Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da v opisu dejanja, ki ga obtožni predlog očita obdolženemu B.P., ni konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in ni razviden obdolženčev goljufiv namen, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob sklenitvi posla, temveč je opisana le običajna neizpolnitev pogodbe, torej kršitev civilnopravnega razmerja.
zavarovanje ao plus - zavarovalno kritje - splošni pogoji - poškodba rame - tuja pomoč - višina škode - pravična denarna odškodnina - nepošten pogodbeni pogoj
Pogodbeni pogoji, ki krijejo le škodo zaradi telesnih poškodb vsakokratnemu vozniku in ne dodatno poškodovanih stvari, katere koli naj si že bodo, niso nepošteni. Smisel takega zavarovanja je v tem, da voznik ne glede na krivdo, torej tudi, če je za svoje poškodbe kriv sam, kot je bila tožnica, ki ji je pri vožnji spodrsnilo in je padla, dobi za svoje telesne poškodbe odškodnino. Splošni pogoji, ki odrekajo kritje zahtevkov za škodo zaradi poškodovanja stvari, so tako glede na namen samega zavarovanja tudi laičnemu bralcu jasni.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 7, 8. ZPP člen 116, 132.
vročanje sodnih pisanj v tujini - vrnitev v prejšnje stanje - pristojnost za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - vročanje po osrednjem organu, pristojnem za sprejemanje zaprosil za vročitev - zavrnitev sprejema pisanja
Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na relevantne določbe Uredbe ter (z njimi povezano) sodno prakso sodišča EU pravilno pojasnilo, da je bila njegova (naloga) kot organa za sprejem v konkretnem primeru opraviti (v skladu z določbami ZPP) vročitev poslanega pisanja pritožniku (7. člen Uredbe) in slednjega (upoštevaje 8. člen Uredbe) opozoriti na možnost zavrnitve takšnega sprejema, kot tudi, da njegova naloga (točneje pristojnost) ni odločanje o tem, ali je pritožnik iz opravičljivih razlogov zamudil rok za zavrnitev sprejema pisanja (oziroma o njegovem iz tega razloga podanem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje). Ker ni pristojno za odločanje o tem, ali je zavrnitev sprejema pisanja s strani naslovnika upravičena/utemeljena (glej odločbo C-384/14 z dne 28. 4. 2016), ne more biti pristojno niti za presojo vprašanja, ali je bila takšna zavrnitev podana pravočasno, oziroma za odločanje o utemeljenosti v zvezi s tem podanega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Presoja/odločanje o pravočasnosti in utemeljenosti (upoštevaje pogoje iz 8. člena Uredbe) zavrnitve sprejema pisanja tujega sodišča ne sodi (več) v okvir zagotovitve (pravilne) vročitve, ki jo je bilo (kot zaprošeni organ) dolžno zagotoviti sodišče prve stopnje, ampak v sfero odločanja nacionalnega sodišča, ki v zadevi odloča v izvorni državi članici.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejitev prisotnosti pri izvajanju dokazov - poseg v ustavno varovane pravice - omejitev svobode - začasna omejitev gibanja - pogoji za pridržanje - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - potrebno zdravljenje - ambulantno zdravljenje - nujnost ukrepa - storitev kaznivega dejanja - prekršek - pripombe strank na izvedensko mnenje - učinek pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je dejstva glede dogajanja pred zadržanjem osebe ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke, ki je podatke o teh dogodkih povzela iz zdravstvene dokumentacije zadržane osebe. Izvedenka je na zaslišanju na naroku navedla, da iz te dokumentacije izhaja, da je zdravljenje potrebno zato, ker je pritožnik pred sprejemom resno zdravstveno in življenjsko ogrožal druge, ko je v bolezenskem stanju vozil avtomobil, ukradel dva avtomobila in povzročil prometno nesrečo. Odvetnik zadržane osebe zoper takšne ugotovitve izvedenke na naroku po vpogledu v zdravstveno dokumentacijo zadržane osebe ni imel pripomb, zato pritožnik sedaj neutemeljeno izpodbija navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na neprerekanem izvedenskem mnenju.
