Določbo 226. člena ZIZ je za primere dolžnikovih kršitev opustitvenih ravnanj (227. člen ZIZ), določenih z izvršilnim naslovom (pravnomočno sodbo), treba razlagati tako, da upnik, ki tako ravnanje dolžnika zazna, vloži predlog za izvršbo in v njem med drugim opredeli to dolžnikovo obveznost (opustitev, ki predstavlja kršitev), sodišče pa na tej podlagi izda sklep o izvršbi (prvi odstavek 40. in prvi odstavek 44. člena ZIZ), v katerem tudi določi denarno kazen za dolžnikovo kršitev ob upoštevanju relevantnih okoliščin primera (prvi odstavek 227. člena v zvezi s tretjim in šestim odstavkom 226. člena ZIZ). Zato pri kršitvah opustitvenih obveznosti dolžnika nobena kršitev, storjena po izdaji izvršilnega naslova ne ostane nesankcionirana.
Za izvršbo nenadomestne nedenarne terjatve za opustitev določenega ravnanja po prvem odstavku 227. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ je za določitev in izvršitev denarne kazni dolžniku v sklepu o izvršbi pogoj, da je dolžnik po izvršljivosti izvršilnega naslova vsaj enkrat že kršil svojo obveznost opustiti določeno ravnanje iz izvršilnega naslova.
ZPOmK-1 člen 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2.
nelojalna konkurenca - pojem - število dejanj - ustvarjanje zmede na trgu - zmeda potrošnika glede izvora blaga - škoda na ugledu pravne osebe - kršitev dobrih poslovnih običajev - dopuščena revizija
Na splošno ni mogoče zgolj s številom ravnanj določiti razmejitve, kdaj je storjeno ravnanje nelojalne konkurence in kdaj ne. Za nelojalno konkurenco gre vselej, ko je ravnanje podjetja mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz drugega oziroma iz tretjega odstavka 63a. člena ZPOmK-1. Kvalifikacija ravnanja podjetja kot nelojalne konkurence je odvisna od vrste ravnanja, njegovega vrednotenja in drugih okoliščin, v katerih je delovalo podjetje. Zato načeloma ni mogoče izključiti niti tega, da bi že enkratno ravnanje zadostne intenzitete (kršitve dobrih poslovnih običajev) zadoščalo za ugotovitev o obstoju nelojalne konkurence.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - VARSTVO KONKURENCE
VS00018530
ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - nelojalna konkurenca
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je zaključek drugostopenjskega sodišča v okoliščinah konkretnega primera pravilen, da število ugotovljenih primerov zadošča za presojo, da gre za nelojalno ravnanje.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1-5. ZPOmK-1 člen 28, 29, 32. URS člen 35, 36, 37, 38.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe - nadzorni postopek pred Agencijo za varstvo konkurence - preiskava v podjetju - privilegirana komunikacija - vrnitev zasežene komunikacije - odvetnik
Bistveno je, da sta se tožnika ob zasegu imela možnost sklicevati na obstoj privilegirane komunikacije in da sta to možnost (kot izhaja iz tožbenih navedb in tožbi priloženega zapisnika o preiskavi z dne 19. 1. 2017) tudi izkoristila. S tem sta sprožila postopek posebnega sodnega varstva pred Upravnim sodiščem, ki je predviden v 32. členu ZPOmK-1. To sodno varstvo je treba šteti za drugo (primarno) sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1.
Tožnika sta po vrnitvi zasežene komunikacije tožbeni zahtevek spremenila tako, da sta zahtevala le še ugotovitev kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prepoved morebitnih nadaljnjih enakih oziroma podobnih dejanj. V konkretni zadevi sporna dejanja očitno niso imela nobenih posledic za tožnika oziroma so bile te posledice zanemarljive. ZUS-1 v 5. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. To velja tudi v primeru, ko gre za ugotovitveno tožbo.
