DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073948
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2.
stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - varovanje državne meje - zadostna trditvena podlaga - dokazno breme - delna sprememba izpodbijane sodbe
V zvezi s poletnim taborom julija 2017 in avgusta 2017 je toženka podala navedbe le za izjemo za dejavnost, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe oziroma operativnega urjenja (1. alineja); sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ta ni podana, saj se tožnica ni usposabljala oziroma urila. Je pa materialnopravno zmotno (in preko trditvene podlage toženke, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi), štelo, da je podana izjema za dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren, pri čemer ni upoštevalo, da ne gre za dejavnost (varstvo in animacija otrok pripadnikov v okviru celostne oskrbe po ZSSloV), katere namen je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - delovni čas - neposredna uporaba direktive - dežurstva
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel pokojni tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za pokojnega tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za pokojnega tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da je v času pripravljenosti prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti.
Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne.
V okoliščinah obravnavanega primera se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti, v katerem tožnik sicer ni ves čas dejansko delal, je pa moral biti v pripravljenosti. Zato ni mogoče upoštevati ureditev iz panožne kolektivne pogodbe, ki ne vključuje obdobja pripravljenosti v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvideva le plačilo dodatka v višini 10 %.
izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - komunikacijska zasebnost - razlogi za sum - odredba preiskovalnega sodnika - obrazložitev odredbe - informacijska zasebnost - podatek o telefonskih klicih - bančni podatki - dokazni standard
Ker v luči odločbe US RS U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 v odredbah preiskovalne sodnice za prikrite preiskovalne ukrepe po prvem odstavku 149b. člena in prvem odstavku 156. člena ZKP ni bil obrazložen ustavnoskladen dokazni standard (najmanj) utemeljenih razlogov za sum in so osumljenci storili očitano jim kaznivo dejanje, so izsledki prikritih ukrepov podvrženi ekskluzijski sankciji. sankciji.
motenje posesti - zadnje posestno stanje - izvrševanje posesti - volja opustiti posest - motilno dejanje - najem in posest stvari - gostinski lokal - gostinska dejavnost - neposredni posestnik - kriterij izključujočnosti - ograja - izpovedba priče - objava javnega razpisa - nedopustna pritožbena novota
Okoliščina, da je tožnik lastnik dveh lokalov še ne pomeni, da je bil tudi posestnik spornih delov na suterenu. V motenjskem sporu je pomembno le, kdo je imel (so)posest stvari, ali je bila posest res motena, in ali ravnanje pomeni motenje.
Da U. neodvisno od svoje volje začasno ni postavila gostinskega vrta, je življenjsko logično, saj ne izvaja gostinske dejavnosti, zato pa je v času razpisovanja javnih ponudb za najem lokala z vrtom s skrbjo za vzdrževanje spornih delov nepremičnin izkazovala in ohranila posest.
Navedeni način izvrševanja oblasti ne izpolnjuje kriterijev, ki se zahtevajo v okviru opredelitve posesti po 24. členu SPZ, predvsem ne izključujočnosti in dostopnosti. Uporaba na način, kot jo je izvrševal tožnik, ni bila rezervirana za določen krog ljudi.
sklep skupščine - sklep o povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe - izpodbijanje sklepa skupščine - delitev dobička delničarjem - manjšinski delničar
Zgolj dejstvo, da se tožnik kot manjšinski delničar ne strinja z dolgoročno naravnano strategijo vodenja in s tem povezanimi investicijami tožene stranke oziroma se zavzema za drugačno dividendno politiko, ne predstavlja utemeljenega razloga za razveljavitev izpodbijanega sklepa o nominalnem povečanju osnovnega kapitala po tretjem odstavku 395. člena ZGD‑1.
