predhodna odredba – postopek zavarovanja – prisilna poravnava – ustavitev postopka in razveljavitev dejanj
Izvršilno sodišče mora na podlagi določbe drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP (31. člen novele ZFPPIPP-F, ki je začela veljati 7.12.2013) ustaviti postopek zavarovanja s predhodno odredbo, ki je bil prekinjen po prvem odstavku 132. člena ZFPPIPP, in razveljaviti dejanja, opravljena v tem postopku. Razveljavitev pa se seveda nanaša na vsa dejanja, tudi tista, ki temeljijo na pravnomočnem sklepu o predhodni odredbi, upoštevaje ob tem, da predstavlja predhodna odredba zgolj začasni ukrep zavarovanja, ki ustvarja le časovno omejeno zastavno (ločitveno) pravico.
zdraviliško zdravljenje - zdraviliško zdravljenje - zavrženje tožbe - nerazumljiva vloga
Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zoper odločbo zdravstvene komisije v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika, s katero je bil zavrnjen predlog za zdraviliško zdravljenje. Tožnik svoje vloge (tožbe) ni popravil, kljub temu da je bil s sklepom pozvan, da jo dopolni tako, da predloži s tožbo izpodbijani upravni akt, skladno z določbo 73. člena ZDSS-1. Bil je tudi ustrezno poučen o pravnih posledicah, če ne bo postopal skladno s citiranim sklepom. Zato je sodišče prve stopnje v skladu s 5. odstavkom 108. člena ZPP tožnikovo tožbo pravilno zavrglo.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/2, 45.
zdraviliško zdravljenje
Pravico do zdraviliškega zdravljenja, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, je iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja glede na 43. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja mogoče priznati le osebi, ki mora zaradi svojega zdravstvenega stanja in drugih pogojev med rehabilitacijo bivati v zdravilišču, pod pogojem, da je podano katero od bolezenskih stanj, določenih v 45. členu Pravil in izpolnjen vsaj eden od predpisanih pričakovanih rezultatov iz drugega odstavka 44. člena Pravil. V obravnavani zadevi ni dokazan nobeden od predpisanih pogojev, zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do 14-dnevnega zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012838
ZDR člen 184. ZPP člen 52, 52/1, 52/2, 60. ZPP člen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stavrna pristojnost - delodajalec - zavarovalnica - podružnica
Za sojenje v sporih zoper pravno osebo, ki ima podružnico zunaj svojega sedeža, je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je ta podružnica, če izvira spor iz pravnega razmerja s to podružnico (60. člen ZPP). Tožnik je ob vložitvi tožbe izbral krajevno pristojnost sodišča, na območju katerega je podružnica prvotožene stranke (zavarovalnice), zato bi moralo sodišče prve stopnje po umiku tožbe zoper drugotoženo stranko (delodajalca) zadevo odstopiti stvarno in krajevno pristojnemu okrajnemu sodišču, na območju katerega je ta podružnica.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012835
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - investitor - izvajalec del - krivdna odgovornost
V skladu z gradbeno pogodbo je drugotožena stranka (izvajalec) v spornem času izvajala demontažo armstrong stropa ter slikopleskarska dela v prostorih prvotožene stranke (investitorja). Direktor drugotožene stranke je opravljal demontažo stropa, tožnik pa mu je pri tem pomagal. Tožniku je ob demontaži stropa nenadoma padel v oko tujek oziroma prah. Z zaščitnimi očali bi se bilo mogoče tovrstni poškodbi izogniti. Drugotožena stranka se je v gradbeni pogodbi zavezala, da bo med izvajanjem samostojno poskrbela za vse potrebne ukrepe varstva pri delu in varstva pred požarom, za morebitne opustitve ukrepov pa bo prevzela popolno odgovornost. Zato je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za vtoževano škodo, saj ni zagotovila varnega dela oziroma varnega delovnega okolja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - dokazno breme - obseg sodne presoje - vezanost na odpovedni razlog
Delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec.
Tožnica je delala na delovnem mestu „živilski delavec“in ne na delovnem mestu „prodajalka“, na katerem ji je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prišlo je do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe o zaposlitvi med strankama, vendar nepodpis pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na obstoj in veljavnost takšne pogodbe. Ker je tožnica delala večino dela kot „živilski delavec“ in ne na delovnem mestu „prodajalka“, ki ga je tožena stranka „ukinila“, je izpodbijana odpoved nezakonita.
