ZDSve člen 10, 36, 36/2, 37, 105, 105/4. ZUS-1 člen 27, 27/1.
volitve elektorjev za Državni svet - seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo - poklicno ukvarjanje z dejavnostjo - dokazno sredstvo - varstvo volilne pravice - ugoditev pritožbi
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pri volitvah elektorjev za Državni svet pri upoštevnem številu članov poklicne organizacije glede na prvi odstavek 34. člena ZDSve upoštevajo le člani, ki imajo volilno pravico pri volitvah elektorjev, torej člani, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo. Dejstvo, ki ga je treba ugotoviti v tem primeru je torej, ali so člani pritožnice zaposleni v posameznem CSD (ali da imajo temu vsebinsko enakovredno pogodbeno razmerje). Nikjer iz ZDSve ni razvidno, da bi bilo treba v zvezi s tem ugotavljati še kakšen dodaten vidik oziroma razločevati med zaposlenimi v teh organizacijah, da bi jih lahko vključili oziroma izključili iz števila članov poklicne organizacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00019601
ZPP člen 8, 339, 339/2-8.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - seznanitev s pritožbenimi navedbami - pravica do obravnavanja pred sodiščem - načelo kontradiktornosti - sklenitev zavarovalne pogodbe - stanovanjsko zavarovanje - splošni zavarovalni pogoji - obseg zavarovanja - zavarovalna vsota (limit)
Z identičnimi odgovori, kot jih je podalo v drugi zadevi, je pritožbeno sodišče revidenta, tedaj pritožnika, pustilo v dvomu o tem, ali se je z njegovimi pritožbenimi očitki res seznanilo ali jih je prezrlo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranost sodišča - sorodstveno razmerje med stranko in sodnikom
Hčerka druge tožnice in tretjega toženca je sodnica pri Okrajnem sodišču v Kopru, v delo pa je prejela tudi kazenske zadeve iz pristojnosti Okrožnega sodišča v Kopru. Ta okoliščina po oceni Vrhovnega sodišča narekuje sklep, da bi bilo z odločanjem o zahtevku pri pristojnem sodišču lahko ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018539
ZKP člen 39, 39/1-6, 44, 44/1, 371, 371/1-11, 420, 420/2.
bistvene kršitve določb postopka - nerazumljiv izrek - enovito kaznivo dejanje - realni stek - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sodni izvedenec - pristranskost izvedenca - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - status direktorja družbe - nadomestilo plače - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje kazenskega pregona
Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov.
Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.
Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nezadovoljstvo z delom sodišča
Okoliščina, da bi krajevno pristojno sodišče moralo, vsaj posredno, odločiti o svoji napaki, ki jo je zagrešilo v drugem postopku, je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017157
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. URS člen 155. ZPP člen 8, 339, 339/2, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/V.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - enakovrednost dajatev - monetarna politika - novi dokazi - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.
Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Revizijske navedbe, da je treba, na primer, upoštevati tudi to, da sta bila tožnika glede na svojo starost že večkrat izpostavljena spremembam valute, da bi zaradi tega morala ta mehanizem razumeti, ter da sta informacije o kreditu v CHF iskala tudi pri drugih bankah, so zato za presojo pravilnosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti neutemeljene.
Iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način pa bi tudi nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. To še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodkov pravnih oseb - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - sporno dejansko stanje - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izvajanja dokazov - ugoditev reviziji
Kadar je dejansko stanje med strankami sporno, niso podani pogoji, da bi sodišče prve stopnje lahko odločalo na seji brez glavne obravnave.
Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo revidenta), ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako. Če sodišče prve stopnje svoje vnaprejšnje dokazne ocene ustrezno ne utemelji, krši revidentovo pravico do izjave oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS, hkrati pa tudi pravico do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1.
ZN člen 10, 10.a, 8. ZUP člen 6. URS člen 49, 49/3, 137, 137/3.
imenovanje notarja - izbirna pravica ministra - pooblastila ministra - odločba o izbiri - obrazloženost odločbe - ocena strokovne komisije - strokovna usposobljenost - obseg sodnega varstva - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za zagotovitev enakopravne dostopnosti delovnih mest notarjev s ciljem doseganja največje strokovnosti izbranega kandidata je pomembno ne le to, da imenovani kandidat izpolnjuje za imenovanje za notarja predpisane pogoje (8. člen ZN), torej tiste, ki kandidatu omogočijo vstop v izbirni postopek, temveč tudi, da je v tem postopku izbira opravljena na podlagi kriterijev, ki so namenjeni ugotovitvi, kateri izmed teh kandidatov je za opravljanje navedenega poklica strokovno najprimernejši. Drugih kriterijev na podlagi ustavnoskladne razlage ZN za izbiro ni mogoče uporabiti. Kriteriji politične presoje v primeru notariata zato niso niti predvideni niti dopustni.