NELOJALNA KONKURENCA - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - UPRAVNI SPOR - TELEKOMUNIKACIJE
VS1015164
ZPOmK-1 člen 9, 37, 62, 79, 81. ZPOmK člen 10. PDEV člen 267. ZUS-1 člen 75, 75/2, 85, 85/1.
zloraba prevladujočega položaja - objektiven koncept - škoda potrošnikom - pasivno ravnanje - vezana prodaja - cena razcepnikov - vezava ISDN/ADSL - pomen investicijskih vlaganj - opustitev zaslišanja prič - pomanjkljiva trditvena podlaga - zmotna uporaba materialnega prava - pravni interes za izdajo ugotovitvene odločbe - prepoved retroaktivnosti - uporaba veljavnega predpisa - revizijski razlogi - postopek predhodnega odločanja pred SEU
Z izpodbijano odločbo ni bila kršena prepoved retroaktivnosti. Pri presoji o kršitvi se je namreč Upravno sodišče oprlo na četrti odstavek 9. člena ZPOmK-1 (prej peti odstavek 10. člena ZPOmK), v skladu s katero je prepovedana zloraba prevladujočega položaja podjetja, ki zajema tudi pogojevanje nepoštenih pogojev in pogojevanje sklepanje pogodb s sprejemom dodatnih obveznosti. Vsebinsko enako določbo je vseboval ZPOmK v petem odstavku 10. člena, zaradi česar izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.
V zvezi s tem tudi ni pomemben očitek drugačnega odškodninskega režima po ZPOmK-1 v kontekstu materialnopravne presoje obstoja kršitve zlorabe prevladujočega položaja (v tem postopku), saj se morebitna odškodninska obveznost tožnice v posledici kršitve 9. člena ZPOmK-1 v tem postopku ne ugotavlja.
Zloraba prevladujočega položaja je objektiven koncept. Namen zlorabe torej ni del koncepta zlorabe. To pomeni, da pri presoji „zlorabe“ ni bistven očitek, da naj bi tožnica kljub objavi standarda za univerzalne razcepnike ne pričela z raziskovanjem možnosti njihove uporabe (v smislu presoje kršitve njenega dolžnostnega ravnanja z vidika krivde). Zato za obstoj kršitve ni pomembna sama „objava standarda“ za razcepnike s strani ETSI (novembra 2002). Tako je zmotno stališče Upravnega sodišča, da naj bi tožnici (že) objava standarda razcepnikov narekovala „dolžnost“ raziskovanja možnosti za zagotovitev ADSL tudi tistim potrošnikom, ki po storitvi ISDN niso povpraševali. V okviru presoje nelojalnosti ravnanja je namreč odločilno le, od kdaj je obstajala (za potrošnike in druge internetne ponudnike) cenejša integrirana tehnična rešitev na relevantnem trgu, v okviru katere je vezava ADSL/ISDN de facto predstavljala nepošteno dodatno (pogodbeno) obveznost, in sicer zaradi nepoštene vezave dveh samostojnih storitev.
Pravilno je zato stališče Upravnega sodišča, da pasivno vztrajanje pri pogojevanju priključitve ADSL s predhodnim zakupom ISDN priključka glede na obstoj razcepnikov (ki omogočajo dostop do ADSL preko PSTN priključka) predstavlja relevantno kršitev zlorabe prevladujočega položaja. Če se zaradi tovrstne vezave dveh storitev posledično povzroča škoda potrošnikom in strukturi trga, ne gre za legitimno obliko konkurence s strani podjetja s prevladujočim položajem. Ker na monopolnem trgu ni konkurentov, bi potrošniki namreč ostali povsem brez zaščite, če pravo varstva konkurence preko regulacije trga ne bi varovalo tudi njihovega položaja v primerih odsotnosti konkurenčnih operaterjev.
nelojalna konkurenca - dobri poslovni običaji - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - pogodbeni dogovor - interesi potrošnikov
Pogodbeni dogovor ipso facto še ne predstavlja nujno tudi dobrih poslovnih običajev. Da bi mu lahko priznali tak značaj, mora doseči določeno dodatno kvaliteto, ki pa je po oceni revizijskega sodišča v konkretnem primeru (še) nima. Po stališču novejše teorije namreč opredelilni element poslovnih običajev ni (le) ustaljenost ravnanja, pač pa zlasti pričakovanost ravnanja (upoštevaje primernost ravnanja v določenih novih okoliščinah, četudi ni ustaljeno).