Tožnik je zahteval plačilo iz naslova opcijskih pravic na podlagi statusnopravnega oziroma korporacijskopravnega razmerja s toženko, zato je pravilno ugotovilo, da je skladno s 7. točko drugega odstavka 32. v povezavi s 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP za odločitev v zadevi pristojno okrožno sodišče, saj ne gre za individualni delovni spor iz točke b. prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.
odločitev o pravdnih stroških - povod za tožbo - nujni in enotni sosporniki - brezplačna pravna pomoč - prehod terjatve iz naslova stroškov postopka na rs
Sodišče druge stopnje soglaša s tožnico, da ni dolžna povrniti pravdnih stroškov toženkam, nima pa prav, da sta ji drugi toženec in tretja toženka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka.
Zato o stroških postopka ni mogoče odločiti v skladu s 157. členom ZPP, ampak je potrebno upoštevati 161. člen ZPP in prvi toženki naložiti v plačilo stroške tožnice v celoti (4. odstavek 161. člena ZPP).
Seveda pa nima prav pritožba, da morata drugi toženec in tretja toženka, ki nista dala povoda za tožbo, povrniti stroške tožnice, pa čeprav gre za nujne in enotne sospornike. Ker drugi toženec in tretja toženka nista dala povoda za tožbo, jima ni treba kriti tožničinih stroškov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075130
KZ člen 37, 37/2, 284, 284/1, 284/3.
kriva izpovedba - napeljevanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - preizkus po uradni dolžnosti - sprememba sodbe - kršitev kazenskega zakona
Ker v opisu dejanja v obtožnici in v krivdoreku sodbe ni konkretizirano, da naj bi obtoženec napeljeval k izpovedbi, ki je kriva (neresnična, lažna), dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu.
ZKP člen 10, 10/1, 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-3, 278, 278/1, 437, 437/1. URS člen 31.
preizkus obtožnega akta - skrajšani postopek - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - zavrženje obtožnega predloga
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v starejši in novejši sodni praksi sprejeto stališče, da ima sklep sodnika posameznika v skrajšanem postopku o zavrženju obtožnega predloga (prvi odstavek 437. člena ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP (da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje) učinek prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), saj gre v vsebinskem pogledu za že razsojeno stvar (res iudicata), kar je okoliščina, ki izključuje kazenski pregon (3. točka prvega odstavka 277. člena ZKP) ter je obtožnico oškodovanke kot tožilke iz tega razloga utemeljeno zavrglo (prvi odstavek 278. člena ZKP).
ZFPPIPP člen 72, 121, 121/1, 298a, 300, 300/4, 363, 363/1. ZPP člen 3.
razdelitev posebne razdelitvene mase - ugovor - seznam preizkušenih terjatev - posodobljen seznam terjatev - razpolaganje z zahtevkom - utesnitev zahtevka - nedovoljena razpolaganja strank - jasnost besedila - pravni interes - dopustnost pritožbe - vknjižba v zemljiško knjigo - hipoteka - regresna terjatev - prerekanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - tožba na ugotovitev terjatve - opustitev vložitve tožbe - prenehanje terjatve
V okviru sklepa o razdelitvi je dopusten tudi ugovor zoper posodobljeni seznam preizkušenih terjatev. Obravnavani stečajni postopek je obsežen, z več delitvami, zato je še toliko bolj logično, da se v postopku pravočasno in nemudoma poskrbi tudi za pravilnost vsakega posameznega posodobljenega seznama preizkušenih terjatev, ki vsebuje aktualno stanje terjatev v času posamezne razdelitve oziroma v času predložitve načrta razdelitve. To namreč vpliva tako na poplačilo v tej delitvi, pred katero je bil pripravljen posodobljeni seznam preizkušenih terjatev, kot tudi na nadaljnje delitve. Čeprav tako pritožnik ne ugovarja zoper samo razdelitev, pa mu ni mogoče odreči pravnega interesa za ugovor proti posodobljenemu seznamu preizkušeni terjatev.
