Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična.
Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi.
Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne.
Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00018097
ZPP člen 100, 100/1, 205, 205/1, 205/1-1, 208, 208/1. OZ člen 50.
sklenitev pogodbe - prodajna pogodba - navidezna (simulirana) pogodba - darilo - soglasje volj - razveljavitev pogodbe - razveza pogodbe - sposobnost biti stranka v postopku - smrt stranke po izdaji odločbe sodišča druge stopnje - pooblastilo
Soglasje volj za sklenitev navidezne prodajne pogodbe (ki je prikrivala darilo) je billo podano, saj je toženka imela interes, da nepremičnino dobi in za to plača manj davka, tožnica pa se je s tem strinjala in uredila vse potrebno za sklenitev pogodbe.
Samo zato, ker si je mož ob podaritvi nepremičnin do svoje smrti pridržal služnost užitka, o pogodbi o preužitku oziroma o odplačni naravi pogodbe še ni mogoče govoriti. Bistveno je, da tožnica v zameno za lastništvo nepremičnin ni prevzela nobenih nasprotnih obveznosti, razen trpeti dosmrtni užitek in gospodarstvo pokojnega moža, zato je zaključek nižjih sodišč, da ne gre za odplačno pogodbo, pravilen.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodnika - sojenje v razumnem roku - kadrovske težave sodišča
Organizacijske in kadrovske težave pri reševanju zadev niso razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP. Sprejem ustreznih ukrepov za zagotovitev pogojev za pravočasno reševanje zadev je v pristojnosti predsednika sodišča.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 25, 25/3, 82, 82/1. URS člen 25.
dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba)
V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 82, 82/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 178, 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - missing trader - pogoji za odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - vedenje o zlorabi sistema DDV - uporaba pravnega standarda - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29. ZDDV-1 člen 63, 67, 82. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - povezane osebe - transferne cene - vstopni DDV - pravica do odbitka - nepriznan odbitek vstopnega DDV - račun - predpisana vsebina računa - davčno (ne)priznani odhodki - neobičajna poslovna praksa - navidezen pravni posel
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
V primeru določbe 17. člena ZDDPO-2 sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina. Povedano drugače, odhodek, ki ni nastal v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca, ni davčno priznani odhodek v pomenu DDPO, pri tem pa ni pomembno ali je nastal pri poslovanju s povezano osebo ali pa pri poslovanju s tretjim.
Namen podatkov (ki jih mora obvezno vsebovati račun) je, da davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV. Zato je treba ob upoštevanju tega cilja analizirati, ali so računi davčnih zavezancev, v skladu z zahtevami iz 226. člena Direktive o DDV.
pravočasnost tožbe v upravnem sporu - datum vročitve - ugoditev pritožbi
Ker iz vorčilnice, pripete drugostopenjski odločbi izhaja, da je bila pritožniku odločba, s katero je bil končan upravni postopek, vročena 9. 4. 2018, je pravilna pritožbena trditev, da se je rok za vložitev tožbe iztekel 9. 5. 2018. Zato je tožba, ki jo je vložil priporočeno po pošti 8. 5. 2018 in jo je sodišče prejelo naslednji dan, pravočasna.