Po presoji revizijskega sodišča je v konkretnem primeru vendarle bistveno, da je šlo za uvajanje povsem novega sistema poslovanja s plinskimi jeklenkami, pri katerem so sodelovale pravdne stranke in njihovi pogodbeni partnerji, torej široka distributerska mreža. Trditve toženke (ki jih povzema tudi sodišče druge stopnje), da gre za novost na trgu in da je potreben čas za ponotranjenje razmer, zato niso nepomembne.
V konkretnem primeru, ko se standard dobrih poslovnih običajev napolnjuje v povezavi s pojmom nelojalne konkurence, pa niso zanemarljivi (četudi niso odločilni) niti interesi drugih udeležencev na trgu, zlasti potrošnikov. Varstvo potrošniških interesov je namreč eden od pomembnejših končnih ciljev konkurenčnopravnih pravil, ki se ne zagotavlja le s pravili, namenjenimi zagotavljanju potrošniških neposrednih pravic, temveč tudi posredno, skozi celoten sklop pravil o varovanju konkurence. V tej luči je mogoče presojati tudi primernost (in s tem pričakovanost) ravnanja gospodarskega subjekta.
NELOJALNA KONKURENCA - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015069
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 267. ZPOmK-1 člen 6.
ZZdr-1 člen 95, 97, 98, 99, 105. ZUS-1 člen 75.
omejevalno ravnanje - usklajeno ravnanje - javno naročanje - usklajeno določanje cen - omejevalni sporazum - normalno poslovno obnašanje - listinski dokazi - postopek predhodnega odločanja - vzporedno ravnanje
Vrhovno sodišče poudarja, da je bistvo presoje v konkretni zadevi skoncentrirano na vprašanje obstoja usklajenega ravnanja glede usklajenega določanja cen v spornih postopkih javnega naročanja, pri čemer glede na pravni okvir tedaj veljavnih določb ZZdr-1 nikakor ni mogoče zaključiti, da je bilo enotno določanje (vseh) cen zdravil za uporabo v humani medicini v ponudbah v postopkih javnega naročanja edino pravno dopustno ravnanje, katero bi sicer, per se, vodilo do zaključka o zgolj (racionalnem) vzporednem obnašanju veletrgovcev z zdravili. Iz odločbe Agencije namreč izhaja, da so kršiteljice v okviru postopkov javnega naročanja oblikovale ponudbe za širok nabor zdravil za uporabo v humani medicini, kar pomeni, da se cena za vsa zdravila (sploh) ni oblikovala z uporabo 97.a člena ZZdr-1. Ker se očitek usklajenega ravnanja nanaša na „določanje cen zdravil za uporabo v humani medicini“, to brez dvoma zajema tudi zdravila, katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.(8) Po tej določbi pa so se cene zdravil oblikovale prosto po pogojih trga.
Zato, čeprav sicer drži, da so bile cene nekaterih zdravil za uporabo v humani medicini (izdanih na recept) preko njihove razvrstitve na ustrezni seznam regulirane ter da je bila v tem obsegu možnost konkuriranja veletrgovcev s cenovno politiko gotovo močno zožena, to ne velja za tisti del trga zdravil za uporabo v humani medicini (praviloma tistih, ki se izdajo brez recepta, OTC zdravila), katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.
Brez dvoma pa bi učinkovita konkurenca morala obstajati glede tistih zdravil, ki niso bila namenjena za (so)financiranje iz javnih sredstev ter katerih cena je bila oblikovana po 95. členu ZZdr-1. Iz tega logično sledi, da so imeli veletrgovci, kljub (delno) cenovno intenzivno reguliranem trgu zdravil za uporabo v humani medicini (primerjaj 97. do 99. člen ZZdr-1), realno možnost medsebojno učinkovitega konkuriranja s cenami zdravil, kot je to jasno izhajalo tudi iz meril za ocenjevanje ponudb javnih lekarniških zavodov.
