vpis lastninske pravice na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu – učinek sklepa o izvršbi in sklepa o izročitvi – učinki zaznambe začetka komasacijskega postopka – formalnost zemljiškoknjižnega postopka
1. Sodišče je vknjižbo lastninske pravice na predlagatelja ter izbris zaznambe izvršbe in vknjižene zastavne pravice na predmetnih nepremičninah dovolilo na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, skladno z določbo prvega in drugega odstavka 89. člena ZZK-1. Ker ima zaznamba izvršbe skladno z določbo četrtega odstavka 87. člena ZZK-1 tudi za posledico, da takšen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu učinkuje proti zemljiškoknjižnemu lastniku in proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, ko začne učinkovati zaznamba izvršbe, pa se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da predmetni sklep o izročitvi ne more učinkovati proti pritožniku D.Š., ker naj bi pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini parc. št. 207/4 k.o. V. v komasacijskem postopku dne 7.2.2007. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bil sklep o izvršbi I 2 z dne 5.2.2007, v zvezi s sklepom I 2 z dne 3.9.1999 pri predmetni nepremičnini zaznamovan z učinkom z dne 13.2.2007, medtem ko je D.Š. lastninsko pravico na tej nepremičnini pridobil z vpisom v zemljiško knjigo z dne 29.5.2009.
2. Pri predmetnih nepremičninah je bil zaznamovan začetek komasacijskega postopka, vendar takšna zaznamba ni ovira za pridobitve lastninske pravice v izvršbi.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je v podobnih sporih že zavzelo stališče, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi), predpostavlja takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, če je pogodba sklenjena za določen čas. Ta pogoj pa ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja, saj s tem kljub obstoju razlogov za izredno odpoved pritrdi možnost nadaljevanja delovnega razmerja (do izteka odpovednega roka), kar je v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Tožena stranka je s tem, ko je dopustila, da je tožnik ostal na delu še 14 dni, kršila 1. odstavek 110. člena ZDR, zato je izredna odpoved nezakonita.
PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0072372
ZGD-1 člen 300, 300/1, 300/6, 318, 318/1, 318/2, 318/3, 321, 321/1. ZNVP člen 32, 66a, 66a/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
imenovanje posebnega revizorja – določno in konkretno oblikovan predlog – sum o neprištevnosti ali manjših kršitvah zakona ali statuta – stroški postopka
Predlagatelju delnic ni treba shraniti pri klirinško depotni družbi v primeru, da so izdane v nematerializirani obliki, prav tako pa iz nobene druge določbe zakona ne izhaja obveznost, da bi predlagatelji morali v primeru nematerializiranih delnic ustanoviti pravico do prepovedi razpolaganja z delnicami v skladu z 32. členom ZNVP in jo vpisati v centralni register pri KDD.
Sodišče lahko posebnemu revizorju naloži zgolj preverbo poslov, ne pa tudi ugotavljanja oškodovanja družbe oziroma delničarjev.
pritožba zoper sklep o dedovanju – rok za pritožbo – pravica do pritožbe – odpoved dedovanju – stranke zapuščinskega postopka – prehod dediščine – odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove
Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pritožbah, ki so vložene pravočasno, skladno s tretjim odstavkom 173. člena ZD pa lahko upošteva tudi nepravočasno pritožbo, vendar le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, česar v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti. Pritožnica, za katero iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se je dedovanju po pokojni M. P. odpovedala, se namreč v pritožbi smiselno zavzema za spremembo prvostopenjskega sklepa tako, da sodišče tudi njo razglasi za zakonito dedinjo po pokojni. S tem, ko bi tudi njej pripadel ustrezen delež na zapuščini in bi se ustrezno zmanjšali dedni deleži preostalih zakonitih dedičev, bi bile pravice teh, ki se opirajo na izpodbijani sklep, v primeru ugodne rešitve pritožbe namreč prizadete.
Pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku imajo samo stranke, ne pa tudi tretje osebe.
Upniki so stranke zapuščinskega postopka le, kadar na podlagi 143. člena ZD zaradi poplačila svojih terjatev zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dedičev, česar pa pritožnik v predmetnem zapuščinskem postopku ni uveljavljal.
Po ZD zapuščina po sili zakona (ipso iure) preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Glede na sistem dedovanja, ko zapuščina nikoli ni brez titularja, dediči kot univerzalni nasledniki za zapustnikove dolgove že od tedaj odgovarjajo solidarno (tretji odstavek 142. člena ZD), v sorazmerju s svojimi dedni deleži (četrti odstavek 142. člena ZD. Zapustnikovi dolgovi tako niso sestavni del zapuščine in se praviloma (če ni dogovora dedičev) ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku. Določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika se smiselno uporabljajo tudi za dolgove zapuščine, torej tiste, ki so nastali po smrti zapustnika, vendar pa dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, zato se sodišče v zapuščinskem postopku o takšnem dolgu ne opredeljuje in ga s sklepom o dedovanju ne rabi zajeti (razen če je glede tega med dediči sklenjen dogovor), upnik pa ga lahko uveljavlja v pravdnem postopku.
V kolikor je bila volja pritožnice takšna, bi morala izrecno izraziti, da se dedovanju odpoveduje oziroma svoj dedni delež odstopa v korist določenega sodediča (prvi odstavek 146. člena ZD), v kolikor pa bi svoj dedni delež odstopila osebi, ki ni dedič po pokojni, kakor je I.B., česar s svojo izjavo ni pravno veljavno storila, pa bi jo sodišče prve stopnje obravnavalo kot zakonito dedinjo, izjavo o odstopu dediščine pa bi lahko razumelo le kot zavezo dediča, da po razdružitvi dediščinske skupnosti tretji osebi prepusti premoženjsko korist, ki jo je prejel na račun svojega dednega deleža (tretji odstavek 146. člena ZD).
Z ozirom na določilo tretjega odstavka 207. člena ZD je sodišče prve stopnje pravice pritožnice, ki ni prišla na narok, čeprav je bila v redu povabljena, pravilno obravnavalo po podatkih, s katerimi je razpolagalo in upoštevajoč njeno pisno izjavo o odpovedi dediščini, ki je prispela do izdaje sklepa o dedovanju.
Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predložila celotne najemne pogodbe. Tudi sicer pa obstoj pravnoposlovenga razmerja med pravdnima strankama v tem postopku ni sporen.
Predmet tožbenega zahtevka v tem postopku je plačilo najemnine na podlagi sklenjene najemne pogodbe, podrejeno pa je tožeča stranka uveljavljala zahtevek tudi na podlagi določil, ki urejajo uporabo tuje stvari v svojo korist. Sodišče prve stopnje se o tej materialnopravni podlagi ni opredelilo.
oprostitev plačila sodnih taks – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – delo v tujini
Oprostitev plačila sodnih taks je po prvem odstavku 11. člena ZST-1 dopustna samo takrat, ko bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja.
Kadar ima stranka v postopku pooblaščenca, se v skladu z določbo prvega odstavka 137. člena ZPP pisanja vročajo pooblaščencu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Člen 105.a ZPP ne določa drugače, zato bi sodišče moralo upoštevati splošno določbo prvega odstavka 137. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor zoper plačilni nalog pravilno zavrnilo, saj dolžnik ni izkazal ugovorne navedbe, da je sodno takso plačal, prav tako pa je neutemeljeno navajal, da je sodna taksa za postopek o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, nepravilno odmerjena.
ZPP člen 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 19.
stroški postopka – potrebni stroški
Kot potrebni stroški se štejejo le tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti dejanj obrambe tožene stranke. Kot takšnih pa ni mogoče šteti stroškov odgovora na opomin tožeče stranke.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – tek rokov – predlog za podaljšanje roka – vezanost sodišča na rok
ZPP, na katerega v postopku odločanja glede plačila sodnih taks napotuje tretji odstavek 1. člena ZST-1, ne omogoča skrajšanja zakonskih, niti sodnih rokov. Tako lahko stranka rok, ki ga je določilo sodišče, vedno izkoristi do konca. Vse dokler je rok odprt, je mogoče dopolniti vlogo ali opraviti kakšno drugo procesno dejanje. Odrejeni rok pa ne veže samo stranke, ampak tudi sodišče, ki ga je določilo.
Sodišče prve stopnje bi moralo z odločanjem o predlagani taksni oprostitvi počakati do izteka roka, pred tem pa bi moralo odločiti tudi o pravočasnem toženčevem predlogu za podaljšanje roka. Takšen predlog sicer roka ne prekine, vendar je o njem treba odločiti, saj je zoper sklep, s katerim je bil predlog za podaljšanje roka zavrnjen, dopustna posebna pritožba.
izključitev protipravnosti - skrajna sila – dejansko stanje
Vprašanje obstoja skrajne sile, kot razloga za izključitev protipravnosti ravnanja, je eno izmed odločilnih dejstev, ki jih mora sodišče ugotoviti pravilno in popolno, da bi lahko pravilno uporabilo materialno in procesno pravo.
pozneje najdeno premoženje – pravnomočni slep o dedovanju - dodatni sklep o dedovanju – obseg zapuščine
Ker je bila nepremičnina, za katero predlagatelj zahteva, da se prepiše nanj, del zapuščine zapustnika in je bila v okviru zapuščinskega postopka s pravnomočnim sklepom o dedovanju že razdeljena med dediči, zapustnik ni več njen lastnik in zato omenjena nepremičnina ne predstavlja pozneje najdenega premoženja v smislu določb 221. člena ZD.
