izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - izraba letnega dopusta - poslovodna oseba - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe, prav tako pa ni potrebno, da bi za odobritev izrabe dopusta zaprosil pomočnico direktorja. Zanj velja določba individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom delo poteka nemoteno.
Tožnik (direktor) bi moral delodajalca izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, čeprav je glede na izvedene dokaze očitno, da so tožnikovi sodelavci – tako poslovna sekretarka kot računovodkinja, pa tudi pomočnica direktorja, vedeli za razlog njegove odsotnosti. Tožnik je bil torej več kot pet dni odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je odpovedni razlog po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR podan.
Tožnik je tudi v času dopusta komuniciral z zaposlenimi in poslovnimi partnerji o nujnih zadevah in poskrbel za nemoten potek dela. Lastnik oziroma pomočnica direktorja bi mu odobrila nekajdnevno odsotnost, če bi izrazil takšno željo. Neustrezne komunikacije med tožnikom in družbenikom tožene stranke oz. tedanjo pomočnico direktorja, ni mogoče pripisati zgolj tožniku. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da tožnikovo ravnanje (v zvezi z dopustom) ni bilo takšne teže, da bi samo po sebi – glede na to, da tožniku očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR niso bile dokazane – utemeljevalo izredno odpoved oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZDR člen 41, 147, 147/5, 147/6, 147/7. Direktiva 203/88/ES člen 16, 18, 19. Zpol člen 81, 82. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5, 52, 52/6. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1. Kpnd člen 38, 38/2, 38/2-6. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 19, 19/2.
nadure - nadurno delo - referenčno obdobje - policist - javni uslužbenci- „ruski turnus“ - delo preko polnega delovnega časa - neenakomerno razporejen delovni čas - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - zastaranje
Tožnik (policist) je delal v t.i. „ruskem turnusu“ oziroma izmeni (ki traja 12 ur, praviloma se dela en dan dnevna, drugi dan nočna izmena, potem pa je delavec dva dni prost). Teoretično ni mogoče doseči, da bi bil delovni čas konstantno razporejen tako, da bi delavec vsak teden delal vsaj štiri dni, saj v daljšem obdobju (nekaj tednov) dva prosta dneva nujno pomenita, da delavec dela le tri dni v tednu. Zato tak turnus, glede na določbo petega odstavka 147. člena ZDR, pomeni, da je delovni čas neenakomerno razporejen. Če je ob koncu referenčnega obdobja ugotovljeno, da je delavec delal več kot polni delovni čas, se delo, ki presega polni delovni čas, šteje kot delo preko polnega delovnega časa.
Referenčno obdobje v policiji je enako referenčnemu obdobju po splošnih predpisih po ZDR (147. člen), torej šest mesecev oziroma v koledarskem letu od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12. To pomeni, da vsi viški ur, ki presegajo polni delovni čas in ki ostanejo na koncu referenčnega obdobja, pomenijo nadure.
Če delavec izrabi „plus“ ure, ne glede na to, ali se s tem strinja ali ne, ni upravičen do plačila nadomestila plače v višini 130 % (do plačila celotne nadure), temveč le do dodatka za nadurno delo v višini 30 % urne postavke.
Zastaranje za plačilo nadur oziroma presežka ur začne teči po zapadlosti plače v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja, saj se šteje, da so nadure nastale prvi dan po preteku referenčnega obdobja (primer: za referenčno obdobje od 1. 1. do 30. 6. pri zapadlosti plače za julij, torej 5. 8.).
Sodišče sicer res ni vezano na svoje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena ZPP), vendar, kadar svojega objavljenega sklepa kljub ugovoru ene izmed strank ne spremeni ali vsaj strankam ne pove, da ga preklicuje, se pravdne stranke lahko utemeljeno zanesejo, da bo sodišče izvedlo takšen dokaz in na takšen način, kot ga je v sklepu opredelilo. Zaradi tega lahko pravdne stranke tudi ne opravijo procesnih dejanj, ki bi jih sicer opravile ob vedenju, da se sodišče ne bo držalo svojega sklepa, s čimer jim je onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. KZ člen 244. KZ-1 člen 240.