ZGD-1 člen 60, 65, 282, 282/1, 282/2, 285, 285/1, 285/3. OZ člen 18, 319.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - letno poročilo - plačilo razlike plače - upravni odbor - pristojnost - plača - odpust dolga - predsednik upravnega odbora -
Tožnik (predsednik upravnega odbora) je bil v zvezi s svojimi plačili v razmerju do tožene stranke v dvojnem položaju, kot upravičenec in upnik, ter kot odgovorni odredbodajalec, saj je v funkciji predsednika upravnega odbora istočasno vodil toženo stranko. Upoštevaje tožnikov položaj pri toženi stranki se je tožnik očitno strinjal s plačo, kot mu je bila sproti obračunavana in izplačevana. Kot predsednik upravnega odbora je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe oziroma bilancah stanja. Ker tega ni storil, se šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal (319. člen v zvezi z 18. členom OZ).
invalidska pokojnina - ponovni vstop v zavarovanje
Čeprav je bil tožnik v obdobju od 8. 6. 2005 do 7. 3. 2007 zavarovan kot brezposelna oseba in nato od 8. 3. 2006 do 7. 1. 2010 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba in je bilo nato šele s pravnomočno sodbo z dne 10. 10. 2012 ugotovljeno, da ima od 8. 1. 2010 do 11. 12. 2011 status zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, ker je bil v času od 11. 3. 2004 do 11. 12. 2011 v sodnem registru neprekinjeno vpisan kot edini družbenik in hkrati poslovodja zasebne družbe, ne gre za ponovno vključitev v zavarovanje od 8. 1. 2010 oziroma potem, ko je že pridobil pravico do invalidske pokojnine. Toženec zato v določbi 178. člena ZPIZ-1 ni imel podlage za ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine v spornem obdobju oziroma za odločitev, da od 8. 10. 2010 do 11. 12. 2011 tožnik ni imel pravice do izplačevanja invalidske pokojnine, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 16. 12. 2009.
Tožnik ni vtoževal ugotovitve, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 21. 8. 2012 in da je dolžna tožena stranka tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 22. 8. 2012 dalje oziroma do vključno 18. 12. 2013. Ker je kljub navedenemu sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 21. 8. 2012 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za čas od 22. 8. 2012 do vključno 18. 12. 2013, je prekoračilo njegov tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo.
vdovska pokojnina - zavrženje vloge - nova zahteva
O tožničini (1.) zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bilo že pravnomočno odločeno (z odločbo je bilo ugotovljeno, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine). Pri vložitvi (2.) zahteve gre za isto upravno zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Od izdaje (1.) odločbe, s katero je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnjena, se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila. V konkretnem primeru je zato izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bila izdana zavrnilna odločba in se po izdaji zavrnilne odločbe dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Zato je odločba toženca, s katero je ta o priznanju pravice do vdovske pokojnine ponovno odločal po vsebini, nezakonita.
Tožniku (samostojnemu podjetniku) je bila od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti s pravnomočno sodbo od 19. 11. 2007 dalje priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Vendar od tega datuma tožniku ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V 2. odstavku 262. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da se odločba o priznani pravici na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. V konkretnem primeru je bila odločba toženca, s katero je tožniku priznal pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, dokončna z dnem 23. 3. 2011. S tem datumom je tožnik pravno formalno lahko pričel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oz. že od 19. 11. 2007 dalje.
odpravnina - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok
Tožnikom je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi poteka časa, za katerega so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je tožnike pisno obvestila, da jim po poteku določenega časa ne bo podaljšala pogodbe o zaposlitvi in ti v roku 30 dneh od prejema pisnega obvestila niso zahtevali sodnega varstva v zvezi z ugotovitvijo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi (čl. 204/3 ZDR). Tožbo so vložili šele po dveh letih. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu primarnih zahtevkov, s katerimi so tožniki uveljavljali transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.
Tožnikom je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR). Za takšne načine prenehanje pogodbe o zaposlitvi ZDR ni predvideval pravice do odpravnine.