ZDavP-2 člen 5, 5/1, 68, 68/6. ZUS-1 člen 71, 71/2, 75, 75/2, 76, 76/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dokazna ocena - izpovedba priče - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - uravnotežena porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - dokazno breme - napačna uporaba materialnega prava - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je materialno dokazno breme za nižjo davčno osnovo na davčnem zavezancu. Zavezanec pa lahko doseže nižjo davčno osnovo, če pojasni vir premoženja, ki ga je prejel v inšpiciranem obdobju. Če davčni zavezanec zmore to dokazno breme, odpade obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadaljnje dokazno breme ima tudi davčni organ, če s svojimi trditvami oporeka temu, kar zatrjuje davčni zavezanec v prid manjši davčni osnovi. Ker so take nasprotne navedbe davčnega organa usmerjene v utemeljevanje višje davčne osnove, tudi zanj velja, da mora dokazati zatrjevana dejstva. Breme dokazovanja se torej v postopku premešča v odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje. Navedeno poleg tega pomeni, da je dokazni uspeh za dane trditve nujno odvisen od dosegljivosti dokaznih sredstev in da dokazne zahteve ne smejo biti nemogoče v smislu, da se davčnemu zavezancu nalaga (oziroma pričakuje) predložitev dokazov, s katerimi ne razpolaga in do njih nima dostopa, saj so izven njegove vplivne sfere. Vztrajanje pri tovrstnih zahtevah, ki so z vidika davčnega zavezanca že vnaprej obsojene na neuspeh, v skrajni fazi privede do nerazumne, v razmerju do nasprotne stranke (davčnega organa) pa tudi do nesorazmerne porazdelitve dokaznega bremena.
Pri takem (lahko večkratnem) prehajanju dokaznega bremena z davčnega zavezanca na davčni organ in obratno je tudi z vidika enakega obravnavanja obeh strank kot elementa poštenega sodnega postopka bistveno, da za obe velja isti standard in obseg dokazovanja. Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist tožene stranke.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 51/2. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 77. ZPP člen 4, 236a.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - posojilna pogodba - pisna izjava priče - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedba predlaganih dokazov - načelo neposrednega izvajanja dokazov - neposredno zaslišanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - vnaprejšnja dokazna ocena - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - ugoditev reviziji
Zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank. Ker ZUS-1 sedaj, po spremembi ZPP-E, v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, velja poudariti, da predmetna materija, urejena v šestem odstavku 236.a člena ZPP, predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.
dovoljenost revizije - vračilo trošarine - pomembno pravno vprašanje - presoja upravnega postopka - splošna in nekonkretizirana vprašanja - zelo hude posledice so nekonkretizirane in neizkazane
Trditveno in dokazno breme za izkaz pogoja za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Če pogoja revident ne uspe izkazati, Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrže kot nedovoljeno.
V primeru, ko je sodišče prve stopnje odločilo na seji ter presojalo zakonitost izdane odločbe na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, in ne na podlagi dejstev, ki bi jih sodišče samo ugotavljalo, ter dokazov, ki bi jih sodišče izvajalo v upravnem sporu, je očitno neutemeljen revizijski ugovor, da sodbi sodišča prve stopnje manjka dokazni sklep.
Revizijski ugovor krajevno nepristojnega davčnega organ ni dopusten revizijski razlog, ker gre za ugovor kršitve pravil upravnega postopka, revidentka pa v reviziji tudi ne pojasni, na kakšen način naj bi ta kršitev prerasla v kakšno od kršitev upravnega spora.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dejansko stanje kot revizijski razlog - nestrinjanje z dokazno oceno - porazdelitev dokaznega bremena - listinski dokaz - standard obrazloženosti - sklicevanje na obrazložitev davčnega organa - glavna obravnava v upravnem sporu - nesubstanciran dokazni predlog - ugotavljanje davčne osnove z ocenitvijo
V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je v postopkih po 68. členu ZDavP-2 zatrjevanje začetnega stanja in virov premoženja na strani davčnega zavezanca, kar določa porazdelitev dokaznega bremena skladno s pravili dokaznega prava.Tako je navedena dejstva dolžan dokazati tisti, ki jih zatrjuje (torej davčni zavezanec, saj so mu v korist) in je tudi mogoče razumno pričakovati, da za svoje trditve tudi razpolaga s potrebnimi dokazi. Takega dokaznega bremena in abstracto (torej samega po sebi) ni mogoče oceniti kot nemogočega
Na revidentu je bilo breme, da glede izkazovanja okoliščin gotovinskih dvigov in pologov na bančni račun dokaže nižjo davčno osnovo. Gotovinsko poslovanje v visokih zneskih je zaradi težje sledljivosti denarnega toka v primerjavi s poslovanjem preko transakcijskih računov na banki, po svoji naravi sicer težje dokazljivo, vendar je prav ta način poslovanja posledica odločitve samega zavezanca. Zavezanec je v teh primerih tudi tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero. Pri dokazovanju nižje davčne osnove pa revident ni omejen le s pisno dokumentacijo. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se taka dejstva in trditve lahko dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, če je tak dokazni predlog ustrezen, primeren ter ustrezno obrazložen.
