Tožeči stranki pri utemeljevanju tožbenega zahtevka ni treba navesti pravne podlage. Navesti mora le pravno odločilna dejstva, pravo pa mora poznati sodišče, pri čemer je dolžno uporabiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na v postopku ugotovljena dejstva prišla v poštev. To pa ne pomeni, da sme stranka hkrati zatrjevati različna, med seboj celo nasprotujoča dejstva zato, da bo z njimi upravičila oziroma omogočila uporabo različnih pravnih podlag.
odlog izvršbe na predlog tretjega - trditveno in dokazno breme - težko nadomestljiva škoda - test sorazmernosti - razlogi o odločilnih dejstvih - razpravno načelo
Sodišče ne sme samo iskati razlogov za verjetnost nastanka škodljivih posledic, tako da bi iz predloženih dokazov samo poiskalo relevantne podatke in jih nato tolmačilo, saj bi s tem kršilo razpravno načelo, po katerem v pravdnem postopku, kar se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), postopajo sodišča. Navedeno dodatno utemeljuje dejstvo, da morajo stranke oziroma udeleženci v postopku substancirano navajati dejstva in zanje predlagati ustrezne dokaze (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča izkaz bilančnega dobička glede na določila Zakona o gospodarskih družbah ni tisti dokaz, ki bi potrjeval navedbe tretjega, da bi se zaradi rubeža osnovnih sredstev in njihove prodaje onemogočala nadaljnja dejavnost družbe, ker slednja naj ne bi razpolagala s sredstvi, ki bi ji omogočala nakup nadomestnih sredstev.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-9, 13. ZPP člen 116, 116/1.
oprostitev plačila sodne takse – pravočasnost predloga – vrnitev v prejšnje stanje – opravičljivost zamude – zapuščinski postopek
Dedič je smiselno predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil rok za podajo prošnje za taksno oprostitev. Za to so podani opravičljivi razlogi, saj v obravnavani zadevi taksna obveznost (zaradi pridržanega izreka sklepa o dedovanju) ni bila odmerjena na zapuščinski obravnavi, dedič pa o njej in možnostih za svoje pravno varstvo v zvezi z njo tudi ni bil obveščen. Ker je hkrati že predložil tudi ustrezno dokumentacijo, s katero je dokazal, da je izpolnjeval zakonske pogoje za popolno taksno oprostitev, so izpolnjeni pogoji za obravnavo njegove vloge kot vloge za vrnitev v prejšnje stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00030146
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 6/3, 6/3-d, 8. URS člen 23, 28, 38, 134, 134/2. PoDZ-1 člen 212. ZSS člen 99. KZ-1 člen 2, 14, 54, 54/1, 261, 261/1. ZKP člen 7, 19, 22, 39, 42, 42/5, 136, 144, 149b, 155a, 155a/4, 285c, 285c/1, 285c/1-3, 310, 329, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 550. ZEKom-1 člen 163, 163/1.
postopek v zvezi z imuniteto - imuniteta sodnika - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - dovoljenje državnega zbora - kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - predkazenski postopek - prikriti ukrepi - jemanje podkupnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - lex certa - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - obstoj kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - zloraba položaja - opis kaznivega dejanja - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pravica do sodnega varstva - kraj storitve kaznivega dejanja - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - posebni pogoji za pregon - nadaljevano kaznivo dejanje - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev - izločitev državnega tožilca - pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - izjave soobtoženih - priznanje krivde - izločitev postopka - sodba zoper soobtožence - zaslišanje soobdolženca kot priče - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - preložitev glavne obravnave - bistven
Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011).
Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi.
Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik možnih zlorab, ki jih ima storilec lahko v zavesti in so tudi dejansko mogoče. Po drugi strani pa novota nedvomno pomeni tudi uskladitev z ratificirano Konvencijo združenih narodov proti korupciji, Kazenskopravno konvencijo o korupciji in modelom Kodeksa ravnanja za javne uslužbence Sveta Evrope, kot to v uvodnih pojasnilih h kazenskemu zakoniku poudarjajo komentatorji Bele, Deisinger in Jakulin.
