Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožeče stranke, da tožena stranka ni predlagala (ustreznega) dokaza za pobotni ugovor, ni obstajala dolžnost sodišča, da toženo stranko še dodatno poziva k dopolnitvi dokazov, še toliko manj, da ji direktno sugerira, kateri konkretni dokaz naj predlaga ter ji hkrati za primer, da bo dokaz s postavitvijo izvedenca predlagala, že v naprej naloži plačilo predujma
Pomoč sodišča prve stopnje v konkretni zadevi je bila po oceni višjega sodišča prekomerna, posegla pa je tudi v pravico tožeče stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem.
Peti odstavek 111. člena OZ sicer res ne govori (izrecno) o zamudnih obrestih, kar pa ne pomeni, da stranka do teh nikoli ni upravičena.
odlog izvršbe na predlog tretjega - trditveno in dokazno breme - težko nadomestljiva škoda - test sorazmernosti - razlogi o odločilnih dejstvih - razpravno načelo
Sodišče ne sme samo iskati razlogov za verjetnost nastanka škodljivih posledic, tako da bi iz predloženih dokazov samo poiskalo relevantne podatke in jih nato tolmačilo, saj bi s tem kršilo razpravno načelo, po katerem v pravdnem postopku, kar se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), postopajo sodišča. Navedeno dodatno utemeljuje dejstvo, da morajo stranke oziroma udeleženci v postopku substancirano navajati dejstva in zanje predlagati ustrezne dokaze (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča izkaz bilančnega dobička glede na določila Zakona o gospodarskih družbah ni tisti dokaz, ki bi potrjeval navedbe tretjega, da bi se zaradi rubeža osnovnih sredstev in njihove prodaje onemogočala nadaljnja dejavnost družbe, ker slednja naj ne bi razpolagala s sredstvi, ki bi ji omogočala nakup nadomestnih sredstev.
ZIZ člen 35, 35/4, 166. ZS-H člen 24, 24/1. ZS člen 7, 8, 8/21, 114, 114/2.
spor o pristojnosti - predlog za nadaljevanje izvršbe - naknadna kumulacija izvršilnih sredstev - izvršba na nepremičnino
Na podlagi četrtega odstavka 35. člena ZIZ je v primeru, če upnik med izvršilnim postopkom predlaga za izvršbo poleg ali namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo na nepremičnine, postane za to izvršilno sredstvo izključno krajevno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o tem izvršilnem sredstvu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00030146
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 6/3, 6/3-d, 8. URS člen 23, 28, 38, 134, 134/2. PoDZ-1 člen 212. ZSS člen 99. KZ-1 člen 2, 14, 54, 54/1, 261, 261/1. ZKP člen 7, 19, 22, 39, 42, 42/5, 136, 144, 149b, 155a, 155a/4, 285c, 285c/1, 285c/1-3, 310, 329, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 550. ZEKom-1 člen 163, 163/1.
postopek v zvezi z imuniteto - imuniteta sodnika - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - dovoljenje državnega zbora - kazenski postopek - začetek kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - predkazenski postopek - prikriti ukrepi - jemanje podkupnine - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - lex certa - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - obstoj kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - zloraba položaja - opis kaznivega dejanja - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - pravica do sodnega varstva - kraj storitve kaznivega dejanja - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - posebni pogoji za pregon - nadaljevano kaznivo dejanje - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev - izločitev državnega tožilca - pravica do poštenega sojenja - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - izjave soobtoženih - priznanje krivde - izločitev postopka - sodba zoper soobtožence - zaslišanje soobdolženca kot priče - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - preložitev glavne obravnave - bistven
Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011).
Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi.
Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh pojavnih oblik možnih zlorab, ki jih ima storilec lahko v zavesti in so tudi dejansko mogoče. Po drugi strani pa novota nedvomno pomeni tudi uskladitev z ratificirano Konvencijo združenih narodov proti korupciji, Kazenskopravno konvencijo o korupciji in modelom Kodeksa ravnanja za javne uslužbence Sveta Evrope, kot to v uvodnih pojasnilih h kazenskemu zakoniku poudarjajo komentatorji Bele, Deisinger in Jakulin.