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Obrazložilo je le, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Določbo 2. odstavka 110. člena ZDR (po kateri lahko pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon) ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali, kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zamudno sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, takšnih kršitev pa tožena stranka ne uveljavlja, zato je njena pritožba neutemeljena. Če je tožena stranka svojo obveznost že poravnala, lahko to uveljavlja v postopku izvršbe, v kolikor bi do nje prišlo.
Za neplačane stroške oskrbnine vrtca ni podana solidarna odgovornost staršev, če je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo enemu od staršev, drugemu pa je naloženo plačilo preživnine.
ZPIZ-1 člen 4, 4/1, 58, 136.b, 136.b/3, 136.d, 178, 178/2.
letni dodatek - starostna pokojnina - upravičenci do letnega dodatka
ZPIZ-1 v 3. odstavku 136.b člena določa, da se letni dodatek ne izplača uživalcem delne invalidske pokojnine iz 58. člena in pokojnine iz 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1. Tretji odstavek 136.b člena ZPIZ-1 se nanaša na uživalce delne pokojnine, če so v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnica, ki ima pravico do delne pokojnine na podlagi 58. člena ZPIZ-1, zato ni upravičena do izplačila letnega dodatka, saj jo 3. odstavek 136.b člena ZPIZ-1 iz tega izključuje.
Ker je tožeča stranka tožbo dopolnila v času prekinitve postopka in ob tem, da v stečajnem postopku njena terjatev ni bila prerekana, dopolnitev tožbe ni bilo nujno potrebno procesno dejanje, zato v zvezi s tem dejanjem povezani stroški postopka ne predstavljajo nujno potrebnih stroškov, ki bi jih sodišče moralo naložiti v breme tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0063081
ZPP člen 274, 274/1. ZFPPIPP člen 132, 296, 296/5. ZIZ člen 107, 120.
procesna aktivna legitimacija – prenos terjatve v izterjavo – izvršba na denarno terjatev dolžnika – konec izvršilnega postopka – opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku – prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika – pravni interes
Sklep o prenosu sporne terjatve v izterjavo ter posledično procesna legitimacija tožeče stranke ostaneta v veljavi ne glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.
Pred začetkom stečajnega postopka je tožeča stranka v postopku izvršbe pridobila samostojno procesno upravičenje za poplačilo te terjatve neposredno od tožene stranke. Zato opustitev prijave terjatve na procesno aktivno legitimacijo tožeče stranke za izterjavo terjatve od dolžnikovega dolžnika nima nobenega vpliva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - sodna razveza - odmera višine odškodnine
Tožena stranka je v pisnem opozorilu tožniku (krupjeju) očitala, da se spornega dne, ob vsakokratni menjavi pri igralni mizi, ni sproti prijavil in odjavil iz nadzornega sistema. Sistem prijave in odjave na igralni mizi je zasnovan tako, da do odjave pride samodejno s prijavo naslednjega delavca. Zato tožnik ni mogel kršiti delovnih obveznosti na način, opisan v opozorilu, in sicer, da se ob odhodu od mize ni posebej odjavil. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v opozorilu očitano kršitev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073317
ZPP člen 11, 339, 339/2, 339/2-10, 443, 443/1, 450, 450/1, 451, 452, 454, 454/2, 495, 495/1. OZ člen 49, 49/1, 637, 637/1, 649.
