Če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že realiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.
V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj.
postopek za izročitev obdolžencev – začasni ekstradicijski pripor - pogoji za pripor – odločba države prosilke - begosumnost
V postopku izročitve tujega državljana se sme pripor praviloma odrediti le, če je država prosilka po diplomatski poti podala formalno popolno prošnjo v skladu s 523. členom ZKP ter izkazala hkrati katerega izmed pripornih razlogov iz 201. člena ZKP. Le izjemoma sme policija tujcu odvzeti prostost, sodišče pa odrediti pripor, še preden prispe na sodišče formalna prošnja za izročitev. Gre za tako imenovani začasni izročitveni pripor, ki ga je dopustno odrediti v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril. Po določbi 525. člena ZKP v takšnem primeru zadostuje, da država prosilka prošnjo za izročitev poda na kakršenkoli način, mora pa v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe, ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.
Poskus kaznivega dejanja pranja denarja je izenačen z dokončnim kaznivim dejanjem. Obsojenec je z goljufijo nezakonito pridobljen denar razdelil na manjše zneske in jih v zelo kratkem časovnem obdobju nakazoval med računi različnih bank, na koncu pa je denar končal na njegovem transakcijskem računu in na transakcijskem računu gospodarske družbe, v kateri je bil prokurist.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - poznanstvo med zakonito zastopnico stranke v postopku in sodniki pristojnega sodišča
Zgolj okoliščina, da je zakonita zastopnica mladoletnega toženca kot pripravnica zaposlena v pisarni odvetnika, ki ima sedež v Ajdovščini, ter pri stvarno in krajevno pristojnem Okrožnem sodišču v Novi Gorici zastopa stranke, toženčeva zakonita zastopnica pa je pri tem sodišču opravljala sodno pripravništvo, ne more predstavljati utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti.
bistvene kršitve določb postopka - nedovoljeni dokazi - koncept upravičenega pričakovanja zasebnosti - varstvo lastninske pravice - kolizija med ustavnima pravicama do zasebnosti in zasebne lastnine
Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.
Vstop oškodovancev v prostore, ki jih je imel v posesti obsojenec, predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti, vendar pa je omejitev te obsojenčeve pravice v konkretnem primeru ustavno dopustna. Oškodovanca v nepremičnino nista vstopila z namenom, da bi posegla v zasebnost obsojenca, ki se jima je izmikal in se ni odzival na njune pozive, temveč zato, da bi odvrnila neposredno grozečo škodo na njuni nepremičnini, ki bi nastala z odklopom električne energije ter (ob drugem vstopu, ko sta našla prepovedano drogo) z namenom, da preverita, od kod nenavaden zvok, ki se je pojavil, kljub mirovanju električnega števca.
dopuščena revizija - dejansko stanje - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - pravica do odkupa nepremičnina - sočasnost izpolnitve - odstop od pogodbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku svojo odločitev oprlo na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in
- ali so bile v tej zadevi pravilno uporabljene določbe 105. člena Obligacijskega zakonika.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZGO-1 člen 107. Uredba o razvrščanju objektov glede zahtevnosti gradnje člen 2, 2/1-1.
dovoljenost revizije - nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora - vprašanje razlage zakonske določbe - jasno besedilo - zelo hude posledice niso konkretizirane
Odgovor na revidentovo vprašanje dajeta že 107. člen ZGO-1 in prva alineja prvega odstavka 2. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede zahtevnosti gradnje, ki določata, da se bruto tlorisna površina, katere del je tudi bruto etažna površina, računa po standardu SIST ISO 9836, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
OZ člen 190, 393, 393/2, 393/3. ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/4, 377.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - vrednost spornega predmeta - solidarnost upnikov - zavrženje predloga za dopustitev revizije - deljiva terjatev
V izreku pravnomočne sodbe solidarnost upnikov ni določena. V takšnem primeru, ko denarna terjatev (obveznost) ni opredeljena kot solidarna (na upniški in/ali dolžniški strani), gre za deljivo terjatev (obveznost).
ugotovitvena tožba - pravni interes - lastninska pravica na nepremičnini - - dedovanje - obseg zapuščine - dedna pravica - sklep o dedovanju - pravnomočnost - pogodba o dosmrtnem preživljanju
Iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru II D 2022/2009 z dne 12. 9. 2013 izhaja, da je sodišče pogodbo o dosmrtnem preživljanju obravnavalo in povzelo, kar pomeni, da se je revidentka z njo lahko seznanila in bi lahko (morala) svoje, sedaj revizijske argumente, uveljavljati že v pritožbi zoper sklep o dedovanju.