Pri nadaljevanem kaznivem dejanju zadošča, da je le eno kaznivo dejanje storjeno na območju naše države, da je podana jurisdikcija Republike Slovenije.
Sama sprememba izjave obtoženca iz "da bo uredil" v "poskušal urediti" v tenorju sodbe glede predodelitve spisa, ne pomeni prekoračitve obtožbe v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni kršena objektivna identiteta med obtožbo ni sodbo, le opis je natančnejši glede na izpovedbo B. B., s tem opisom pa obtoženi v nobenem primeru ni bolj obremenjen.
S tem, ko je sodišče prve stopnje izločilo postopek zoper takrat soobtožena C. C. in D. D., ki sta ob koncu dokaznega postopka kaznivo dejanje priznala in ga dokončalo posebej, je s stališča možnosti, da se v postopku, ki je tekel zoper A. A., zaslišita kot priči, res prišlo do povsem novega procesnega položaja. V kolikor bi še naprej tekel enoten postopek zoper vse tri ni sporno, da do konca postopka in do pravnomočnosti sodbe, ne moreta biti zaslišana kot priči. Sodišče je pravilno kazenski postopek zoper soobtoženca izločilo in je sodba na osnovi njunega priznanja z dne 11. 12. 2013 postala pravnomočna 25. 12. 2013, sodišče pa je zadnjo glavno obravnavo v postopku zoper obtoženega A. A. opravilo dne 20. 12. 2013 in sodbo razglasilo dne 23. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je potrebno predlagana dokaza zavrniti tudi iz drugih razlogov in sicer, ker ne bi mogla odločilno vplivati na odločitev sodišča. Torej je ocenilo, da je dejansko stanje v tolikšni meri razjasnjeno in da so izvedeni vsi potrebni dokazi, da je lahko odločilo o obtožbi zoper obtoženega A. A. Zato po presoji pritožbenega sodišča niti iz procesnega vodstva predsednice senata v tem kazenskem postopku, še posebej pa ne iz datuma nastopa pravnomočnosti sodbe, izrečene v izločenem kazenskem postopku, ni mogoče izpeljevati teze o kršitvi pravice obtoženca do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje D. D. in C. C. kot prič.
Stranke so po določbi 7. člena ZKP dolžne pisanja sodišču predložiti v slovenskem jeziku.
ZKP ne prepoveduje predsedniku senata, da bi izdal odredbo o preklicu tiralice. V kolikor sta oba akta tako sklep kot odredba pripravljena skupaj, je celo logično, da ju podpiše predsednik senata. V takih zadevah je namreč potrebno postopati hitro, kar izhaja tudi iz 550. člena ZKP, kjer je tudi določeno, da mora tiralico preklicati organ, ki jo je izdal. Organ v našem primeru pomeni sodišče, ne pa razpravljajoča sodnica, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.
ZKP ne omejuje tajnih delavcev, ki niso policisti, le na oškodovance.
Sodba Sodišča Evropske unije v združenih zadevah S-293/12 in S-594/12 z dne 8. 4. 2014 Direktivi 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES, ne odreka utemeljenosti in potrebnosti njenega osnovnega namena, to pa je v zagotovitvi dostopnosti podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic. Sodba direktivi očita preohlapnost in pomanjkanje objektivnih meril glede obdobja hrambe, zagotovitev učinkovitega varstva podatkov pred nevarnostmi zlorabe ter odsotnost materialnih in procesnih pogojev, pod katerimi lahko pristojni nacionalni organi dostopajo do podatkov in jih naknadno uporabljajo.
Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, je razvidno, da je zakonodajalec upravičen določiti obvezno hrambo prometnih podatkov za namene zaščite državne varnosti, obrambe, javne varnosti ter za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj. Po oceni Ustavnega sodišča RS pa bi bilo potrebno obdelavo prometnih podatkov zamejiti zgolj na določena, huda kazniva dejanja, za katera bi zakonodajalec ocenil, da zaradi njihove teže hramba podatkov oziroma dostop do njih upravičujeta poseg v zasebnost posameznika.
Ob takih izhodiščih, ko Ustavno sodišče RS ocenjuje, da je hramba podatkov primerna za dosego cilja, ko ni poseglo v določbe ZKP, niti v že pridobljene podatke, je pritožbeno sodišče moralo odločati, ali so bile ustavne pravice obtoženca kakorkoli prizadete z uporabo omenjenih podatkov o njegovi komunikaciji. Ob tem preizkusu pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bil pri obtoženemu A. A. že od vsega začetka, torej od prijave B. B. dalje, nedvomno izpolnjen pogoj, torej določena stopnja suma, da je udeležen pri kaznivem dejanju, za pridobitev tovrstnih podatkov, kot to določa 149.b člen ZKP. Sum pa se je tekom predkazenskega postopka in tudi tekom preiskovalne faze kazenskega postopka le še krepil. Pridobljeni podatki so se torej nanašali na točno določene osebe, zoper katere je bil že osredotočen sum in tudi na določeno komunikacijsko sredstvo, mobilne telefone, ali pa so se nanašali na osebo, ki je kaznivo dejanje prijavila, in sicer zaradi preverbe njegove prijave, torej v kontrolni funkciji.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-9, 13. ZPP člen 116, 116/1.
oprostitev plačila sodne takse – pravočasnost predloga – vrnitev v prejšnje stanje – opravičljivost zamude – zapuščinski postopek
Dedič je smiselno predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil rok za podajo prošnje za taksno oprostitev. Za to so podani opravičljivi razlogi, saj v obravnavani zadevi taksna obveznost (zaradi pridržanega izreka sklepa o dedovanju) ni bila odmerjena na zapuščinski obravnavi, dedič pa o njej in možnostih za svoje pravno varstvo v zvezi z njo tudi ni bil obveščen. Ker je hkrati že predložil tudi ustrezno dokumentacijo, s katero je dokazal, da je izpolnjeval zakonske pogoje za popolno taksno oprostitev, so izpolnjeni pogoji za obravnavo njegove vloge kot vloge za vrnitev v prejšnje stanje.
Tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji glede povračilnega zahtevka ni zatrjevala dejstev in ni predlagala dokazov, kot jih zahteva določilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP.
Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka podati konkretno trditveno (in dokazno) podlago, iz katere bi izhajala vrednost vozil ob izdaji sodbe, torej trditve, ki jih sodna praksa zahteva v okviru t.i. substanciranja, to je zahteve po konkretizaciji zakonskega abstraktnega dejanskega stanu. Ker tega ni storila, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba glede povračilnega zahtevka nesklepčna, pravilen.
ZIZ člen 189, 189/7. ZUP člen 224, 224/1. ZPP člen 286b.
javna dražba – prodajni narok – sklep o domiku nepremičnine – odobritev upravne enote – pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe
Pogoj za izdajo sklepa o domiku je dokončnost odločbe o odobritvi pravnega posla prodaje dolžnikove nepremičnine, ne pa njena pravnomočnost.
Samo trajanje naroka, na katerem je sodelovala le ena kupovalka, ne vzbuja dvoma o pravilnosti opravljene dražbe, nepravilnosti tudi ne izhajajo iz zapisnika o naroku za drugo javno dražbo.
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami je specialen predpis, ki se nanaša izrecno na ravnanje z odpadnimi nagrobnimi svečami. Kot takšen (lex specialis) ima prednost pred splošnimi predpisi, ki urejajo ravnanje s komunalnimi odpadki.
Določba 300. člena ZPP sodišču ne nalaga obveznosti združevanja pravd, temveč daje pooblastilo, da o združitvi pravd odloči ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.
