rezervni sklad – plačilo prispevka v rezervni sklad
Toženca se plačila prispevka v rezervni sklad ne moreta razbremeniti na predlagan način, torej da v obnovo skupnega dela stavbe (svoje terase) vložita svoja sredstva (ne glede na to, da je bila odločitev o povečanju prispevka rezervnega sklada sprejeta ravno zaradi predvidene obnove teras), saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo prispevka v rezervni sklad je odločilno le, ali sta sredstva rezervnega sklada za sporno obdobje že vplačala ali ne.
ZSVarPre člen 6, 6/3, 8. ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/3.
pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – popolna taksna oprostitev – delna oprostitev plačila sodne takse – upravičenec do denarne socialne pomoči – osnovni znesek minimalnega dohodka – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – odplačevanje kredita – odločba ustavnega sodišča
V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 morajo sodišča do odprave protiustavnosti določb 11. člen ZST-1 v primerih, ko je podan predlog za popolno taksno oprostitev, sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.
Prekinitev leasing pogodbe med toženko in leasingodajalcem ne vpliva na pogodbeno razmerje toženke s tožečo stranko, s katero je sklenila zavarovalni pogodbi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – TRANSPORTNO PRAVO
VSL0077110
ZPPCP-1 člen 24, 24/1, 24/2. Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) člen 1.
prevozna pogodba – mednarodni cestni prevoz blaga – plačnik prevoza – naročnik prevoza – pošiljatelj – stranka prevozne pogodbe
Konvencija ne ureja (vsebine) prevozne pogodbe (za katero se uporablja) niti ne vsebuje določil o plačniku prevoza. Prav tako njen namen ni reševati splošnih pogodbenih težav, kot je na primer določanje cene prevoza. To pomeni, da je določbe, ki navedena vprašanja obravnavajo, potrebno iskati v ZPPCP-1 oziroma določbah OZ, kolikor ZPPCP-1 določenega vprašanja ne ureja.
V primerih, ko naročnik in pošiljatelj nista ista oseba, je treba to upoštevati. Ko ZPPCP-1 (kot tudi OZ) nalaga obveznost plačila pošiljatelju, mu jo nalaga kot stranki prevozne pogodbe, ne pa kot osebi, ki zgolj (v imenu naročnika) predaja pošiljko.
ZFPPIPP člen 67, 67/1, 212, 212/1, 212/4, 214, 214/1, 215, 215/3. ZPP člen 157, 254, 316, 316/1.
postopek prisilne poravnave – priznanje terjatev – pripoznava terjatve – procesna dispozicija – učinek pravnomočnosti – sklep o potrditvi prisilne poravnave – izvršilni naslov – načelo koncentracije
Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika in upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki priznata terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti.
Mandatar pridobi pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni . To pomeni, da bodisi uspešno opravi posel (v primeru odvetnikovega zastopanja v pravdnem postopku to praviloma pomeni uspeh s tožbenim zahtevkom); če pa posla ne opravi uspešno, pridobi pravico do nagrade, če je hkrati izpolnjena nadaljnja predpostavka: da je pri opravljanju posla ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi.
Tožena stranka ni prerekala odločilne trditve tožeče stranke glede obvestila toženi stranki o odstopu terjatve in glede tega, da je s podpisom potrdila, da je obveščena o odstopu terjatve in seveda tako tudi ni moglo biti dokaznega predloga v zvezi z neprerekano trditvijo tožeče stranke. Če pa ni trditev in za dokazovanje teh konkretnih trditev predlaganih dokazov, pa sodišče tudi ni imelo o čem sprejemati dokaznega sklepa.
Tako pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze in z njimi dokazno preizkusiti tudi nesporne trditve ali pa še več z zaslišanjem prič ugotavljati nekaj, kar ni bilo zatrjevano. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditev strank in četudi bi sodišče prve stopnje zaslišalo po toženi stranki predlagane priče, bi jih smelo le v zvezi s s tistimi trditvami tožene stranke, za katerih dokazovanje so bile predlagane.
Zavezo tožene stranke, da bančno garancijo vnovči za poplačilo podizvajalcev, je
nedvomno mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega. Ker pa z
bančno garancijo razpolaga tožena stranka, je tožeča stranka kot upravičenec iz nje, ne more prisiliti k izpolnitvi pogodbe v korist tretjega, vendar pa je tožeča stranka s tem, ko je izjavila, da zahteva korist iz pogodbe v korist tretjega neposredni upravičenec iz te pogodbe in ima neizpolnitev pogodbe za posledico odškodninsko odgovornost tožeče stranke.
Tožene stranke nedvomno ni mogoče prisiliti k prostovoljni vnovčitvi bančne garancije, vsekakor pa je to po zgoraj obrazloženem mogoče po sodni poti. Bančna garancija je bila v konkretnem primeru sicer pogoj za veljavnost glavne izvajalske pogodbe, vendar pa je več kot očitno v interesu pogodbenih partnerjev bilo, da se zaradi nemotenega izvajanja del z njo zagotovi tudi zavarovanje plačil podizvajalcev. Odklanjanje unovčitve bančne garancije pa je protipravno ravnanje, saj je obveznost tožene stranke v tem, da tožečo stranko poplača iz v ta namen pridobljene bančne garancije, to obveznost pa je mogoče realizirati le z predložitvijo bančne garancije na unovčenje. Tako se krog protipravnosti kaže v nepredložitvi bančne garancije na unovčenje in posledično v neizpolnitvi obveznosti, dogovorjene v korist tožeče stranke, to je njenega poplačila kot podizvajalca.