Pri nadaljevanem kaznivem dejanju zadošča, da je le eno kaznivo dejanje storjeno na območju naše države, da je podana jurisdikcija Republike Slovenije.
Sama sprememba izjave obtoženca iz "da bo uredil" v "poskušal urediti" v tenorju sodbe glede predodelitve spisa, ne pomeni prekoračitve obtožbe v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni kršena objektivna identiteta med obtožbo ni sodbo, le opis je natančnejši glede na izpovedbo B. B., s tem opisom pa obtoženi v nobenem primeru ni bolj obremenjen.
S tem, ko je sodišče prve stopnje izločilo postopek zoper takrat soobtožena C. C. in D. D., ki sta ob koncu dokaznega postopka kaznivo dejanje priznala in ga dokončalo posebej, je s stališča možnosti, da se v postopku, ki je tekel zoper A. A., zaslišita kot priči, res prišlo do povsem novega procesnega položaja. V kolikor bi še naprej tekel enoten postopek zoper vse tri ni sporno, da do konca postopka in do pravnomočnosti sodbe, ne moreta biti zaslišana kot priči. Sodišče je pravilno kazenski postopek zoper soobtoženca izločilo in je sodba na osnovi njunega priznanja z dne 11. 12. 2013 postala pravnomočna 25. 12. 2013, sodišče pa je zadnjo glavno obravnavo v postopku zoper obtoženega A. A. opravilo dne 20. 12. 2013 in sodbo razglasilo dne 23. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je potrebno predlagana dokaza zavrniti tudi iz drugih razlogov in sicer, ker ne bi mogla odločilno vplivati na odločitev sodišča. Torej je ocenilo, da je dejansko stanje v tolikšni meri razjasnjeno in da so izvedeni vsi potrebni dokazi, da je lahko odločilo o obtožbi zoper obtoženega A. A. Zato po presoji pritožbenega sodišča niti iz procesnega vodstva predsednice senata v tem kazenskem postopku, še posebej pa ne iz datuma nastopa pravnomočnosti sodbe, izrečene v izločenem kazenskem postopku, ni mogoče izpeljevati teze o kršitvi pravice obtoženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje D. D. in C. C. kot prič.
Stranke so po določbi 7. člena ZKP dolžne pisanja sodišču predložiti v slovenskem jeziku.
ZKP ne prepoveduje predsedniku senata, da bi izdal odredbo o preklicu tiralice. V kolikor sta oba akta tako sklep kot odredba pripravljena skupaj, je celo logično, da ju podpiše predsednik senata. V takih zadevah je namreč potrebno postopati hitro, kar izhaja tudi iz 550. člena ZKP, kjer je tudi določeno, da mora tiralico preklicati organ, ki jo je izdal. Organ v našem primeru pomeni sodišče, ne pa razpravljajoča sodnica, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.
ZKP ne omejuje tajnih delavcev, ki niso policisti, le na oškodovance.
Sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah S-293/12 in S-594/12 z dne 8. 4. 2014 Direktivi 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES, ne odreka utemeljenosti in potrebnosti njenega osnovnega namena, to pa je v zagotovitvi dostopnosti podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic. Sodba direktivi očita preohlapnost in pomanjkanje objektivnih meril glede obdobja hrambe, zagotovitev učinkovitega varstva podatkov pred nevarnostmi zlorabe ter odsotnost materialnih in procesnih pogojev, pod katerimi lahko pristojni nacionalni organi dostopajo do podatkov in jih naknadno uporabljajo.
Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, je razvidno, da je zakonodajalec upravičen določiti obvezno hrambo prometnih podatkov za namene zaščite državne varnosti, obrambe, javne varnosti ter za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj. Po oceni Ustavnega sodišča RS pa bi bilo potrebno obdelavo prometnih podatkov zamejiti zgolj na določena, huda kazniva dejanja, za katera bi zakonodajalec ocenil, da zaradi njihove teže hramba podatkov oziroma dostop do njih upravičujeta poseg v zasebnost posameznika.
Ob takih izhodiščih, ko Ustavno sodišče RS ocenjuje, da je hramba podatkov primerna za dosego cilja, ko ni poseglo v določbe ZKP, niti v že pridobljene podatke, je pritožbeno sodišče moralo odločati, ali so bile ustavne pravice obtoženca kakorkoli prizadete z uporabo omenjenih podatkov o njegovi komunikaciji. Ob tem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil pri obtoženemu A. A. že od vsega začetka, torej od prijave B. B. dalje, nedvomno izpolnjen pogoj, torej določena stopnja suma, da je udeležen pri kaznivem dejanju, za pridobitev tovrstnih podatkov, kot to določa 149.b člen ZKP. Sum pa se je tekom predkazenskega postopka in tudi tekom preiskovalne faze kazenskega postopka le še krepil. Pridobljeni podatki so se torej nanašali na točno določene osebe, zoper katere je bil že osredotočen sum in tudi na določeno komunikacijsko sredstvo, mobilne telefone, ali pa so se nanašali na osebo, ki je kaznivo dejanje prijavila, in sicer zaradi preverbe njegove prijave, torej v kontrolni funkciji.
ZIZ člen 35, 35/4, 166. ZS-H člen 24, 24/1. ZS člen 7, 8, 8/21, 114, 114/2.
spor o pristojnosti - predlog za nadaljevanje izvršbe - naknadna kumulacija izvršilnih sredstev - izvršba na nepremičnino
Na podlagi četrtega odstavka 35. člena ZIZ je v primeru, če upnik med izvršilnim postopkom predlaga za izvršbo poleg ali namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo na nepremičnine, postane za to izvršilno sredstvo izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu.
ZIZ člen 189, 189/7. ZUP člen 224, 224/1. ZPP člen 286b.
javna dražba – prodajni narok – sklep o domiku nepremičnine – odobritev upravne enote – pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe
Pogoj za izdajo sklepa o domiku je dokončnost odločbe o odobritvi pravnega posla prodaje dolžnikove nepremičnine, ne pa njena pravnomočnost.
Samo trajanje naroka, na katerem je sodelovala le ena kupovalka, ne vzbuja dvoma o pravilnosti opravljene dražbe, nepravilnosti tudi ne izhajajo iz zapisnika o naroku za drugo javno dražbo.
Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji glede povračilnega zahtevka ni zatrjevala dejstev in ni predlagala dokazov, kot jih zahteva določilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP.
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka podati konkretno trditveno (in dokazno) podlago, iz katere bi izhajala vrednost vozil ob izdaji sodbe, torej trditve, ki jih sodna praksa zahteva v okviru t.i. substanciranja, to je zahteve po konkretizaciji zakonskega abstraktnega dejanskega stanu. Ker tega ni storila, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba glede povračilnega zahtevka nesklepčna, pravilen.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0069090
ZFPPIPP člen 160, 160/1, 215. ZPP člen 311, 311/1.
prisilna poravnava – nastanek terjatve – vpliv prisilne poravnave na terjatev
Terjatev, ki je s sodbo pravnomočno ugotovljena in naložena v plačilo dolžniku, ne nastane šele z izdajo sodbe, ampak že, ko ima upnik pravico od dolžnika terjati njeno izpolnitev, torej ko nastane pravni temelj zanjo.
Določba 300. člena ZPP sodišču ne nalaga obveznosti združevanja pravd, temveč daje pooblastilo, da o združitvi pravd odloči ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.