Predlagatelj je predlog umaknil iz razloga, ker pred sodiščem že poteka postopek glede določitve stikov. Ker predlagatelj ni izkazal, da je predlog umaknil takoj, ko je nasprotni udeleženec izpolnil pravovarstveni zahtevek iz predloga, je nasprotnemu udeležencu dolžan povrniti stroške postopka.
Novela ZFPPIPP-F nima posebnih prehodnih določb glede uveljavitve sprememb 132. člena ZFPPIPP, ima le končno odločbo, da začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS. Zakon torej ne uzakonja povratne veljave te materialnopravne določbe in se končna določba lahko nanaša le na procesne pravice strank. Ne mora pa posegati v materialna upravičenja, ki so jih stranke pridobile pod pogoji in na način, ki ga je določal ZFPPIPP v času njihovega nastanka. Zato je treba glede na splošno prepoved retroaktivnosti šteti, da se novelirani 132. člen ZFPPIPP-F ne more nanašati na primere postopkov zavarovanja, v katerih se je stečajni postopek nad dolžnikom začel pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F.
Ob zaključku glavne obravnave na naroku 10. 12. 2013 je pooblaščenka tožene stranke vložila stroškovnik. S tem niso bili priglašeni stroški predhodnega izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki so edini sporni v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato, ne glede na to, da je tožena stranka zahtevala povračilo stroškov za ugovor v ugovoru, utemeljeno sklepalo, da ni (več) zahtevano povračilo teh stroškov.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0069090
ZFPPIPP člen 160, 160/1, 215. ZPP člen 311, 311/1.
prisilna poravnava – nastanek terjatve – vpliv prisilne poravnave na terjatev
Terjatev, ki je s sodbo pravnomočno ugotovljena in naložena v plačilo dolžniku, ne nastane šele z izdajo sodbe, ampak že, ko ima upnik pravico od dolžnika terjati njeno izpolnitev, torej ko nastane pravni temelj zanjo.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - lastninjenje - pridobitev pravice uporabe - prenos pravice uporabe
Tožnice so pravico uporabe izgubile, ker jim je bilo sporno zemljišče dejansko odvzeto že pred uveljavitvijo ZLNDL. Na podlagi Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 30.11.1989 sta namreč ta del nepremičnine kupila in prevzela v posest toženca.
izvršljivost sodne odločbe pri odobritvi pravnega posla
Za primer, ko pravni posel nadomesti pravnomočna sodna odločba, s katero je predkupni upravičenec iztožil sklenitev kupoprodajne pogodbe za kmetijsko zemljišče in izstavitev zemljiškoknjižne listine, je za veljavnost pravnega posla tako določena naknadna odobritev upravne enote, pri čemer rok za vložitev zahteve za odobritev začne teči šele od pravnomočnosti sodne odločbe. Za izvršitev predmetnega izvršilnega naslova je v skladu s kogentnimi predpisi potrebna odobritev pristojne upravne enote. Nasprotno pomeni obid odobritvenega postopka pred pristojno upravno enoto, kateri je pridržana pristojnost za odločanje o tem.
ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1, 32/1-3, 32/5. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 40, 43, 43/1. ZObr člen 96, 96/1, 96/2, 96/2-1, 96/2-2, 96/2-4, 97.b, 97.b/4. ZDR člen 147, 149, 149/1.
dodatek za izmensko delo - javni uslužbenci - dodatek za delo ponoči - „ruski turnus“ - neenakomerno razporejen delovni čas - nočno delo
Tožnik (vojak) je delal v t.i. „ruskem turnusu“ oziroma izmeni (delo je opravljal 12 ur, nato počival 24 ur, nato delal ponoči 12 ur, temu pa je sledil 48 urni počitek). Ruski turnus po svoji naravi pomeni neenakomerno razporeditev delovnega časa v smislu določbe 147. člena ZDR, saj pri enakomerni razporeditvi delovni čas ne sme biti razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Pri ruskem turnusu namreč delodajalec na daljše časovno obdobje (nekaj tednov) ne more zagotoviti, da bi delavec lahko vsak teden delal najmanj 4 dni v tednu, ker zaradi izmen in 48 urnega počitka delavec nujno pride do situacije, da dela le tri dni v tednu. Tožnik bi bil torej upravičen do dodatka za delo v neenakomernem delovnem času, če ne bi določba četrtega odstavka 97.b člena ZObr izrecno določala, da se delo v ruskem turnusu šteje za izmensko delo. Zato tožniku za opravljanje izmenskega dela pripada dodatek v višini 7 %.
