obnova postopka - rok za vložitev predloga - subjektivni rok - objektivni rok - zavrženje predloga
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.
Sodišče sicer res ni vezano na svoje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena ZPP), vendar, kadar svojega objavljenega sklepa kljub ugovoru ene izmed strank ne spremeni ali vsaj strankam ne pove, da ga preklicuje, se pravdne stranke lahko utemeljeno zanesejo, da bo sodišče izvedlo takšen dokaz in na takšen način, kot ga je v sklepu opredelilo. Zaradi tega lahko pravdne stranke tudi ne opravijo procesnih dejanj, ki bi jih sicer opravile ob vedenju, da se sodišče ne bo držalo svojega sklepa, s čimer jim je onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 61, 61/1, 61/1-1.
invalidnost III. kategorije - izvedensko mnenje
Pri tožnici so zaradi zdravstvenih težav potrebne določene omejitve pri delu v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnica dosedanjega dela ni več sposobna opravljati, zato se ji zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z določenimi omejitvami.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - izraba letnega dopusta - poslovodna oseba - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe, prav tako pa ni potrebno, da bi za odobritev izrabe dopusta zaprosil pomočnico direktorja. Zanj velja določba individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom delo poteka nemoteno.
Tožnik (direktor) bi moral delodajalca izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, čeprav je glede na izvedene dokaze očitno, da so tožnikovi sodelavci – tako poslovna sekretarka kot računovodkinja, pa tudi pomočnica direktorja, vedeli za razlog njegove odsotnosti. Tožnik je bil torej več kot pet dni odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je odpovedni razlog po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR podan.
Tožnik je tudi v času dopusta komuniciral z zaposlenimi in poslovnimi partnerji o nujnih zadevah in poskrbel za nemoten potek dela. Lastnik oziroma pomočnica direktorja bi mu odobrila nekajdnevno odsotnost, če bi izrazil takšno željo. Neustrezne komunikacije med tožnikom in družbenikom tožene stranke oz. tedanjo pomočnico direktorja, ni mogoče pripisati zgolj tožniku. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da tožnikovo ravnanje (v zvezi z dopustom) ni bilo takšne teže, da bi samo po sebi – glede na to, da tožniku očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR niso bile dokazane – utemeljevalo izredno odpoved oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012646
ZZVZZ člen 81, 81/2, 81/2-1, 82, 94, 94/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 132, 179. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 236, 237, 239.
odškodninska odgovornost zavoda - nepremoženjska škoda - odločba imenovanega zdravnika - začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - protipravnost ravnanja - skrbnost
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastale, ker je bil v spornem obdobju prisiljen delati zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ta odločitev pa je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež. Ravnanje tožene stranke pri izdaji izpodbijanih odločb ni odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti, ter ni bilo samovoljno in arbitrarno, dovolj hudo in brez razlogov, da bi postalo protipravno. Imenovani zdravnik ni kršil nobene pravne norme v upravnem postopku s tem, ko je
zaključil bolniški stalež. N
jegovo ravnanje ni bilo
v nasprotju
s pravili stroke in običaji.
Imenovani zdravnik ob odločanju o začasni nezmožnosti za delo ni opravil osebnega pregleda, vendar to ni bistveno, saj imenovani zdravnik lahko oceni, da osebni pregled ni potreben. Ker ni izpolnjen element odškodninskega delikta, tj. protipravnost ravnanja povzročitelja škode, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Očitek, da bi se moral imenovani zdravnik odločiti za ponovni pregled tožnika, preden mu je zaključil bolniški stalež, nima pravne podlage v materialnem pravu. Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja niti drug predpis ne določajo, da bi moral imenovani zdravnik, preden zaključi bolniški stalež, zavarovanca pozvati na ponovni pregled.
Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem, da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. Z dokončno odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka dokončno in pravnomočno odločila, da tožnica nima pravice do družinske pokojnine. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera (dan smrti njenega moža) se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.