spor majhne vrednosti – narok – razpis naroka v sporih majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica strank do izjavljanja – načelo ekonomičnosti – pomanjkljiva trditvena podlaga - izpolnitev z napako
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje bi ga zato moralo izvesti. Ker ga ni, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi nezadostne trditvene podlage tožene stranke v zvezi z dejstvi, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlaganih prič, te dokaze pravilno in utemeljeno zavrnilo, pravdni stranki pa zaradi specifičnih določb ZPP na naroku tudi ne bi mogli podajati novih navedb niti se opredeljevati do navedb nasprotne stranke, višje sodišče, kljub omenjeni kršitvi, izpodbijane sodbe ni razveljavilo.
vzorčni postopek - regres za letni dopust - nadure - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - bruto - neto
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada regres za letni dopust v bruto znesku. Vendar je glede na to ugotovitev napačno oblikovalo izrek sodbe v delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo bruto zneskov in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožena stranka dolžna obračunati bruto zneska regresa in po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnik je pri toženi stranki v spornem letu pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta v višini 27 delovnih dni, ker pa je bil pri njej zaposlen do 31. 7. 2012, je imel pravico izkoristiti 16 dni (7/12). Izkoristil je 11 dni, ostalo pa mu je 5 dni neizkoriščenih po krivdi tožene stranke. Skladno z 2. odstavkom 162. člena ZDR je imel tožnik pravico izkoristiti letni dopust tudi pri drugem delodajalcu v sorazmernem trajanju 5/12, za ta del neizkoriščenega letnega dopusta pa tožena stranka ni solidarno odgovorna, saj je solidarna odgovornost delodajalca prenosnika (po 3. in 4. odst. 73. člena ZDR) določena le za terjatve, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva nadomestilo le za 5 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ni pa upravičen do nadomestila za preostali neporabljeni dopust.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR člen 4, 4/1, 11, 11/2, 15, 15/4, 20, 75, 204, 204/3.
obstoj delovnega razmerja - zamudna sodba - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka je s tožnico sklenila več podjemnih pogodb za storitve masaž. Tožnica je opravljala delo maserke s sredstvi tožene stranke, ki je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala. Tožnica je dokazala elemente obstoja delovnega razmerja. Delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela v spornem obdobju ni prenehalo zakonito, saj ni bil podan nobeden od zakonskih razlogov za prenehanje, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Prav tako tožena stranka ni imela zakonske podlage za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (tožena stranka ni dokazala, da je bil v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas dejansko povečan obseg dela), zato se šteje, da je tožnica sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter priznanje pravic iz delovnega razmerja utemeljen.
ZJU člen 24, 24/3, 24/4, 25, 25/2, 35, 35/1, 39, 39/2. ZPIZ-1 člen 51, 430, 430/4, 449, 449/1. ZPIZ/92 člen 317.
prispevek za zavarovalno dobo - javni uslužbenci - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - odmera starostne pokojnine - policist - beneficirana delovna doba
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.
Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.
Obveznost tožene stranke je bila zgolj zagotovitev financiranja. Sama dobava predmetov leasingov ni bila obveznost tožene stranke. Nevarnost, da stvari ne bodo dobavljene, je prevzela tožeča stranka. Tovrstne določbe so v primerih indirektnih finančnih leasingov, za katerega gre tudi v obravnavanem primeru, nekaj običajnega.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012646
ZZVZZ člen 81, 81/2, 81/2-1, 82, 94, 94/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 132, 179. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 236, 237, 239.
odškodninska odgovornost zavoda - nepremoženjska škoda - odločba imenovanega zdravnika - začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - protipravnost ravnanja - skrbnost
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastale, ker je bil v spornem obdobju prisiljen delati zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ta odločitev pa je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež. Ravnanje tožene stranke pri izdaji izpodbijanih odločb ni odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti, ter ni bilo samovoljno in arbitrarno, dovolj hudo in brez razlogov, da bi postalo protipravno. Imenovani zdravnik ni kršil nobene pravne norme v upravnem postopku s tem, ko je
zaključil bolniški stalež. N
jegovo ravnanje ni bilo
v nasprotju
s pravili stroke in običaji.
