obnova postopka - rok za vložitev predloga - subjektivni rok - objektivni rok - zavrženje predloga
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.
Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je izkazano do končanja predsodnega upravnega postopka.
V obravnavani zadevi ni dokazano, da bi tožnik v pravno relevantnem obdobju potreboval stalno pomoč in postrežbo za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, saj vsa opravila zmore opraviti sam ob relativno majhni pomoči brata. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Tožnik ni invalid I. kategorije invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje dodatnih pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 (z dnem nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let), zato ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine.
brezposelnost - denarno nadomestilo - dohodek iz dela - obveščanje zavoda
Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Tožnik zavoda o prejetih plačilih iz dela ni obveščal sproti, zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha.
Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre za zavarovanca, ki se pretežno ukvarja z izvozom, neporavnane zapadle terjatve do Republike Slovenije. Tožnik ni zatrjeval nobenega od navedenih razlogov, zato ne izpolnjuje že prvega od kriterijev za znižanje zavarovalne osnove.
Ker je tožeča stranka tožbo dopolnila v času prekinitve postopka in ob tem, da v stečajnem postopku njena terjatev ni bila prerekana, dopolnitev tožbe ni bilo nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožene stranke.
izguba kritnih pravic - alkoholiziranost - vzročna zveza
Če zavarovanec povzroči prometno nesrečo pod vplivom alkohola, ne izgubi kritne pravice, če dokaže, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost II. kategorije
ZPIZ-1 v 2. alineji 67. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ker ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti ni izkazana potreba, da bi bil tožnik (invalid II. kategorije) drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji, torej po celostnem procesu, v katerem bi se ga strokovno, fizično in psihosocialno usposobilo za delo, ki bi ga opravljal glede na preostalo delovno zmožnost, v obravnavanem primeru ni izpolnjen dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KZ člen 244. KZ-1 člen 240.
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Obrazložilo je le, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Določbo 2. odstavka 110. člena ZDR (po kateri lahko pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon) ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali, kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42. URS člen 22.
kolektivni delovni spor - povrnitev stroškov - javni prevoz - kilometrina - povračila stroškov v zvezi z delom
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v 1. odstavku 5. člena določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Aneks torej ne določa, da mora biti razdalja posameznega dela poti daljša od dveh kilometrov, ampak govori o celotni poti na delo in o celotni poti z dela (od kraja bivališča do delovnega mesta in z delovnega mesta do kraja bivališča). Namen določbe je, da javni uslužbenec stroške poti na delo in poti z dela do razdalje dveh kilometrov krije sam, stroške za razdaljo nad dvema kilometroma pa mu povrne delodajalec. Aneks v 2. odstavku istega člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti takega prevoza, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V 3. odstavku tega člena pa opredeljuje, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in med drugim prevoz ni možen tudi, če ne obstaja.
Ker nasprotna udeleženka javnim uslužbencem razdalj od bivališča oz. od kraja, od katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, ki so krajše od dveh kilometrov ne priznava, s tem krši določbe 5. člena Aneksa in sicer od dneva njegove veljavnosti t.j. od 1. 6. 2012 dalje. Zaradi navedenega je dolžna od 1. 6. 2012 dalje upravičenim javnim uslužbencem izplačati kilometrino (nad dva kilometra v eno smer) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodelovanje sindikata - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi
Zaradi ukinitve organizacijske enote in ukinitve delovnega mesta, ki ga zaseda tožnica, je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca - poslovni razlog. Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je v celoti izpolnila obveznosti, ki v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izhajajo iz določb 98. do 103. člena ZDR-1. Glede na to, da je prenehala potreba po delu vseh zaposlenih v ukinjenih organizacijskih enotah, med katerimi je bila tudi enota, v kateri je bila zaposlena tožnica, ni bilo potrebno določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj so bili vsi delavci, ki so opravljali delo v ukinjenih organizacijskih enotah in v ukinjenih sistemiziranih delovnih mestih uvrščeni na seznam presežnih delavcev.
