OBLIGACIJSKO PRAVO – KONCESIJE – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0070781
ZVO-1 člen 148. OZ člen 86. ZGJS člen 16. Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom člen 28, 28/4.
spor majhne vrednosti – obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja – dimnikarske storitve – obveznost plačila – najava storitve – zavrnitev izvajanja storitev – javni interes – požarna varnost – koncesija za opravljanje dimnikarske dejavnosti – prenehanje koncesijskega razmerja – ničnost koncesijske pogodbe
Noben zakon oziroma predpis ne določa ničnosti koncesijske pogodbe kot posledice odprave odločbe o izbiri koncesionarja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – LOKALNA SAMOUPRAVA
VSL0070716
ZGJS člen 3, 7, 26, 68, 68/1, 68/1-1. ZPP člen 458. ZLS člen 21.
pokopališka in pogrebna dejavnost – urejanje in vzdrževanje pokopališč – oddajanje grobov v najem – merila za določanje cene letne najemnine – obveznost plačevanja najemnine – višina najemnine
Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami je specialen predpis, ki se nanaša izrecno na ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami. Kot takšen (lex specialis) ima prednost pred splošnimi predpisi, ki urejajo ravnanje s komunalnimi odpadki.
Pravilnik o oskrbi s pitno vodo člen 3, 13, 14, 15.
oskrba s pitno vodo – obveznost priključitve na javni vodovod – priklop na zasebni vodovod – uporaba zasebnega vodovoda – dobava vode – zagotavljanje pitne vode – vodarina
Tožnica, ki opravlja gospodarsko javno službo obveznega zagotavljanja pitne vode, ima pravico zaračunavati svojo storitev zagotavljanja pitne vode kljub temu, da za to uporablja tudi zasebni vodovod.
tožba na nedopustnost izvršbe – pravica, ki preprečuje izvršbo – lastninska pravica – vodovodno omrežje – subjektivne meje pravnomočnosti
Tožnica (občina) je lastnica vodovodnega omrežja, katerega odstranitev v izvršilnem postopku zahteva toženka, zato je njen zahtevek na nedopustnost izvršbe utemeljen.
Toženka je sicer ugovarjala obstoju lastninske pravice tožnice (občine), kar je povezovala (zgolj) z okoliščino, da naj bi slednja le v manjšem delu financirala njegovo izgradnjo (zato naj bi bil vodovod v resnici last RS), vendar vir financiranja za to vprašanje ni ključen.
Ugovorom tretjega zoper sklep o izvršbi oziroma tožba na nedopustnost izvršbe omogočata tretjemu, na katerega se izvršilni naslov ne nanaša oz. ga ne zajema (in ga zato tudi ne more „uspešno“ izpodbiti v postopku, v katerem je bil izdan), uveljavljanje njegove pravice (in posledično preprečitev izvršbe) na predmetu, v zvezi s katerim je izvršba predlagana.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079905
OZ člen 131. ZGJS člen 53. ZCes-1 člen 16, 95, 96. ZPP člen 214, 214/5.
odškodninska odgovornost upravljavca občinskih cest – subsidiarna odgovornost – skrb za varno stanje občinskih cest – padanje kamenja na cestišče – splošno znano dejstvo
Ker je občina v okviru skrbi za varno stanje cest dolžna poskrbeti za zaščito pred padanjem kamenja na cestišče, vzdrževalec ceste pa je odklonil zahtevka, je podana njena odgovornost za škodo, nastalo na vozilu zaradi kamenja, ki je priletel na cestišče pred vozilo.
Odlok o oskrbi s pitno vodo člen 8, 21, 22-1, 23-3.
uporaba vode – uporabnik storitve javne službe – števčnina – vzdrževalnina – omrežnina – odjemno mesto
Če tožena stranka ne uporablja vode, se določila Odloka (o obveznosti plačila opravljanih storitev javne službe skladno z veljavnimi predpisi), ki veljajo za uporabnike, zanjo ne uporabljajo.
OZ člen 239. Odlok o javni kanalizaciji in pravilnik o določitvi meril in kriterijev za plačilo denarnih obveznosti uporabnikov storitev čiščenja komunalnih odpadnih voda člen 14, 18, 33.
storitev čiščenja odpadnih voda – priključitev zgradbe na javno kanalizacijo – izpolnitev obveznosti
Tožena stranka bi morala poskrbeti za priključitev zgradbe na javno kanalizacijo; ker tega ni storila, mora v skladu z določbami 33. člena Odloka o javni kanalizaciji plačevati storitev po kriterijih, kot so določeni za objekte, priključene na javno kanalizacijo.
Odlok MOL o koncesiji za opravljanje obvezne gospodarske službe vzdrževanja občinskih cest je zadostna podlaga za ugotovitev, da je dolžnostno ravnanje naloženo (tudi) koncesionarju.
