrbi - postavitev kolizijskega skrbnika - kolizijski skrbnik otroka - stiki med očetom in otrokom - ukinitev stikov z otrokom - ukrepi za varstvo koristi otroka - odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrženje predloga - starševska skrb - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvedba dokaza z izvedencem - dolgotrajnost sodnega postopka - več sodelujočih izvedencev
Popolna ukinitev stikov je skrajni ukrep, za katerega se sodišče odloči, ko koristi otroka ni mogoče zavarovati na noben drug način.
Sodišče lahko odloči o namestitvi otroka v zavod, če ga na podlagi določila 174. člena DZ staršem odvzame, ali z njunim soglasjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - ZEMLJIŠKI KATASTER
VSL00073458
ZVEtL-1 člen 19, 19/2, 23, 23/1, 23/6, 35. SPZ člen 105, 105/2, 121, 121/2. SZ člen 3, 3/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
predlog za vzpostavitev etažne lastnine - stanovanjska stavba - posamezni del stavbe - skupni del stavbe v etažni lastnini - posebni skupni deli v etažni lastnini - pripadajoče zemljišče k stavbi - določitev solastniških deležev na skupnih delih stavbe - sprememba solastnine na skupnih delih nepremičnine v etažno lastnino - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni naslov - soglasje vseh etažnih lastnikov - preureditev podstrešnih prostorov v lasti etažnih lastnikov - dolžnost etažnega lastnika - ogled nepremičnine
Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z domnevnim ustnim dogovorom med sedanjimi etažnimi lastniki. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1, ki določa: "Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba [poudarilo pritožbeno sodišče] sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe." Ustni dogovor ni veljavni pravni naslov v smislu 19. člena ZVEtL-1, zato je sklicevanje nasprotnega udeleženca na domnevni ustni dogovor v tem postopku neupoštevno. Prav tako je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni ovira, da ne bi mogli udeleženci postopka pozneje v pravdnem postopku uveljavljati svojih pravic (primerjaj 35. člen ZVEtL-1).
Iz priložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da se obsojena nahaja v bolniškem staležu, da je naročena na MR rame, da pa ni zdravljena bolnišnično, niti ji ni bolnišnično zdravljenje predpisano. Zato ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog obsojene za odlog izvršitve kazni zapora, je tako pravilna in zakonita.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - skupščinski sklepi - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - imenovanje revizorja - navodila družbenikov v d. o. o. poslovodstvu - družbena pogodba - vodenje poslov družbe - finančno poslovanje - računovodske storitve - delitev bilančnega dobička - dolžnost poslovodje - razrešitev direktorja - imenovanje poslovodje v d.o.o.
Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe.
Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).
Obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov toženca v pravdnem postopku, da ni povzročil vse vtoževane škode, da vsa vtoževana škoda ne izvira iz tega kaznivega dejanja, da del škodnega dogodka ni bil predmet pravnomočne obsodilne sodbe, ugovorov glede obsega in višine škode, pa tudi ugovora zastaranja zahtevka ali dela zahtevka.
Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081583
KZ-1 člen 70, 70/2, 308, 308/3. ZKP člen 7, 7/1, 285c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravica do uporabe svojega jezika - prevod listin v tujem jeziku - olajševalne okoliščine - varnostni ukrep odvzema predmetov
Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.
Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.
ZIZ člen 15. ZPP člen 365, 365/2, 366. ZST-1 člen 1, 1/3, 33a, 34a, 34a/1. ZST-1 tarifna številka 4031, 4041.
izvršba - izvršilni naslov - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - dokazovanje plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - odmera sodne takse za pritožbo
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila sodna taksa za dolžnikovo pritožbo kljub (delno) nepravilno navedeni pravni podlagi za znižanje sodne takse za elektronsko vložene vloge (in sicer tar. št. 4041 namesto pravilno 33.a člen ZST-1, pravilno pa je bila navedena tar. št. 4031) pravilno odmerjena v višini 100 EUR, in sicer 125 EUR (po tarifni št. 4031 ZST-1) zmanjšano za 20 % (po 33.a členu ZST-1). Sodišče prve stopnje je ugovor zato pravilno zavrnilo (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 116, 116/1. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - navidezni odpovedni razlog - trpinčenje - diskriminacija
Navedbe, da je bil razlog za odpoved fiktiven oziroma da je bil pravi razlog, da bi tožniku z zdravstvenimi težavami oziroma invalidnostjo prenehalo delovno razmerje, je pravilno kot neutemeljene zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je pravilno upoštevalo že izpostavljeno dejstvo, da je toženka v letu 2021 na novo ustanovila delovno mesto tehnolog za splošno kakovost, zato da je ustrezalo omejitvam iz invalidske odločbe, v letu 2022 je toženka tožnikovo delovno mesto ukinila, ker je ugotovila, kako bi naloge delovnega mesta, ki so se zaradi uvedbe novega sistema zmanjšale, razporedila na ostale delavce oziroma zunanje izvajalce, pri čemer je še po pridobitvi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iskala možnosti, da bi tožnik ohranil zaposlitev. Navedena ugotovljena dejstva vodijo do pravilne presoje, da je toženka ravnala na način, da je bila podaja odpovedi skrajno sredstvo po izčrpanju vseh drugih možnosti.
Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.
Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.
odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja je, kot pravilno opozarja zagovornik v pritožbi, minimalno preseglo stopnjo alkoholiziranosti, ki predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Ker predstavlja lahka telesna poškodba ene ali več oseb kvalificirano obliko kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, da je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo.
ZPP člen 158, 158/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
plačilo za delo - delo preko polnega časa - varnostnik - čas razpoložljivosti - delovni čas - pripravljenost za delo - dežurstva
Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik je v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od dve do tri intervencije dnevno, le izjemoma več. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti prekinjen, s čimer je povezana nepredvidljivost in negotovost glede možnih prekinitev (nočnega) počitka. To, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074021
ZVZD-1 člen 19. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (1999) člen 3, 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - zadostna trditvena podlaga - navodila za varno delo - zaščitna oprema - izvedenec za varstvo pri delu - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK00074416
ZOR člen 204. OZ člen 184, 186, 395. ZOPDA člen 1, 2, 5, 5/1, 5/1-2, 6, 8, 9, 10. ZD člen 146. ZPP člen 286, 337.
poklicna bolezen - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - bolezen, ki je posledica izpostavljenosti azbestu - izpostavljenost azbestu - azbest - enotna odškodnina - prehod terjatve za povrnitev nepremoženjske škode na dediče - prehod terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče - pavšalna odškodnina - namen zakona - višina denarne odškodnine - odstop dednega deleža - nedopustna pritožbena novota - sodba presenečenja - prekoračitev tožbenega zahtevka - katastrofalna škoda - prekluzija dejstev in dokazov - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča
S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne.
Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo.
Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00073701
ZP-1 člen 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-2. ZKP člen 83, 83/2, 236.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost lastnika vozila - nedovoljeni dokazi - izjava privilegirane priče - zaslišanje privilegirane priče - odpoved pričanju - v dvomu v korist obdolženca - obrnjeno dokazno breme
Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.
ZIZ člen 55, 55/1. ZFPPIPP člen 395, 395/2, 395/3, 395/5. ZPP člen 15, 189, 189/3, 189/4, 365, 365-2.
izvršba - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - ugovor litispendence - litispendenca v izvršilnem postopku - smiselna uporaba določb ZPP - ZFPPIPP - sklep o prodaji - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - prodaja nepremičnine v stečaju - osebni stečaj - izročitev in izpraznitev nepremičnine - razlogi za ugovor
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor litispendence, ki ga dolžnici podajata zaradi dveh istočasno vodenih postopkov - izvršilnega in pravdnega, ni utemeljen, saj se postopka nanašata na različni fazi postopka in torej ne gre za dva identična postopka in tudi ne za dva identična zahtevka. V pravdnem postopku upnika kot tožnika s tožbo uveljavljata izpraznitev in izročitev v posest (med drugim) sporne nepremičnine in povrnitev stroškov pravdnega postopka; upnika torej zahtevata pravno varstvo z namenom pridobitve izvršilnega naslova. V obravnavanem izvršilnem postopku pa upnika na podlagi spremenjene zakonodaje ZFPPIPP s predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 40. člena ZIZ) zahtevata uporabo prisilnih sredstev (izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo sporne nepremičnine in izvršbo na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet) za uveljavitev nedenarne in denarne terjatve; torej upnika zasledujeta realizacijo že izposlovanega izvršilnega naslova. Kot je materialnopravno pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je namreč sklep o prodaji izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom, ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (drugi in tretji odstavek 395. člena ZFPPIPP), kupec nepremičnine, ki mu je bil izdan sklep o izročitvi nepremičnine, pa lahko na podlagi pravnomočnega sklepa o prodaji nadaljuje ali predlaga izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše proti dolžniku in drugim osebam, ki uporabljajo to stanovanje ali stanovanjsko hišo skupaj z dolžnikom ali ki jim je dolžnik drugače omogočil tako uporabo (peti odstavek 395. člena ZFPPIPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074442
KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 57, 57/2, 447, 450, 450/3. OZ člen 261, 261/1.
sklep o sodnem opominu - kaznivo dejanje samovoljnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - samovoljnost - pridržna pravica - subjektivna zavest storilca - umik zasebne tožbe
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".
ZLNDL člen 3, 5. SPZ člen 19, 271. ZRud člen 9, 11, 19, 33.
ugotovitev ničnosti pogodbe - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - univerzalno in singularno pravno nasledstvo - pravica uporabe družbene lastnine - javno dobro - rudno bogastvo - zakonita stavbna pravica - rudarska koncesnina
Tožeča stranka zaradi pridobitve lastninske pravice na stavbah, ni pridobila rudarske koncesije za črpanje gramoza v D., temveč jo je pridobila, prvič na podlagi najema zemljišča kot pridobivalnega prostora (glej 33. člen ZRud) ter drugič, na podlagi koncesijske pogodbe pravico izvajati rudarska dela na tem zemljišču v lasti tožene stranke.