CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082281
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2, 5. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 6/2, 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-9, 7/2. OZ člen 372. ZPP člen 163, 163/4, 213, 270, 270/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - aleatorna pogodba - valorizacija denarnih obveznosti - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodna praksa SEU - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - način posredovanja informacij - standard profesionalne skrbnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - čas sklenitve pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - prepoved zlorabe pravic - načelo enake vrednosti dajatev - prepoved povzročanja škode - dokazi in izvajanje dokazov - opredelitev do dokaznih predlogov - dokazovanje pravno odločilnih dejstev - dolžnost povrnitve stroškov postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - neizdaja posebnega sklepa - odločitev o stroških postopka v sodbi
V naslednji fazi - ko je ugotovilo, da pisni pogodbi vsebujeta jasna in razumljiva določila o medsebojnih pravicah in obveznostih - je sodišče prve stopnje raziskalo, ali sta bila tožnika (potrošnika) obveščena o posebnostih sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti in tveganjih, ki jih s sklepanjem takih pogodb prevzemata. To dokazovanje - v nadaljevanju bo opredeljeno kot izpolnitev toženkine pojasnilne dolžnosti - je izvedlo z zaslišanjem strank in prič ter obravnavo listinskih dokazov. Na osnovi dokazov, ki niso potrdili nepravilnosti v fazi sklepanja kreditnih pogodb, in drugih ugotovljenih okoliščin je opravilo tudi presojo dovoljenosti pogodbene vsebine, ki jo terjajo argumenti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje ničnost in izpodbojnost sklenjenih kreditnih pogodb. Ugotovilo je, da sta bili kreditni pogodbi pravno veljavno sklenjeni in da ni razlogov za njuno razveljavljanje.
Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti banke je začrtalo Sodišče EU, Vrhovno sodišče RS pa jih je povzelo v sklepu II Ips 201/2017 in drugih odločbah. Iz vseh navedenih pravnih virov sledi, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema odhodek, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Pritožnik te kriterije izpostavlja, poudarja posamezne od njih, opisuje jih s sklicevanjem na posamezne člene Direktive 93/13, ne interpretira pa jih drugače kot so interpretirane v sodni praksi in kakor jih je uporabilo sodišče prve stopnje.
Pravilno je pritožbeno stališče, da je pogodbeno določilo o izpolnjevanju - v eurski protivrednosti CHF določenih anuitet - bistven element pogodbe. Táko je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da gre za enostransko, v naprej pripravljeno določilo in pogodbo kot celoto. V 38. točki obrazložitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, po katerem ocena nedovoljenosti pogojev glavnega predmeta pogodbe ni predvidena, če je pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, torej če ni določen nejasno. Upoštevajoč 23. in 24. člen ZVPot pa je ugotovilo tudi vsa dejstva, potrebna za presojo ne/poštenosti pogodbenih pogojev; tudi glede glavnega predmeta pogodbe. Tudi glede glavnega predmeta je torej zadoščeno zahtevi po presoji, ki jo terja ZVPot z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po ZPotK in zahtevi po presoji, kakršno terja Direktiva 93/13.
zavarovanje ao plus - zavarovalno kritje - splošni pogoji - poškodba rame - tuja pomoč - višina škode - pravična denarna odškodnina - nepošten pogodbeni pogoj
Pogodbeni pogoji, ki krijejo le škodo zaradi telesnih poškodb vsakokratnemu vozniku in ne dodatno poškodovanih stvari, katere koli naj si že bodo, niso nepošteni. Smisel takega zavarovanja je v tem, da voznik ne glede na krivdo, torej tudi, če je za svoje poškodbe kriv sam, kot je bila tožnica, ki ji je pri vožnji spodrsnilo in je padla, dobi za svoje telesne poškodbe odškodnino. Splošni pogoji, ki odrekajo kritje zahtevkov za škodo zaradi poškodovanja stvari, so tako glede na namen samega zavarovanja tudi laičnemu bralcu jasni.
Znižanje plačila na podlagi navedene določbe 779. člena OZ je treba uveljavljati z nasprotno tožbo, saj ne gre za enostransko upravičenje pogodbene stranke, temveč za spremembo pogodbenih obveznosti, za kar je potrebna sodna intervencija.