Predlagatelj je predlog umaknil iz razloga, ker pred sodiščem že poteka postopek glede določitve stikov. Ker predlagatelj ni izkazal, da je predlog umaknil takoj, ko je nasprotni udeleženec izpolnil pravovarstveni zahtevek iz predloga, je nasprotnemu udeležencu dolžan povrniti stroške postopka.
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami je specialen predpis, ki se nanaša izrecno na ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami. Kot takšen (lex specialis) ima prednost pred splošnimi predpisi, ki urejajo ravnanje s komunalnimi odpadki.
Ob zaključku glavne obravnave na naroku 10. 12. 2013 je pooblaščenka tožene stranke vložila stroškovnik. S tem niso bili priglašeni stroški predhodnega izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki so edini sporni v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato, ne glede na to, da je tožena stranka zahtevala povračilo stroškov za ugovor v ugovoru, utemeljeno sklepalo, da ni (več) zahtevano povračilo teh stroškov.
Novela ZFPPIPP-F nima posebnih prehodnih določb glede uveljavitve sprememb 132. člena ZFPPIPP, ima le končno odločbo, da začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. Zakon torej ne uzakonja povratne veljave te materialnopravne določbe in se končna določba lahko nanaša le na procesne pravice strank. Ne mora pa posegati v materialna upravičenja, ki so jih stranke pridobile pod pogoji in na način, ki ga je določal ZFPPIPP v času njihovega nastanka. Zato je treba glede na splošno prepoved retroaktivnosti šteti, da se novelirani 132. člen ZFPPIPP-F ne more nanašati na primere postopkov zavarovanja, v katerih se je stečajni postopek nad dolžnikom začel pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081337
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121, 121/1, 123. ZPP člen 7.
kršitev blagovne znamke - podobnost med znakoma - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda
V luči presoje, kdaj podobnost med primerjanima znakoma že pomeni poseg v blagovno znamko, je potrebno ugotoviti, da mora biti stopnja razlikovalnih elementov obratno sorazmerna s podobnostjo blaga ali storitev, ki se na ta način uveljavljajo na trgu, da bi lahko šteli, da posamezen znak zagotavlja razlikovalni učinek. Ker po trditvah upnika dolžnik nastopa na trgu s povsem istovrstnim produktom kot upnik, morajo biti razlikovalni elementi znaka, ki ga uporablja dolžnik toliko močnejši, da ne bi v luči povprečnega potrošnika ustvarjal zmede glede izvora produkta, ki se pojavi na trgu. Upnik je zatrjeval status ugledne znamke. V takšnem položaju bi dolžnik pri nastopanju na trgu moral zagotoviti še močnejše razlikovalne elemente, ki bi izključevali asociacije na izvor ponujanega istovrstnega produkta pri upniku.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo – obveznost plačila - neustrezna izobrazba
Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, tudi če ne izpolnjuje vseh pogojev za zasedbo (zahtevnejšega) delovnega mesta, katerega dela in naloge je opravljal. Zato ni bistveno, da tožnik v določenem obdobju, na katerega se zahtevek za plačilo po dejanskem delu nanaša, še ni imel opravljenega strokovnega izpita, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege.
Tožnik je upravičen do plačila po dejanskem delu v sorazmernem delu, če je zahtevnejša dela opravljal le del delovnega časa.
izvršljivost sodne odločbe pri odobritvi pravnega posla
Za primer, ko pravni posel nadomesti pravnomočna sodna odločba, s katero je predkupni upravičenec iztožil sklenitev kupoprodajne pogodbe za kmetijsko zemljišče in izstavitev zemljiškoknjižne listine, je za veljavnost pravnega posla tako določena naknadna odobritev upravne enote, pri čemer rok za vložitev zahteve za odobritev začne teči šele od pravnomočnosti sodne odločbe. Za izvršitev predmetnega izvršilnega naslova je v skladu s kogentnimi predpisi potrebna odobritev pristojne upravne enote. Nasprotno pomeni obid odobritvenega postopka pred pristojno upravno enoto, kateri je pridržana pristojnost za odločanje o tem.
ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1, 32/1-3, 32/5. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 40, 43, 43/1. ZObr člen 96, 96/1, 96/2, 96/2-1, 96/2-2, 96/2-4, 97.b, 97.b/4. ZDR člen 147, 149, 149/1.
dodatek za izmensko delo - javni uslužbenci - dodatek za delo ponoči - „ruski turnus“ - neenakomerno razporejen delovni čas - nočno delo
Tožnik (vojak) je delal v t.i. „ruskem turnusu“ oziroma izmeni (delo je opravljal 12 ur, nato počival 24 ur, nato delal ponoči 12 ur, temu pa je sledil 48 urni počitek). Ruski turnus po svoji naravi pomeni neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena ZDR, saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu namreč delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka delavec nujno pride do situacije, da dela le tri dni v tednu. Tožnik bi bil torej upravičen do dodatka za delo v neenakomernem delovnem času, če ne bi določba četrtega odstavka 97.b člena ZObr izrecno določala, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Zato tožniku za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 %.
Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožnik upravičen do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6. ure zjutraj, saj mu je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR; torej za 7 ur, in ne za osem ur.
OZ člen 346, 355, 355/1, 355/1-6. SZ-1 člen 24, 24/5.
subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika - terjatev upravnika - zastaralni rok
Omeniti le velja, da pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje glede uporabe enoletnega zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Splošni petletni zastaralni rok, za katerega se zavzema pritožba, se uporablja le, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen OZ) - po načelu, da posebno pravilo (lex specialis) nadomesti splošno pravilo (lex generalis). Terjatve upravnika za povračilo obratovalnih stroškov od lastnika stanovanja izpolnjujejo elemente verzijskega zahtevka, za katerega se uporabi splošni zastaralni rok in elemente dejanskega stanu iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, za katerega je potrebno uporabiti enoletni zastaralni rok. Ker se splošni zastaralni rok uporabi le takrat, ko s posebnimi pravili ni določen krajši zastaralni rok, je v obravnavanem primeru treba uporabiti enoletni zastaralni rok. Dodati še velja, da so terjatve upravnika za obratovalne stroške primerljive s terjatvami iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, zato ni smiselno, da bili lastniki v slabšem položaju, v primeru, ko bi dolgovali plačilo na podlagi petega odstavka 24. člena SZ-1 upravniku (ker bi veljal daljši zastaralni rok), kot takrat, ko plačilo za iste dobrine in storitve dolgujejo neposredno dobavitelju.
ZJU člen 96, 96/1. Uredba o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela člen 5. ZSPJS člen 22.d, 22.e . ZObr člen 100.a, 100.a/2.
dodatek za povečan obseg dela - javni uslužbenci - pristojnost za določanje višine dodatka za povečan obseg dela - delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela
Tožnik ni upravičen do dodatka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ker s predstojnikom ni sklenil ustreznega dogovora na podlagi 96. člena ZJU (22.e člena ZSPJS-F) in mu predstojnik ni izdal sklepa o plačilu dodatka za povečan obseg dela za sporno obdobje, v katerem bi navedel višino dodatka in čas izplačevanja.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Tožnik je po vseh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je imel sklenjene s toženo stranko, opravljal enako delo, kljub temu da je imel prvi dve sklenjeni za delovno mesto komisionar, tretjo pa zaradi spremembe sistemizacije za delovno mesto prodajalec. Tožena stranka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, saj pri prvi pogodbi o zaposlitvi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena, to je „sezonski značaj dela“, ni obstajal celo obdobje, za katerega je bila pogodba sklenjena, ampak zgolj v poletnih mesecih. Tudi naslednji pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni zaradi povečanega obsega dela, nista bili sklenjeni zakonito, saj je pri toženi stranki obstajala stalna potreba po tožnikovem delu. Ker se šteje, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, mu je z iztekom zadnje pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje.