redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vodje službe za strategijo in upravljanje strateških projektov. To delovno mesto je bilo na podlagi sprejetega pravilnika o novi sistemizaciji in vrednotenju delovnih mest ukinjeno, vsebina dela pa deloma ukinjena, deloma pa prenesena na druga delovna mesta. Zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, kar je utemeljen poslovni razlog za redno odpove pogodbe o zaposlitvi.
nevarno delo – ustrezna delovna obutev – ukrep delodajalca
Kaj še (poleg zagotovitve varovalne obutve) bi moral tožnikov delodajalec ukreniti pri organizaciji delovnega procesa, da bi tožnika zavaroval pred poškodbo, tožnik v pritožbi, niti v postopku na prvi stopnji, ni konkretiziral. Tožnik, ki bi se nezgodi lahko izognil, če bi bil pri delu previdnejši, krivdo za nezgodo in nastalo škodo neupravičeno pripisuje toženkinemu zavarovancu.
OZ člen 288, 378, 378/1. ZDR člen 108, 108/2, 109, 109/5, 131.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delna poplačila - zakonske zamudne obresti - zapadlost
Zadnje delno plačilo odpravnine, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo izvedeno 16. 12. 2013, zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od preostalega dela odpravnine šele od 17. 12. 2013 dalje do plačila, ker je s tem dnem tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom preostanka odpravnine (člen 378/1 OZ).
Delodajalec je dolžan delavcu odpravnino po 109. členu ZDR izplačati ob prenehanju delovnega razmerja (z izjemo, ki jo opredeljuje 5. odstavek 109. člena ZDR, pogoji za to izjemo pa v konkretnem primeru niso bili podani). Na to obveznost delodajalca nima vpliva obveščanje delavcev, da jim bo odpravnino izplačal v večih obrokih. V ZDR namreč ni podlage za ugotovitev, da bi takšno obveščanje delavcev vplivalo na zapadlost odpravnine, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi.
plačilo za dejansko opravljeno delo - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - razvrstitev v plačni razred - kolektivna pogodba za zaposlene v zdravstveni negi - glavna medicinska sestra zavoda
Po določbi drugega odstavka 4. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi se glavna medicinska sestra uvrsti v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, in sicer na delovno mesto pomočnika direktorja. Navedena določba daje dosedanji glavni medicinski sestri pravico do uvrstitve v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja (in ne pravico do zaposlitve na tem delovnem mestu), ki ga, glede na določbo četrtega odstavka 5. člena Uredbe, določi organ upravljanja. Glavna medicinska sestra se zato lahko uvrsti v plačni razred kateregakoli delovnega mesta, ki sodi v skupino delovnega mesta pomočnik direktorja, kar v konkretnem primeru pomeni tudi plačni razred delovnega mesta pomočnik direktorja za zdravstveno nego.
Delavec je upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo, če namesto svojega opravlja drugo (višje vrednoteno) delo, ne pa v primeru, če delavec dela na svojem delovnem mestu, pa se opis del in nalog tega delovnega mesta (delno) pokriva z opisom del in nalog drugega delovnega mesta.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožnica delo v rednem delovnem razmerju opravljala za minimalno plačo in da bosta stranki v pogodbo o zaposlitvi višji znesek zapisali zgolj zato, da bi tožnica lahko pridobila posojilo pri banki. Direktor tožene stranke je od tožnice zahteval, da mu vrne „preveč“ izplačano plačo, kar je tožnica tudi storila. Ne glede na to, da je tožena stranka tožnici višje plače izplačevala zgolj zaradi možnosti pridobitve posojila, ji to ne daje pravice, da del denarja zahteva nazaj. Tudi v tem primeru velja določba 191. člena OZ. Ta določa, da tisti, ki je kaj plačal, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da zahteva vračilo višje plače od tiste, ki je bila ustno dogovorjena in višjega plačila ni izvršila zato, da bi se izognila sili. Zato tožnica od tožene stranke utemeljeno zahteva vračilo vtoževanega zneska.