Minister kot za imenovanje notarjev odgovorni funkcionar lahko preveri zakonitost izbirnega postopka in odredi vse, kar je potrebno, da se odpravijo pomanjkljivosti. Poleg tega je v njegovi pristojnosti izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Pooblastila, da bi za notarja imenoval kandidata, ki med ocenjenimi kandidati ni najbolj strokovno usposobljen, pa minister nima. Zakon o notariatu ne določa kriterijev ali razlogov, ki bi ministru omogočali, da nadomesti strokovno presojo imenovane komisije oziroma spremeni rezultat strokovne usposobljenosti, ki so jo izkazali kandidati.
ZDDPO-2 člen 12. ZDoh-2 člen 48. URS člen 22. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nepriznavanje odhodkov - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno sredstvo - vnaprejšnja dokazna ocena - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Stališče sodišča prve stopnje "da glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve", predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ki z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni dovoljena.
Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval plačilo zneska 61.700 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Gre za klasični premoženjskopravni zahtevek oz. spor, za sojenje o teh pa so skladno z določbo 1. člena ZPP pristojna splošna(nespecializirana) sodišča. Posledično je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da skladno z določbo 1. člena ZUS-1 ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi, saj pritožnik s tožbo ni izpodbijal odmernih odločb FURS, ampak je terjal odškodnino.
ZUS-1 člen 83, 83/1. ZDavP-2 člen 39, 68, 68/5. ZDavP člen 39. ZDavP-1 člen 113, 113/4. URS člen 35, 38.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dohodki nepojasnjenega izvora - ocena davčne osnove - ugovor retroaktivne uporabe zakona - dokazovanje v davčnem postopku - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Poseg v varstvo osebnih podatkov na podlagi 39. člena ZDavP-2 v tem primeru ni nesorazmeren. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je o tem tudi že izreklo Ustavno sodišče (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001). Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz revizije ni videti novih ustavnopravnih argumentov, zaradi katerih bi določba 39. člena ZDavP-2 pomenila prekomeren poseg v človekovi pravici iz 35. in 38. člena Ustave.
URS člen 2, 14, 147. ZDavP-2 člen 61, 62, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 267, 267/6, 270, 271, 271/2, 288. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2. ZDoh-2 člen 45, 113, 113/5.
dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - odmera dohodnine - davčna osnova za odmero dohodnine - davčna napoved na podlagi samoprijave - uveljavljanje davčnih olajšav - uveljavljanje olajšave po poteku roka za vložitev davčne napovedi - posebna osebna olajšava - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - razlaga zakona - načelo davčne pravičnosti - načelo enakosti pred zakonom - ugoditev reviziji
Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2.
V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal, in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.
ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZDoh-2 člen 90, 90/4-1. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek od dohodka iz kapitala - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - navidezni pravi posel - prikrito izplačilo dobička - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v tožbi, ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja s presojo sodišča, da je ugotovitev davčnega organa o povezanosti oseb pravilna.
Revident sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo sklepanja, da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen posel, ki med nepovezanimi osebami ne bi bil sklenjen. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je navedlo logično prepričljive argumente, s katerimi je pritrdilo oceni davčnega organa o dokazni vrednosti vsakega posameznega dokaza, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne gre torej za to, da dokazna ocena, na kateri temelji ugotovitev, da je šlo za navidezne posle, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se revident z njo ne strinja. To jasno izhaja tudi iz revizijskih navedb (npr. o pomenu daljšega roka plačila, prehodu lastništva na kupca, o pomenu dejstva, da je šlo za naložbeno nepremičnino), s katerimi revident oporeka prepričljivosti dokazne ocene. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ali neobrazloženost dokazne ocene temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29, 29/1. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/1, 135, 358, 358/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - zastaranje pravice do odmere davka - prekinitev zastaranja - zastaralni rok - davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - ekonomska upravičenost posla
Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo.
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 217, 217/1, 221, 221/3, 220, 220/2-b. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - zastaranje carinskega dolga - nastanek carinske obveznosti - tek zastaralnega roka - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - pravni standard - skrbnost v carinskem postopku - potrdilo o poreklu blaga - dvom - interpretacijske odločbe seu - ex tunc učinek - merila za napolnitev pravnega standarda - preferencialna obravnava carinskega blaga - ugoditev reviziji
Okoliščina, da je odločba organov glede vknjižbe ali določitve obveznosti plačila dajatev predmet upravnega postopka ali upravnega spora, sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je bila vknjižba dejansko opravljena v skladu s prvim odstavkom 217. člena CZS in prvim odstavkom 220. člena CZS (enako SEU v C-407/16 z dne 26. 10. 2017). Za utemeljenost ugovora zastaranja carinskega dolga v obravnavanem primeru je relevantno, ali je bil revidentu znesek dajatev sporočen v roku treh let od datuma, ko je carinski dolg v tej zadevi po obravnavanih carinskih deklaracijah nastal.