V sodni praksi je zavzeto povsem določno stališče, da je začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, dopustno izdajati izjemno restriktivno, da ob morebiti pozitivni odločitvi brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari. Tožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.
enako varstvo pravic - pravica do zasebne lastnine - pravica stranke do sodelovanja v postopku - načelo kontradiktornosti postopka - standard obrazloženosti - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - razlogi za odlog izvršbe - razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi
Bistvo odloga je ne samo v varovanju dolžnikovega doma, tudi v varovanju dolžnikovih ustavnih pravic do izjave v postopku in zasebne lastnine. Ali je bil sklep o izvršbi pravilno vročen ali ne, bo odločalo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Dokler se dvoma o pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi ne odpravi, sodišče ne sme opravljati tistih izvršilnih dejanj, katerih oprava bi imela za posledico ireverzibilnost izvršbe. V primeru, ko gre za dom, pa mora biti presoja sodišča še posebej previdna in upoštevati poseben pomen nepremičnine. Gre za enega najbolj občutljivih vidikov človekovega življenja, zato ni utemeljena le posebna skrbnost, temveč tudi poudarjena zadržanost države in s tem sodišča, ko prisilno posega vanj.
Pri navedenem tehtanju je treba tudi upoštevati, da odlog izvršbe predstavlja le začasno zadržanje upnikove pravice do izterjave denarne terjatve. Terjatev pa je že zavarovana s prisilno hipoteko, pridobljeno v izvršbi. Nadalje je upnikova škoda omiljena vsaj s tekom zamudnih obresti. Če se bo izkazalo, da dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni utemeljen, bo dolžnik tudi nosil stroškovne posledice tega postopka.
ZPP člen 78. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-1, 97/2-3, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - položaj in pristojnosti upravitelja - zastopanje stečajnega dolžnika
Namen postopka osebnega stečaja je v tem, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih, pri čemer pa je stečajni upravitelj tisti, ki je v skladu z namenom ZFPPIPP upravičen in pooblaščen voditi posle insolventnega dolžnika ter ga zastopati pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Njegova skrb je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase, torej tudi v smislu večanja obsega dolžnikovega premoženja.
OZ člen 190.. SPZ člen 48.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 356.
vlaganje v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj najemnika v poslovni prostor - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pomanjkljiva dokazna ocena - napotki pritožbenega sodišča - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - dodelitev zadeve drugemu sodniku
Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene glede številnih preostalih predloženih računov (pod prilogo A10), je takšno njegovo postopanje vodilo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predstavlja pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Upoštevaje, da razpravljajoča sodnica ni sledila navodilom sodišča druge stopnje in je v zadevi zavzela (dokončno) stališče ne da bi opravila dokazno oceno glede že zgoraj omenjenega plačila računov, je pa slednje brez dvoma pomembno za dokončno pravilno odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka, je potrebno zadevo dodeliti drugemu zakonitemu sodniku (356. člen ZPP).
Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo razlogov za tista odločilna dejstva, ki se nanašajo na določitev višine stranske denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem višine dnevnega zneska denarne kazni sploh ni ugotavljalo, zato jih v sodbi tudi ni navedlo. Razloge o odločilnih dejstvih bi prvostopenjsko sodišče navedlo lahko samo, če bi jih na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo.
ZD člen 120, 120/3. OZ člen 568, 568/1, 568/2. ZOR člen 412, 412/1, 423, 423/1.
preužitek - solidarna obveznost - razveza pogodbe
Iz pogodbenega dogovora izpolnitev pogodbe v delih ali po posameznih pogodbenikih ni mogoča, ker sta oba prevzemnika preužitkarske obveznosti prevzela nerazdelno. V razmerju do tožnice pa se pogodba izpolnjuje (tako je povedala sama tožnica), ker pogodbo v razmerju do tožnice izpolnjuje po letu 2014 dalje njen sin, to je drugi pogodbenik. Tožnica tako nima podlage na zahtevek za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00042124
OZ člen 153, 171, 179. ZPrCP člen 45. ZPP člen 243.
prometna nesreča - območje prehoda za pešce - motorno vozilo in pešec - objektivna in krivdna odgovornost voznika motornega vozila - oprostitev odgovornosti - spoštovanje cestnoprometnih predpisov - skrbnost pri vožnji - soprispevek oškodovanca - prečkanje cestišča pri rdeči luči - potrebna skrbnost pešca - porazdelitev odgovornosti - pravična denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo individualizacija višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - primerjava s primeri iz sodne prakse - enotna odškodnina - vzročna zveza med škodo in škodnim dogodkom - dokazni postopek s sodnim izvedencem - strokovno vprašanje - dokazna pravila
Pravilna je ocena sodišča, da je oškodovanka k nastanku škode prispevala 80 %.