V postopku po ZDZdr ne gre za ugotavljanje, ali je pritožnik storil kaznivo dejanje ali prekršek, zato so nerelevantne navedbe pritožnika, da niso bili pridobljeni ne kazenska ovadba ne predlog za prekrškovni pregon oziroma plačilni nalog.
ZIZ člen 29, 29.b, 29.b/5, 102, 102/1, 102/1-1, 128, 128/2, 133, 133.a, 133.a/3. ZDoh-2 člen 37, 37/2, 37/2-8, 40, 40/1. ZIP člen 251, 251.c, 251.c/1, 251.c/2.
sodna taksa kot procesna predpostavka - pravočasno plačilo sodne takse - novo izvršilno sredstvo - rubež pokojnine - pokojnina iz tujine - evropski izvršilni nalog - razglasitev izvršljivosti sodbe, ki je izvršljiva v državi izvora - eksekvatura - ustavitev izvršbe - napačna uporaba materialnega prava - zakonsko določen rok - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov
Skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah slovensko sodišče ne sme opravljati izvršbe nad premoženjem, ki ga ima dolžnik v tujini. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka exequatur, ki ga določa Uredba (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I). Pri tem je evropski nalog za izvršbo mogoče dobiti le za izdane sodbe, potrjene ali sklenjene sodne poravnave in javne listine sestavljene po 21. 1. 2005 (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov).
ZOFVI člen 119, 119/1, 121, 121-1, 124.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 19b, 19c.. KPJS člen 39.. ZDR-1 člen člen 137, 137/2, 137/7.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92.
delovna uspešnost - nadomestilo plače - učitelj - povečan obseg dela
Toženka je sporni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik ali zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.
ZD člen 120, 120/3. OZ člen 568, 568/1, 568/2. ZOR člen 412, 412/1, 423, 423/1.
preužitek - solidarna obveznost - razveza pogodbe
Iz pogodbenega dogovora izpolnitev pogodbe v delih ali po posameznih pogodbenikih ni mogoča, ker sta oba prevzemnika preužitkarske obveznosti prevzela nerazdelno. V razmerju do tožnice pa se pogodba izpolnjuje (tako je povedala sama tožnica), ker pogodbo v razmerju do tožnice izpolnjuje po letu 2014 dalje njen sin, to je drugi pogodbenik. Tožnica tako nima podlage na zahtevek za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042910
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 38, 39, 44, 74.
pogodba o mednarodni prodaji blaga - posredovanje pri prodaji - nepravilna izpolnitev pogodbe - izpolnitev z napakami - reklamacija blaga - grajanje napak - rok za grajanje napak - primeren rok - notifikacijska dolžnost - odškodninski zahtevek - kršitev pogodbe - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina - višina škode - tipični interes - pričakovani dobiček - procesni pobotni ugovor
CISG v 39. členu ne specificira oblike obvestila s katerim mora kupec prodajalca obvestiti o napakah blaga. Iz tega sledi, da je dopustno obvestilo tudi preko telefona, vendar pa mora obstoj takega obvestila stranka nato dokazati z drugimi sredstvi.
Tožena stranka kot kupec deluje zgolj kot posrednik v verigi, in je ob prejemu blaga v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z večje palete. Pomanjkljivosti glede orehov so se pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren.
Pri kupcu, ki na trgu deluje kot posrednik blaga v proizvodni verigi, pričakovani dobiček od nadaljnje prodaje blaga predstavlja tipičen pogodbeni interes. Riziko izgubljenih poslov in s tem izpad dobička torej predstavlja tipičen riziko takšnega gospodarskega subjekta, ki mora biti njegovemu sopogodbeniku znan.