Zakupodajalec ne more samovoljno posegati v upravičenja zakupnika po prenehanju zakupne pogodbe. Po prenehanju zakupa je na strani zakupnika vrnitvena dolžnost. Stvar mora vrniti zakupodajalcu nepoškodovano. Če je med zakupom izvršil na njej kakšne spremembe, jo je dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup (1. in 4. odstavek 604. člena OZ). To pomeni, da je na njem, da morebitni objekt, stoječ na zemljišču, odstrani. Če te obveznosti ne izpolni, ima zakupodajalec kot upnik izpolnitveni zahtevek. Zagotovljen je s sodnim varstvom (1. odstavek 239. člena OZ). Samovoljno vzpostavljanje prejšnjega stanja s strani upnika ni dopustno. Čeprav je sodišče pri ugotavljanju protipravnosti pravilno navedlo splošno prepoved 10. člena OZ, po kateri se je vsakdo dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, ga pri odločanju ni upoštevalo in je njegovo naziranje, da porušenje kioska ni bilo protipravno, zmotno.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – DAVKI – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0072262
OZ člen 198. ZDDV-1 člen 3.
davek na dodano vrednost – nadomestitev koristi za neupravičeno uporabo avtorskih del – nepogodbena obveznost – neupravičena obogatitev
Nadomestitev koristi za neupravičeno uporabo avtorskih del ne predstavlja transakcije, ki bi bila obdavčena po ZDDV-1. Če bi sodišče prve stopnje v tem primeru toženi stranki naložilo tudi plačilo DDV, bi bila posledično tožeča stranka za ta znesek neupravičeno obogatena, saj njena obveznost, da takšen znesek odvede državi, na podlagi sodbe sodišča prve stopnje ne obstoji.
USTAVNO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – OSEBNOSTNE PRAVICE –PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – UPRAVNI SPOR – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072242
EKČP člen 8. URS člen 15, 15/4, 37. ZPOmK-1 člen 29, 29/5, 33. ZUS-1 člen 4. ZPP člen 1.
uresničevanje in omejevanje pravic - postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence - preiskava poslovnih prostorov - pregled elektronskih naprav - poslovna korespondenca - varstvo tajnosti pisem in drugih občil - pravica do komunikacijske zasebnosti - preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča - stvarna pristojnost
Ustava dovoljuje posege v komunikacijsko tajnost, če gre za časovno omejen poseg, če je tak poseg predviden z zakonom, če ga predhodno odobri sodišče in če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Odločilne za presojo o verjetni izkazanosti nedopustnega posega v tožničino komunikacijsko zasebnost so tako ugotovitve, 1) da je v času sporne preiskave obstajala zakonska podlaga za pridobitev poslovne dokumentacije, ki se je nahajala v prostorih preiskovane pravne osebe na kateremkoli nosilcu, 2) da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 kljub ugotovitvi, da je preiskava elektronskih komunikacijskih sredstev brez predhodne odobritve sodišča v nasprotju s 37. členom Ustave, za obdobje enega leta dopustilo nadaljnjo uporabo zakonskih določb in 3) da je vsebina elektronskih sporočil, najdena na elektronskih napravah, ki so se nahajale v prostorih preiskovane pravne osebe, povezana s predmetom preiskave.
Odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper državo, ki temeljijo na trditvah o nezakonitosti ravnanj državnih organov, je v domeni sodišč splošne pristojnosti.
prometna nesreča – dokazovanje z izvedencem – zavrnitev dokaza – kršitev pravice do izjave – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – načelo ekonomičnosti – načelo sorazmernosti – individualna ekspertiza – prepoved zlorabe procesnih pravic – načelo venire contra factum proprium – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravno priznana škoda
243. člen ZPP predvideva, kdaj je potreben izvedenec. To je takrat, ko sodišču manjka strokovnega znanja. A ta predpostavka mora hkrati pomeniti, da je izvedenec tisti, ki bo to strokovno pomoč lahko nudil. Izvedenec medicinske stroke v primerih, ko gre za poškodbo vratne hrbtenice, ali za nateg mišičevja v drugem delu hrbtenice, svoje ekspertize ne bo mogel opreti na objektivno zaznavne poškodbene posledice – ker teh pač ni. To pa pomeni, da ne bo mogel opraviti nobene strokovne konkretizacije splošnega strokovnega znanja in torej ne bo opravičil predpostavke iz 243. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA
VSL0070694
OZ člen 352, 352/1, 352/2. ZDen člen 32, 32/2, 72, 72/2, 88.
zastaranje odškodninske terjatve – subjektivni zastaralni rok – objektivni zastaralni rok
V obravnavanem primeru je ovira za vrnitev v naravi obstajala že od leta 1993, ko je bil zgrajen navedeni objekt. Da vrnitev v naravi ne bo možna, je bilo zato tožeči stranki že tedaj znano oziroma ji je to moralo in moglo biti znano. Tožeča stranka bi zato lahko že v letu 1993 ugotovila nastalo škodo (razlika med tržno vrednostjo nepremičnin in višino odškodnine v obveznicah SOD, ki bi jo tožeča stranka lahko sama izračunala na podlagi ustreznih denacionalizacijskih predpisov, kot je pravilno navedlo tudi prvo sodišče). Ker je tedaj že vedela tudi za povzročitelja škode, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je po preteku petletnega zastaralnega roka tožbeni zahtevek že zastaral najpozneje v letu 1998.
Aktivni družbeniki niso odgovorni za obveznosti družb, ki so bile izbrisane po uveljavitvi Zakona o postopkih za uveljavljavitev ali opustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD). V konkretnem primeru edina družbenica ne bi mogla biti odgovorna za plačilo obveznosti izbrisane družbe, kjer je bila tožnica zaposlena. Tožena stranka je bila izbrisana iz sodnega registra, zato ne more biti več pravdna stranka in se te pomanjkljivosti ne da odpraviti, ker ni mogoče več pozvati družbenikov kot pravnih naslednikov v pravdo. Zato ni izkazan pravni interes tožnice za vodenje pravde.
kulturnovarstveni pogoji – nedovoljen poseg v kulturni spomenik – iz polnitev pogodbe – predmet obveznosti – ničnost pogodbe zaradi predmeta – delna ničnost – odstop od pogodbe
Tožnik od toženke zahteva vgraditev (zamenjavo) oken, za kar pa ni pravnoposlovne podlage, saj je pogodba o izvajanju gradbeno-obrtniških del v tem delu nična, ker predmet naročila (vgraditev PVC oken) nasprotuje kogentnim kulturnovarstvenim pogojem.
Odstopiti je možno le od pogodbe, ki je veljavna oziroma ki je veljavno nastala, kar pa predmetna, glede naročila za okna, ni.
Za tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v ponovljenem postopku ocenjevanja slediti navodilom sodišča, ni sodnega varstva, zato je ta del zahtevka sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Tožnik (direktor tržnega segmenta) je bil s cilji za sporno leto seznanjen prepozno, vendar to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane ocene dela. Tožnik namreč ni niti poskusil doseči ciljev glede ključnih delovnih področij (odobravanja naložb v skladu s poslovno politiko banke; doseganje prodajnega plana poslovalnice). Zato pomanjkanje časa za dosego določenih ciljev, pri čemer je tožnik imel na voljo še skoraj 8 mesecev, ne more biti upošteven razlog za nezakonitost in nepravilnost ocene dela.
NEPRAVDNO PRAVO – RAZLASTITEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0072244
ZPP člen 243, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do izjave v postopku – kršitev pravice do izjave – dokazovanje z izvedencem – dopolnitev izvedenskega mnenja – razlastitev – odškodnina zaradi razlastitve – status nepremičnine ob razlastitvi
Pravica do izjave ni absolutna oziroma neodvisna od okoliščin posameznega primera. Ena od predpostavk zanjo je, da je to izjavljanje (v kontekstu sodelovanja pri izvajanju dokazov se to nanaša na postavljena vprašanja oziroma podane pripombe) relevantno. Če ni, sodišče ne samo, da takšnih navajanj (beri: vprašanj zaslišanim oziroma pripomb podanih na izvedensko mnenje/cenitev) ni dolžno, ampak jih (ob upoštevanju hkratne dolžnosti učinkovitega postopanja) tudi ne sme upoštevati (dovoljevati).
Za odmero odškodnine za razlaščene nepremičnine je pomemben le njihov status (stanje) pred oz. pravilneje v času same razlastitve. Gre za pravno vprašanje, na katerega je bilo dolžno odgovoriti sodišče in ne izvedenec.
Pritožbena trditev, da gre nasprotnemu udeležencu (kot razlaščencu) „polna“ odškodnina, drži. Vendar pa je dolžan okoliščine v zvezi s škodo, ki naj bi mu nastala kot stranska posledica, ustrezno zatrjevati in izkazati. To pa velja tudi za škodo (in njen obseg), ki naj bi nasprotnemu udeležencu nastala zaradi izpada najema na razlaščenih nepremičninah.
Sodišče je dolžno izvesti le tiste predlagane dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in, kjer je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, lahko pa sodišče zavrne izvedbo dokaza v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen (gre npr. za dokaz, ki je povsem neprimeren za ugotovitev nekega dejstva), ali ko je očitno, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (npr. dokazovanje z velikim številom prič ipd). Pri presoji, ali gre za dokaz, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, je takšno oceno sicer mogoče opreti tudi na zaključek, da je dejstvo, na katero se dokaz nanaša, že dokazano, vendar se pri tem sodišče prve stopnje praviloma ne sme spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je po mnenju pritožbenega sodišča storilo prav v obravnavani zadevi, pri čemer ni izvedlo niti enega v korist obdolženca predlaganega dokaza, tudi ključnega z zaslišanjem priče.
sodba na podlagi pripoznave – delna pripoznava tožbenega zahtevka – pravica do kontradiktornega postopka – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru delne pripoznave tožbenega zahtevka mora sodišče o nepripoznanem delu tožbenega zahtevka odločiti z odločbo po kontradiktorno opravljenem postopku na glavni obravnavi.
odnos med stranko in njenim pooblaščencem – zamuda procesnega dejanja – nezakrivljeni vzroki – težave v komunikaciji po podelitvi pooblastila – vrnitev v prejšnje stanje
Odnos med stranko in njenim pooblaščencem je stvar njunega mandatnega razmerja. Opravičeni vzroki za zamudo procesnega dejanja so lahko le tiste okoliščine, ki jih stranka sama ni zakrivila. Pravdna dejanja, ki jih (ali pa jih ne) opravi v mejah svojega pooblastila pooblaščenec, imajo enak pravni učinek, kot bi jih opravila sama stranka. Krivda odvetnika je neposredno izenačena s krivdo stranke, ki mora trpeti posledice zamude, ki je ni zakrivila sama, pač pa njen odvetnik, po podelitvi pooblastila pa je odgovornost stranke, da zagotovi nemoteno in potrebno komuniciranje med njo in njenim pooblaščencem. Zato načeloma velja, da gredo zamude, ki so nastale zaradi težav v komuniciranju med odvetnikom in stranko po podelitvi pooblastila (bodisi, da so nastale po krivdi odvetnika ali stranke), v breme stranke in zaradi tega vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča.
oprostitev plačila sodnih taks pravne osebe – premoženjsko stanje – poslovanje z izgubo – unovčljivo premoženje – nedovoljene pritožbene novote
Poslovanje z izgubo še ne pomeni, da bi bilo s plačilom celotne sodne takse ogroženo poslovanje pravne osebe, saj je treba upoštevati tudi njeno premoženjsko stanje.
Zgolj sklicevanje na prevaro glavnega dolžnika, ki naj bi s ponarejenimi plačilnimi listami spravil tožečo stranko v zmoto, ne more omajati veljavnosti sklenjene pogodbe. Pravni posli, sklenjeni s prevaro, niso nični, pač pa le izpodbojni. Veljavni so, dokler niso razveljavljeni. Pri prevari lahko razveljavitev pogodbe zahteva le pogodbena stranka, ki je bila spravljena v zmoto.