Ravnanje tožene stranke, ki ni unovičila bančne garancije, ni skladno z načelom vestnosti in poštenja, niti z načelom prepovedi povzročanja škode, hkrati pa je v nasprotju z utemeljenim pričakovanjem tožeče stranke, da bo njeno opravljeno delo poplačano in da s tem ne bo oškodovanje njenega premoženja.
dokazovanje z izvedencem – izvedensko mnenje – strokovno vprašanje – pravica do izvedbe dokazov
Edina možnost toženke, da dokaže utemeljenost svojih trditev, da vozili tožnika in oškodovanca nista bili poškodovani na v tožbi zatrjevani način, je izvedba dokaza s predlaganim izvedencem. Gre za vprašanje strokovne narave, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke. Izpovedbi policistov (toženka utemeljeno opozarja, da tožnik ni trdil, da bi zaviral pred zatrjevanim trčenjem vozil) ne moreta nadomestiti mnenja izvedenca.
V primeru, da so v gradbeni pogodbi določene cene del za mersko enoto posameznih del, torej kot cena za enoto del, se poleg gradbenega dnevnika, ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer.
sodba v postopku v sporih majhne vrednosti – sodba s skrajšano obrazložitvijo – izvedba naroka – dokaz z zaslišanjem prič – dokazni predlog
Izdaja sodbe s celotno obrazložitvijo brez predhodne izdaje sodbe s skrajšano obrazložitvijo ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tako ni upošteven pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.
Stranka mora v sporih majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogu ugodilo.
Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek, da je bilo med strankama na dan 31. 12. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu vodja montaže in da zato delovno razmerje ni prenehalo z dnem 31. 12. 2012, ko ga je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj, ampak je delovno razmerje prenehalo na dan izdaje te sodbe (25. 3. 2013). S tem je tožena stranka dejansko pristala na uporabo instituta sodne razveze pogodbe iz 1. odstavka 118. člena ZDR, ki je hkrati temelj za prisojo odškodnine iz istega odstavka.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - javna dela - ukrepi aktivne politike zaposlovanja
Zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III ni bila izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB. Šlo je za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja.
V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR).
OZ člen 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 352/3. ZDR člen 172, 172/3, 206.
vračilo stroškov izobraževanja - zastaranje
V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.
Pogodba o izobraževanju je bila s strani tožene stranke prekršena zaradi prenehanja delovnega razmerja pred iztekom dogovorjenega roka, v katerem bi morala po končanem izobraževanju še ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki. S pogodbo o izobraževanju se je tožena stranka zavezala tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja, med katere spada tudi skupen strošek nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Ker je tožena stranka izrabila študijski dopust, je tožničin zahtevek za plačilo vtoževanega zneska (bruto zneskov nadomestila plače za študijski dopust) utemeljen.
izdaja sodbe brez glavne obravnave – izvedba naroka za glavno obravnavo – načelo neposrednosti – nesporno dejansko stanje
Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Takšna nespornost mora biti podana že na podlagi odgovora na tožbo, v trenutku torej, ko je vzpostavljena kontradiktornost postopka in je toženi stranki omogočeno, da se opredeli do trditvene podlage tožeče stranke.
Sodišče na podlagi 488. člena ZPP nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po navedeni določbi razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti, v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.
Odločilno vprašanje v zvezi z ugovorom zastaranja je, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla, oziroma kdaj je začelo teči zastaranje. Res obstaja sodna praksa, po kateri začne zastaranje teči po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti končni obračun. Vendar to ne pomeni, da ta trenutek nastopi šele, ko so količine in cene usklajene, temveč takrat, ko so dela zaključena in bi bilo mogoče opraviti potrebne izmere in izstaviti račun.
ZZVZZ člen 12, 12/1, 14, 15, 15/1, 15/1-6, 15/1-20, 20, 22, 78, 78/2, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 9, 9-4, 13. URS člen 158.
lastnost zavarovanca - lastništvo zasebne družbe - družinsko član - otrok, ki se šola - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 11. 2009 do 28. 11. 2012 pri toženki zavarovan iz dveh naslovov. V obdobju od 9. 11. 2004 do 30. 9. 2012 je bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 1. 10. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 16. 11. 2009 do 28. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačala razliko do starostne pokojnine. Vrhovno sodišče RS je s sodbo poseglo v sodbo drugostopenjskega sodišča in jo spremenilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da tožnik nima pravice do razlike do starostne pokojnine za sporno obdobje. S sodbo VS RS je odpadla pravna podlaga (sodba drugostopenjskega sodišča), na podlagi katere je bil tožniku izplačan sporni znesek. Gre za stanje, ki je opredeljeno v tretjem odstavku 190. člena OZ. Zato tožnik do vtoževanega zneska ni upravičen in ga je dolžan vrniti toženi stranki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - svet delavcev - članstvo - preverjanje možnosti zaposlitve - organizacijski razlog
Tožnici je s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki v posledici odpovedi iz krivdnih razlogov že na podlagi zakona prenehalo članstvo v svetu delavcev, ki pa s sodbo sodišča ni bilo ponovno vzpostavljeno in to kljub dejstvu, da je bila odpoved razveljavljena in je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se presoja v tem sporu, podana v času, ko tožnica po nobeni zakonski določbi ni bila varovana delavka.
Bistveno zmanjšanje proizvodnje (v posledici zmanjševanja naročil) predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v spornem času obrat obutve dokončno ukinila, v njem pa tudi vsa delovna mesta, vključno z delovnim mestom lepljenje stelk ter čiščenje, na katerem je bila zaposlena tožnica. Zato je bil podan organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.