CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS0018673
ZPP člen 67. ZNP člen 37. ZS člen 60.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti - zemljiškoknjižni postopek - sodna uprava
Po določbi 67. člena ZPP je zadevo mogoče delegirati vselej le na drugo sodišče. Ni pa mogoče s predlogom v delegacijskem postopku doseči neke vrste atrakcijske pristojnosti, za kar se smiselno zavzema predlagajoče sodišče z namenom prenosa pristojnosti v zemljiškoknjižnih zadevah na to sodišče z drugih stvarno in krajevno pristojnih sodišč.
ZPP člen 11, 11/3, 109, 109/1. ZUS-1 člen 22, 22/1.
izrek denarne kazni - žalitev sodišča - laična stranka
Namen 109. člena ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti. Citirana določba ZPP tako omogoča obrambo ugleda oziroma avtoritete sodišč tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi, napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč.
S pritožbenimi navedbami, še zlasti z očitkom, da sodstvo deluje po sistemu kriminalne združbe, pritožnica podaja negativne vrednostne ocene dela sodišča in konkretnega vrhovnega sodnika poročevalca. Z njimi izraža svoj nespoštljiv in prezirljiv odnos do sodstva in sodniku hkrati na skrajno neprimeren način grozi s sprožitvijo kazenskega postopka v primeru sprejema odločitve, ki je posledica jasne zakonske določbe, pri uporabi katere sodnik nima proste presoje. Te žaljive in negativne vrednostne ocene pa nimajo nič skupnega s pravno argumentacijo v pritožbenem postopku. Z njimi se poskuša le jemati ugled sodstvu, sodiščem in sodnikom. Tako ravnanje terja ukrep v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VS0018563
ZPP člen 181, 185, 285, 343, 343/4, 374, 374/2, 377, 384, 384/1, 384/4. ZdavP-2 člen 158, 190.
dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - pravni interes za pritožbo - materialno procesno vodstvo - davčna izvršba - dopustnost davčne izvršbe - napotitev na pravdo - sprememba tožbe - pravni interes za tožbo - prodaja premoženja dolžnika na javni dražbi - skupno premoženje
Pravni interes je treba izkazati tudi za pravno sredstvo - če ta ne obstoji, pritožba ni dovoljena (primerjaj določbo četrtega odstavka 343. člena ZPP). Pravni interes pa je podan, če lahko pravdna stranka doseže boljši pravni položaj, kot ga je dosegla z izpodbijano sodno odločbo.
Kasnejša odprava napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča pomeni prenehanje procesne predpostavke za vodenje pravde in posledično njeno nedovoljenost, s tem pa tudi izgubo pravnega interesa.
Medsebojna povezanost ugotovitvenega zahtevka na nedopustnost davčne izvršbe in posledično na ustavitev izvršbe z razveljavitvijo izvršilnih dejanj ter dajatvenega zahtevka oziroma prejudicialnost prvega v razmerju do drugega sta v spornem primeru izgubili pomen upoštevaje tudi same revidentkine trditve, ponovljene v reviziji, iz katerih je mogoče evidentno zaključiti, da se je postopek s prodajo spornega premičnega premoženja realiziral in na ta način dejansko zaključil. Ostal ji je tako le še dajatveni – denarni zahtevek, ki je pridobil svojo samostojno entiteto. Zato ugotovitev o neizkazanem pravnem interesu za navedeni prvi del tožbe v spornem primeru ne omogoča enakega pravnega zaključka za dajatveni del tožbe.
Ko na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v tem primeru pričakuje, da so ji bila opozorila znana.
Med strankama ni bilo sporno, da je bilo premoženje že prodano v kazenskem postopku - postopku odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Zato je tožnica kasneje spremenila tožbo in postavila tudi nov dajatveni tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da zatrjevanega skupnega premoženja ni več, četudi bi to prej obstajalo. Od tožene stranke torej tožnica ne more terjati ničesar. Tako s tožbenim dajatvenim zahtevkom v razmerju do tožene stranke v nobenem primeru ne more uspeti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti - obrazložitev predloga
Kadar se predlaga delegacijo pristojnosti zaradi tega, ker naj bi bil pri drugem sodišču postopek bolj ekonomičen, je treba predlog jasno utemeljiti z razlogi o tem, kakšen bi bil prihranek sredstev in (ali) časa v primeru, če bi o zadevi odločalo drugo sodišče.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1-3, 36/1-4.
davčna izvršba - zapisnik davčnega organa po 74. členu ZUP - ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ker izpodbijani zapisnik prvostopenjskega davčnega organa, sestavljen na podlagi 74. člena ZUP, ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pritožničini materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, oziroma z njim ni bilo poseženo v njen pravni položaj, in tudi ne eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, je odločitev sodišča o zavrženju tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna in zakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE
VS0018559
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - družbena lastnina - menjalna pogodba - pridobitev lastninske pravice - teorija realizacije - dobra vera - priposestvovanje
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je z realizacijo pravnega posla, v konkretnem primeru menjalne pogodbe, prenehala družbena lastnina na nepremičninah, ki so po pogodbi pripadle tožnikovi materi, in glede vprašanja pravilnosti presoje tožnikove (ne)dobrovernosti.
