Sodišče na vprašanje ničnosti sicer pazi po uradni dolžnosti. To pa ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Presojo morebitne ničnosti mora dopuščati trditvena podlaga strank.
Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevozov za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 17, 17/3, 17/4. ZUPJS člen 12, 13, 14, 14/1, 15.
otroški dodatek - višina - upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka . dohodek iz kmetijske dejavnosti - fiktivni dohodek - neprerekana dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala konkretnih podatkov o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice za sporno leto, zaradi česar je zaključilo, da odločitve tožene stranke o višini otroškega dodatka ni mogoče preveriti in je iz tega razloga izpodbijani odločbi odpravilo. Višina dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice med strankama ni bila sporna. Tožnica je namreč zatrjevala, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, navedenega pa tožena stranka ni prerekala, zaradi česar se upoštevajoč 214. čl. ZPP to dejstvo šteje za dokazano. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka upoštevala dejstvo, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, zaradi česar je bilo v zvezi z ugotavljanjem višine dohodka iz dejavnosti tožničinega moža potrebno upoštevati fiktivni dohodek, kot je ta določen v 1. odst. 14. čl. ZUPJS in 4. odst. 17. čl. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodka. Tožena stranka je zato pravilno izračunala dohodek družine na letni ravni in posledično pravilno odmerila višino otroškega dodatka. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke ni utemeljen.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - utemeljen razlog - poslovni razlog - diskriminacija - uporaba kriterijev - individualni odpust - starost
ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posamičnim delavcem iz 89. člena ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za opredelitev presežnih delavcev oziroma tistih delavcev, ki se jim pogodba o zaposlitvi iz tega razloga odpove. Takšna uporaba kriterijev pa ni izrecno prepovedana. Ravno z uporabo vnaprej določenih kriterijev za izbiro presežnih delavcev, predvidenih za nedoločen krog oseb, se lahko delodajalec uspešno brani pred očitki diskriminacije.
Tožena stranka ni dokazala, da je bilo v spornem času delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Tožniku je bila dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin, to je zaradi starosti. Tožena stranka je kršila določbo 6. člena ZDR-1 o prepovedi diskriminacije, saj tožniku ni zagotovila enakega obravnavanja glede na starost. Ker tožniku ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0063081
ZPP člen 274, 274/1. ZFPPIPP člen 132, 296, 296/5. ZIZ člen 107, 120.
procesna aktivna legitimacija – prenos terjatve v izterjavo – izvršba na denarno terjatev dolžnika – konec izvršilnega postopka – opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku – prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika – pravni interes
Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo ter posledično procesna legitimacija tožeče stranke ostaneta v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
Pred začetkom stečajnega postopka je tožeča stranka v postopku izvršbe pridobila samostojno procesno upravičenje za poplačilo te terjatve neposredno od tožene stranke. Zato opustitev prijave terjatve na procesno aktivno legitimacijo tožeče stranke za izterjavo terjatve od dolžnikovega dolžnika nima nobenega vpliva.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Tožnik ni invalid I. kategorije invalidnosti, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje dodatnih pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 (z dnem nastanka invalidnosti ni dopolnil 63 let), zato ne more pridobiti pravice do invalidske pokojnine.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0012496
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 270.
zavarovanje denarne terjatve - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - verjetno izkazana terjatev
Tožeča stranka s tožbo zahteva izplačilo plač. Hkrati s tožbo je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin in premičnin. Sodišče prve stopnje je predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni preverjalo. Kljub temu, da je ugotovilo, da so pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebni nižji dokazni standardi, se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in tudi ne do listin, ki jih je kot dokaz svojim navedbam o potrebnosti izdaje začasne odredbe po predlogu predložila tožeča stranka. Predmet individualnega delovnega spora ni le negativna stimulacija in posledično znižanje plač, ampak tudi neizplačevanje plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz do sedaj predloženih dokazov izhaja verjetnost obstoja terjatve, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi o drugih pogojih, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe na predlog upnika. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
brezposelnost - denarno nadomestilo - dohodek iz dela - obveščanje zavoda
Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Tožnik zavoda o prejetih plačilih iz dela ni obveščal sproti, zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodelovanje sindikata - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi
Zaradi ukinitve organizacijske enote in ukinitve delovnega mesta, ki ga zaseda tožnica, je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških ali podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca - poslovni razlog. Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je v celoti izpolnila obveznosti, ki v zvezi z odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izhajajo iz določb 98. do 103. člena ZDR-1. Glede na to, da je prenehala potreba po delu vseh zaposlenih v ukinjenih organizacijskih enotah, med katerimi je bila tudi enota, v kateri je bila zaposlena tožnica, ni bilo potrebno določiti kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj so bili vsi delavci, ki so opravljali delo v ukinjenih organizacijskih enotah in v ukinjenih sistemiziranih delovnih mestih uvrščeni na seznam presežnih delavcev.
Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.
Obveznost tožene stranke je bila zgolj zagotovitev financiranja. Sama dobava predmetov leasingov ni bila obveznost tožene stranke. Nevarnost, da stvari ne bodo dobavljene, je prevzela tožeča stranka. Tovrstne določbe so v primerih indirektnih finančnih leasingov, za katerega gre tudi v obravnavanem primeru, nekaj običajnega.
1. Ni dvoma, da državni organi ne morejo preprečiti vseh kaznivih dejanj, prav tako je, gledano za nazaj, vedno možno očitati, da bi državni organi lahko ukrenili še kaj, kar bi pripomoglo k preprečitvi kaznivega dejanja ali zmanjšanju škode in bi jim torej bilo mogoče vedno, ko na koncu dejansko pride do škode zaradi kaznivega dejanja, očitati opustitev dolžnega ravnanja. Odškodninska odgovornost pa ni in ne more biti zastavljena tako široko. Prav zato je merilo protipravnosti neke opustitve predvidljivost negativne posledice (v bistvu je treba ugotoviti, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico predvidljiva). Predvidljivost je potrebno analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo, in ne na način, za kakšnega se v bistvu zavzema tožeča stranka, ki ukrepe državnih organov ocenjuje ob predpostavki, da bi državni organi že ves čas lahko razpolagali z vsemi informacijami, ki so na koncu pripeljale do obsodilne sodbe storilcev kaznivega dejanja. Negativna posledica mora biti objektivno predvidljiva, poleg tega pa mora imeti oseba, ki se ji opustitev očita, na voljo sredstva, s katerimi grožnjo nastanka škode lahko odvrne.
2. Državni organi morajo delovati v okviru pristojnosti, določenih z zakonom. Ni jim mogoče očitati opustitve, če niso storili nečesa, kar ni njihova pristojnost. Negativna posledica, kakršna je nastala, ni predvidljiva posledica opustitve njihovih ukrepov.
3. Tožniki ne morejo uspeti z očitkom, da tožena stranka ni dosegla izdaje začasne odredbe v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja ali finančne zatajitve, saj namen teh ukrepov ni zaščita zasebnih oškodovancev iz kaznivega dejanja poslovne goljufije.
4. Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je bila tožeča stranka izrecno in konkretno opozorjena s strani tožene stranke najmanj v njeni pripravljalni vlogi z dne 6.9.2013. V taki situaciji ni procesna kršitev, če tega ne stori še sodišče.
5. Sodobna pravna teorija in praksa rahljata dosedanje strogo stališče, da informativni dokaz ni dopusten, vendar v predmetni zadevi ne gre za tako situacijo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi konkretno in po kronološkem zaporedju navedla vse ukrepe, ki so jih njeni posamezni organi izvajali in za te ukrepe (da so dejansko bili in kakšni so bili) predložila tudi listinske dokaze. Če je izvedla še kakšen ukrep, pa ga ni zatrdila, je to kvečjemu v korist tožnikov (saj bi to lahko pomenilo, da je nekaj opustila). Tožeča stranka je imela dostop do relevantnih informacij, lahko bi ugotovila, katere aktivnosti so organi tožene stranke izvajali, poznala je tudi podatke o poslovanju med tožniki ter M. in R., zato bi najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo lahko vsaj deloma konkretizirala svoje trditve.
