Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - delovni čas - neposredna uporaba direktive - dežurstva
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel pokojni tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za pokojnega tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za pokojnega tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da je v času pripravljenosti prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne.
V okoliščinah obravnavanega primera se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti, v katerem tožnik sicer ni ves čas dejansko delal, je pa moral biti v pripravljenosti. Zato ni mogoče upoštevati ureditev iz panožne kolektivne pogodbe, ki ne vključuje obdobja pripravljenosti v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvideva le plačilo dodatka v višini 10 %.
motenje posesti - zadnje posestno stanje - izvrševanje posesti - volja opustiti posest - motilno dejanje - najem in posest stvari - gostinski lokal - gostinska dejavnost - neposredni posestnik - kriterij izključujočnosti - ograja - izpovedba priče - objava javnega razpisa - nedopustna pritožbena novota
Okoliščina, da je tožnik lastnik dveh lokalov še ne pomeni, da je bil tudi posestnik spornih delov na suterenu. V motenjskem sporu je pomembno le, kdo je imel (so)posest stvari, ali je bila posest res motena, in ali ravnanje pomeni motenje.
Da U. neodvisno od svoje volje začasno ni postavila gostinskega vrta, je življenjsko logično, saj ne izvaja gostinske dejavnosti, zato pa je v času razpisovanja javnih ponudb za najem lokala z vrtom s skrbjo za vzdrževanje spornih delov nepremičnin izkazovala in ohranila posest.
Navedeni način izvrševanja oblasti ne izpolnjuje kriterijev, ki se zahtevajo v okviru opredelitve posesti po 24. členu SPZ, predvsem ne izključujočnosti in dostopnosti. Uporaba na način, kot jo je izvrševal tožnik, ni bila rezervirana za določen krog ljudi.
odločanje o stikih z otrokom - omejitev pravice do stikov - neosebni stik - korist mladoletnega otroka - trajanje ukrepa - višina preživnine
Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, da se stiki izvajajo neosebno kot ukrep trajnega značaja po prvem odstavku 73. člena Družinskega zakonika, po katerem lahko sodišče enemu ali obema staršema omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi.
ZSReg člen 41. ZGD-1 člen 591, 591/3, 598, 616, 618, 618/2, 639. ZPP člen 76, 339, 339/2-8, 339/2-14.
ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register - pravni interes za vložitev tožbe - zavod - prenehanje zavoda - izbris subjekta iz sodnega registra - spojitev pravnih oseb - pravne posledice - konvalidacija
V obravnavani zadevi je v posledici spojitve dveh javnih zavodov (prvotožeče in drugotožene stranke) prišlo do ustanovitve novega javnega zavoda (prvotožene stranke), pri čemer je materialnopravno pravilno stališče, da sta zavoda, ki sta se spojila, s konstitutivnim vpisom spojitve v sodni register dokončno prenehala obstajati, kakor tudi, da ne moreta ponovno oživeti, saj niti morebitne pomanjkljivosti ali nepravilnosti spojitve na pravno posledico njunega dokončnega prenehanja in izbrisa iz sodnega registra nimajo vpliva (konvalidacija spojitve po vpisu v sodni register po 598. členu ZGD-1).
Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je konkretno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.
zaznamba spora o pridobitvi pravice - zemljiškoknjižni predlog - potrdilo o vloženi tožbi - pomanjkljiv zemljiškoknjižni predlog - spori o pridobitvi stvarne pravice na izviren način
Konkretna tožba ne ustreza pogojem iz prvega odstavka 79. člena ZZK-1. Zahtevka o ugotovitvi stvarne pravice na nepremičninah oz. ugotovitve obsega skupnega nepremičnega premoženja ne vsebuje. Kolikor se nanaša na nepremičnine, gre za tožbo o vlaganjih vanje in njihovi povrnitvi v denarju na podlagi 48. člena SPZ.
izpodbijanje odločitve zbora društva - spor med članom društva in društvom
Ker je zbor članov društva kot najvišji organ toženke z glasovanjem na zboru že izrazil svojo voljo glede vsebine izpodbijanih sklepov, bi vztrajanje na stališču, da bi moral tožnik še pred vložitvijo tožbe izpodbijati že sprejeto odločitev pred istim organom, tudi pomenilo večkratno odločanje zbora članov o istem vprašanju ter bi lahko občutno zamaknilo nastop dokončnosti sprejete odločitve. Zato je določbo 13. člena ZDru-1 treba razlagati na način, da je vsako odločitev organa oziroma zastopnika društva sicer možno izpodbijati s pritožbo, o kateri, če temeljni akt društva ne določa drugače, odloča zbor članov, ni pa treba izpodbijati odločitve, ki jo sprejme zbor članov kot najvišji organ društva. Odločitev zbora članov društva tako postane dokončna že z njenim sprejetjem in je tožnik zoper takšno odločitev v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1 upravičen zahtevati sodno varstvo.
Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/4. ZNB člen 31, 31/1, 32, 39, 39-2, 39-3. ZZUOOP člen 104. URS člen 15, 15/3, 32, 32/2, 120, 120/2. ZPP člen 353.
pogoj PCT - kršitev osebnostne pravice - presoja zakonitosti ukrepa - nujen ukrep - izključitev protipravnosti - varovanje zdravja in življenja ljudi
Zahteva po izpolnjevanju enega od pogojev PCT za oba tožnika ni bila diskriminatorna, saj je veljala za vse učence, učitelje in starše. Odlok je veljal za vse enako. Očitano ravnanje toženke je temeljilo na legitimnem cilju, zasledovalo je varovanje zdravja in življenja ljudi in je bilo zato potrebno in sorazmerno.
izdaja začasne odredbe v družinskopravni zadevi - ogroženost otroka - stopnja verjetnosti
Na podlagi natančne ocene listinskih dokazov v spisu je ocenilo, da navedbe s katerimi upnik utemeljuje izdajo začasne odredbe niso izkazane niti s stopnjo verjetnosti, da torej otroka pri materi nista ogrožena. Sodišče je tako v celoti postopalo zakonito ter v skladu z uveljavljeno sodno prakso, katera upošteva preprečitev ogroženosti otrok in dejstvo, da je lahko začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki, le nujen ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075130
KZ člen 37, 37/2, 284, 284/1, 284/3.
kriva izpovedba - napeljevanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - preizkus po uradni dolžnosti - sprememba sodbe - kršitev kazenskega zakona
Ker v opisu dejanja v obtožnici in v krivdoreku sodbe ni konkretizirano, da naj bi obtoženec napeljeval k izpovedbi, ki je kriva (neresnična, lažna), dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu.
tožba na ugotovitev obsega zapuščine - sodna taksa - nerazdelna taksna obveznost - materialno sosporništvo - enotno sosporništvo - oprostitev plačila sodnih taks - oprostitev plačila sodne takse enega sospornika - učinek sklepa o oprostitvi plačila sodnih taks
Sodišče prve stopnje je prezrlo dejstvo, da sta prvi in drugi tožnik po 196. členu ZPP enotna sospornika (s tožbo zahtevata ugotovitev obsega zapuščine) in se štejeta za enotno pravdno stranko. To pomeni, da sta tudi materialna sospornika in ju skladno z drugim odstavkom 14. člena ZST-1 pri presoji njune taksne obveznosti ni dopustno obravnavati ločeno.
Taksna oprostitev enega od sospornikov se razteza tudi na druge, če gre za materialne sospornike.
ZIZ člen 9, 9/3. ZPP člen 141a, 141a/4, 141a/5, 141a/6, 224. Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku (2020) člen 35.
prepozna pritožba - vročitev pisanja v elektronski obliki - vročanje v varen elektronski predal - vročitev s fikcijo - prevzem sodnega pisanja - prevzem vseh na vročitev čakajočih pisanj - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine
Po 141.a členu ZPP se vročitev pisanja, ki se osebno vroča po varni elektronski poti, opravi tako, da informacijski sistem sodstva neposredno pošlje pisanje naslovniku na naslov za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, ali v njegov varni elektronski predal. Naslovnik mora pisanje prevzeti v 15 dneh. Naslovnik se z vsebino pisanja seznani in ga prevzame tako, da se pred prevzemom na predpisan način identificira, elektronsko podpiše vročilnico in jo tako podpisano vrne pošiljatelju po varni elektronski poti. V šestem odstavku tega člena je predpisana zakonska domneva (fikcija), da se je naslovnik ob seznanitvi in prevzemu enega pisanja na način iz petega odstavka seznanil in prevzel tudi vsa pisanja, ki se v varnem elektronskem predalu ali na naslovu za vročanje, ki je registriran v informacijskem sistemu sodstva, nahajajo v trenutku, ko je prevzel (eno) pisanje po petem odstavku.