Čeprav 45. člen ZPrCP vozniku ne nalaga le spoštovanja cestnoprometnih pravil (med drugim tudi tistih glede omejitve hitrosti), ampak od njega zahteva, da v določenih okoliščinah prilagodi svojo vožnjo, te zahteve ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožnica. Tako razumevanje namreč ni skladno z namenom te določbe - to je, da voznik v še razumni meri prilagodi vožnjo razmeram na cesti in svojim sposobnostim. Tudi če si je bil zavarovanec toženke morda hipotetično sposoben zamisliti, da bi lahko med vožnjo nastala kritična prometna situacija, ker bo eden od pešcev, kljub rdeči luči na semaforju, prečkal cesto na območju enega največjih ljubljanskih križišč, to še ne pomeni, da gre zato za nekaj, kar je bil v smislu 45. člena ZPrCP tudi dolžan pričakovati in temu prilagoditi svojo vožnjo. Najmanj, kar je, bi morali za to, da se bo to zgodilo, obstajati indici. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Zavarovanec toženke je vozil po pasu, na katerem je gorela zelena luč na semaforju, na prehodu za pešce pa rdeča, pred trčenjem pa tožnice, ki je kljub rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi vozil, ki so čakala na zavijanje v levo, tudi ni mogel videti. Nobenega razloga zato ni bilo, da bi hitrost vožnje (ki je bila manjša od predpisane) še zmanjšal.
Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.
Pravila pravdnega postopka stranki praviloma res ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar pa to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretni zadevi je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na vprašanje, ali je zatrjevane posledice na tožničinih zobeh mogoče pripisati škodnemu dogodku ali ne, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem zobozdravstvene stroke.
stečajni postopek - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - očitno neutemeljen predlog - namen zavlačevanja postopka - denarno kaznovanje - zloraba (procesne) pravice - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pravni interes za pritožbo
Višje sodišče je zavrglo pritožbo dolžnika. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku denarnega kaznovanja zakonitega zastopnika dolžnika. Zato ima pravico do pritožbe le kaznovani, tj. zakoniti zastopnik.
Drži pritožnikovo stališče, da je vloga zakonitega zastopnika zastopati stranko v stečajnem postopku, vendar pa to ne pomeni, da je to dopustno storiti na način, ki je jasno v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Pritožnikovo neprestano pavšalno vlaganje ugovorov zoper plačilne naloge pomeni zlorabo pravice – tudi zaradi tega se je predhodni stečajni postopek zavlekel na slabi dve leti. V konkretni zadevi gre za tipično zlorabo procesne pravice z namenom zavlačevati ali oteževati postopek.
nadaljevanje izvršbe z drugim sredstvom - isto izvršilno sredstvo - ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - vezanost na izvršilni naslov - naložitveni del sklepa o izvršbi - učinek pravnomočnosti sklepa - izpodbijanje sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo naj terjatev plača
V zvezi z dopustnostjo ponovne dovolitve izvršbe na premičnine je posebej pomembna okoliščina, ki jo navaja upnik v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe z dne 14. 5. 2020. Prisilno izterjavo na premičnine predlaga pred ponovnim razpisom naroka za prodajo nepremičnine dolžnika, torej kot milejši poseg v premoženjsko sfero dolžnika. Četudi upnik pridobi izvršilni naslov z zlorabo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, kot trdi dolžnik v kazenski ovadbi, v kateri smiselno zatrjuje neobstoj terjatve, ki jo upnik prisilno izterjuje v tem postopku, učinki pravnomočnosti v povezavi z načelom vezanosti na izvršilni naslov izvršilnemu sodišču preprečujejo, da bi navedene okoliščine upoštevalo, dokler v zato predvidenem ločenem postopku ni izvršilni naslov razveljavljen.
Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek niti ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim in kazenskim postopkom). Po tretjem odstavku 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik. Komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). ZSPJS ne predpisuje, da se v postopku ocenjevanja javnega uslužbenca smiselno uporabljajo določbe o disciplinskem postopku. Bistveno je, da je javni uslužbenec z oceno seznanjen in da mu je omogočen njen preizkus. S tem je zagotovljena nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in naravi postopka ocenjevanja.
