Pri vlaganju v nepremičnino je mogoče zahtevati le razliko v večvrednosti nepremičnine (obogatitveni princip), ne pa tega, kar je prikrajšani dejansko vložil v nepremičnino (vrnitveni princip).
Začasni skrbnik zapuščine je lahko le oseba, ki bo skrbela za zapuščino in bo zastopala interese vseh dedinj, torej taka, ki bo nepristransko zastopala vse dedinje, ne bo povezana z nobeno od njih in bo strokovno usposobljena kvalitetno opravljati naloge skrbnika zapuščine.
začasna odredba o varstvu skupnih otrok – začasna odredba o načinu izvrševanja stikov
Začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov sodišče lahko izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani takšni razlogi ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove predodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom.
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da bo mladoletna hči pravdnih strank brez rednih stikov z očetom lahko prikrajšana v svojem duševnem razvoju, vendar pa v konkretnem primeru ne bi bilo v njeno korist, da bi se jo že v tej fazi postopka, ko dejanska podlaga tožbe še ni razčiščena, odvzelo materi in začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu.
solastnina - delitev solastnine - dejanska uporaba - dogovor o uporabi - močnejši interes - nepravdni postopek
Solastninska pravica predpostavlja, da stvar ni razdeljena, zato mansarda ne more predstavljati samostojnega nosilca stvarnopravnih pravic. Stranki sta se s pogodbo dogovorili le o dejanski uporabi sporne nepremičnine, katera izmed njih ima močnejši interes nad mansardo, pa bo predmet nepravdnega postopka za razdružitev nepremičnine.
ZIZ člen 9, 9/3, 36. ZPP člen 112, 112/1, 112/2, 116, 120, 133.
vrnitev v prejšnje stanje – opravičljiv razlog za zamudo – notranja organizacija dela pri pravni osebi – prepozen ugovor
Pravna oseba kot stranka v postopku se ne more uspešno sklicevati na ravnanje svojih zaposlenih, še posebno ne pri ravnanju s poštnimi pošiljkami. Stranka mora delo organizirati tako, da poteka normalno in nemoteno. Odsotnost, prezaposlenost, opustitev pravočasnega pretoka informacij med zaposlenimi zamude ne opravičujejo.
Pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo to tretjemu znano ali da bi mu moralo biti znano. Izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj se pa lahko nasprotuje s sicer težavnim dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja.
Ničnost, neveljavnost ali neobstoj nekega pravnega posla (tudi mandatnega, pooblastilnega razmerja) sicer je civilnopravno razmerje, o katerem se odloča v pravdnem postopku. Vendar mora tožnik za ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja izkazati pravni interes. Izdana sodba ne more biti sama sebi namen.
Sodišče je toženim strankam pravilno priznalo pravdne stroške, ustrezno povečane v skladu z 9. čl. OT, ne pa za vsakega toženca posebej, saj je skupni pooblaščenec toženih strank vsa procesna dejanja opravljal enotno in odstopanj v smeri opravljanja dejanj za posamezno stranko ni bilo.
Tožnikovo ravnanje je bilo za delodajalca „praktično“ nepreprečljivo. Nezgodi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnikovega dela, tega pa niti od profesionalno skrbnega delodajalca ni mogoče zahtevati. Ker morata biti oba navedena pogoja (nepričakovanost in nepreprečljivost ravnanja oškodovanca) podana kumulativno, se v obravnavanem primeru prva toženka ne more v celoti razbremeniti svoje objektivne odgovornosti.
Po presoji pritožbenega sodišča znaša tožnikov delež odgovornosti 50%, upoštevaje na eni strani povečano nevarnost, ki izvira iz obratovanja stroja, in korist, ki jo z uporabo stroja dosega njen imetnik v svoji gospodarski dejavnosti, na drugi strani pa dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu oziroma zaradi dela, vendar se je obenem zavestno in nerazumno izpostavil nevarnosti, čeprav je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da se lahko hudo poškoduje.
zahtevek za izročitev nepremičnine – potek najemne pogodbe – pridržna pravica – ugovor nasprotne pravice – zapadlost terjatve – dobrovernost
Zmotni so zaključki izpodbijane sodbe glede nedobrovernosti tožene stranke. V 262. členu OZ so določene izjeme, ko upnik nima pridržne pravice, taka situacija nastopi v primeru, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti. Namen te določbe je, da prepreči samovoljo upnika, bistvo je torej v tem, da si stvari ni protipravno prilastil, in tak primer je v tej zadevi podan, na dan prenehanja pogodbe, v trenutku, ko na podlagi pogodbe naslova za oblast nad stvarjo tožena stranka več ni imela, je imela že zapadlo terjatev za plačilo investicij, gre za pogodbeno zavezo tožnika.
določitev preživnine – visok življenjski standard - premožnejši starši – koristi otrok – odločanje otrok o stikih
S preživnino se mora na vsak način zadovoljiti temeljne otrokove potrebe tako, da sta otrokov telesni in duševni razvoj zagotovljena. Premožnejši starši morajo računati s tem, da bo preživnina za otroka višja ali celo bistveno višja od za golo preživetje otroka določenega minimuma. Vendar pa ima tudi nadpovprečna preživnina meje, preko katerih se ne more povečevati. Kar to mejo presega, mora biti prepuščeno prosti odločitvi staršev. Lahko gre za darilo, h kateremu pa starši ne morejo biti zavezani z odločbo o preživnini.
