zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju - podaljšanje zadržanja - nujnost ukrepa
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, zaslišanja lečečega zdravnika in zdravstvene dokumentacije pravilno ugotovilo, da gre pri udeležencu za duševno bolezen paranoidno shizofrenijo, ki obsega nanašalnost in preganjalno naravnanost ter občutke ogroženosti. Iz teh razlogov je pri udeležencu hudo motena njegova presoja realnosti in obvladovanje njegovih ravnanj, zato obstaja velika nevarnost, da bi ob zgoraj opisanih občutkih odreagiral z nasiljem do drugih oseb in ob tem ogrožal njihovo življenje, s tem, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči - z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo.
Z navedbo samega dolžnika, da je denar v januarju 2013 prejel na podlagi pogodbe o vlaganju (za katero pa ne navaja, da je z njo dolžnik prevzel kakršnokoli obveznost za njegovo vračilo), torej dolžnik negira svojo lastno trditev, da je v januarju 2013 prejel posojilo po posojilni pogodbi z dne 21. 1. 2013. Obveznost vračila je dolžnik prevzel šele s posojilno pogodbo, sklenjeno dne 30. 9. 2018.
Obveznost dolžnika iz pogodbe o vlaganju sta torej upnica in dolžnik sporazumno nadomestila z novo po sklenjeni posojilni pogodbi, v kateri se je dolžnik zavezal k vračilu prejetih denarnih zneskov, s tem pa se na novo zadolžil. Šlo je za prenovitev obveznosti v smislu prvega odstavka 323. člena OZ, po katerem obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Iz doslej razloženega izhaja, da ni odločilno, kdaj je dolžnik denar od upnice prejel, ampak kdaj se ga je zavezal vrniti.
zastaranje terjatve - tek izvršilnega postopka - razlogi za ustavitev izvršilnega postopka - odčrtanje zadeve - stroški ugovora po izteku roka - pravočasna priglasitev stroškov
Kljub temu da je bil spis 16. 1. 2007 arhiviran, ni mogoče šteti, da je bil izvršilni postopek ob vložitvi spisa v arhiv tudi končan. Ker zastaranje terjatve, ki je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, začne ponovno teči šele, ko je izvršilni postopek končan (peti odstavek 369. člena OZ v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena OZ), zastaranje terjatve kljub arhiviranju spisa v letu 2007 ni moglo ponovno začeti teči in se rok za zastaranje tudi še ni mogel izteči.
izvršba na uveljavitev nedenarne terjatve - vzpostavitev prejšnjega stanja - motilno dejanje
Povsem logično je, da je vzpostavitev prejšnjega stanja povezana zgolj z motilnim dejanjem in se ne more nanašati na neko nepovezano, ločeno dejansko situacijo. V predlogu za izvršbo upnik ni z ničemer trdil, da je dolžnik motil upnikovo posest vožnje na sporni makadamski poti na način, da je povzročil nastanek jarka med makadamsko potjo in asfaltirano cesto.
zdravljenje v tujini - potni stroški - humanitarna organizacija
Sredstva v višini 39.404,00 EUR na podlagi ocene stroškov, ki jih je C. nakazala bolnici v F. za zdravljenje A. A. (in enako sredstva po dokončnem obračunu v višini 37.637,07 EUR), ne predstavljajo v celoti sredstev donatorjev, ki so bila namenjena za plačilo zdravljenja A. A., ampak tudi del sredstev predstavlja sredstva A. A. in njegove družine. Gre za pomembno okoliščino, ki izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, ki dokazuje, da so bila sredstva donatorjev zbrana v višini 30.000,00 EUR za zdravljenje A. A. ter še 10.000,00 EUR sredstva A. A. in sredstva njegove družine.
Ni sprejemljivo stališče, da do prevoznih stroškov zavarovana oseba in spremljevalka sploh nista upravičena, ker je bil prevoz na zdravljenje v tujino opravljen z drugim prevoznim sredstvom, kot je bil odobren in določen s pravnomočno odločbo. Po stališču pritožbenega sodišča je pokojna oseba in spremljevalka glede na pravnomočno odločbo upravičena do povračila potnih stroškov, kot da bi bil prevoz opravljen z letalom in javnim prevoznim sredstvom, vendar ne v višjem znesku, kot bi znašali potni stroški za prevoz z reševalnim vozilom.
Trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni dokazala, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v obliki notarskega zapisa (OZ pa za pogodbo o odstopu terjatev ne predvideva nikakršne obličnosti). S tem v zvezi sta namreč odločilna predvsem elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči stranki z dne 16. 1. 2017 (elektronska pošta na B 6, ki je v 7. točki obrazložitve natančno povzeta in ki po svoji vsebini predstavlja novo ponudbo v smislu prvega in tretjega odstavka 29. člena OZ), saj je tožeča stranka to ponudbo z elektronskim sporočilom z dne 23. 1. 2017 sprejela (elektronsko sporočilo na B 7, povzeto v 7. točki obrazložitve), in elektronsko sporočilo z dne 23. 1. 2017. Ker pa niti iz prvega (16. 1. 2017) niti iz drugega sporočila (23. 1. 2017) ne izhaja, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo posebna oblika (na papirju podpisana listina ipd.) pogoj za veljavnost njunega dogovora, pa tudi osnutki pogodb (ki sta si jih stranki izmenjevali pred oziroma po sklenitvi sporne cesijske pogodbe in), na katere se sklicuje pritožnica, ne morejo dokazovati, da je bila kot bistven pogoj oziroma kot pogoj za veljavnost dogovora določena obličnost.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 273. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - neobrazložena odločba
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki utegnejo biti z vidika izpolnjevanja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe pravno relevantne, t. j. glede sorazmernosti posega v pravni položaj tožene stranke, niti do nasprotujočih navedb tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Nikjer ni določeno, da je oskrba in nega upravičenke omejena le na oskrbo in nego v domačem okolju oz. na laično pomoč upravičenki. V nasprotnem primeru bi se po oceni pritožbenega sodišča izjalovil bistven namen izročilne pogodbe, tj. dogovor o dosmrtni pomoči in negi. Upravičenka si je pomoč zagotovila z namenom, da bo v primeru njene onemoglosti nekdo zanjo skrbel. Drži, da pogodba neposredno ne zavezuje zavezanca po izročilni pogodbi k plačilu institucionalne oskrbe v celoti. Vendar pa stranskega intervenienta s tem, ko se je njegov oče z izročilno pogodbo zavezal k dosmrtni oskrbi in negi upravičenke, zavezuje k delnemu plačilu institucionalnega varstva. Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče se s slednjo ni zagotovila samo higiena perila, vzdrževanje higiene bivalnega prostora ter pomoč pri menjavi plenic in umivanju upravičenke. Zgolj z laično oskrbo se namreč ne bi izpolnila obveznost iz izročilne pogodbe.
Sodišče je utemeljeno štelo, da je upravičenka potrebovala takšno oskrbo in nego, ki ustreza vrednosti storitve pomoči na domu. To je tudi cena, ki bi jo stranski intervenient moral plačati v primeru, če bi upravičenka še ostala doma.
Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo stroškovnega zahtevka upnice, priglašenega po OT, ker je ta temeljil na neveljavnem predpisu. Sodišče na pravno podlago, ki jo navede stranka, namreč ni vezano, utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov pa mora presojati upoštevaje predpis, ki v konkretnem primeru velja za povrnitev odvetniških stroškov.
V obravnavanem primeru se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 27. 9. 2013, torej po uveljavitvi ZOdvT in pred uveljavitvijo OT, zaradi česar je treba utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov presojati po določbah ZOdvT.
Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje priče in postavitev izvedenca grafologa je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člena Ustave. Zgolj z laično primerjavo podpisov iz priloženih listin in ugotovitvijo, da je tožena stranka utemeljevala tako ponarejenost podpisov na cesijskih pogodbah kot navideznost teh pogodb, ni moglo odstraniti vzpostavljenega dvoma, da so podpisi na cesijskih pogodbah pristni.