ZJU člen 39, 39/2, 95, 156, 156/2, 156/3, 156/4. ZDR člen 15, 15/4, 75.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - javni uslužbenec - ukinitev delovnega mesta - dejansko delo
Tožena stranka, kljub spremembi Akta o sistemizaciji, s katerim je ukinila delovno mesto, za katero je imel tožnik formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožniku ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za to delovno mesto, če del in nalog tega delovnega mesta tožnik dejansko in po sporazumu s toženo stranko ni opravljal. Če je tožnik opravljal drugo delo, kakor tisto, za katero je imel sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, mu gredo tudi vse pravice glede na to drugo delovno mesto.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 30/2. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za bivanje
Tožnik je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato je upravičen do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
ZVK člen 13, 13/3, 13/3-14, 26, 26/1, 26/2. ZPP člen 14.
dejanje nelojalne konkurence – protipravnost – tehnično znanje – know-how – objava sodbe – identično dejansko stanje
Tehnično znanje je načeloma prosto dostopno vsakomur, razen če ni varovano s kakšno od pravic industrijske lastnine, zlasti s patentom. Pridobivanje tehničnega znanja z „obrnjenim inženirstvom“ (ang.: reverse engineering) in s tem tudi načrtov je dopustno, če ne gre ravno za znanje, varovano s kakšno pravico industrijske lastnine. Uporaba splošno znanih tehničnih rešitev, tudi če so (pri nekem drugem podjetju) varovane kot poslovna skrivnost, je prav tako dopustno. Podjetje ne more preprečiti uporabe splošno dostopnega tehničnega znanja tako, da ga označi kot poslovno skrivnost. V teh okvirih je tudi dopustno izdelovanje popolnih posnetkov (kopij) izdelkov drugega izdelovalca. Ni torej že vsako pridobivanje tehničnega znanja drugega podjetja protipravno in posledično tudi ni dejanje nelojalne konkurence. Protipravno postane pridobivanje tehničnega znanja (v širokem smislu) torej šele, če pri njegovem pridobivanju nastanejo še dodatne, kvalifikatorne okoliščine.
Predpostavka uspeha z zahtevkom, ki temelji na 13. členu ZVK (prepovedani nelojalni konkurenci) ni, da je bilo s prenosom tehničnega znanja tudi storjeno kaznivo dejanje.
Predpostavki za objavo sodbe (2. odstavek 26. člena ZVK) sta vsaj dve. Prva je jasna: da je bilo dejanje nelojalne konkurence sploh storjeno. Druga je, da je v stik z dejanjem nepoštene, umazane tržne tekme, vsaj potencialno, prišlo veliko število oseb.
ZPP člen 101, 101/1, 142, 142/3, 142/4. ZFPPIPP člen 123a, 123a/4.
zastopanje stranke v postopku zaradi insolventnosti – vročanje sodnih pošiljk – predložitev pooblastila za zastopanje – odvetnik – procesno učinkovanje pooblastilnega razmerja – pripojitev
V skladu s 4. odstavkom 123.a člena ZFPPIPP odvetniku za zastopanje stranke v postopku zaradi insolventnosti ni treba predložiti pooblastila. To določbo pa je potrebno razumeti samo na ta način, da odvetnik v insolvenčnih postopkih ni dolžan predložiti pooblastila kot listine, ki izkazuje pooblastilno razmerje med odvetnikom in stranko, ki jo zastopa v tem postopku. To pa ne pomeni, da odvetnik ni dolžan sodišče obvestiti o obstoju pooblastilnega razmerja s stranko, ki jo bo zastopal. Šele od trenutka, ko bo sodišče obveščeno o obstoju takšnega pooblastilnega razmerja, ima to lahko tudi procesne učinke v smislu dolžnosti sodišča za vročanje sodnih pošiljk stranki preko takšnega pooblaščenca.
Tožnik (invalid II. kategorije), ki je bil uživalec delne invalidske pokojnine se je starostno upokojil, nato pa ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po reaktivaciji je opravljal odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa. Odločitev, da se tožniku preneha izplačevati starostna pokojnina, je pravilna, saj je tožnik ponovno pričel opravljati dejavnost s polovico polnega delovnega časa, za preostali delovni čas pa je utemeljeno uveljavljal pravico do delne invalidske pokojnine.
Tožena stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z izdano zamudno sodbo vložila po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 120. člena ZPP zavreči.
stroški stečajnega postopka – tekoči stroški – neracionalna raba denarja iz stečajne mase
Nepravilnosti, ki se nanašajo na neracionalno rabo denarja stečajnega dolžnika in napačne ter nesmiselne odločitve upraviteljice v zvezi z vodenjem pravdnih postopkov, v katerih je udeležen stečajni dolžnik, ima upnik možnost uveljavljati v zvezi s kršitvijo obveznosti upravitelja v postopku in morebitno disciplinsko oziroma odškodninsko odgovornostjo upravitelja. Morebitne kršitve obveznosti upravitelja pa ne morejo biti podlaga za neizplačilo že nastalih stroškov stečajnega postopka.