Tožnica v pritožbi ponavlja, da bi morala tožena stranka sprejeti poseben splošni akt s kriteriji ocenjevanja, ter vztraja, da bi moral njen nadrejeni pred podajo ocene z njo opraviti letni razgovor. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na ZSPJS in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ter ob upoštevanju sklepa tožene stranke zavzelo pravilni stališči, da je imela tožena stranka postopek ocenjevanja ustrezno urejen in je imela pravno podlago za ocenjevanje v Uredbi ter da razgovor z javnim uslužbencem ni pogoj za veljavnost in zakonitost letne ocene.
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1, 43/3. ZPP člen 224, 243. ZNP-1 člen 42.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - povratnica kot javna listina - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča - redna raba stavbe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - prostorski akt - parkirni prostor - prosti preudarek sodišča - dejansko ali pravno vprašanje - izvedenec ustrezne stroke - urbanizem - urbanistično mnenje
Ker je povratnica javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (torej, da je bilo upravniku C. 13 navedenega dne vročeno vabilo za narok 7. 3. 2019), dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilno vabljenje izkazano. S pavšalnimi navedbami, da vabila niso prejeli, nasprotni udeleženci s C. 13 ne morejo ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno.
Novejša sodna praksa je izoblikovala stališče, da so vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zakonodajalec je želel prepustiti sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. V zakonu je določil le temeljna napotila in merila.
Upoštevaje dejstvo, da isto zemljišče dva prostorska akta določata kot parkirišče za dve različni ulici in upoštevaje ugotovitve izvedenca, da je raba sporne parcele izrazito mešana oziroma večplastna, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za pripadajoče zemljišče, namenjeno zgolj za redno rabo stavb na B. S tem pa ni izpolnjen že osnovni kriterij za (skupno ali posamično) pripadajoče zemljišče iz 42. člena ZVEtL-1, saj ne gre za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za rabo zgolj ene stavbe (ali kompleksa stavb), temveč je sporno zemljišče namenjeno in tudi dejansko služi uporabi večih krogov ljudi.
ZPP člen 70, 70-6, 73, 213, 213/2, 239, 239/3, 244, 244/2, 245, 245/1, 245/3, 254, 285, 287, 300.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 118, 118/2.. OZ člen 5, 8, 39, 39/1, 39/4.. URS člen 22.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - dopustna podlaga - poslovna podlaga - ničnost sporazuma - denarno povračilo - denarno nadomestilo za brezposelnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila sposobna izraziti pravno poslovne volje in razumeti pomen pravno poslovnih ravnanj. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma v zvezi s pravnim poslom sposobnost razumeti pomen svoje izjave, poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Nujen pogoj za sposobnost razsojanja so dejanske psihofizične lastnosti subjekta. Sposobnost razsojanja je dodatna predpostavka za veljavnost sklenitve pogodbe in če ta predpostavka ni podana, je pogodba nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042910
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 38, 39, 44, 74.
pogodba o mednarodni prodaji blaga - posredovanje pri prodaji - nepravilna izpolnitev pogodbe - izpolnitev z napakami - reklamacija blaga - grajanje napak - rok za grajanje napak - primeren rok - notifikacijska dolžnost - odškodninski zahtevek - kršitev pogodbe - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina - višina škode - tipični interes - pričakovani dobiček - procesni pobotni ugovor
CISG v 39. členu ne specificira oblike obvestila s katerim mora kupec prodajalca obvestiti o napakah blaga. Iz tega sledi, da je dopustno obvestilo tudi preko telefona, vendar pa mora obstoj takega obvestila stranka nato dokazati z drugimi sredstvi.
Tožena stranka kot kupec deluje zgolj kot posrednik v verigi, in je ob prejemu blaga v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z večje palete. Pomanjkljivosti glede orehov so se pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren.
Pri kupcu, ki na trgu deluje kot posrednik blaga v proizvodni verigi, pričakovani dobiček od nadaljnje prodaje blaga predstavlja tipičen pogodbeni interes. Riziko izgubljenih poslov in s tem izpad dobička torej predstavlja tipičen riziko takšnega gospodarskega subjekta, ki mora biti njegovemu sopogodbeniku znan.