Po določbah 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Za navidezno pogodbo je značilno hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, ki je namenjena drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja, nosi trditveno in dokazno breme, da sta pogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.
Ker je pritožnica pritožbo, prispelo na sodišče dne 22. 2. 2022 (red. št. 31), imenovala „pritožba na sklep“, vložila pa jo je zadnji dan pritožbenega roka, po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma, da se je pritožila proti sklepu z dne 18. 1. 2022 (red. št. 30), s katerim je sodišče napoved pritožbe proti sodbi štelo za umaknjeno, ne pa proti sodbi. Poleg tega iz določil ZPP ne izhaja, da lahko sodišče na podlagi vsebine pritožbe sklepa, katero odločbo pritožnik izpodbija.
Brez plačila takse za pritožbeni postopek toženka presojanja izpodbijane sodbe pred pritožbenim sodiščem ne more doseči.
ZDavP-2 člen 143, 145, 145/2, 208, 208/1. ZDOdv člen 11, 11/1.
davčna izvršba - neuspešna izvršba - izvršba na nepremičnino - aktivna legitimacija - Republika Slovenija
Ker je bila davčna izvršba na dolžničine prejemke, sredstva na računih in njeno premično premoženje izkazano neuspešna (že) pred vložitvijo predloga za izvršbo (9. 11. 2021), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izvršba na nepremičnino s sklepom o izvršbi utemeljeno dovoljena in da so pogoji iz prvega odstavka 208. člena ZDavP-2 izpolnjeni. Dejstvo, da je upnica listine v zvezi s tem predložila šele v odgovoru na ugovor, na pravilnost takšnega zaključka nima vpliva, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je predložitev teh listin v odgovoru na ugovor pravočasna.
V pisarni, v kateri je uradovala obdolženka skupaj s sodelavko in v katero lahko pričakovano vstopajo zaradi narave dela - "vpisnika" - državni tožilci, obdolženka ni mogla pričakovati (absolutne) zasebnosti na delovnem mestu.
Dedinja nima pravnega interesa, da se odločitev razveljavi in ponovno vzpostavi njena obveznost plačila sodne takse. Njena pritožba je zato nedovoljena.
Dogovor med dedinjami, da obveznost plačila sodne takse prevzame C. C., predstavlja pogodbo med njimi oziroma gre zgolj za notranje razmerje med sodedinjami. Nikakršnih ovir zato ni, da sodno takso plača omenjena dedinja, kar pa ne more spremeniti položaja dedinje A. A. kot taksne zavezanke. Če taksa ne bo plačana, bo izterjana od nje.
ZGD-1 člen 503, 503/4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1.
družbeniška tožba - actio pro socio - založitev predujma za stroške - obveznost družbe - pritožba družbenika - pravni interes za pritožbo - pomanjkanje pravnega interesa - ekonomski interes - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - povrnitev stroškov pritožbenega postopka - stroški za odgovor na pritožbo - pravica do izjave v postopku
Obveznost založitve predujma je naložena družbi, zato ima po presoji višjega sodišča le ona pravni interes za pritožbo zoper sklep o založitvi predujma.
Tožeča stranka je sicer ena od dveh družbenic družbe, zato ima ekonomski interes, da bi bil znesek predujma, ki ga je dolžna založiti družba, čim nižji, saj ta znesek načeloma lahko vpliva na poslovanje družbe, vendar pa ekonomski interes ne pomeni tudi pravnega interesa za pritožbo zoper odrejeni predujem.