ZDavP-2 člen 5, 6, 68, 68/5, 68/6. ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 85, 85/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - ugovor retroaktivne uporabe zakona - premoženje nepojasnjenega izvora - ugotavljanje davčne osnove z oceno - napačna dokazna ocena - zastaranje
Kljub temu, da revident v tej zvezi trdi, da so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma, da je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, s čimer smiselno zatrjuje kršitvi po 1. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, z obširnimi navedbami v II. točki revizije po vsebini izključno nedovoljeno polemizira s celotno dokazno oceno sodišča prve stopnje (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).
Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Breme nasprotnega dokazovanja pa je na davčnem zavezancu, saj je on tisti, ki v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - najemno razmerje - plačilo najemnine - zavrženje revizije
42. člen ZPP kogentno določa način ugotovitve vrednosti spornega predmeta. S tem, da predpisuje, da se kot vrednost spornega predmeta vzame enoletna najemnina oziroma zakupnina, razen če gre za najemno ali zakupno razmerje, sklenjeno za krajši čas, izključuje tako ocenitveno dolžnost tožeče stranke (oziroma je morebitna drugače navedena vrednost spornega predmeta tožeče stranke irelevantna) kot tudi korekturno dolžnost sodišča.
Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka tega člena se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Za razliko od pritožbenega sodišča, ko to na določene kršitve pazi po uradni dolžnosti, se Vrhovno sodišče pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Pri tem ne zadošča, da se vložnik na določene kršitve samo sklicuje, temveč jih mora tudi obrazložiti. Pri uveljavljani kršitvi iz 3. točke prvega odstavka 420.člena ZKP, pa mora obrazložiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe. Posplošenih navedb namreč Vrhovno sodišče ne presoja.
Za presojo uveljavljane kršitve, da je obsojenec „pavšalno priznal“ dejanje, ki ga je storil le zaradi sile in grožnje zoper življenje in telo in da bi glede na tako priznanje moralo sodišče raziskati subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, so pomembna naslednja dejstva:
- pred preiskovalnim sodnikom je obsojenec navedel: „… te vlome sem moral narediti, v to me je prisilil ta, ki je bil v prvem primeru zraven … v zaporu sem bil in verjemite mi, da jaz ne bi šel tega delat, če mi ne bi I. grozil …“;
- v ugovoru zoper obtožnico je zagovornica med drugim poudarila, da je obsojenec (tedaj obdolženec) dejanja sicer pavšalno priznal, pri čemer je bil še vedno pod vplivom sile in grožnje osebe I., kar je tudi navedel …;
- ugovor je kot neutemeljen zavrnil zunajobravnavni senat okrožnega sodišča s sklepom I Ks 7963/2015 z dne 15. 4. 2015 z obrazložitvijo, da niso utemeljene navedbe ugovora o nekem pavšalnem priznanju, saj zagovor obdolženca smiselno kvečjemu uveljavlja prisiljenost (23. člen KZ-1), kar bi očitana kazniva dejanja naredilo nekazniva. Slednje pa ne izpodbija utemeljenega suma, da je dejanja storil;
- iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je obsojenec (tedaj obtoženec) pravilno poučen izjavil, da krivdo po obtožnem predlogu priznava;
- za tem je bil sprejet sklep, da se narok za izrek kazenske sankcije opravi. Obsojenec je izjavil, da se strinja s predlagano kazensko sankcijo in da bi takoj nastopil prestajanje kazni zapora;
- v zaključni besedi je zagovornica menila, da predlagana kazenska sankcija ni ustrezna, saj je bil obsojenec v kritičnem času v stanju krajevne, časovne in situacijske neorientiranosti zaradi sile in grožnje zoper življenje in telo. V nasprotnem primeru bi reagiral povsem drugače.