1. Ni dvoma, da državni organi ne morejo preprečiti vseh kaznivih dejanj, prav tako je, gledano za nazaj, vedno možno očitati, da bi državni organi lahko ukrenili še kaj, kar bi pripomoglo k preprečitvi kaznivega dejanja ali zmanjšanju škode in bi jim torej bilo mogoče vedno, ko na koncu dejansko pride do škode zaradi kaznivega dejanja, očitati opustitev dolžnega ravnanja. Odškodninska odgovornost pa ni in ne more biti zastavljena tako široko. Prav zato je merilo protipravnosti neke opustitve predvidljivost negativne posledice (v bistvu je treba ugotoviti, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico predvidljiva). Predvidljivost je potrebno analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo, in ne na način, za kakšnega se v bistvu zavzema tožeča stranka, ki ukrepe državnih organov ocenjuje ob predpostavki, da bi državni organi že ves čas lahko razpolagali z vsemi informacijami, ki so na koncu pripeljale do obsodilne sodbe storilcev kaznivega dejanja. Negativna posledica mora biti objektivno predvidljiva, poleg tega pa mora imeti oseba, ki se ji opustitev očita, na voljo sredstva, s katerimi grožnjo nastanka škode lahko odvrne.
2. Državni organi morajo delovati v okviru pristojnosti, določenih z zakonom. Ni jim mogoče očitati opustitve, če niso storili nečesa, kar ni njihova pristojnost. Negativna posledica, kakršna je nastala, ni predvidljiva posledica opustitve njihovih ukrepov.
3. Tožniki ne morejo uspeti z očitkom, da tožena stranka ni dosegla izdaje začasne odredbe v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja ali finančne zatajitve, saj namen teh ukrepov ni zaščita zasebnih oškodovancev iz kaznivega dejanja poslovne goljufije.
4. Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je bila tožeča stranka izrecno in konkretno opozorjena s strani tožene stranke najmanj v njeni pripravljalni vlogi z dne 6.9.2013. V taki situaciji ni procesna kršitev, če tega ne stori še sodišče.
5. Sodobna pravna teorija in praksa rahljata dosedanje strogo stališče, da informativni dokaz ni dopusten, vendar v predmetni zadevi ne gre za tako situacijo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi konkretno in po kronološkem zaporedju navedla vse ukrepe, ki so jih njeni posamezni organi izvajali in za te ukrepe (da so dejansko bili in kakšni so bili) predložila tudi listinske dokaze. Če je izvedla še kakšen ukrep, pa ga ni zatrdila, je to kvečjemu v korist tožnikov (saj bi to lahko pomenilo, da je nekaj opustila). Tožeča stranka je imela dostop do relevantnih informacij, lahko bi ugotovila, katere aktivnosti so organi tožene stranke izvajali, poznala je tudi podatke o poslovanju med tožniki ter M. in R., zato bi najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo lahko vsaj deloma konkretizirala svoje trditve.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 61, 61/1, 61/1-1.
invalidnost III. kategorije - izvedensko mnenje
Pri tožnici so zaradi zdravstvenih težav potrebne določene omejitve pri delu v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnica dosedanjega dela ni več sposobna opravljati, zato se ji zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z določenimi omejitvami.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080420
OZ člen 275. ZPP člen 285.
zakonska subrogacija - materialno procesno vodstvo
Tudi v primeru zakonske subrogacije bi morala tožeča stranka, glede na ugovore tožene stranke, dokazati, da je bil poškodovanec njen zavarovanec in da je torej utemeljeno plačala zatrjevani znesek.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – LASTNINJENJE
VSL0078825
SZ člen 117, 117/1, 117/5, 123. SPZ člen 154.
sklenitev prodajne pogodbe za bremen prosto stanovanje - stanovanjska pravica - zahteva za odkup po določbah SZ - pravočasnost uveljavljana pravice do odkupa - zastaranje - kontrahirna dolžnost - prenehanje hipoteke
Drži, da sodba učinkuje le med pravdnima strankama. Zmotno pa je naziranje, da je zaradi (po vložitvi nasprotne nasprotne tožbe) ustanovljenih hipotek v korist tretje osebe sodba neizvršljiva. Zavezuje le pravdni stranki. Na tožnici je obveznost, da zagotovi toženki nakup bremen prostega stanovanja. Torej je na njej (tudi) obveznost, da predhodno na stanovanju, ki je predmet te pravde, izposluje prenehanje hipotek na enega od načinov iz 154. člena SPZ.