Pritožba ne uspe izpodbiti zaključkov prvostopenjske sodbe glede ugotovljene višine škode. Izraža zgolj golo nestrinjanje z ugotovljeno višino, pri čemer pa ne poda konkretnih razlogov zakaj ugotovljena višina ni pravilna.
Tožnica v pritožbi ponavlja, da bi morala tožena stranka sprejeti poseben splošni akt s kriteriji ocenjevanja, ter vztraja, da bi moral njen nadrejeni pred podajo ocene z njo opraviti letni razgovor. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na ZSPJS in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ter ob upoštevanju sklepa tožene stranke zavzelo pravilni stališči, da je imela tožena stranka postopek ocenjevanja ustrezno urejen in je imela pravno podlago za ocenjevanje v Uredbi ter da razgovor z javnim uslužbencem ni pogoj za veljavnost in zakonitost letne ocene.
SPZ člen 210, 217, 217/2, 224. ZPP člen 8. ZTLR člen 49, 49/1, 54, 54/1, 54/2, 58, 58/3. ODZ člen 472, 526, 1460, 1477.
služnost na lastni stvari - stvarna služnost - solastninska pravica - služnostna pot
Načelo, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), je rezultat dejstva, da služnost na lastni stvari ničemur ne služi, saj lahko lastnik na svoji nepremičnini izvaja vsa oblastvena ravnanja (posest, uporaba in uživanje na najobsežnejši način ter razpolaganje z nepremičnino) že zgolj na osnovi lastninske pravice.
ZPP člen 70, 70-6, 73, 213, 213/2, 239, 239/3, 244, 244/2, 245, 245/1, 245/3, 254, 285, 287, 300.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 118, 118/2.. OZ člen 5, 8, 39, 39/1, 39/4.. URS člen 22.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - dopustna podlaga - poslovna podlaga - ničnost sporazuma - denarno povračilo - denarno nadomestilo za brezposelnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila sposobna izraziti pravno poslovne volje in razumeti pomen pravno poslovnih ravnanj. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma v zvezi s pravnim poslom sposobnost razumeti pomen svoje izjave, poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Nujen pogoj za sposobnost razsojanja so dejanske psihofizične lastnosti subjekta. Sposobnost razsojanja je dodatna predpostavka za veljavnost sklenitve pogodbe in če ta predpostavka ni podana, je pogodba nična.
ZPP člen 78. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-1, 97/2-3, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - položaj in pristojnosti upravitelja - zastopanje stečajnega dolžnika
Namen postopka osebnega stečaja je v tem, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih, pri čemer pa je stečajni upravitelj tisti, ki je v skladu z namenom ZFPPIPP upravičen in pooblaščen voditi posle insolventnega dolžnika ter ga zastopati pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Njegova skrb je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase, torej tudi v smislu večanja obsega dolžnikovega premoženja.
gradnja na tuji nepremičnini - povečanje vrednosti nepremičnine z gradnjo - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - obligacijski zahtevek - ugovor zastaranja - zastaranje obligacijskih povračilnih zahtevkov - splošni petletni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - posest nepremičnine - izguba posesti - prenehanje izvenzakonske skupnosti - vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca - povrnitev vlaganj - višina obogatitve - obogatitveno načelo - sklepčnost zahtevka
Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno presojalo po 48. členu SPZ, ki ga uvaja marginalna rubrika Povečanje vrednosti nepremičnine in ki med drugim določa, da če je graditelj (v tem primeru: tožnik) s soglasjem lastnika nepremičnine (v tem primeru: toženka) postavil, prizidal ali izboljšal zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). SPZ ne določa zastaralnega roka za zahtevek graditelja iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu SPZ, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.
Po tretjem odstavku 48. člena SPZ za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno trajanje oziroma obstoj zunajzakonske skupnosti (saj ta člen ureja tudi primere, ko med graditeljem in lastnikom sploh ni zakonskega ali zunajzakonskega razmerja), temveč zastaralni rok prične teči s trenutkom, ko je graditelj izgubil posest (obnovljene, izboljšane) nepremičnine.
Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Za sklepčnost obogatitvenih zahtevkov po 48. členu SPZ zadošča, da tožnik zatrjuje svoja vlaganja, ki so privedla do povečanja vrednosti tuje nepremičnine, in to je tožnik obširno utemeljil. Tožnik je podal dovolj trditev o tem, da je vlagal (in koliko je vlagal) svoje posebno premoženje v toženkino nepremičnino in da zato zahteva, da mu toženka povrne to, za kar je obogatena. Za to je tudi ponudil dokaze, ki jih je sodišče tudi izvedlo in ustrezno ocenilo. Če zahtevka ni uspel po višini dokazati v celoti, to ne pomeni, da je zahtevek v celoti nesklepčen.
Po lastnih toženkinih trditvah je bil denar (20.000 EUR) namenjen izplačilu iz naslova skupnega premoženja oziroma njegove civilne delitve, medtem ko je predmet te pravde vlaganje tožnikovega posebnega premoženja v posebno premoženje toženke. Gre torej za dve ločeni premoženjski masi, zato (sicer nesporno) izplačilo toženke v zvezi z urejanjem vprašanja skupnega premoženja nima vpliva na vprašanje povrnitve vlaganj posebnega premoženja enega od bivših partnerjev v posebno premoženje drugega.
48. člen SPZ uveljavlja obogatitveno načelo, torej je lastnik nepremičnine dolžan graditelju povrniti le tisto, za kar je lastnik obogaten, in ne vsega, za kar je graditelj bil prikrajšan zaradi vlaganj. To pa pomeni, da je toženka dolžna tožniku plačati le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj več vredna.
Prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo razlogov za tista odločilna dejstva, ki se nanašajo na določitev višine stranske denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče odločilnih dejstev v zvezi z ugotavljanjem višine dnevnega zneska denarne kazni sploh ni ugotavljalo, zato jih v sodbi tudi ni navedlo. Razloge o odločilnih dejstvih bi prvostopenjsko sodišče navedlo lahko samo, če bi jih na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo.
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1, 43/3. ZPP člen 224, 243. ZNP-1 člen 42.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - povratnica kot javna listina - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča - redna raba stavbe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - prostorski akt - parkirni prostor - prosti preudarek sodišča - dejansko ali pravno vprašanje - izvedenec ustrezne stroke - urbanizem - urbanistično mnenje
Ker je povratnica javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (torej, da je bilo upravniku C. 13 navedenega dne vročeno vabilo za narok 7. 3. 2019), dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilno vabljenje izkazano. S pavšalnimi navedbami, da vabila niso prejeli, nasprotni udeleženci s C. 13 ne morejo ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno.
Novejša sodna praksa je izoblikovala stališče, da so vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zakonodajalec je želel prepustiti sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. V zakonu je določil le temeljna napotila in merila.
Upoštevaje dejstvo, da isto zemljišče dva prostorska akta določata kot parkirišče za dve različni ulici in upoštevaje ugotovitve izvedenca, da je raba sporne parcele izrazito mešana oziroma večplastna, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za pripadajoče zemljišče, namenjeno zgolj za redno rabo stavb na B. S tem pa ni izpolnjen že osnovni kriterij za (skupno ali posamično) pripadajoče zemljišče iz 42. člena ZVEtL-1, saj ne gre za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za rabo zgolj ene stavbe (ali kompleksa stavb), temveč je sporno zemljišče namenjeno in tudi dejansko služi uporabi večih krogov ljudi.
stečajni postopek - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - očitno neutemeljen predlog - namen zavlačevanja postopka - denarno kaznovanje - zloraba (procesne) pravice - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pravni interes za pritožbo
Višje sodišče je zavrglo pritožbo dolžnika. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku denarnega kaznovanja zakonitega zastopnika dolžnika. Zato ima pravico do pritožbe le kaznovani, tj. zakoniti zastopnik.