Poleg tega iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi Upravno sodišče o obstoju omejevalnega sporazuma sklepalo zgolj na podlagi enotnosti cen v postopkih javnega naročanja, torej v odsotnosti drugih dokazov, ki bi neposredno ali posredno dokazovali obstoj dogovarjanja med obravnavanimi veletrgovci.(10) Revidentka ne upošteva, da iz odločbe Agencije in sodbe Upravnega sodišča izhaja celovita ocena različnih dokazov o obstoju usklajenega ravnanja, pri čemer ne drži očitek o navidezni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi, saj so podani vsi elementi omejevalnega sporazuma po 6. členu ZPOmK-1. Treba je namreč upoštevati celotno sliko delovanja kršiteljic ob ustreznem upoštevanju specifičnih lastnosti trga prodaje zdravil za uporabo v humani medicini na debelo.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je Agencija na podlagi različnih listinskih dokazov ugotovila, da je med obravnavanimi veletrgovci obstajal omejevalni sporazum, ki je zaradi usklajenega določanja cen in delitve trga prepovedan že zaradi svojega protikonkurenčnega cilja. Ob tem ne drži, da ne bi bil upoštevan pravni in gospodarski okvir, v katerem so delovali veletrgovci, saj iz razlage ZZdr-1 jasno izhaja, zakaj zatrjevano nejasna uporaba 97. člena ZZdr-1 (glede na jasen 95. člen ZZdr-1) niti ni bila bistvena. Zato je tudi pravno ne-relevantno revidentkino zatrjevanje, da udeleženkam na trgu ni bilo znano in razumljivo njihovo sporno ravnanje v smislu obstoja obravnavane kršitve.
Ob tem pa je, v zvezi z revizijskimi navedbami o zatrjevano neutemeljeni zavrnitvi predloga za predložitev predhodnih vprašanj Sodišču EU, bistveno dvoje: (prvič) dolžnost predložitve zadeve Sodišču EU glede razlage Pogodb je vzpostavljena le za nacionalna sodišča zadnje instance in (drugič) dolžnost predložitve vprašanja Sodišču EU je vezana na dolžnost uporabe prava EU. Zato dolžnosti sodišč (zadnje instance) o predložitvi vprašanj, vezanih na razlago nacionalnega prava, kot je 6. člen ZPOmK-1, ki zgolj povzema ureditev 101. člena PDEU, ni mogoče širiti zunaj dolžnosti uporabe prava EU, kot jo določa 267. člen PDEU. Široko razlago dometa „razlage prava EU“ je namreč Sodišče EU zavzelo zaradi nudenja pomoči nacionalnim sodiščem in ne zaradi širjenja obveznosti iz (tretjega odstavka) 267. člena PDEU. Zato revidentka zavajajoče razlaga „meje pristojnosti“ Sodišča EU ter v tem kontekstu neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava ter že obravnavano procesno kršitev
Predmet tega postopka ni bilo vprašanje „racionalnosti ravnanj konkurentk“, temveč dilema, ali so konkurentke v okoliščinah zakonsko zožene konkurence medsebojno sodelovale pri določanju prodajnih cen zdravil. S tem v zvezi pa tako pravilna razlaga ZZdr-1 kot tudi listinski dokaz v povsem drugačno luč postavijo revizijsko zatrjevanje o „zgolj“ racionalnem obnašanju konkurentk na trgu, ki ga revidentka poskuša pojasniti tudi s pomočjo tega dokaza.