Pritožba ne uspe izpodbiti zaključkov prvostopenjske sodbe glede ugotovljene višine škode. Izraža zgolj golo nestrinjanje z ugotovljeno višino, pri čemer pa ne poda konkretnih razlogov zakaj ugotovljena višina ni pravilna.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo državnega organa - protipravno ravnanje pravosodnih organov - kvalificirana stopnja napačnosti - dokazna ocena - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - izločitev sodnika
Pri presoji protipravnosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz narave dela sodnikov in upoštevalo, da narava pravnega odločanja ter vsebina materialnih in procesnih predpisov, dopuščajo in omogočajo različne strokovne razlage, zato sprejemljivost oziroma zakonsko in ustavno skladnost posamezne razlage, ni mogoče preprosto zavreči oziroma jo označiti kot samovoljno in arbitrarno.
gradnja na tuji nepremičnini - povečanje vrednosti nepremičnine z gradnjo - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - obligacijski zahtevek - ugovor zastaranja - zastaranje obligacijskih povračilnih zahtevkov - splošni petletni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - posest nepremičnine - izguba posesti - prenehanje izvenzakonske skupnosti - vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca - povrnitev vlaganj - višina obogatitve - obogatitveno načelo - sklepčnost zahtevka
Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno presojalo po 48. členu SPZ, ki ga uvaja marginalna rubrika Povečanje vrednosti nepremičnine in ki med drugim določa, da če je graditelj (v tem primeru: tožnik) s soglasjem lastnika nepremičnine (v tem primeru: toženka) postavil, prizidal ali izboljšal zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). SPZ ne določa zastaralnega roka za zahtevek graditelja iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu SPZ, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.
Po tretjem odstavku 48. člena SPZ za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno trajanje oziroma obstoj zunajzakonske skupnosti (saj ta člen ureja tudi primere, ko med graditeljem in lastnikom sploh ni zakonskega ali zunajzakonskega razmerja), temveč zastaralni rok prične teči s trenutkom, ko je graditelj izgubil posest (obnovljene, izboljšane) nepremičnine.
Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Za sklepčnost obogatitvenih zahtevkov po 48. členu SPZ zadošča, da tožnik zatrjuje svoja vlaganja, ki so privedla do povečanja vrednosti tuje nepremičnine, in to je tožnik obširno utemeljil. Tožnik je podal dovolj trditev o tem, da je vlagal (in koliko je vlagal) svoje posebno premoženje v toženkino nepremičnino in da zato zahteva, da mu toženka povrne to, za kar je obogatena. Za to je tudi ponudil dokaze, ki jih je sodišče tudi izvedlo in ustrezno ocenilo. Če zahtevka ni uspel po višini dokazati v celoti, to ne pomeni, da je zahtevek v celoti nesklepčen.
Po lastnih toženkinih trditvah je bil denar (20.000 EUR) namenjen izplačilu iz naslova skupnega premoženja oziroma njegove civilne delitve, medtem ko je predmet te pravde vlaganje tožnikovega posebnega premoženja v posebno premoženje toženke. Gre torej za dve ločeni premoženjski masi, zato (sicer nesporno) izplačilo toženke v zvezi z urejanjem vprašanja skupnega premoženja nima vpliva na vprašanje povrnitve vlaganj posebnega premoženja enega od bivših partnerjev v posebno premoženje drugega.
48. člen SPZ uveljavlja obogatitveno načelo, torej je lastnik nepremičnine dolžan graditelju povrniti le tisto, za kar je lastnik obogaten, in ne vsega, za kar je graditelj bil prikrajšan zaradi vlaganj. To pa pomeni, da je toženka dolžna tožniku plačati le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj več vredna.
poenostavljena prisilna poravnava - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - vsebinska presoja
Dejstvo, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pod enakimi pogoji, dolžnika ne razbremeni dolžnosti to zavesti v računovodskih izkazih. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila nepremičnina kupljena in prodana pred presečnim datumom za enako kupnino, zaradi česar nima vpliva ne na bilanco stanja, ne na dobiček, ki ga v zvezi z nepremičnino dolžnik ni ustvaril. Ni namreč mogoče trditi, da Poročilo prikazuje resničen finančni položaj in poslovanje dolžnika, če se slednji po lastni presoji odloča, katere podatke in denarne tokove bo v Poročilo vključil in katerih ne, ter kateri podatki po njegovi presoji ne vplivajo na bilanco stanja, zaradi česar jih ni potrebno prikazati v računovodskih izkazih.