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, povezane z vprašanjem standarda obrazloženosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje, je dolžnost do opredelitve glede strankinih navedb omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag, vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi smelo ali moralo nadomeščati trditveno in dokazno podlago. Sodišče se je torej v upravnem sporu dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu pa tudi ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.
Za vročanje odločb v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, se uporablja ZUP, ki v 87. členu določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni.
V primeru osebnega vročanja s fikcijo vročitve dan, ko je bilo pisanje puščeno v hišni predalčnik, ni pravno odločilen, saj ZUP veže pravne posledice na potek 15 dnevnega roka od prvega poskusa vročitve.
ZDoh-2 člen 35, 37, 38, 46. ZZdrS člen 65. ZDR člen 11, 11/2. Uredba o merilih za sklepanje podjemnih pogodb ali drugih pogodb civilnega prava za opravljanje zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe (2009) člen 1, 2, 4. ZDavP-2 člen 5, 5/2, 74, 74/2. ZUS-1 člen 94, 94/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - zdravstvo - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - dohodki iz delovnega razmerja - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - opravljanje zdravniške službe - neveljavne pogodbe - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino - dohodek iz dejavnosti - dohodek iz zaposlitve - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
65. člen ZZdrS ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Na tej pravni podlagi je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami. Ker so pogodbe civilnega prava sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, se ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na (z davčnopravnega vidika) neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega podjetja (tj. kot samostojni podjetnik).
Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini), glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravilno vrednotilo kot dohodke iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).
Dohodki vseh zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), tako tistih zaposlenih pri revidentki kot tudi tistih, ki so bili v delovnih razmerjih z drugimi javnimi zdravstvenimi zavodi, ki jih je revidentka izplačevala na podlagi pogodb o opravljanju zdravstvenih storitev po izdanih računih, bi morali biti obravnavani kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2.
začasna odredba - izbris iz registra avto šol - težko popravljiva škoda - zmotna uporaba materialnega prava - prejudiciranje odločitve o tožbi - ugoditev pritožbi
Po prepričanju Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne more opirati pogoja težko popravljive škode na škodo, izvirajočo iz prepovedi opravljanja dejavnosti, ki (glede na ugotovitve upravnih organov) ni v skladu s predpisi. Sodišče prve stopnje na ta način prejudicira končno odločitev, saj je predmet odločanja o glavni stvari prav vprašanje, ali je bil izbris pritožnice iz registra šol zakonit.
začasna odredba - dostop do informacij javnega značaja - vzpostavitev prejšnjega stanja - učinkovitost sodnega varstva - zadržanje izvršitve do pravnomočnosti odločitve - javna korist - težko popravljiva škoda
Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic le- tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. Z izvršitvijo izpodbijane odločbe bi upravni spor izgubil svoj smisel, saj v primeru ugoditve tožbi ne bo več mogoča vzpostavitev pravnega razmerja, kakršno je pred razkritjem zahtevanih dokumentov.
V okviru pogodbene svobode sta se gibali pravdni stranki, ki sta posebej uredili tožnikovo odgovornost kot prodajalca deleža v družbi tako, da se je zavezal povrniti družbi plačila za obveznosti, ki jih je prevzela še v času, ko je bil sam družbenik v njej, pa o njih ni obvestil prodajalca, in plačati pogodbeno kazen, če ne bo izpolnil ostalih nedenarnih zavez.