Po ureditvi iz ZZdr-1 torej udeležencem v prometu z zdravili ni bilo prepovedano veljavne dogovorjene cene znižati bodisi preko ponujanja nižjih cen bodisi preko ponujanja različnih popustov na veljavne cene zdravil. Ravno (usklajeno) odobravanje različnih (naknadnih) popustov pa kaže na dejstvo, da so se tudi te cene zdravil končno le oblikovale po pogojih (konkurenčno omejenega) trga, čeprav revidentka vztrajno zatrjuje, da so bile dogovorjene cene (kot da bi bile to edine cene vseh izdelkov iz seznamov ponudb) striktno določene kot fiksne cene.
Veletrgovci, so kljub (delno) cenovno intenzivno reguliranem trgu zdravil za uporabo v humani medicini (primerjaj 97. do 99. člen Zzdr-1),imeli realno možnost medsebojno učinkovitega konkuriranja s cenami zdravil, kot je to jasno izhajalo tudi iz meril za ocenjevanje ponudb javnih lekarniških zavodov.
Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava zaradi zatrjevano napačne uporabe domneve o vzporednem obnašanju kot dokazu usklajenega ravnanja, Vrhovno sodišče opozarja na razloge izpodbijane sodbe, in sicer, da Agencija svoje odločitve o usklajenem ravnanju ni utemeljila zgolj z vzporednim obnašanjem ponudnic, kot to poskuša uveljavljati revidentka. Poleg tega revidentka svojo tezo o „vzporednem obnašanju“ zaradi „uporabe s predpisi določenih cen, kjer ni nobene možnosti odstopanja“, očitno veže zgolj na trg zdravil, ki so bila (so)financirana iz javnih sredstev, medtem ko zakon (95. člen ZZdr-1) izrecno predvideva možnost prostega oblikovanja cen.
NELOJALNA KONKURENCA - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015066
Pogodna o delovnaju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZPOmK-1 člen 6.
ZZdr-1 člen 95, 97, 98, 99, 105. ZUS-1 člen 76, 93. ZPP člen 339.
omejevalna ravnanja - usklajeno ravnanje - javno naročanje - usklajeno določanje cen - omejevalni sporazum - vzporedno ravnanje - listinski dokazi - pravica do izjave - obstoj stikov - glavna obravnava - dokaz z zaslišanjem stranke - kršitev postopka
Utemeljen je očitek o opustitvi vsebinske presoje obrambne teze, da Zapisnika sestankov (v nadaljevanju Zapisnika) in Elektronskih sporočil iz začetka leta 2009 in 2010 (v nadaljevanju Elektronskih sporočil), (ki so si jih izmenjale kršiteljice) ni mogoče šteti kot dokaza o usklajenem ravnanju tožnice. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja pritrjevanje Upravnega sodišča razlogom Agencije, zakaj vsebina teh dokumentov dokazuje obstoj dogovora kršiteljic o opustitvi medsebojnega tekmovanja s popusti oziroma o usklajeni ponudbi zdravil lekarnam po dogovorjenih cenah. Vendar pa Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni posebej analiziralo položaja tožnice. Obramba tožnice je namreč (že v postopku nadzora pred Agencijo) temeljila na zatrjevanju, da Elektronskih sporočil ni nikoli ustvarila, odposlala ali podpisala, še manj pa se po njih ravnala pri poslovnih odločitvah. Poleg tega je tožnica zatrjevala, da se Elektronska sporočila nanašajo na usklajevanje o tehničnem prikazovanju cen zdravil. Zato je v tožbi predlagala zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov glede namena in vsebine dogovarjanja.
Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče obravnavanim dokazom pripisalo pomemben dokazni pomen (na kar utemeljeno opozarja tudi revidentka), zavrnitev dokaza za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika o pomenu in razumevanju te korespondence v okoliščinah konkretnega spora predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1. Čeprav je Upravno sodišče izhajalo iz jasnosti vsebine teh listinskih dokazov, pa je vendarle z zavrnitvijo spornega dokaznega predloga tožnici odvzelo možnost obrambe v smislu drugačnega razumevanja vsebine teh sporočil oziroma njihovega neupoštevanja.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - DELOVNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA
VS4002579
ZDR člen 38. ZGD člen 41, 42, 42/2, 42/3. ZVK člen 13, 27. ZPP člen 180.
pogodba o zaposlitvi poslovodje - konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - nelojalna konkurenca - pogodbena kazen - škoda - tožbeni zahtevek - pravna podlaga tožbenega zahtevka - zastaranje - zastaranje terjatve iz naslova kršitve konkurenčne klavzule - vedenje o nastanku škode - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obseg obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje
Tožeča stranka se je pri presoji odgovornosti tožene stranke (poslovodje) zaradi kršitve konkurenčne klavzule sklicevala na njen posebni položaj v gospodarski družbi, navajala je, da je tožena stranka „generirala poslovno življenje tožeče stranke“, da je uživala zaupanje lastnika tožeče stranke, kot vodilni v družbi je imela dostop do vseh poslovnih podatkov ter da se je v Pogodbi o zaposlitvi zavezala kot direktor in ne kot delavec. Takšne navedbe utemeljujejo presojo spora po statusnopravni in ne delovnopravni zakonodaji. V koliziji obeh je namreč potrebno izhajati iz položaja in delovanja (zaposlenega) poslovodje v smislu njegove (ne)samostojnosti v odnosu do gospodarske družbe in pri njegovem delu. Pri tem pa upoštevati, da se položaj poslovodje ureja in varuje v okviru statusnega prava in da se instituti delovnega prava uporabljajo le subsidiarno.
Subjektivni (trimesečni) rok začne teči od trenutka, ko družba izve za kršitelja in konkretno dejanje, ki je povzročilo konkretno škodo, katere povrnitev družba zahteva s tožbenim zahtevkom. Vedenje o škodi pa ne pomeni, da mora biti oškodovancu znan konkreten znesek. Zadostuje, da so mu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – NELOJALNA KONKURENCA
VS4001947
ZS člen 103, 103/2. ZPP člen 25, 25/2, 48. OZ člen 851, 859.
spor o pristojnosti – spor o pravicah intelektualne lastnine – zatiranje nelojalne konkurence – izključna krajevna pristojnost – špediterske storitve
V predmetni zadevi ne gre za spor v zvezi z zatiranjem nelojalne konkurence oziroma pravicami intelektualne lastnine iz drugega odstavka 103. člena ZS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – NELOJALNA KONKURENCA
VS4001739
OZ člen 190. ZOR člen 210. ZVK člen 13. ZPP člen 7, 7/1, 286, 337, 339, 339/2-8, 339/2-14, 360, 360/1.
neupravičena pridobitev – trditveno in dokazno breme – nelojalna konkurenca – odškodninska odgovornost po ZVK – podlage odškodninske odgovornosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje - načelo kontradiktornosti
Če se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo do vseh spornih pravnih in dejanskih vprašanj, sodišče druge stopnje pa se s takšno presojo izrecno ali konkludentno strinja, potem mu ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe, ki pomenijo zgolj ponovitev navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje in na katere je stranka že dobila odgovor.
Trditveno in dokazno breme glede izkazovanja predpostavk neupravičene pridobitve je na tožeči stranki.
Tudi za nastanek odškodninske odgovornosti po ZVK morajo biti podane vse štiri predpostavke: protipravnost, vzročna zveza med protipravnostjo in škodo, škoda in odgovornost.
Pet let po tem, ko naj bi bilo izvedeno nagradno žrebanje, odločba Tržnega inšpektorata o začasni prepovedi organizacije in izvedbe nagradne igre nima več nobenih pravnih učinkov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS4001399
ZPP člen 181, 181/3, 319, 319/1. ZVK člen 13, 13/3, 13/3-4, 13/3-7, 13/3-14.
pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - vezanost na pravnomočno delno sodbo - zahtevek na prepoved ravnanj - odškodninski zahtevek - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - nelojalna konkurenca - samostojno opravljanje gospodarske dejavnosti - fizične osebe - predhodno vprašanje
S pravnomočno delno sodbo je bilo ugodeno prepovednemu zahtevku tožeče stranke zaradi ravnanj nelojalne konkurence. V nadaljevanju pa je sodišče odločalo še o odškodninskem zahtevku tožeče stranke.