SEU je v zadevi C-47/16 z dne 16. 3. 2017 poudarilo, da ne izhaja splošna obveznost uvoznika, da sistematično preverja okoliščine, v katerih so carinski organi države izvoza izdali potrdilo o poreklu "obrazec A", vključno z dejavnostmi izvoznika pri izdelavi blaga. Uvoznik ima tako obveznost samo, če obstajajo očitni razlogi za dvom o pravilnosti potrdila o poreklu.
V kontekstu interpretativnih sodb SEU določba b) točke drugega odstavka 220. člena CZS terja v konkretnem primeru naknadne vknjižbe carinskega dolga presojo oziroma razlago pravnega standarda "dobre vere" oziroma "skrbnosti" uvoznika. Revident je po presoji Vrhovnega sodišča storil vse, kar se pri običajnem poslovanju (ko ne obstajajo očitni razlogi za dvom o pravilnosti potrdila o poreklu) od njega (gospodarskega subjekta) zahteva, kar pomeni, da je ravnal dovolj skrbno. Ker je tako izpolnjen pravni standard, določen v b) točki drugega odstavka 220. člena CZS, gre po presoji Vrhovnega sodišča za primer, ko se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi.
ZDoh-2 člen 105, 105/3-11. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
prekinitev revizijskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je po oceni Vrhovnega sodišča navedena določba v neskladju s 147. členom Ustave, ker ne izpolnjuje ustavnih zahtev po jasnosti in določnosti davčnih predpisov. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018535
ZKP člen 201, 201/1, 372, 372-1.. KZ-1 člen 355, 355/1, 359, 359/1.
odreditev pripora - kršitev kazenskega zakona - ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - ogrozitev ustavne ureditve - utemeljen sum
Ustanovitev oborožene vojaške skupine je šteti kot ogrozitev obstoječe ustavne ureditve, saj gre za neposreden poseg v eno od temeljnih funkcij države, ki je v njeni izključni pristojnosti, to je zagotavljanje varnosti države. Pozivanje članov vojaške skupine k nepokorščini do policistov, to je izvršilne veje oblasti, je prav tako poseg v področje zagotavljanja varnosti države in kaže na obdolženčev namen ogroziti ustavno ureditev.
Govor obdolženca ob ustanovitvi oborožene vojaške skupine, v katerem naj bi navedel, da imajo pravico nositi orožje, da jih bo usposobil za ravnanje z orožjem, ko bodo usposobljeni, pa bodo prevzeli oblast v državi, je šteti kot ščuvanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov. Seznanjanje širše javnosti z ustanovitvijo oborožene vojaške skupine in pozivanje, da se ji pridružijo, oziroma da ustanovijo vojaške skupine po območjih pokrajin, pa je šteti kot pripravljalno dejanje k oboroženemu uporu z namenom strmoglavljenja najvišjih državnih organov.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - nepopolna vloga - priloge predloga za dopustitev revizije - nepopoln izvod sodbe sodišča druge stopnje - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Toženka svojemu predlogu za dopustitev revizije ni priložila celotnega izvoda pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, saj manjka njena sedma stran, ta pomanjkljivost pa onemogoča vsebinski preizkus predloga. Predlog toženke je zato nepopoln
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz razloga smotrnosti - hitrejše reševanje zadev pred manj obremenjenim sodiščem - bivališče pravdnih strank in pooblaščencev
Namen določila 105.a člena ZS je na eni strani razbremenitev sodišč, ki imajo sodne zaostanke, na drugi strani pa pospešitev postopkov; slednje je nedvomno tudi v interesu strank in zagotavljanju njihove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi zakonodajalec je ob sprejemu novele ZS predvidel, da se bodo zaradi prenosa pristojnosti na drugo sodišče za stranko stroški sicer nekoliko povečali, vendar pa bo zaradi spremembe pristojnosti zadeva bistveno hitreje rešena, kar je brez dvoma velika prednost v primerjavi z nekoliko višjimi stroški. Zgolj dejstvo, da imajo stranke in pooblaščenci prebivališče oziroma sedež v drugem kraju, kot je sodišče, zato ni razlog, ki bi narekoval prenos pristojnosti po 67. členu ZPP ali pa preprečeval prenos pristojnosti po 105.a členu ZS.