Imenovani zdravnik ob odločanju o začasni nezmožnosti za delo ni opravil osebnega pregleda, vendar to ni bistveno, saj imenovani zdravnik lahko oceni, da osebni pregled ni potreben. Ker ni izpolnjen element odškodninskega delikta, tj. protipravnost ravnanja povzročitelja škode, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Očitek, da bi se moral imenovani zdravnik odločiti za ponovni pregled tožnika, preden mu je zaključil bolniški stalež, nima pravne podlage v materialnem pravu. Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja niti drug predpis ne določajo, da bi moral imenovani zdravnik, preden zaključi bolniški stalež, zavarovanca pozvati na ponovni pregled.
brezposelnost - denarno nadomestilo - dohodek iz dela - obveščanje zavoda
Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Tožnik zavoda o prejetih plačilih iz dela ni obveščal sproti, zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha.
1. Ni dvoma, da državni organi ne morejo preprečiti vseh kaznivih dejanj, prav tako je, gledano za nazaj, vedno možno očitati, da bi državni organi lahko ukrenili še kaj, kar bi pripomoglo k preprečitvi kaznivega dejanja ali zmanjšanju škode in bi jim torej bilo mogoče vedno, ko na koncu dejansko pride do škode zaradi kaznivega dejanja, očitati opustitev dolžnega ravnanja. Odškodninska odgovornost pa ni in ne more biti zastavljena tako široko. Prav zato je merilo protipravnosti neke opustitve predvidljivost negativne posledice (v bistvu je treba ugotoviti, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico predvidljiva). Predvidljivost je potrebno analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo, in ne na način, za kakšnega se v bistvu zavzema tožeča stranka, ki ukrepe državnih organov ocenjuje ob predpostavki, da bi državni organi že ves čas lahko razpolagali z vsemi informacijami, ki so na koncu pripeljale do obsodilne sodbe storilcev kaznivega dejanja. Negativna posledica mora biti objektivno predvidljiva, poleg tega pa mora imeti oseba, ki se ji opustitev očita, na voljo sredstva, s katerimi grožnjo nastanka škode lahko odvrne.
2. Državni organi morajo delovati v okviru pristojnosti, določenih z zakonom. Ni jim mogoče očitati opustitve, če niso storili nečesa, kar ni njihova pristojnost. Negativna posledica, kakršna je nastala, ni predvidljiva posledica opustitve njihovih ukrepov.
3. Tožniki ne morejo uspeti z očitkom, da tožena stranka ni dosegla izdaje začasne odredbe v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja ali finančne zatajitve, saj namen teh ukrepov ni zaščita zasebnih oškodovancev iz kaznivega dejanja poslovne goljufije.
4. Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je bila tožeča stranka izrecno in konkretno opozorjena s strani tožene stranke najmanj v njeni pripravljalni vlogi z dne 6.9.2013. V taki situaciji ni procesna kršitev, če tega ne stori še sodišče.
5. Sodobna pravna teorija in praksa rahljata dosedanje strogo stališče, da informativni dokaz ni dopusten, vendar v predmetni zadevi ne gre za tako situacijo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi konkretno in po kronološkem zaporedju navedla vse ukrepe, ki so jih njeni posamezni organi izvajali in za te ukrepe (da so dejansko bili in kakšni so bili) predložila tudi listinske dokaze. Če je izvedla še kakšen ukrep, pa ga ni zatrdila, je to kvečjemu v korist tožnikov (saj bi to lahko pomenilo, da je nekaj opustila). Tožeča stranka je imela dostop do relevantnih informacij, lahko bi ugotovila, katere aktivnosti so organi tožene stranke izvajali, poznala je tudi podatke o poslovanju med tožniki ter M. in R., zato bi najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo lahko vsaj deloma konkretizirala svoje trditve.
opravljanje verske službe - zavarovalna doba - redovnik - Gibanje Fokolarov - poklicno opravljanje verske službe - pokojninska doba
ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973, ni utemeljen.