Otrok se mora v obdobju, v katerem se še razvija naučiti tudi samostojnega življenja. V tem okviru se mora tudi naučiti, kako razumno gospodariti z denarjem. Previsoka preživnina lahko to celo prepreči, kar pa ne bi bilo v otrokovo korist.
Stike lahko roditelj zahteva le do otrokove polnoletnosti. Potem o njih odloča otrok sam. Prav je torej, da se z naraščajočo starostjo tudi v naraščajoči meri upoštevajo otrokove želje. V starosti 17 let, torej tik pred polnoletnostjo, lahko tudi že otrok presodi, ali si stikov z očetom (toženo stranko) še želi in koliko naj jih bo. To je tudi hkrati v korist otroka.
ZIZ člen 29, 29b, 61, 61a. ZPP člen 212. ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 12.
trditveno in dokazno breme – oprostitev plačila sodne takse – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nastanek taksne obveznosti – taksna oprostitev – izjava o premoženjskem stanju
Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev, je na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks. Na strani dolžnika je dolžnost, da najprej zatrjuje dejstva, ki so podlaga za oprostitev in šele nato za zatrjevana dejstva kot dokaz predlaga vpogled v javne evidence.
ZDR člen 130. SKPgd tarifna priloga točka 4, 4/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije tarifna priloga točka 4, 4/1. Uredba o višini povračilo stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek člen 1, 2.
povračilo stroškov v zvezi z delom - stroški prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora izplačati tožečim strankam razliko med izplačanimi zneski povračil in pripadajočimi zneski povračil stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje stroške javnega prevoza, kot je določeno v Uredbi o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, ki je inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – pravočasen odgovor na tožbo – vloga poslana nepristojnemu sodišču – sklepčnost tožbe – ugotovitev lastninske pravice – dobroverna lastniška posest - priposestvovanje
Ker je leta 1995 garsonjero v zapisu, ki ga je sam sestavil, izročil tožniku namesto dela kupnine in mu tedaj tudi izročil posest ter se zavezal urediti prepis lastništva, te okoliščine dokazujejo, da je bil tožnik od leta 1995 v dobroverni lastniški posesti garsonjere.
zamudni sklep – vrnitev v prejšnje stanje – napake pri vročanju – obravnavanje vloge kot pritožbe
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče toženčevo vlogo glede na navedbe v njej šteti za pritožbo zoper zamudni sklep. Prav upoštevaje vsebino toženčevih navedb v vlogi ni mogoč dvom, da je toženec, ki ga je tedaj že zastopal odvetnik, želel z vlogo doseči prav (in zgolj) vrnitev v prejšnje stanje, ki pa jo je utemeljeval z napačnimi razlogi. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče toženčevo vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga povsem pravilno tudi zavrnilo.
izvedenstvo – strokovna institucija – višina nagrade
Za presojo o utemeljenosti zahteve za povrnitev stroškov in plačilo nagrade je v primeru, ko je izvedensko delo zaupano strokovni instituciji, ta pa za izvedbo dela zadolži več oseb, odločilno, ali bi sodišče lahko konkretno izvedensko delo zaupalo enemu izvedencu ali pa bi bilo zaradi zapletenosti oziroma kompleksnosti zadeve potrebno sodelovanje več izvedencev.
sklep o domiku nepremičnine – razveljavitev sklepa o domiku – izvršba na solastniški delež na nepremičnini – pristop k izvršbi
V primeru, ko teče postopek izvršbe na različne solastninske deleže na isti nepremičnini, razlog, zaradi katerega je v 171. členu ZIZ predpisan pristop k že začeti izvršbi, tj. nemožnost izvršbe na isto nepremičnino po domiku nepremičnine kupcu v drugem izvršilnem postopku, ni podan. Vsak idealni delež nepremičnine je v pravnem prometu in je torej (lahko) predmet (samostojne) prodaje v izvršilnem postopku.
Pristop k že začeti izvršbi je mogoč do pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu, kar pa ne pomeni, da upnik, ki k že začeti izvršbi pristopi po izdaji sklepa o domiku, že samo zaradi kasnejšega pristopa oziroma kasnejšega predloga za združitev izvršilnih postopkov lahko doseže razveljavitev sklepa o domiku (in prodaje), saj bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka.
predlog za izvršbo – zavrženje predloga za izvršbo – začasni zastopnik – predujem – postavitev začasnega zastopnika
82. člen ZPP v prvem odstavku določa, da lahko, kolikor so podani pogoji za postavitev začasnega zastopnika, sodišče le-tega postavi le na predlog upnika. Šele v primeru, da bi upnik predlagal postavitev začasnega zastopnika, pa bi lahko sodišče v primeru, da v določenem roku upnik ne bi založil predujma, zavrglo predlog za izvršbo.