OKOLJSKO PRAVO – UPRAVNI POSTOPEK – UPRAVNI SPOR – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0063724
ZUP člen 2, 13, 13/3, 207, 210. ZUS-1 člen 28, 28/3, 69. ZPP člen 18, 18/1, 18/2, 274. ZIZ člen 15, 266, 266/2. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo člen 18, 18/4, 19, 19/2, 19/5, 19/6, 26, 26/2.
javna služba – ravnanje z odpadki – delež prevzemanja odpadne embalaže – upravna zadeva – upravna odločba – sodna nepristojnost – način izvajanja – pogodba
Upravno zadevo pomeni določitev, ali je tožena stranka tista, ki je od izvajalca javne službe dolžna prevzemati odpadno embalažo, in določitev deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe. Gre namreč za odločanje o obveznosti oz. pravici na področju upravnega prava, v konkretnem primeru v skladu z Uredbo. V takem primeru pa je treba pri odločanju uporabiti določbe ZUP, med drugim izdati odločbo, ki ima predpisane sestavne dele. Iz navedenega izhaja, da je v obravnavanem primeru podlaga za izdajo zahtevane odločbe ZUP, v kar Uredba kot podzakonski predpis ali sklenitev pogodbe ne moreta posegati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OKOLJSKO PRAVO
VSL0065462
ZVO-1 člen 149. ZPP člen 7, 212.
varstvo okolja - gospodarske javne službe - občinski odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki - komunalni odpadki - odvoz odpadkov - cena storitev - razpravno načelo - trditveno breme
Pravno razmerje med pravdnima strankama res temelji na zakonu in odloku, vendar je njuno razmerje dvostransko in odplačno. Zatrjevanje obveznosti tožene stranke ni dovolj, če tožena stranka ugovarja, da storitev ni bila opravljena.
ZGJS člen 5, 5/2. ZVO-1 člen 149, 149/1. SPZ člen 12. Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb za varstvo okolja člen 13.
Da bi sodišče prve stopnje lahko sledilo ugovorom tožene stranke, da nima nobenih obveznosti do tožeče stranke kot izvajalca obvezne gospodarske javne službe, bi morala tožena stranka dokazati, da je v ustreznem postopku dosegla ukinitev spornih priključkov na javni vodovod in izbris iz evidence uporabnikov v smislu 1. odstavka 12. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo.
Dopustna je tožba tožeče stranke, s katero zahteva ugotovitev, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama na podlagi sklenjene pogodbe za opravljanje lekarniške dejavnosti št. 2/99, velja. Od rešitve tega vprašanja je odvisen njen status koncesionarja, zato ima pravni interes za tako tožbo.
Položaja zasebnikov (lekarnarjev) ni mogoče enačiti s položajem javnih zavodov, ki opravljajo lekarniško dejavnost. Koncesionarji javno službo opravljajo le kot fizične osebe v svojem imenu (in za svoj račun), kot pravico javnopravne narave, ki se mora opravljati v mejah pogojev, pravic in obveznosti, določenih s koncesijo. Zakonodajalec je zato, da bi pri izvajanju lekarniške dejavnosti zagotovil javno korist, za pridobitev koncesije določil stroge pogoje, ki so osebno vezani na določeno fizično osebo.
Ni možno samostojno prenehanje koncesijske pogodbe brez prenehanja koncesije. V primeru, če bi se izkazalo, da ima koncedent po zakonu pravico odpovedati koncesionarju koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti, bi to pomenilo, da se z odpovedjo pogodbe odpove tudi koncesija in obratno.
Če ZLD ureja le koncesionarjevo odpoved koncesiji, ne pa tudi možnosti koncedenta, da koncesijo in pogodbo o koncesiji odpove, ne gre za pravno praznino, pač pa za namen zakonodajalca, da uredi prenehanje koncesije le na način odvzema z odločbo pristojnega organa.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda člen 10.
okoljska dajatev – odvoz odpadkov
Toženka odpadkov v zvezi z objektom S. ne povzroča, zato odvoz odpadkov ni potreben. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni dokazala temelja zanj, je zato pravilna.
Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Lukovica člen 22, 22/1.
odvoz komunalnih odpadkov – obveznost plačila stroškov ravnanja z odpadki
Stroške ravnanja z odpadki dolžni plačevati vsi povzročitelji s stalnim bivališčem v Občini Lukovica, za katere je organiziran odvoz komunalnih odpadkov, ne glede na to, ali odpadke odlagajo ali ne.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK0005297
ZJN-2 člen 17, 17/1-5. ZVO člen 148, 148/2. OZ člen 18, 18/1, 80.
obvezna državna gospodarska javna služba - koncesija za storitve - javno naročilo - dimnikarska storitev - konkludenten način sklenitve pogodbe
Dimnikarska storitev po spornih računih je bila opravljena, tožena stranka pa je po svojih delavcih izvedbo te storitve tudi omogočala in v tej zvezi tudi podpisala delovne naloge. S tem je tožena stranka po osebah, ki sta imeli pooblastilo po zaposlitvi na konkludenten način izjavila svojo voljo za sklenitev pogodbe (prvi odstavek 18. člena in 80. člen Obligacijskega zakonika – OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0071376
ZGJS člen 53. OZ člen 179, 182, 186, 352.
poledenel pločnik ob poslovni stavbi – čiščenje javnih površin – koncesija – zastaranje nepremoženjske in premoženjske škode – pričetek teka zastaranja
Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih.
Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (53. člen) ne more uporavljalec ceste s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem, biti prost vseh obveznosti nasproti odškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncendenta. Dolžnosti upravljalca ceste niso izčrpane s podelitvijo koncesije, saj mora izvajati nadzor in posledično dajati navodila za delo koncesionarju.
Vsak izmed zahtevkov iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode je samostojen in lahko zastara posebej. Tako je teorija in sodna praksa že večkrat izrekla, da prične teči zastaranje za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tedaj, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran. Za zahtevek iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ko so prenehale te bolečine oziroma ko je zdravljenje končano in ko se je stabiliziralo oškodovančevo zdravstveno stanje. Pri skaženosti teče zastaranje od takrat, ko je postalo gotovo, da se skaženost ne da več niti odstraniti niti zmanjšati. Zastaranje odškodninskega zahtevka iz prestanega strahu prične teči takrat, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšno poškodbo je utrpel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0021303
OZ člen 197. ZCS-1 člen 3-7, 12. ZGJS člen 59. ZPP člen 18, 18/1, 18/2. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda člen 4, 4/2, 5, 11, 11/2, 13, 13/1.
zavrženje tožbe – sodna pristojnost – povračilo okoljske dajatve zaradi onesnaževanja vode – neupravičena pridobitev - končni zavezanec za plačilo okoljske dajatve – razmerje med plačnikom in službo, ki pobira dajatev – razmerje med plačnikom in uporabnikom storitev javne službe
Ločevanje med dvema razmerjema. Eno obstoja med plačnikom okoljske dajatve - tožečo stranko in službo, ki določa in pobira okoljsko dajatev, drugo razmerje pa med tožečo stranko kot plačnikom in neposrednim zavezancem za okoljsko dajatev in tožencem kot uporabnikom storitev javne službe v navedeni smeri kot posrednim, a končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V prvem primeru pride v poštev pristojnost carinske službe po določbah davčnih predpisov in predpisov o carinski službi, kar vse se odvija po pravilih o upravnem postopku in ne sodi v sodno pristojnost. Na drugo razmerje, ki je predmet obravnavanega spora, se določbe 5. člena sedanje Uredbe, ki napotujejo na uporabo davčnih in carinskih predpisov, ne nanašajo. Drugi odstavek 11. člena sedaj veljavne Uredbe določa, da za zavezanca za komunalno odpadno vodo okoljsko dajatev izračunava, zaračunava in plačuje izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode, zaradi česar se da že po gramatikalni razlagi sklepati, da je zaračunavanje tistega, kar je bilo vplačano v korist zavezanca za plačilo te okoljske dajatve, prepuščeno plačniku te okoljske dajatve, prav tako pa tudi izračun tovrstnega bremena za posameznega uporabnika. V navedenih predpisih ni nikjer podlage za zaključek, da bi po sedanji Uredbi bilo vzpostavljeno neposredno razmerje med carinsko službo in uporabnikom - končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V kolikor obstoja dolžnost plačnika okoljske dajatve, da carinski službi predloži ustrezne obračune, ki vsebujejo tudi število dejanskih uporabnikov in podatke o porabljeni količini vode, je to mogoče razumeti kvečjemu kot podlago za možen izračun obsega in višine okoljske dajatve, ki pa jo mora poravnati gospodarsko javna služba, v danem primeru tožeča stranka, saj je kot rečeno izrecno določeno, da ta služba obračunava in zaračunava na posameznega uporabnika odpadajoči del okoljske dajatve, ki jo je bila dolžna sama vplačati na posebej določen račun in pod kontrolo carinske službe. Upravičenje tožeče stranke kot gospodarske javne službe, da zahteva povračilo od dejanskih uporabnikov storitev temelji tudi na 59. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 s poznejšimi spremembami), po katerem uporabniki za uporabo javnih dobrin, ki so izmerljive, plačujejo tem ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila.
Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je relevantna okoliščina glede obstoja pravice uporabe tožnice na dan uveljavitve ZLNDL tudi ta, ali so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom ob njegovem lastninskem preoblikovanju (in s tem predmet lastninjenja v postopku lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP). Celotno premoženje podjetja z družbenim kapitalom je bilo osnova za otvoritveno bilanco in za lastninsko preoblikovanje podjetja. Otvoritvena bilanca je služila za lastninjenje podjetja. Družbeni kapital se je moral zaradi lastninskega preoblikovanja vključiti v otvoritveno bilanco podjetja v postopku lastninjenja. Z lastninskim preoblikovanjem podjetij v družbeni lastnini je družbeni kapital pridobil lastnike.