Kot nočno delo se po določbi prvega odstavka 149. člena ZDR šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila z razporedom določena nočna izmena, je tožnik upravičen do plačila še ene vtoževane ure, torej do 6. ure zjutraj, saj mu je tožena stranka neutemeljeno, brez upoštevanja drugega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR, priznavala dodatek za nočno delo v višini 30 % le v smislu določbe prvega stavka prvega odstavka 149. člena ZDR; torej za 7 ur, in ne za osem ur.
ZPP člen 244, 244/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 50, 50/1, 50/1-3.
dokazovanje z izvedencem – prepustitev naloge izvedenca – pravica izvedenca do povračila stroškov in nagrade – nagrada izvedenca – materialni stroški
Za predlagano plačilo podjetju, kateremu je izvedenka prepustila nalogo, ki ji jo je zaupalo sodišče, ni pravne podlage, saj izvedensko delo lahko opravi le izvedenec, ki ga v postopku določi sodišče.
prekinitev postopka – reševanje predhodnega vprašanja – nadaljevanje postopka – prenehanje razlogov za prekinitev – stečaj ni postopek
Sodišče lahko kljub temu, da je v sklepu o prekinitvi navedlo, da bo postopek miroval do končne rešitve stečajnega postopka, nadaljuje s postopkom, če spozna, da ni več razlogov za čakanje na zaključek stečajnega postopka.
ZIZ člen 44a, 44a/3, 287, 287/6, 287/7, 287/8, 294c. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 33, 33/2.
predlog za določitev (drugega) izvršitelja - odstavitev izvršitelja - imenovanje novega izvršitelja
Izbira izvršitelja je izključno prepuščena upniku. Drži sicer, da se tretji odstavek 44.a člena ZIZ nanaša na začetek izvršbe oziroma na predlog za izvršbo, ne pa na primer smrti izvršitelja tekom postopka oziroma na spremembo izvršitelja tekom postopka. Vendar gre po mnenju sodišča druge stopnje za podobno situacijo in znatno bolj primerljivo, kot v primeru razrešitve izvršitelja, ko odločitev, kdo bo v nadaljevanju postopka izvajal javno pooblastilo, ki je bilo s strani prejšnjega izvršitelja zlorabljeno, ne more biti prepuščeno strankam, temveč je določena izrecna pristojnost za določitev izvršitelja prevzemnika predsedniku zbornice izvršiteljev (287. člen ZIZ).
STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077124
ZFPPIPP člen 272, 272/2, 272/3, 278, 278/2, 278/3. ZPP člen 108, 108/5, 313, 313/3.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka – razveljavitev učinkov pravnega posla – učinek prodaje – prenos blaga – opredelitev predmetov – generična stvar – povračilni zahtevek – vračilo v naravi – denarno nadomestilo – stečajna masa – poprava tožbe – objektivni element izpodbojnosti – izpodbojna domneva – subjektivni element izpodbojnosti – zakonske zamudne obresti – paricijski rok – sodna odločba – poprava vloge – zamuda dolžnika
V tožbenem zahtevku morajo biti stvari, katerih izročitev se zahteva, opredeljene tako, da je nedvomno možna njihova ločitev od drugih istovrstnih stvari, oziroma za generične stvari velja, da jih je treba označiti dovolj konkretno, da ne bo dvomov v morebitni izvršbi.
Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je vrnitev prejetega. Šele kadar to ni mogoče, je neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel.