dovoljena revizija - davki - poroštvo - neustavna zakonska določba - način izvršitve ustavne odločbe - kršitev pravil postopka - pravica do izjave - prenos dejavnosti - prenos premoženja - delna ugoditev reviziji
V zvezi uporabo določbe prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 Vrhovno sodišče v svoji ustavnopravni funkciji najvišjega razlagalca zakonskega prava (kar mu priznava tudi Ustavno sodišče v 9. točki odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022) še pojasnjuje, da pojem prenosa dejavnosti iz te določbe ne pomeni zgolj prenosa materializiranih sredstev (ki jih v obravnavanem primeru niti ni bilo), temveč tudi nematerializiranih sredstev, kot so na primer na izkušnjah temelječe znanje (know-how), dobro ime (goodwill) ter vsa pogodbena razmerja, ki se nanašajo na konkretno poslovno dejavnost. V obravnavanem primeru bi to lahko pomenilo predvsem pogodbene odnose z vsemi dobavitelji (blaga in storitev) in morebitnimi odjemalci (pavšalni zakup storitev). Navedeno pomeni, da se mora za obstoj prenosa dejavnosti ugotoviti prenos potenciala za pridobivanje dohodkov (t.i. profit shift) in s tem vseh pričakovanih bodočih dobičkov. Ravno s tem namreč pride do morebitnega oškodovanja fiskusa, saj prvotni davčni dolžnik od prenosa dejavnosti dalje ne bo več ustvarjal prihodkov oziroma dobičkov, iz katerih bi lahko bil njegov davčni dolg poplačan. Prenos poslovne dejavnosti iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 torej pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti.
Vrhovno sodišče sodi, da se namen prenosa dejavnosti ugotavlja na način, da mora davčni organ ob upoštevanju vseh objektivnih dokazov (predvsem npr. da je bil prenos dejavnosti na nov pravni subjekt izveden neodplačno ali ob netržnih pogojih) ugotoviti, ali je novi dolžnik (porok) vedel, da je bil prenos dejavnosti nanj izveden z namenom izogibanja plačilu davčne obveznosti.
URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - prevozni stroški - letalski prevoz - družinsko življenje - načelo davčne pravičnosti - objektivno neto obdavčenje - podzakonski predpis - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
URS člen 57. ZUS-1 člen 4, 30, 30/3. ZOsn člen 60a. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - pravica do izobraževanja - oblastno ravnanje - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugoditev pritožbi
Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba učencu, ki s tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zahteva ugotovitev, da je bilo s tem dejanjem nezakonito poseženo v njegovo ustavno pravico do izobraževanja (57. člen Ustave), omogočiti sodno varstvo v upravnem sporu.
Prepoved vstopa v osnovno šolo oziroma prepoved šolanja v njenih prostorih v okoliščinah te zadeve pomeni oblastveno delovanje osnovne šole.
sklep o zavrženju tožbe - pritožba - odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov - nedovoljena pritožba - mogoča revizija - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije - napačen pravni pouk
Izpodbijani sklep ni bil sprejet v postopku o prenehanju zavarovalnice, zato je treba za odločitev o dovoljenosti pritožbe uporabiti določbo 449. člena ZZavar-1 in pritožbo kot nedovoljeno zavreči.
Zoper izpodbijani sklep torej ni dopustna pritožba, temveč le revizija (drugi oddelek šestega poglavja ZUS-1). Napačen pravni pouk v sodni odločbi za stranko ne more imeti nobenih škodljivih posledic.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - pravočasnost - pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja.
Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.
dopuščena revizija - prodaja kmetijskih zemljišč - odobritev pravnega posla - sprejem ponudbe - rok za sprejem ponudbe - čas sklenitve pogodbe
Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal v času sprejetja ponudbe v obravnavani zadevi (1. 4. 2014), je omogočal sklenitev pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije tudi po izteku roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, če je bil sprejem ponudbe v tem roku posredovan upravni enoti, čeprav ni bil ob tem posredovan tudi prodajalcu. V takem primeru je bil pravni posel sklenjen, ko je informacijo o sprejemu ponudbe prejel prodajalec od upravne enote skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih.
URS člen 2, 18, 156. ZKP člen 522, 522/1-14, 527, 528, 530.
dopuščena revizija - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - protiustavna pravna praznina - zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev postopka
Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave osebe, ki je v postopku izročitve po ZKP.
Ker zakonodajalec tega položaja ni uredil in, kot že navedeno, nastale pravne praznine Vrhovno sodišče ne more zapolniti z razlago obstoječih pravnih norm na način, ki ne bi pomenil vzpostavitve novih pravil za odločanje o izročitvi tujca državi prosilki, je Vrhovno sodišče na podlagi 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZKP.
prepozna tožba - razdružitev zadeve - naknadno izpodbijanje - dve tožbi
Zavrženje nove tožbe (ki ga zahtevajo nenazadnje že pravila litispendence) v nobenem delu ne vpliva na obravnavo prvotne, pravočasno vložene tožbe zoper isti (izpodbijani) akt.
Sama okoliščina, da se je s prvotno tožbo v upravnem sporu izpodbijal dodatni upravni akt istega upravnega organa, ne pomeni, da o njej (v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep) ni treba odločiti.
ZIUZEOP člen 100g. ZUS-1 člen 36, 36/1-2. ZS člen 83.
plačilo stroškov - gradbeno dovoljenje - nujna zadeva - prednostna zadeva - tek roka za vložitev tožbe - sodne počitnice / poletno poslovanje
Določba 100.h člena ZIUZEOP opredeljuje kot nujne in prednostne zgolj tiste postopke pravnega varstva, ki se nanašajo na postopke izdaje gradbenega dovoljenja, v katerih je prišlo do uporabe vsaj ene izmed določb poglavja 23.A ZIUZEOP. To jezikovno razlago smiselno (oziroma sistemsko) dopolnjuje še jasnejše besedilo predhodnega, 100.g člena, ki se pod naslovom „pravno varstvo“ izrecno in „ne glede na določbe predpisov, ki urejajo upravni spor“ nanaša na vložitev tožbe zoper gradbeno dovoljenje, „izdano z upoštevanjem določb tega zakona“.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84/2, 84a.
tujci - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi - objektivne in subjektivne okoliščine
Tožena stranka lahko odloči o pridržanju v zvezi s postopkom po Uredbi Dublin III, tudi če v času njenega odločanja še ni jasno, katera država se bo izrekla za pristojno za sprejem prosilca. Tako ne drži pritožbeni ugovor, da bi moral že sam sklep o pridržanju vključevati to okoliščino in da ga sicer ne bi bilo mogoče preizkusiti.
Ne drži pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ocenjevalo vseh individualnih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti za izrek pridržanja na podlagi 84. in 84. a člena ZMZ-1 ter 28. člena Uredbe Dublin III, saj je ustrezno kvalificiralo prav tiste razloge, ki poleg splošnih zakonskih kriterijev utemeljujejo pridržanje v obravnavanem primeru. Tako se je opredelilo tako glede okoliščin, da tožnik ni počakal na konec postopka o mednarodni zaščiti v Grčiji in na Hrvaškem, da je nezakonito prehajal meje, vključno z mejo z Republiko Slovenijo, ter glede dejstva, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju, ko ga je našla policija (15., 16. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, da že sam način vstopa v Slovenijo (preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi), izogibanje hišam in hoja po gozdu, dokler ga ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj Evropske Unije do ciljne države, Francije.
brezplačna pravna pomoč - nepriznani stroški - pravni interes za tožbo - ugoditev pritožbi - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih
Pritožnikova tožba je bila zavržena na podlagi okoliščine, da je zahtevek za plačilo storitve vložila izvajalka brezplačne pravne pomoči (odvetnica) in ne pritožnik, pri tem pa ni bila presojena tožbena navedba, da če izvajalka ne bo poplačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči, bo moral pritožnik sam poravnati nastale stroške. Ker teh navedb sodišče prve stopnje ni presodilo in o njih v sklepu navedlo razlogov, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
URS člen 57. ZUS-1 člen 2, 4,. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - pravica do izobraževanja - ugoditev pritožbi
Sicer drži, da je obveznost izvajanja testiranja in samotestiranja in s tem povezanih soglasij zakonitih zastopnikov mladoletnih učencev določil Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) in da je bilo s tem Odlokom učencem, ki predpisanega testiranja ne izvajajo, začasno prepovedano „zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih“ (8. člen Odloka). Vendar pa je iz dejanskega stanja tudi razvidno, da je navedene omejitve iz Odloka v razmerju do pritožnikov uresničila prav tožena stranka v okviru njihovega medsebojnega javnopravnega razmerja (in ne morebiti drug državni organ). S tem je prišlo do udejanjanja splošnega in abstraktnega predpisa s strani tožene stranke v konkretnem primeru, kar je vplivalo na pravni položaj pritožnikov v zvezi z uresničevanjem njune pravice do osnovnošolskega izobraževanja. Zato je toženka (osnovna šola) ravnala kot oblastven organ v smislu 4. člena ZUS-1 s tem, ko je na podlagi svojega javnopravnega položaja enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja pritožnikov. Vprašanje, ali je bil tak poseg na zakonu utemeljen in s tem dopusten, pa je šele stvar nadaljnje, meritorne presoje v tem upravnem sporu.
Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da je bil pri toženki v delovnem razmerju, ampak v pogodbenem razmerju, s katerim utemeljuje premoženjskopravni zahtevek za vračilo plačanega zneska za usposabljanje. To ni vsebina delovnega spora po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki je določen kot spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Ne gre tudi za kakšen drug spor iz 5. člena ZDSS-1, ki določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih.
državna štipendija - vračilo štipendije - višja sila - predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta sodišči prve in druge stopnje z odločitvijo o odpravi odločb o dolžnosti vrnitve štipendije pravilno uporabili materialno pravo;
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da bi bilo treba v odločbo o dodelitvi državne štipendije poseči z izrednimi pravnimi sredstvi.
Ker je torej delovne izkušnje iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI možno pridobiti tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pa vzgojo in izobraževanje vseeno izvajajo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevanih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju.
Ker se je okrajno sodišče izreklo za stvarno nepristojno šele s sklepom, ki je bil izdan po razpisu glavne obravnave, je o svoji nepristojnosti glede na drugi odstavek 19. člena ZPP sklepalo prepozno. Zato je prišlo do ustalitve stvarne pristojnosti pri tem sodišču.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - plača po dejanskem delu - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnik za čas opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta - v obdobju od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2018 - upravičen do razlike v plači v višini enega plačnega razreda.
ZPIZ-2 člen 60, 60/1-2, 61,61/1. BBHSZ člen 37, 37/1, 37/3, 36. ZPP člen 378.
pravica do vdovske pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med republiko slovenijo in bosno in hercegovino - varstvo pridobljenih pravic
Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.