SZ v 123. členu določil prekluzivni dveletni rok za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja z zakonsko določenimi popusti. Ne gre za rok za vložitev tožbe, pač pa za rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je zahteva postavljena pravočasno (pred 19. 10. 1993 – dve leti po uveljavitvi SZ), je mogoče vložiti tožbo v splošnem zastaralnem roku
Če lastnik stanovanja neutemeljeno odkloni sklenitev pogodbe in jo upravičenec uveljavlja v pravdi, slednji zaradi tega ne sme biti prikrajšan. To se lahko zagotovi le s tem, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi veljali, če zavezanec za prodajo z izpolnitvijo obveznosti ne bi odlašal.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078822
ZVEtL člen 7, 7/3, 26, 26/2, 28, 28/3, 30, 30/6. ZNP člen 7, 21.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - stavba zgrajena pred 1.1.2003 - prostorski akti ali upravna dovoljenja - lastninjenje - dobra vera - originarna pridobitev - vrednost spornega predmeta - obligatornost glavne obravnave - preiskovalno načelo
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe oziroma v solastnini lastnikov. Določitev dobre vere kot merila določanja in ugotavljanja pripadajočega zemljišča kaže na zakonodajalčev namen, naj se o lastninski pravici odloča v postopku po ZVEtL.
Zemljiškoknjižna pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja.
Zakon za postopek določitve pripadajočega zemljišča obligatornosti naroka ne določa.
priposestvovanje lastninske pravice – zakonita posest – dobra vera - opravičljiva zmota - protiknjižno priposestvovanje
Ker sta se tožnika zavedela, da je za veljaven prenos lastninske pravice s pravnim poslom potreben vpis v zemljiško knjigo, sta morala pojasniti in dokazati, da sta bila kljub tej vednosti vendarle celotno priposestvovalno dobo dobroverna.
Predlagateljica bi lahko podala predlog za sklenitev sodne poravnave, v katerega bi poleg svojega sina zajela tudi upnike, s katerimi je v spornem razmerju (glede na to, da s predlogom sodne poravnave želi razpolagati s svojim premoženjem), sicer ni zadoščeno določilu tretjega odstavka 3. člena ZPP in je treba njen predlog iz tega razloga zavrniti.
primarni zahtevek - podredni zahtevek - načelo dispozitivnosti - poskusno delo - odpoved pogodbe o zaposlitvi - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Sodišče prve stopnje je po vsebini obravnavalo in odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, ki mu je delno ugodilo, v preostalem pa ga je zavrnilo. Poleg tega je v celoti zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Vendar sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, saj bi skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP lahko odločilo o podrednem tožbenem zahtevku šele v primeru, če bi prej v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventuelni zahtevek je namreč postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Če sodišče kljub odločitvi o primarnemu tožbenemu zahtevku v izreku odloči še o eventuelnem tožbenem zahtevku, gre za kršitev načela dispozitivnosti. Vendar pritožbeno sodišče v konkretnem primeru v odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka ni poseglo, saj se tožnik zoper takšno odločitev ni pritožil.
Sodišče prve stopnje je imelo podlago za odločitev, da je bila pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena za nedoločen čas. Tožnik se je na takšen zahtevek skliceval v tožbi, ko je v okviru primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nadalje reparacijskega, reintegracijskega in stroškovnega zahtevka, zahteval tudi ugotovitev, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Pri takšnem zahtevku gre za samostojen zahtevek, ki ne vpliva na obravnavanje zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi, pri kateri gre za drugačen pravni institut, kot to predstavlja transformacija delovnega razmerja.
Pritožba se sklicuje na situacijo, da bo zaradi odločitve o transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas med strankama delovno razmerje še naprej trajalo. Vendar to ne drži, saj je bila ta pogodba zaradi tožnikovega neuspešnega poskusnega dela po 6 mesecih izvrševanja zakonito odpovedana. Takšna odločitev sodišča prve stopnje in v tej zvezi tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za reintegracijo tožnika pa je postala pravnomočna, saj se tožnik zoper odločitev ni pritožil, zato sedaj nima možnosti, da bi se (kljub temu, da je uspel s transformacijo pogodbe v nedoločen čas) lahko vrnil nazaj na delo k toženi stranki.
OZ člen 649. Posebne gradbene uzance (1977) člen 58, 63.
gradbena pogodba - plačilo na podlagi situacij - začasne situacije - končna situacija - gradbene uzance
Tožeča stranka terja plačilo za opravljena dela po gradbeni pogodbi, in sicer na podlagi treh še neplačanih začasnih situacij. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka so zato pomembna tista pogodbena določila, ki urejajo plačilno obveznost tožene stranke na podlagi začasnih situacij in ne na podlagi končnega obračuna, s katerim se po zaključku gradbenih del uredijo vsa še odprta vprašanja med pogodbenima strankama.