ZJU člen 24, 24/3, 24/4, 25, 25/2, 35, 35/1, 39, 39/2. ZPIZ-1 člen 51, 430, 430/4, 449, 449/1. ZPIZ/92 člen 317.
prispevek za zavarovalno dobo - javni uslužbenci - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - odmera starostne pokojnine - policist - beneficirana delovna doba
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 42. URS člen 22.
kolektivni delovni spor - povrnitev stroškov - javni prevoz - kilometrina - povračila stroškov v zvezi z delom
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v 1. odstavku 5. člena določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Aneks torej ne določa, da mora biti razdalja posameznega dela poti daljša od dveh kilometrov, ampak govori o celotni poti na delo in o celotni poti z dela (od kraja bivališča do delovnega mesta in z delovnega mesta do kraja bivališča). Namen določbe je, da javni uslužbenec stroške poti na delo in poti z dela do razdalje dveh kilometrov krije sam, stroške za razdaljo nad dvema kilometroma pa mu povrne delodajalec. Aneks v 2. odstavku istega člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti takega prevoza, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V 3. odstavku tega člena pa opredeljuje, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in med drugim prevoz ni možen tudi, če ne obstaja.
Ker nasprotna udeleženka javnim uslužbencem razdalj od bivališča oz. od kraja, od katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, ki so krajše od dveh kilometrov ne priznava, s tem krši določbe 5. člena Aneksa in sicer od dneva njegove veljavnosti t.j. od 1. 6. 2012 dalje. Zaradi navedenega je dolžna od 1. 6. 2012 dalje upravičenim javnim uslužbencem izplačati kilometrino (nad dva kilometra v eno smer) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok - socialni spor - bolniški stalež
Ne glede na to, da varstvo, ki ga zaradi odsotnosti z dela zagotavlja 3. odstavek 116. člena ZDR (po katerem delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka), ni enako, kot je bilo varstvo, ki ga je invalidu zagotavljal ZDR/90, pa v obeh primerih velja, da je posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za invalide in delavce, ki so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, možno uveljaviti le, če je invalidnost podana najkasneje ob dokončni odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začasna zadržanost z dela pa najkasneje ob izteku odpovednega roka. Ob izteku odpovednega roka mora biti takšna zadržanost delavcu že priznana, ne pa da bo do tega prišlo šele kasneje na podlagi socialnega spora.
Tožnica je sprožila socialni spor, v katerem zahteva priznanje pravice do začasne zadržanosti od dela za čas, ko se še ni iztekel odpovedni rok. Odločitev v socialnem sporu, celo v primeru, če bi bilo tožnici ugodeno in bi ji bila začasna zadržanost od dela priznana, ne bi mogla vplivati na odločitev v tem delovnem sporu, zato odločitev v socialnem sporu o pravici do začasne zadržanosti tožnice z dela ne predstavlja predhodnega vprašanja v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi tega individualnega delovnega spora do dokončne odločitve v socialnem sporu nezakonit.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - invalidska pokojnina
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
obnova postopka - rok za vložitev predloga - subjektivni rok - objektivni rok - zavrženje predloga
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.
Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je izkazano do končanja predsodnega upravnega postopka.
V obravnavani zadevi ni dokazano, da bi tožnik v pravno relevantnem obdobju potreboval stalno pomoč in postrežbo za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, saj vsa opravila zmore opraviti sam ob relativno majhni pomoči brata. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost
Opravljanje dela pod vplivom alkohola pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je zato tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Delodajalec ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da v okviru obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer preveri, ali delavec lahko varno opravlja delo. Eden od pogojev za varno opravljanje dela pa je tudi ta, da delavec na delu ni pod vplivom alkohola.
Ni mogoče govoriti o šikaniranju ali diskriminaciji, če delodajalec odredi preizkus alkoholiziranosti pri delavcu, ki že na zunaj kaže znake vinjenosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073317
ZPP člen 11, 339, 339/2, 339/2-10, 443, 443/1, 450, 450/1, 451, 452, 454, 454/2, 495, 495/1. OZ člen 49, 49/1, 637, 637/1, 649.
spor majhne vrednosti – narok – razpis naroka v sporih majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica strank do izjavljanja – načelo ekonomičnosti – pomanjkljiva trditvena podlaga - izpolnitev z napako
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje bi ga zato moralo izvesti. Ker ga ni, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi nezadostne trditvene podlage tožene stranke v zvezi z dejstvi, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlaganih prič, te dokaze pravilno in utemeljeno zavrnilo, pravdni stranki pa zaradi specifičnih določb ZPP na naroku tudi ne bi mogli podajati novih navedb niti se opredeljevati do navedb nasprotne stranke, višje sodišče, kljub omenjeni kršitvi, izpodbijane sodbe ni razveljavilo.
opravljanje verske službe - zavarovalna doba - redovnik - Gibanje Fokolarov - poklicno opravljanje verske službe - pokojninska doba
ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973, ni utemeljen.