Ker je tožeča stranka tožbo dopolnila v času prekinitve postopka in ob tem, da v stečajnem postopku njena terjatev ni bila prerekana, dopolnitev tožbe ni bilo nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožene stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Obseg poslovanja se je pri toženi stranki (veterinarski bolnici) zmanjševal. Izkazan je bil upad števila veterinarskih pregledov (obveznega cepljenja psov proti steklini) in zmanjšanje prihodkov iz koncesijskih del, zaradi česar je imela tožena stranka pravico, da glede na obseg pridobljenih oziroma predvidenih poslov že po načelu ekonomske učinkovitosti zmanjša število zaposlenih v trgovini in ambulanti za male živali. Zaradi ekonomskih razlogov je trajno prenehala potreba po delu tožnice, zaposlene na delovnem mestu veterinarskega asistenta II. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
vzorčni postopek - regres za letni dopust - nadure - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - bruto - neto
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada regres za letni dopust v bruto znesku. Vendar je glede na to ugotovitev napačno oblikovalo izrek sodbe v delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo bruto zneskov in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožena stranka dolžna obračunati bruto zneska regresa in po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnik je pri toženi stranki v spornem letu pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta v višini 27 delovnih dni, ker pa je bil pri njej zaposlen do 31. 7. 2012, je imel pravico izkoristiti 16 dni (7/12). Izkoristil je 11 dni, ostalo pa mu je 5 dni neizkoriščenih po krivdi tožene stranke. Skladno z 2. odstavkom 162. člena ZDR je imel tožnik pravico izkoristiti letni dopust tudi pri drugem delodajalcu v sorazmernem trajanju 5/12, za ta del neizkoriščenega letnega dopusta pa tožena stranka ni solidarno odgovorna, saj je solidarna odgovornost delodajalca prenosnika (po 3. in 4. odst. 73. člena ZDR) določena le za terjatve, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva nadomestilo le za 5 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ni pa upravičen do nadomestila za preostali neporabljeni dopust.
Zamudno sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, takšnih kršitev pa tožena stranka ne uveljavlja, zato je njena pritožba neutemeljena. Če je tožena stranka svojo obveznost že poravnala, lahko to uveljavlja v postopku izvršbe, v kolikor bi do nje prišlo.
izguba kritnih pravic - alkoholiziranost - vzročna zveza
Če zavarovanec povzroči prometno nesrečo pod vplivom alkohola, ne izgubi kritne pravice, če dokaže, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - sodna razveza - odmera višine odškodnine
Tožena stranka je v pisnem opozorilu tožniku (krupjeju) očitala, da se spornega dne, ob vsakokratni menjavi pri igralni mizi, ni sproti prijavil in odjavil iz nadzornega sistema. Sistem prijave in odjave na igralni mizi je zasnovan tako, da do odjave pride samodejno s prijavo naslednjega delavca. Zato tožnik ni mogel kršiti delovnih obveznosti na način, opisan v opozorilu, in sicer, da se ob odhodu od mize ni posebej odjavil. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v opozorilu očitano kršitev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KZ člen 244. KZ-1 člen 240.
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Obrazložilo je le, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Določbo 2. odstavka 110. člena ZDR (po kateri lahko pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon) ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali, kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI
VSL0079867
ZDDV-1 člen 5, 5/1, 41, 41/2. ZASP člen 156. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del člen 11.
javna priobčitev neodrskih glasbenih del – plačilo nadomestila – avtorski honorar – tarifa – DDV
Vrednostim nadomestila, kot izhajajo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (1998), je treba prišteti tudi DDV, saj je tožeča stranka davčni zavezanec.