Sodišče prve stopnje je tožniku omogočilo, da naknadno dopolni svojo vlogo (tožbo) s predložitvijo dokončne odločbe, ki jo izpodbija, in s pooblastilom odvetniku za zastopanje v tem postopku. Ker se tožnik, kljub temu da mu je bil sklep pravilno vročen in da je vseboval opozorilo na posledice, ni odzval na poziv sodišča, je sodišče prve stopnje njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.
invalid III. kategorije - poslabšanje zdravstvenega stanja - kategorija invalidnosti - pravice na podlagi invalidnosti - invalidska pokojnina - dokazovanje
Ker pri tožniku do izdaje izpodbijane dokončne odločbe še ni nastala invalidnost I. kategorije invalidnosti, ampak je bil tožnik še vedno invalid III. kategorije invalidnosti. ni pa izpolnil starostnega pogoja 63 let, je bil njegov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.
Tožeča stranka ima sedež v Ljubljani, kjer se nahaja tudi sodišče, ki je odločalo o sporu. Zato odvetniku, ki ima sedež v Škofji Loki, prevoznih stroškov ni mogoče naložiti v breme tožene stranke, ki je v pravdi propadla, pač pa jih mora trpeti tožeča stranka sama.
ZDR člen 110, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 257, 257/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - protipravna premoženjska korist
V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri ugotavljanju odpovednega razloga ne gre za ugotavljanje krivde v kazensko pravnem smislu, temveč za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti, ki vsebujejo znake kaznivega dejanja. V določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 je predpisana kvalificirana oblika kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Po navedeni določbi se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradnih dolžnosti, kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. Gre za opis izrabe uradnega položaja, ki izraža zlorabo delovanja javnega uslužbenca, ob tem, da je dodan še pridobitniški namen storilca. Protipravna premoženjska korist pa je tista korist, ki jo poskuša doseči storilec, ki je niti on sam niti druga oseba ob pravilnem ravnanju ne bi mogla dobiti. Takšna oblika kaznivega dejanja je dokončana s samo zlorabo uradne osebe oziroma javnega uslužbenca in ni potrebno, da bi bila protipravna premoženjska korist tudi dejansko pridobljena.
ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave – razlogi za ugovor – namen ugovornega postopka – verjetnost uspešnosti finančnega prestrukturiranja – pravni standard – zaveza o konverziji terjatev v lastniški delež dolžnika – posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki – poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja
Skladno z določilom prvega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij pregledati le NFR; že posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki iz 199.a člena ZFPPIPP pa te zahteve ne vsebujejo. Toliko manj to velja za izjave upnikov, ki so bile predložene po preteku roka iz drugega odstavka 176. člena ZFPPIPP in ne predstavljajo dela s NFP.
Ponudba je v postopku prisilne poravnave odvisna tudi od družbenikov insolventnega dolžnika, pri čemer bodoči novi družbeniki, ki to lahko postanejo med postopkom prisilne poravnave po 199.a členu ZFPPIPP, nimajo več možnosti za spremembe ali dopolnitve NFP, ki bi podjetju olajšala likvidnosti položaj in ji zagotovila, da po končanem postopku prisilne poravnave postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Pritožbeni očitek, da je s tem, ko je upoštevalo omenjene tri izjave po preteku rokov za spremembo NFR, sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila, saj se ne bi smelo sklicevati na subsidiarno rabo ZPP, je neutemeljen.
Ocena več kot 50 % stopnje verjetnosti je pravni standard, pri zapolnjevanju katerega sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, pa tudi na oceno izvedenca ne, pač pa na načelo proste dokazne ocene.
Ker v matični evidenci brez krivde tožnika ni bilo podatkov o njegovi plači za sporno obdobje, je sodišče prve stopnje na podlagi drugih dokazov pravilno ugotovilo, kakšno plačo je prejemal tožniku primerljiv delavec. Na tej podlagi je pravilno sklepalo, kakšna je bila tožnikova plača v spornem obdobju, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove.
Za čas, ko je bila tožnica zavarovana kot družbenica in direktorica družbe z omejeno (kasneje neomejeno) odgovornostjo, tožnica ni dokazala, da je prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačala. Plačilo prispevkov tudi ni navedeno v matični evidenci. Iz tega razloga se tožnici ta čas ne všteje v pokojninsko dobo.