Pritožnik je podal obvestilo, da je postal novi upnik terjatev pod zap. št. 23 in 24 in da utesnjuje prijavo terjatev pod zap. št. 23. Zakaj se je to odločil storiti in zakaj je umaknil prijavo pod zap. št. 42, se sodišča in upravitelja niti ne tiče in prav nobene podlage nista imela, da bi morda pritožnika pozivala na pojasnilo, ali se je pravilno odločil glede umikov, ali da njegove izjave ne bi upoštevala tako, kot je bila podana. Pravilno je namreč stališče, da stranka postopka samostojno razpolaga z zahtevki. Sodišče bi smelo intervenirati le v primeru, da bi ocenilo, da gre za nedovoljena razpolaganja v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP (ki se na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporablja tudi za postopke zaradi insolventnosti), za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo in tega pritožnik niti ne uveljavlja.
298.a člen ZFPPIPP je namenjen le varovanju pravic tistih upnikov, katerih hipoteka je vknjižena v zemljiško knjigo, kar pa pritožnikova ni bila. Še več, terjatev pritožnika, ki naj bi nastala kot regresna terjatev poroka, ki je plačal dolžnikov dolg, je, tudi če je obstajala, prenehala, ker pritožnik ni vložil tožbe na ugotovitev terjatve, na katero je bil napoten.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00074308
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. OZ člen 87, 87/1, 193. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-14.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - začasna ureditev razmerja - verjetnost obstoja nedenarne terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - potrošniška kreditna pogodba - enako varstvo pravic v postopku - načelo učinkovitosti
Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika se v sodni praksi od odločitve Ustavnega sodišča v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 izdajajo tudi tako imenovane regulacijske začasne odredbe, ki se v bistvenih delih pokrivajo s samim tožbenim zahtevkom. Ustavno sodišče je v tej odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
O vprašanju, ali je regulacijsko začasno odredbo, ki se v bistvenem pokriva s tožbenim zahtevkom, mogoče izdati tudi ob izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, sodna praksa ni enotna.
Tudi če bi sodišče izhajalo iz stališča, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati zgolj tudi (le) ob pogoju po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, v konkretnem primeru na podlagi tožnikovih trditev ni mogoče z verjetnostjo sklepati, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Ni vzdržno sklepanje, da je predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe proti banki utemeljen (samo) zato, ker ima slednja bistveno več finančnih sredstev in bi zaradi tega z neutemeljeno izdano začasno odredbo evidentno utrpela manj neugodne posledice od tožnika, če bi ta ostal brez predlaganega začasnega varstva. V tem primeru bi bila sicer praktično vsakič, ko bi bila tožena stranka banka (ali zavarovalnica, ali država) začasna odredba brez nadaljnjega izdana. Na dlani je, da bi bilo to povsem zoper temeljno načelo enakega varstva pravic, namen zakonskih pogojev za izdajanje začasnih odredb in navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ni torej mogoče tehtati zgolj obsega premoženja stranke (praviloma komitenta) in banke ter iz tega izpeljati sklep o manj ugodni oz. usodni posledici (ne)izdaje začasne regulacijske odredbe. Kvečjemu je treba izkazati, da posledice za realizacijo terjatve iz konkretnega posla za enega pogodbenika ne bodo manj ugodne kot za drugega. Tega pa na podlagi zatrjevanj pritožnika ni mogoče reči za toženo banko. Čeprav je kreditna obveznost jemalca kredita zavarovana s hipoteko, to ne pomeni, da se toženi stranki za uveljavitev terjatve (če bi se izkazalo, da je tožnikova tožba neutemeljena) ne obetajo neugodne posledice: hipoteko je treba šele uveljaviti, kar je povezano s stroški in časovno zamudo, poleg tega pa ima prav sodišče prve stopnje, da ni prikazano, koliko naj bi bila nepremičnina vredna glede na možen preostanek kredita, niti kakšni stroški bi s tem nastali toženi stranki. Zato na podlagi tako splošnih navedb ni bilo mogoče sklepati, da bi bile posledice za banko ob pravdnem neuspehu pritožnika manj ugodne od njegovih lastnih za primer uspeha. Njegova zatrjevana neugodna posledica je morebitna potreba, da bo moral svoj povračilni zahtevek zoper banko povečati. Vendar pa tega ne kvantificira oz. ne navede na način, ki bi kazal, da bo to zanj neugodnejše od potencialne potrebe banke po unovčenju hipoteke.