Na podlagi 35. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku v primerih, ko naslovnik prevzame eno ali več elektronskih pošiljk, informacijski sistem za varno elektronsko vročanje, informacijskemu sistemu e-sodstvo šele naslednji dan pošlje sporočilo s potrdilom o opravljeni elektronski vročitvi na podlagi fikcije iz šestega odstavka 141.a člena ZPP tudi za vse ostale pošiljke, ki so se v trenutku prevzema zadnje elektronske pošiljke nahajale v varnem elektronskem predalu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074308
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. OZ člen 87, 87/1, 193. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-14.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - začasna ureditev razmerja - verjetnost obstoja nedenarne terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - potrošniška kreditna pogodba - enako varstvo pravic v postopku - načelo učinkovitosti
Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika se v sodni praksi od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo s samim tožbenim zahtevkom. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna.
Tudi če bi sodišče izhajalo iz stališča, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati zgolj tudi (le) ob pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, v konkretnem primeru na podlagi tožnikovih trditev ni mogoče z verjetnostjo sklepati, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Ni vzdržno sklepanje, da je predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe proti banki utemeljen (samo) zato, ker ima slednja bistveno več finančnih sredstev in bi zaradi tega z neutemeljeno izdano začasno odredbo evidentno utrpela manj neugodne posledice od tožnika, če bi ta ostal brez predlaganega začasnega varstva. V tem primeru bi bila sicer praktično vsakič, ko bi bila tožena stranka banka (ali zavarovalnica, ali država) začasna odredba brez nadaljnjega izdana. Na dlani je, da bi bilo to povsem zoper temeljno načelo enakega varstva pravic, namen zakonskih pogojev za izdajanje začasnih odredb in navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ni torej mogoče tehtati zgolj obsega premoženja stranke (praviloma komitenta) in banke ter iz tega izpeljati sklep o manj ugodni oz. usodni posledici (ne)izdaje začasne regulacijske odredbe. Kvečjemu je treba izkazati, da posledice za realizacijo terjatve iz konkretnega posla za enega pogodbenika ne bodo manj ugodne kot za drugega. Tega pa na podlagi zatrjevanj pritožnika ni mogoče reči za toženo banko. Čeprav je kreditna obveznost jemalca kredita zavarovana s hipoteko, to ne pomeni, da se toženi stranki za uveljavitev terjatve (če bi se izkazalo, da je tožnikova tožba neutemeljena) ne obetajo neugodne posledice: hipoteko je treba šele uveljaviti, kar je povezano s stroški in časovno zamudo, poleg tega pa ima prav sodišče prve stopnje, da ni prikazano, koliko naj bi bila nepremičnina vredna glede na možen preostanek kredita, niti kakšni stroški bi s tem nastali toženi stranki. Zato na podlagi tako splošnih navedb ni bilo mogoče sklepati, da bi bile posledice za banko ob pravdnem neuspehu pritožnika manj ugodne od njegovih lastnih za primer uspeha. Njegova zatrjevana neugodna posledica je morebitna potreba, da bo moral svoj povračilni zahtevek zoper banko povečati. Vendar pa tega ne kvantificira oz. ne navede na način, ki bi kazal, da bo to zanj neugodnejše od potencialne potrebe banke po unovčenju hipoteke.
SEU je razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve."
ZFPPIPP člen 72, 121, 121/1, 298a, 300, 300/4, 363, 363/1. ZPP člen 3.
razdelitev posebne razdelitvene mase - ugovor - seznam preizkušenih terjatev - posodobljen seznam terjatev - razpolaganje z zahtevkom - utesnitev zahtevka - nedovoljena razpolaganja strank - jasnost besedila - pravni interes - dopustnost pritožbe - vknjižba v zemljiško knjigo - hipoteka - regresna terjatev - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - tožba na ugotovitev terjatve - opustitev vložitve tožbe - prenehanje terjatve
V okviru sklepa o razdelitvi je dopusten tudi ugovor zoper posodobljeni seznam preizkušenih terjatev. Obravnavani stečajni postopek je obsežen, z več delitvami, zato je še toliko bolj logično, da se v postopku pravočasno in nemudoma poskrbi tudi za pravilnost vsakega posameznega posodobljenega seznama preizkušenih terjatev, ki vsebuje aktualno stanje terjatev v času posamezne razdelitve oziroma v času predložitve načrta razdelitve. To namreč vpliva tako na poplačilo v tej delitvi, pred katero je bil pripravljen posodobljeni seznam preizkušenih terjatev, kot tudi na nadaljnje delitve. Čeprav tako pritožnik ne ugovarja zoper samo razdelitev, pa mu ni mogoče odreči pravnega interesa za ugovor proti posodobljenemu seznamu preizkušeni terjatev.