Z odstopom terjatve se dolžnikov položaj ne sme poslabšati. Zato lahko dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop, v pobot proti prevzemniku pa lahko uveljavlja tudi nekatere svoje terjatve, ki jih ima proti odstopniku, čeprav sicer pogoji za pobot (vzajemnost terjatev) niso izpolnjeni. To pa ne pomeni, da prevzemnik pridobljene terjatve ne sme pobotati ali uveljavljati v procesni pobot s terjatvijo, ki jo ima tožnik do njega, kakor želi prikazati v reviziji. Tožnikov položaj se s tem ni v ničemer poslabšal, na ta način je le izpolnil svojo obveznost, kot je bil dolžan.
OZ člen 5, 190, 198. SPZ člen 9, 66, 95, 95/8, 96.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - enodružinsko stanovanje - načelo vestnosti in poštenja - načelo izravnalne pravičnosti - solastnina - uporaba solastne stvari - nemožnost uporabe nepremičnine - verzija solastnika - uporabnina - obstoj prikrajšanja - dopuščena revizija
Zakonska ureditev in stališča ustaljene sodne prakse najprej kažejo na to, da je treba razlikovati med primeri, kot je sporni, ko gre za uveljavljanje verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine enega solastnika zoper drugega solastnika, katerega pravno vrednotno izhodišče je po stališču Vrhovnega sodišča RS bistveno drugačno kot v primeru, ko se na dveh bregovih (domnevno) neupravičene pridobitve znajdeta lastnik kot (domnevni prikrajšanec) in nelastnik kot (domnevni okoriščenec). Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati (tudi ali celo predvsem) v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljni načeli, ki prideta v tovrstnih primerih v poštev, sta tudi izravnalna pravičnost (justitia commutativa) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine (198. člen OZ) z uporabo tudi teh dveh načel je najbolj nazorna v skrajnih položajih. Ena skrajnost je podana, ko eden izmed solastnikov zavestno in (izrecno) prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža (se temu torej brezplačno odpoveduje v korist drugega solastnika). Druga skrajnost pa je podana, ko en solastnik drugega solastnika (ki je dotlej uporabljal svoj idealni delež) samovoljno izključi iz uporabe in mu to tudi v nadalje preprečuje.
Ravnanje toženca v obravnavanem primeru (opisane: nepripravljenost plačati uporabnino, kot tudi nepripravljenost ponuditi tožnici na primer ustrezno plačilo vrednosti njenega solastnega deleža, ob istočasnem vztrajanju pri nadaljnji izključni uporabi celotnega stanovanja) pomeni tudi kršitev omenjenega načela načela vestnosti in poštenja. Predstavlja celo neustaven poseg v lastninsko pravico „prizadetega“ solastnika, ki ima na razpolago glede upravičenja do uživanja in uporabe nepremičnine le še izvotljeno (so)lastninsko pravico, ki je ustavna kategorija (33. člen in 67. člen Ustave RS). Prevlada pravnega pomena tožničinega poziva za plačilo uporabnine v konkretnem primeru nad že omenjeno relevantnostjo zahteve za souporabo, ki je v konkretnem primeru tožnica iz pojasnjenih razlogov nemožnosti souporabe predmetne nepremičnine razumno ni postavila, zato pomeni ustavno skladen in upoštevaje omenjeno načelo izravnalne pravičnosti pravičen izhod iz zagate, ki jo predstavlja okoliščina nemožnosti istočasne uporabe nepremičnine s strani obeh solastnikov.
delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - objektivna nepristranost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - manjše sodišče - sorodnik partnerja stranke v postopku kot uslužbenec pristojnega sodišča - zavrnitev predloga
Zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh in zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi po kriteriju razumnega zunanjega opazovalca ne bo omajana, če bo o zahtevkih tožnic odločilo stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Sevnici, čeprav gre za sodišče z manjšim številom sodnikov in sodnega osebja in čeprav je tam zaposlena mati toženčeve partnerke.