SEU je razsodilo, da je treba "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve."
odločanje o stikih z otrokom - omejitev pravice do stikov - neosebni stik - korist mladoletnega otroka - trajanje ukrepa - višina preživnine
Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, da se stiki izvajajo neosebno kot ukrep trajnega značaja po prvem odstavku 73. člena Družinskega zakonika, po katerem lahko sodišče enemu ali obema staršema omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi.
ZGD-1 člen 512, 512/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
pravica družbenika do informacije in vpogleda - sodno varstvo - zavrnitev zahteve - objektivna in subjektivna predpostavka - odklonilni razlog - razlogi za odklonitev - standard verjetnosti - konkurenčna dejavnost - kolizija interesov družbe in družbenika - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - prepoved povzročanja škode - gospodarska družba
Za družbi tuj namen gre takrat, ko informacija v ničemer ne more služiti legitimnim interesom družbenika kot člana družbe.
Ker sta družbenika sprta (predlagatelj pa je sprt tudi s preostalimi vpletenimi družinskimi člani), ni verjetno, da bo predlagatelj dal interesom nasprotne udeleženke prednost pred interesi lastne družbe. Ne le verjetno, ampak dokazano je, da je predlagatelj tako ravnal v preteklosti, odnosi med družbenikoma pa se od takrat niso spremenili, kar tudi po stališču višjega sodišča kaže na verjetnost, da bodo zahtevane informacije uporabljene v korist konkurenčne družbe.
Ker v tej zadevi ni bilo izpodbito, da obstajajo tudi zakonski razlogi za zavrnitev zahteve predlagatelja za dostop do določenih informacij, je obseg informacij, do katerih je predlagatelj upravičen, odvisen tudi od razlogov, s katerimi je nasprotna udeleženka utemeljila svoje odklanjanje informacij.
postopek za določitev odškodnine zaradi razlastitve nepremičnine - stroški predsodnega postopka
Iz revizijske odločitve izhaja, da lahko predlagatelj sporne predsodne stroške uveljavlja v skladu s 139. členom ZNP-1, ki izrecno ureja povrnitev stroškov nastalih v postopku za določitev odškodnine in predstavljajo materialno pravno podlago za utemeljenost stroškov nastalih pred sodnim postopkom, saj gre za stroške, ki so nastali zaradi postopka.
S tem pa prisojena višina odškodnine ni enaka ponujeni odškodnini pred nepravdnim postopkom določitve odškodnine, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, zato je v skladu s 139. členom ZNP-1 nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju stroške nepravdnega postopka in stroške, ki so nastali predlagatelju pred postopkom, v fazi pogajanj pred samim sodnim postopkom.
Stroški postopka za določitev odškodnine po ZNP-1 se določajo glede na višino naložene odškodnine, po Odvetniški tarifi veljavni v času opravljenih storitev.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSK00085119
GZ-1 člen 105, 105/1, 105/1-4.
pravica do spoštovanja doma - pravica do doma - inšpekcijski ukrep - presojanje dopustnosti predloga - sorazmernost posega - nesorazmernost posega - odstranitev prizidka - nelegalna gradnja - trditveno in dokazno breme
Eden od zakonskih pogojev, da lahko sodišče v nepravdnem postopku dopusti presojo nesorazmernosti posega izrečenega ukrepa v predlagateljev dom je, da predlagatelj izkaže, da je objekt iz prvega odstavka prejšnjega člena njegov dom (prvi odstavek 105. člena Gradbenega zakona, v nadaljevanju GZ-1). Predlagateljica tega pogoja ni izkazala.