Pritožnik je podal obvestilo, da je postal novi upnik terjatev pod zap. št. 23 in 24 in da utesnjuje prijavo terjatev pod zap. št. 23. Zakaj se je to odločil storiti in zakaj je umaknil prijavo pod zap. št. 42, se sodišča in upravitelja niti ne tiče in prav nobene podlage nista imela, da bi morda pritožnika pozivala na pojasnilo, ali se je pravilno odločil glede umikov, ali da njegove izjave ne bi upoštevala tako, kot je bila podana. Pravilno je namreč stališče, da stranka postopka samostojno razpolaga z zahtevki. Sodišče bi smelo intervenirati le v primeru, da bi ocenilo, da gre za nedovoljena razpolaganja v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP (ki se na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporablja tudi za postopke zaradi insolventnosti), za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo in tega pritožnik niti ne uveljavlja.
298.a člen ZFPPIPP je namenjen le varovanju pravic tistih upnikov, katerih hipoteka je vknjižena v zemljiško knjigo, kar pa pritožnikova ni bila. Še več, terjatev pritožnika, ki naj bi nastala kot regresna terjatev poroka, ki je plačal dolžnikov dolg, je, tudi če je obstajala, prenehala, ker pritožnik ni vložil tožbe na ugotovitev terjatve, na katero je bil napoten.
postopek za določitev odškodnine zaradi razlastitve nepremičnine - stroški predsodnega postopka
Iz revizijske odločitve izhaja, da lahko predlagatelj sporne predsodne stroške uveljavlja v skladu s 139. členom ZNP-1, ki izrecno ureja povrnitev stroškov nastalih v postopku za določitev odškodnine in predstavljajo materialno pravno podlago za utemeljenost stroškov nastalih pred sodnim postopkom, saj gre za stroške, ki so nastali zaradi postopka.
S tem pa prisojena višina odškodnine ni enaka ponujeni odškodnini pred nepravdnim postopkom določitve odškodnine, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, zato je v skladu s 139. členom ZNP-1 nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju stroške nepravdnega postopka in stroške, ki so nastali predlagatelju pred postopkom, v fazi pogajanj pred samim sodnim postopkom.
Stroški postopka za določitev odškodnine po ZNP-1 se določajo glede na višino naložene odškodnine, po Odvetniški tarifi veljavni v času opravljenih storitev.
ZPP člen 116, 140, 142, 335, 336, 343, 343/3. ZEPEP člen 2, 2-4. Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku (2020) člen 3, 6.
nepodpisana pritožba - lastnoročni podpis - obvezne sestavine pritožbe - elektronski sodni spis - elektronski žig - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - odprava pomanjkljivosti
Nujni sestavini, to sta tisti dve, brez katerih pritožba sploh ni sposobna za obravnavanje, sta navedba odločbe, ki se izpodbija in pritožnikov podpis. Pritožba, ki teh dveh sestavin ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. Nepodpisano pritožbo sodišče zavrže, ne da bi jo poprej vrnilo vložniku v dopolnitev.
V konkretni zadevi se vodi elektronski spis, kjer so sodna pisanja izdelana v elektronski obliki. V takem primeru se lastnoročni podpis izdajatelja ne zahteva.
Pravilna je vročitev odraslemu članu gospodinjstva.
Dopolnitvam pomanjkljivosti pravočasno vloženega pravnega sredstva institut vrnitve v prejšnje stanje ni namenjen. Upnik tako iz upravičenega razloga ni zamudil roka za vložitev. Pozna izročitev s strani sina in časovna stiska tako nista bila razlog za zamudo roka.
Tožnik je zahteval plačilo iz naslova opcijskih pravic na podlagi statusnopravnega oziroma korporacijskopravnega razmerja s toženko, zato je pravilno ugotovilo, da je skladno s 7. točko drugega odstavka 32. v povezavi s 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP za odločitev v zadevi pristojno okrožno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.
ZKP člen 10, 10/1, 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-3, 278, 278/1, 437, 437/1. URS člen 31.
preizkus obtožnega akta - skrajšani postopek - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - zavrženje obtožnega predloga
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v starejši in novejši sodni praksi sprejeto stališče, da ima sklep sodnika posameznika v skrajšanem postopku o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj gre v vsebinskem pogledu za že razsojeno stvar (res iudicata), kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ter je obtožnico oškodovanke kot tožilke iz tega razloga utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 278. člena ZKP).
postopek osebnega stečaja - začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti
Dolžnica sicer navaja, da ji je bilo šele po razgovoru na FURS-u jasno, kaj to pomeni, in bi želela (oziroma njeni starši) dolg poravnati, vendar višje sodišče teh navedb ne more upoštevati tako, kot to želi dolžnica, torej, da se stečajni postopek „prekliče“.