Drži pritožnikovo stališče, da je vloga zakonitega zastopnika zastopati stranko v stečajnem postopku, vendar pa to ne pomeni, da je to dopustno storiti na način, ki je jasno v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Pritožnikovo neprestano pavšalno vlaganje ugovorov zoper plačilne naloge pomeni zlorabo pravice – tudi zaradi tega se je predhodni stečajni postopek zavlekel na slabi dve leti. V konkretni zadevi gre za tipično zlorabo procesne pravice z namenom zavlačevati ali oteževati postopek.
OZ člen 190.. SPZ člen 48.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 356.
vlaganje v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj najemnika v poslovni prostor - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pomanjkljiva dokazna ocena - napotki pritožbenega sodišča - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - dodelitev zadeve drugemu sodniku
Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene glede številnih preostalih predloženih računov (pod prilogo A10), je takšno njegovo postopanje vodilo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predstavlja pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Upoštevaje, da razpravljajoča sodnica ni sledila navodilom sodišča druge stopnje in je v zadevi zavzela (dokončno) stališče ne da bi opravila dokazno oceno glede že zgoraj omenjenega plačila računov, je pa slednje brez dvoma pomembno za dokončno pravilno odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka, je potrebno zadevo dodeliti drugemu zakonitemu sodniku (356. člen ZPP).
predlog za izločitev zapuščine - denarna terjatev do zapuščine - načelo proste dokazne ocene
Upnica je dejansko podala predlog za izločitev zapuščine, saj zatrjuje, da v zapuščino ne spada 13 % delež nepremičnine v lasti pokojne. Takšen zahtevek pa ne predstavlja zahtevka po 143. členu ZD, kot to zmotno meni upnica. Za tovrstni zahtevek - izločitev zapuščine, ZD ne daje podlage.
enako varstvo pravic - pravica do zasebne lastnine - pravica stranke do sodelovanja v postopku - načelo kontradiktornosti postopka - standard obrazloženosti - odlog izvršbe na predlog dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - razlogi za odlog izvršbe - razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi
Bistvo odloga je ne samo v varovanju dolžnikovega doma, tudi v varovanju dolžnikovih ustavnih pravic do izjave v postopku in zasebne lastnine. Ali je bil sklep o izvršbi pravilno vročen ali ne, bo odločalo sodišče prve stopnje v okviru odločanja o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Dokler se dvoma o pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi ne odpravi, sodišče ne sme opravljati tistih izvršilnih dejanj, katerih oprava bi imela za posledico ireverzibilnost izvršbe. V primeru, ko gre za dom, pa mora biti presoja sodišča še posebej previdna in upoštevati poseben pomen nepremičnine. Gre za enega najbolj občutljivih vidikov človekovega življenja, zato ni utemeljena le posebna skrbnost, temveč tudi poudarjena zadržanost države in s tem sodišča, ko prisilno posega vanj.
Pri navedenem tehtanju je treba tudi upoštevati, da odlog izvršbe predstavlja le začasno zadržanje upnikove pravice do izterjave denarne terjatve. Terjatev pa je že zavarovana s prisilno hipoteko, pridobljeno v izvršbi. Nadalje je upnikova škoda omiljena vsaj s tekom zamudnih obresti. Če se bo izkazalo, da dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ni utemeljen, bo dolžnik tudi nosil stroškovne posledice tega postopka.
Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek niti ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim in kazenskim postopkom). Po tretjem odstavku 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik. Komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). ZSPJS ne predpisuje, da se v postopku ocenjevanja javnega uslužbenca smiselno uporabljajo določbe o disciplinskem postopku. Bistveno je, da je javni uslužbenec z oceno seznanjen in da mu je omogočen njen preizkus. S tem je zagotovljena nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in naravi postopka ocenjevanja.