ZFPPIPP člen 221b, 221f. OZ člen 335, 335/3, 349, 364.
poenostavljena prisilna poravnava - zloraba instituta - zastarana terjatev
Ni pomembno le, da dolžnik predloži vse priloge oziroma listine, ki so navedene v zakonu. Če upnik uveljavlja zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, sodišče preveri tudi to, kar sicer preverja v vsakem civilnem postopku. To je še posebej pomembno, ker se v tem postopku ne oblikuje upniški odbor, ne postavi se upravitelja, ki tudi ne preizkuša terjatev, saj se te ne prijavljajo, temveč jih navede dolžnik sam v posodobljenem seznamu terjatev, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava.
Ko sodišče v insolvenčnem postopku, ki je posebna oblika nepravdnega postopka, presoja morebitno zlorabo postopka, je pomembno, ali želi dolžnik izglasovanje poenostavljene prisilne poravnave zagotoviti z upoštevanjem glasovalnih pravic, ki pripadajo upniku zastarane terjatve, s čimer se poseže v (ustavne) pravice drugih upnikov, udeležencev tega postopka.
stiki otrok s starši - delna sodna poravnava - sprememba izvajanja stikov - spremenjene okoliščine - načelo otrokove koristi - mnenje otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Pomembno je, da bosta otroka ob upoštevanju njunega mnenja dobila občutek, da sta slišana, kar jima je treba tudi jasno povedati in se bo njun občutek, da stiki zanju predstavljajo prisilo, zmanjšal, kar je še posebej pomembno za mladoletno A. A. in se bo po svojih močeh skušala udeleževati več stikov, kot to od nje pričakuje nasprotni udeleženec. Hkrati je to tudi izhodišče za očeta, da otrokoma prisluhne, da se jima približa in se potrudi, da bodo stiki potekali na način, da bodo otrokoma zanimivi in si jih bosta sčasoma tudi sama želela izvrševati v večjem obsegu, kot je določeno v izpodbijanem sklepu.
OZ člen 346, 353, 365, 367, 574, 574/2. ZPP člen 8.
pravna narava razmerja - trditveno in dokazno breme - posojilna pogodba ali darilo - začetek tega zastaralnega roka - petletni zastaralni rok - pretrganje teka zastaralnega roka - kazenska oprostilna sodba - dokazna ocena
Z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je bilo zastaranje pretrgano, in sicer na podlagi 365. člena v zvezi s 367. členom OZ. Enake učinke kot tožba v smislu 365. člena OZ ima namreč tudi uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. V primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, se v skladu s 367. členom OZ šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, oziroma z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.
izpodbijanje odločitve zbora društva - spor med članom društva in društvom
Ker je zbor članov društva kot najvišji organ toženke z glasovanjem na zboru že izrazil svojo voljo glede vsebine izpodbijanih sklepov, bi vztrajanje na stališču, da bi moral tožnik še pred vložitvijo tožbe izpodbijati že sprejeto odločitev pred istim organom, tudi pomenilo večkratno odločanje zbora članov o istem vprašanju ter bi lahko občutno zamaknilo nastop dokončnosti sprejete odločitve. Zato je določbo 13. člena ZDru-1 treba razlagati na način, da je vsako odločitev organa oziroma zastopnika društva sicer možno izpodbijati s pritožbo, o kateri, če temeljni akt društva ne določa drugače, odloča zbor članov, ni pa treba izpodbijati odločitve, ki jo sprejme zbor članov kot najvišji organ društva. Odločitev zbora članov društva tako postane dokončna že z njenim sprejetjem in je tožnik zoper takšno odločitev v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1 upravičen zahtevati sodno varstvo.