- obsojenec na navedeno ni imel pripomb;
- zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila tako obsojenec kakor njegova zagovornica. V pritožbi obsojenec navaja, da je sicer dejanje priznal, ampak ni šlo za dejanje storjeno iz koristoljubnosti, temveč za dejanje storjeno pod prisilo groženj ter sile zoper življenje. Izključno zaradi tega je dejanje storil. Zagovornica pa v pritožbi poudarja, da je obsojenec kaznivo dejanje sicer priznal, vendar se zaradi tega niso spremenile okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno. Obsojenec je kaznivo dejanje storil zaradi resne sile in grožnje zoper življenje in telo, sicer ga zagotovo ne bi storil. Prav tako sodišče v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni upoštevalo, da je imel obsojenec v kritičnem času resne zdravstvene težave, psihičnega izvora, večkrat je poskušal s samomorom. Tako v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pri obsojencu dejansko ni bilo upoštevano, da je storil kaznivo dejanje v stanju najmanj bistveno zmanjšane prištevnosti;
- na navedene pritožbene navedbe je višje sodišče odgovorilo, da vložnica nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin izvršitve kaznivih dejanj in obsojenčeve krivde, kar ni dovoljen pritožbeni razlog glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, ko je sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde (peti odstavek sodbe pritožbenega sodišča). Z isto obrazložitvijo je zavrnilo tudi pritožbene navedbe obsojenca, kolikor se te nanašajo na krivdo pri obravnavanem kaznivem dejanju, kolikor pa se nanašajo na izrek kazenske sankcije pa je presodilo, da če se bi obsojenec res znašel v tovrstni stiski pritiska zaradi groženj in sile, bi ustrezno ukrepal na način, da bi zoper osebo, ki mu je grozila podal prijavo;
- s takšno odločitvijo sodišča pa se ne strinja zagovornica v zahtevi in meni, da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon. Sodišče bi namreč moralo, ne glede na priznanje krivde ugotavljati kazensko odgovornost obdolženca glede na okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno. Kaznivo dejanje je storil zaradi resne sile in grožnje zoper življenje in telo. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem sodišče ni upoštevalo, da je imel obsojenec v kritičnem času resne zdravstvene težave, psihičnega izvora, večkrat je poskušal s samomorom oziroma ni bilo upoštevano, da je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti oziroma najmanj bistvene zmanjšane prištevnosti (peti odstavek na 3. strani zahteve).
Po določbi prvega odstavka 285.c člena ZKP mora predsednik senata, če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava presoditi: 1) ali je obsojenec razumel naravo in posledice danega priznanja; 2) ali je bilo priznanje dano prostovoljno; 3) ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.
Res je sicer, da zagovornica v zahtevi izrecno sodišču ne očita kršitve 3. točke prvega odstavka navedenega člena, vendar pa po vsebini njeno zatrjevano, da bi moralo sodišče ne glede na obsojenčevo „priznanje“ ugotavljati njegovo kazensko odgovornost glede na okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno - resna sila in grožnja zoper življenje in telo, pomeni očitek te kršitve. Enako je trdila tudi v pritožbi, kjer je kot je navedla prvenstveno „poudarila, da je obsojenec sicer dejanje pavšalno priznal, saj je bil še vedno pod vplivom sile in grožnje ...“. Popolnoma jasno je, da taka oblika zagovora obsojenca kot ga je podal zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in kar je kasneje uveljavljala tudi zagovornica v ugovoru zoper obtožbo ter kasneje na naroku za izrek kazenske sankcije, opravljene takoj po priznanju krivde, za tem še v pritožbi, enako kot tudi obsojenec, ter v zahtevi za varstvo zakonitosti ne predstavlja priznanja, saj zanika voljni element oziroma uveljavlja kvečjemu okoliščine, kot na to upravičeno opozarja že zunajobravnavni senat v sklepu z dne 15. 4. 2015, ki bi lahko kazale na Prisiljenost po 23.členu KZ-1 (1), kar bi očitana dejanja naredilo nekazniva. Glede na tak zagovor obsojenca v preiskavi in glede na ugovorne navedbe, bi moral sodnik temeljito preveriti ali je priznanje res jasno in popolno ter ga šele na podlagi navedenega sprejeti. Če bi namreč obsojenec tudi na predobravnavnem naroku govoril tako, kot je sicer prej in po naroku, priznanje sploh ne bi bilo podano in bi sodišče zoper njega moralo voditi redni kazenski postopek, ki omogoča številna procesna jamstva - kontradiktornost glavne obravnave, vsebinsko širšo pravico do pravnega sredstva, vsebinsko sodno presojo itd.
Vrhovno sodišče je kljub navedenemu presodilo, da očitana kršitev ni podana, ker iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je obtoženec dejanje po obtožbi priznal po tem, ko je bil opozorjen o vseh svojih pravicah in posledicah danega priznanja. Kaj je govoril prej in potem, pa za samo odločitev ni pomembno. Obsojenec priznanja tudi ni dal pod prisilo, z naknadnim izražanjem dvoma v svobodno voljo pa uveljavlja le nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako pa velja tudi za očitek o psihičnih težavah, suicidalnih težnjah in v zvezi s tem izraženim dvomom v prištevnost obsojenca.
Sodišči druge in prve stopnje sta postavili pred tožnika prestroge zahteve glede (pravočasnosti) navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Sistema prekluzij sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.
Celoten dejstveni substrat, ki ga zajema izraz „fiktivna pogodba“, podrejen položaj tožnikov glede možnosti zbiranja procesnega gradiva in kompleksnost razmerij med strankami, ki pogojuje uveljavljanje njihovih pravic v različnih pravdnih postopkih, v obravnavanem primeru narekujejo milejši pristop k zahtevam po opredelitvi dejanske podlage in tudi k prekluzijam.
ZKP člen 340, 340/2, 371, 371/1-3, 371/2, 442, 442/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – navzočnost na glavni obravnavi – sojenje v nenavzočnosti – opravičilo izostanka – utemeljeno opravičilo – predhodno zaslišanje obdolženca – zaslišanje obremenilne priče – načelo neposrednosti – branje zapisnikov
Pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti so izpolnjeni, če je bil obdolženec pravilno vabljen nanjo in svoje odsotnosti ni opravičil, dana pa mu je bila možnost aktivne obrambe tako z vidika, da se seznani z vsemi obremenilnimi dokazi kakor tudi z vidika, da se seznani z obtožbenim očitkom, ki je pozneje tudi podlaga za izrek kazenske sodbe. Glede na to, da se pravilno vabljen obsojenec (takrat obdolženec) ni odzval na vabilo na glavno obravnavo in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, je s tem prevzel tudi tveganje, da se v kazenskem postopku ne bo mogel soočiti z obremenilno pričo. Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo obremenilne priče, obdolženec ponovno ni pršel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokaza - branjem izpovedbe obremenilne priče, ni kršilo njegove pravice do obrambe in je dejstvo, da se obdolženec ni soočil z obremenilno pričo možno pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenem postopku.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 85, 85/2. ZDDV-1 člen 6, 6/1, 6/2, 8, 8/1-c, 10, 10/1. Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 19. ZDavP-2 člen 129, 129/1-2. Statut OZS člen 73.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - prenehanje odvetniške dejavnosti - osnovna sredstva - zadrževanje osnovnih sredstev ob prenehanju opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti - poračun odbitka vstopnega davka od nabavljenih osnovnih sredstev - izbris iz imenika odvetnikov - prevzem odvetniške pisarne
Prevzem odvetniške pisarne v smislu 73. člena Statuta OZS ni prenos podjetja iz 10. člena ZDDV-1. Le ob izpolnjevanju v njem določenih pogojev je prevzem sredstev, ki so pripadala nosilcu prevzete odvetniške pisarne, nevtralna transakcija z vidika DDV.
Prenos podjetja je treba razumeti kot dobavo sredstev podjetja, torej kot dobavo blaga, ki jo en davčni zavezanec (prenosnik podjetja) opravi drugemu davčnemu zavezancu (prevzemniku podjetja).
Prevzem odvetniške pisarne pomeni prevzem odvetnikove dejavnosti, ko preneha z opravljanjem poklica, torej prevzem odvetniških poslov (zastopanja strank), ne pa prevzema osnovnih sredstev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018692
OZ člen 631, 649, 649/2. ZPP člen 227, 333, 333/1, 343, 343/2. URS člen 22, 25.
izpolnitev pogodbene obveznosti - gradbena pogodba - plačilo del podizvajalca - asignacija - obličnost - oblika asignacije - dokazovanje - trditveno in dokazno breme - pritožba - rok za vložitev pritožbe - dopolnitev pritožbe
Čeprav asignacija posega v način izpolnitve obveznosti, se zaradi spremenjenega načina izpolnitve ne spreminja temeljni pravni posel, iz katerega takšna obveznost izhaja oziroma ne spreminjata oba temeljna posla: med asignatom in asignantom na eni strani in asignantom in asignatarjem na drugi strani. Zaradi (zatrjevane) asignacije se torej ni spremenila gradbena pogodba, ki sta jo sklenila ansignant in asignat in zato določilo drugega odstavka 649. člena OZ o obvezni pisni obliki gradbene pogodbe za asignacijo ne velja. Zakon za asignacijo ne predvideva posebne pisne oblike in zanjo zadošča (ustno) soglasje volj.
Ker gre za odločitve in dokumentacijo iz sfere tožene stranke, ki tožeči stranki kot podizvajalcu, ni znana, ni mogoče od nje zahtevati povsem natančne specifikacije listin (po datumih in z natančno vsebino). Tako stroge zahteve bi tožečo stranko postavile v podrejen položaj glede (možnosti) dokazovanja relevantnih dejstev.
Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. S to zapustitvijo azilnega doma je s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.