Ko sodišče odloča o odškodninskem zahtevku, mora preizkusiti vse predpostavke odškodninske obveznosti. Dejanske ugotovitve in posamezne pravne subsumpcije, ki sodijo v obrazložitev sodne odločbe o prepovednem zahtevku (čeprav so vključene v izrek), ga v postopku zaradi plačila odškodnine ne zavezujejo.
Dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti.
Samo ponujanje enakih proizvodov na trgu ne pomeni dejanja, usmerjenega v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij v smislu določbe sedme alineje tetjega odstavka 13. člena ZVK.
NELOJALNA KONKURENCA - ČLOVEKOVE PRAVICE - UPRAVNI SPOR
VS1010480
ZPOmK-1 člen 28, 28/4, 55, 55/3, 56.ZUS-1 člen 4, 4/1, 11.ZPP člen 24, 25.
sodno varstvo – preprečevanje omejevanja konkurence – sklep o preiskavi – upravni spor – spor o pristojnosti
V obravnavani zadevi je bil sprožen upravni spor na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in ne sodno varstvo po določbah ZPOmK-1. Za odločanje v upravnem sporu pa je na prvi stopnji pristojno upravno sodišče, če zakon ne določa drugače (11. člen ZUS-1).
sodno varstvo – preprečevanje omejevanja konkurence – sklep o preiskavi – sodno varstvo - upravni spor – začasna odredba
V postopku sodnega varstva zoper sklep o preiskavi je treba uporabiti določbe ZPOmk-1, ne glede na to, ali je bil postopek do izdaje sklepa voden in sklep o preiskavi izdan po starem ali po novem Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence.
NELOJALNA KONKURENCA - ČLOVEKOVE PRAVICE - UPRAVNI SPOR
VS1010478
ZPOmk-1 člen 28, 28/4, 55, 55/3, 56.ZUS-1 člen 4, 4/1, 11.
sodno varstvo – preprečevanje omejevanja konkurence – sklep o preiskavi – upravni spor – poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine
Glede na četrti odstavek 28. člena ZPOmK-1 zoper sklep o preiskavi ni sodnega varstva oziroma se lahko takšen sklep izpodbija le v postopku sodnega varstva zoper odločbo (tretji odstavek 55. člena ZPOmk-1). Za odločanje v upravnem sporu pa je na prvi stopnji pristojno upravno sodišče, če zakon ne določa drugače (11. člen ZUS-1).
ZEKom člen 119, 119/2.ZPomK-1 člen 56, 66, 66/2.ZUS-1 člen 11.
upravni spor – pristojnost v upravnem sporu – sodno varstvo zoper odločbe Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije – sodno varstvo v primerih omejevanja trga z oblastnimi akti in dejanji – pristojnost za odločanje o tožbi zaradi nedovoljene državne pomoči
Zoper dokončne odločbe Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije je predvideno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožba se vloži pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, ki v sporu tudi odloča. Prav tako je upravni spor predviden v primerih omejevanja trga z oblastnimi akti in dejanji. Ker zakon ne določa drugače, je tudi v teh primerih za sojenje na prvi stopnji pristojno upravno sodišče.
PREKRŠKI - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS24203
ZPOmK člen 12, 12/2, 53. OZ člen15, 59, 59/1, 59/2.
koncentracija podjetij - priglasitev koncentracije - rok za priglasitev koncentracije - sklenitev pogodbe - pogoj - pogodba z odložnim pogojem
Udeleženci morajo koncentracijo priglasiti Uradu najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe ali objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega interesa. Pomemben za presojo pravočasnosti priglasitve je datum sklenitve pogodbe, ne pa, kdaj je posel zaključen in ali ima pogodba tudi sestavine, potrebne za vpis v sodni register.