Pritožničina razlaga drugega odstavka 12. člena Pogodbe, da naj bi se pogodba iz pogodbe za določen čas zgolj na podlagi njenega predloga za obnovo pogodbe avtomatično transformirala v pogodbo za nedoločen čas, bi pomenila obid kogentne določbe 10. člena Pravilnika, po kateri se poslovni prostori oddajajo v najem za določen čas – za dobo 10 let. Določba pogodbe, ki bi bila v nasprotju s prisilnim predpisom (tudi če bi pogodbene stranke zasledovale tak namen, kot ga zatrjuje tožena stranka – to je transformacijo v pogodbeno razmerje za nedoločen čas) pa bi bila nična in ji sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva.
Kot sporne pogodbene določbe je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pa pri tem ne igra nobene vloge.
prekluzija – dopustno navajanje novih dejstev – izvajanje dokazov – pravica do izjave
Kadar sodišče oceni, da tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla navesti dejstev in predlagati dokazov najkasneje na prvem naroku, lahko upošteva tudi njeno naknadno trditveno in dokazno gradivo, vendar mora obenem nasprotni, tj. toženi stranki omogočiti, da v zvezi z razširjeno dejstveno podlago postavi svojo novo/dodatno obrambno tezo in zanjo predlaga bodisi nove dokaze bodisi dopolnitev dokaznega postopka z že izvedenimi dokazi glede novih pravno odločilnih dejstev.
priposestvovanje lastninske pravice – zakonita posest – dobra vera - opravičljiva zmota - protiknjižno priposestvovanje
Ker sta se tožnika zavedela, da je za veljaven prenos lastninske pravice s pravnim poslom potreben vpis v zemljiško knjigo, sta morala pojasniti in dokazati, da sta bila kljub tej vednosti vendarle celotno priposestvovalno dobo dobroverna.
NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078822
ZVEtL člen 7, 7/3, 26, 26/2, 28, 28/3, 30, 30/6. ZNP člen 7, 21.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - stavba zgrajena pred 1.1.2003 - prostorski akti ali upravna dovoljenja - lastninjenje - dobra vera - originarna pridobitev - vrednost spornega predmeta - obligatornost glavne obravnave - preiskovalno načelo
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe oziroma v solastnini lastnikov. Določitev dobre vere kot merila določanja in ugotavljanja pripadajočega zemljišča kaže na zakonodajalčev namen, naj se o lastninski pravici odloča v postopku po ZVEtL.
Zemljiškoknjižna pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja.
Zakon za postopek določitve pripadajočega zemljišča obligatornosti naroka ne določa.
vročilnica - nepravilno izpolnjena vročilnica - poizvednica - opombe - vabilo na glavno obravnavo - možnost obravnavanja pred sodiščem – zavrnitev dokaznih predlogov – vnaprejšnja dokazna ocena
Sodišče je dobilo odgovor, da je bila pošiljka vročena 9.10.2013 z opombo, da podpisa ni možno pridobiti, in reklamirano vročilnico, na kateri je napisan dan prejema, podpisa prejemnika pa ni, pač pa opomba vročevalca: „Podpisa ni možno pridobiti“ , brez navedbe zakaj. Opisana vročilnica ne dokazuje prejema vabila na glavno obravnavo, saj ni izpolnjena kot bi morala biti.
Sodišču ni treba izvajati predvsem dokazov, ki so: a) nepotrebni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri zadnjem razlogu je potrebna posebna previdnost. Ne sme se namreč pretvoriti v t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sklenjena prodajna pogodba je nična, saj (drugi) toženec ni imel pooblastila za sklenitev pogodbe (pomanjkanje razpolagalne sposobnosti) in je njegovo ravnanje torej v nasprotju z moralo. Sodišče prve stopnje je pri tem vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je drugi toženec ponaredil pooblastilo za sklenitev kupoprodajne pogodbe in sprejem kupnine. Ker je pravna podlaga za prejeti znesek s tem odpadla, je tožena stranka prejeto dolžna vrniti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Določilo 11. člena ZST-1 je potrebno interpretirati tako, da se stranko lahko oprosti plačila sodne takse tudi delno. Bistvo tega stališča je, da stranka plača toliko sodne takse, kot je je sposobna plačati, ne da bi bila s tem trajnejše občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.