ZUS-1 člen 83, 83/2. ZDavP-2 člen 5, 68, 68/2, 68/5, 68/6.
dovoljena revizija - dokazni standard v davčnem postopku
Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Dejstva, na katerih ocena temelji, pa mora davčni organ ravno tako izkazati na ravni gotovosti, pri tem je skladno z načelom materialne resnice zavezan ugotavljati tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna.
kreditna pogodba - pogodba o kratkoročnem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - lombardni kredit - napake volje - bistvena zmota - prevara - obličnost - obličnost aneksa k pogodbi - ničnost - zastava vrednostnih papirjev
Iz pogodbenih določil kljub uporabi izraza „kratkoročni lombardni kredit“ v 1. členu Pogodbe (pri čemer pa se je naslov same pogodbe glasil „Pogodba o kratkoročnem kreditu“) jasno izhaja, da sta bili kot zavarovanji dogovorjeni tudi poroštvo in hipoteka. Že s povprečno skrbnostjo bi tožniki lahko na podlagi takih določil ob podpisu Pogodbe (najkasneje pa ob podpisu notarskega Sporazuma) ugotovili, da ne gre za kreditno pogodbo izključno na podlagi zastave vrednostnih papirjev.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je obličnost predpisana zaradi varstva kreditojemalca in ne zaradi varstva javnega interesa, zato ima kršitev pravila o obličnosti lahko milejše posledice in ne povzroči nujno ničnosti pravnega posla. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da so se z aneksi olajševale obveznosti kreditojemalca (odlagalo vračilo kredita), zato vodi do pravilnega zaključka, da aneksi zaradi pomanjkljive obličnosti niso nični.
ZDavP-2 člen 131. ZVOP-1 člen 30, 34. ZUP člen 2, 82.
vpogled v spis - varstvo osebnih podatkov - davčna preiskava – predpostopkovna faza – ni upravna zadeva - dokumenti upravne zadeve – tožbeni zahtevek za varstvo osebnih podatkov
Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.
V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.
Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).
Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1. Iz tožbenega predloga in utemeljitve tožbe izhaja, da je postavil tudi temu skladen tožbeni zahtevek.
Pripor – utemeljen sum - koluzijska nevarnost – ponovitvena nevarnost - bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nedovoljen dokaz – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari
Sodišče, ko odloča o priporu ugotovi le, če gre za prima facie nedovoljene dokaze, torej dokaze, ki so nedovoljeni na prvi pogled. Sodišča, ko odločajo o podaljšanju pripora, namreč ne ocenjujejo dokazov, temveč ugotavljajo le, ali so v spisu podatki in dokazi, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje.
Iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, o čem je razsodilo sodišče prve stopnje: ali je ugotovilo zgolj delen neobstoj ločitvene pravice, kot jo je tožena stranka uveljavljala s prijavo v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ali pa je nasprotno ugotovilo, da v celoti ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke.
Upnik lahko dokazuje neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti ne samo z dokazovanjem, da ni vedel ali da ni bil dolžan vedeti, da je dolžnik insolventen, temveč tudi z dokazovanjem, da dolžnik ni bil insolventen.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - pritožba v upravnem sporu - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.
V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
Med ravnanjem drugega toženca, ki se mu očita v zvezi s prepovedjo konkurence, in zatrjevano škodo glede na ponujena dejstva v obravnavanem primeru ni vzročne zveze.
Ponujena dejstva v obravnavanem primeru ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo ravnanje prve toženke nemoralno.
postopek pred Uradom za varstvo konkurence - preiskava pri tretji osebi - dokaz - nezakonito pridobljen dokaz - elektronsko sporočilo - postopke sodnega varstva - izvedba glavne obravnave - izvedba dokazov
Če se računalnik nahaja v prostorih preiskovane osebe, je dokumentacija, shranjena na njem, predmet preiskave v skladu s sklepom, ki ga je izdal Urad, in za njen pregled ni potrebna sodna odredba. Ne gre namreč za preiskavo pri tretji osebi zgolj zato, ker je določeno elektronsko sporočilo, preden je bilo fizično shranjeno na lokalni računalnik, izviralo iz strežnika v lasti ali najemu tretje osebe. Niti ni pomembno, ali se tako sporočilo (poleg tega, da je fizično shranjeno na določenem računalniku) še vedno nahaja tudi na strežniku (od koder se lahko, na primer, prenese tudi na druge elektronske naprave). Vsa sporočila, shranjena na lokalnem računalniku, so zaobsežena s sklepom Urada o preiskavi, če iz njihove vsebine izhaja, da gre za poslovno komunikacijo, ne glede na to, na kateri elektronski naslov so bila prejeta.
Tožnica je že v postopku pred Uradom predlagala zaslišanje več prič (pri čemer Urad zaslišanja ni opravil), zato njeni dokazni predlogi niso prepozni. Vendar pa to še ne pomeni, da mora sodišče predlagane dokaze v vsakem primeru tudi izvesti. To ni potrebno v primeru, kadar gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev, kot tudi v primeru, ko gre za nesubstancirane, neprimerne ali nepotrebne dokazne predloge (to je, kadar je določeno dejstvo po presoji, ki izključuje razumen dvom, dokazano že na podlagi drugih dokazov). Kadar sodišče ne izvaja dokazov, mu tudi ni treba izvesti glavne obravnave.
V primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), je glavna obravnava temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave.
Iz 22. člena Ustave skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi izhaja, da se lahko pravice ali obveznosti oziroma pravni položaj posameznika spremenijo samo na podlagi zakonitega posamičnega in konkretnega akta, ki je bil izdan v zakonsko predpisanem postopku.
ZSS o potrditvi negativne ocene sodniške službe izrecno predvideva izdajo ugotovitvene odločbe (76. člen), ne da bi podrobneje opredelil, v katerem trenutku mora biti izdelana in določil njeno obliko. Tudi Poslovnik sodnega sveta posebnih določb o obliki odločitev v posamičnih in konkretnih zadevah ne vsebuje. Zato se morajo glede tega vprašanja smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (27. člen Poslovnika Sodnega sveta).
Glede na potrebo po ustavno skladni razlagi razmerja med 74. in 76. členom ZSS bi po presoji Vrhovnega sodišča moral Sodni svet o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti z aktom v obliki ugotovitvene odločbe ob smiselni uporabi ZUP. Na podlagi ZSS bi torej Sodni svet negativno oceno sodniške službe pritožnice moral potrditi tako, da bi že ob glasovanju na svoji seji sprejel sklep v obliki upravne odločbe ob smiselni uporabi določb ZUP, ki urejajo zahteve glede oblike in sestavnih delov odločbe.
Glede na zahtevo po ustavno skladni interpretaciji ZSS ima zoper odločitev Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe, ki povzroči pravne učinke v razmerju do sodnika, le-ta pravico do sodnega varstva v upravnem sporu, čeprav ni izdana v predpisani obliki ugotovitvene odločbe.
Ko želi tožeča stranka spremeniti tožbo v smeri naknadnega uveljavljanja eventualne kumulacije v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, mora na jasen način izraziti zahtevo, da naj sodišče dopusti spremembo tožbe tako, da naj v primeru, da bi zavrnilo prvi zahtevek, ugodi naslednjemu zahtevku. Tudi v tem primeru mora biti podrejeno uveljavljani zahtevek določno opredeljen v smislu zahtevka, ki ima drugačno identiteto od prvega zahtevka.
dovoljenost revizije - zavrnitev vloge na javni razpis zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev - ni vrednostni spor
Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena revidentkina vloga za odobritev sredstev. V fazi, na katero se nanaša sporna odločba, je šlo torej za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega poziva in za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na javni poziv, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja. Odločanje se je torej nanašalo na pravico do pridobitve sredstev oziroma sofinanciranja, kar pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.
OZ člen 5, 131, 361. ZPP člen 189, 357, 339, 339/1, 339/2, 358, 358-6. ZJN-2 člen 4, 4/6.
javna naročila - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - navidezna kumulacija tožbenih zahtevkov - plačilo pred zapadlostjo terjatve - bančna garancija - nevnovčenje bančne garancije - odškodninska odgovornost naročnika - načelo ne bis in idem
Sodišče prve stopnje je pri izdaji sodbe spregledalo navidezno kumulacijo zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v tožbi. V takem primeru mora sodišče zahtevek obravnavati kot en zahtevek in v tem okviru preizkusiti vse možne pravne podlage glede na uveljavljane dejanske okoliščine. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo o dveh zahtevkih, čeprav je šlo za en sam (denarni) zahtevek, je odločilo o tem zahtevku tako, da sta si bili odločitvi v izreku sodbe nasprotujoči, saj je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo, nato pa (istemu) tožbenemu zahtevku ugodilo.
Izvrševanje obveznosti naročnika iz izvajalske pogodbe (četudi je skladno z določili te pogodbe) na način, na katerega bi bilo podizvajalcu onemogočeno uveljavljati plačilo za ta opravljena dela, je zato glede na konkretne okoliščine mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje, ki ima za posledico nepogodbeno odškodninsko odgovornost naročnika do podizvajalca. Takšen dejanski stan je bil podan, ko je tožena stranka obveznosti do izvajalca izpolnila predčasno ob vedenju za slabo finančno stanje izvajalca in, da bo izvajalec prejeta sredstva namenil za poravnavo drugih obveznosti in ne za plačilo podizvajalcev.
začasna odredba - odložitev izvršitve inšpekcijskega ukrepa - težko popravljiva škoda - pritožba zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe - dopolnjevanje predloga z novimi navedbami o težko popravljivi škodi - pritožbene novote
Za odločitev o začasni odredbi, da se odloži izvršitev inšpekcijskega ukrepa, niso pomembne trditve tožnice, da ni inšpekcijska zavezanka.
V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in predlagati dokaze. Omenjeni ugovor bo namreč predmet odločanja o glavni stvari, medtem ko je pri odločanju o začasni odredbi treba izhajati iz predpostavke, da mora naložene obveznost izvršiti (v skladu z izpodbijano dokončno odločbo).