ZFPPIPP člen 19, 47, 331, 331/4. SPZ člen 65, 65/1, 66, 66/3. URS člen 23, 33, 36, 36/1.
osebni stečaj - način prodaje premoženja stečajnega dolžnika - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - javna dražba z zviševanjem izklicne cene - tržna vrednost nepremičnine - skupna prodaja deležev - vzpostavitev etažne lastnine - solastninska pravica na nepremičnini - prodaja solastniškega deleža na nepremičnini - razpolaganje solastnika s svojim delom - predkupna pravica solastnika - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do zasebne lastnine - poplačilo upnikov - ločitvena pravica - prodaja zastavljene nepremičnine - sodno varstvo pravic
Način prodaje na javni dražbi z zviševanjem izklicne cene omogoča neposredno soočanje potencialnih interesentov za nakup nepremičnine in s tem možnost dosega višje kupnine od določene izhodiščne cene. Dejanska realna tržna vrednost nepremičnine se namreč pokaže šele po uspešno izvedenem postopku prodaje.
Vzpostavitev etažne lastnine, skupne ali ločene lastnine, ni pogoj za dopustnost prodaje nepremičnine, na kateri stojita dve stavbi. Ni sporno, da imata na prodajani nepremičnini solastninsko pravico vsak do ½ dolžnica in A. A., torej solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari po prvem odstavku 65. člena SPZ. Skladno s tretjim odstavkom 66. člena SPZ pa lahko solastnik razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Spričo navedenega se pritožbeno stališče o nujnosti določitve služnosti stavbne pravice pri določitvi in ureditvi etažne lastnine izkaže kot neodločilno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa.
V stečajnem postopku, katerega edini namen je čimboljše in čimhitrejše poplačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) iz premoženja stečajnega dolžnika nujno konkurirata dve ustavno zavarovani pravici - pravica dolžnika do doma v okviru pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS in pravica dolžnikovih upnikov do poplačila njihovih terjatev v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in pravice do sodnega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS. Glede na to, da dolžničine obveznosti do upnikov presegajo vrednost njenega premoženja, v obravnavanem primeru pa je na dolžničinem solastniškem deležu nepremičnine, ki je predmet prodaje, vpisanih 13 hipotek in da ima samo upnik iz seznama ločitvenih pravic prvega in drugega vrstnega reda zavarovano terjatev v znesku 334.658,67 EUR, kot izhaja iz predloga upravitelja, je moralo biti dolžnici najkasneje po začetku postopka osebnega stečaja jasno, da bo prišlo do prodaje zastavljenega premoženja zaradi poplačila ločitvenih upnikov skladno z 19. členom ZFPPIPP, tudi iz premoženja dolžnice, ki predstavlja njen dom. Možnosti prodaje nepremičnine, ki je dolžničin dom, se je morala dolžnica zavedati že ob ustanovitvi zastavne pravice.
stečajni postopek - prijava terjatve - rok za prijavo terjatve - pravna narava terjatve - prednostna terjatev
Vendar se po presoji pritožbenega sodišča tako postavljen zahtevek glede vprašanja, ali gre za navadno ali prednostno terjatev, ne preizkuša v postopku preizkusa terjatev, ker so predmet preizkusa le terjatve (četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP) ter ločitvene in izločitve pravice (303. člen ZFPPIPP). Ali ima določena terjatev pravno naravo prednostne terjatve, je materialnopravno vprašanje, na katerega bo stečajno sodišče moralo odgovoriti ob razdelitvi splošne stečajne mase.
V že pravnomočnem delu zadeve, v kateri je zaradi umika tožbe ustavljen postopek zoper prvo toženo stranko in zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za vsebinsko sojenje zavržena izpodbojna tožba zoper upravno odločbo Centra za socialno delo A. ter vtoževanih 5.000,00 EUR odškodnine, gre za kombiniran spor o pravicah iz sistema socialne varnosti in odškodninsko terjatvijo. Že iz navedenega razloga in ko v zvezi z zavrženjem tožbe za plačilo 5.000,00 EUR odškodnine, ker tožnika pred vložitvijo tožbe nista postopala po 7. členu ZDOdv in nista predhodno predlagala mirne rešitve spora, posebni stroški drugo tožencu sploh niso nastali, je zakonito izrečeno, da krije sam svoje stroške postopka.
Zavrnitev povračila stroškov drugo toženi stranki je pravilno oprta na 68. člen ZDSS-1, ki med drugim izrecno določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj zavod, kar velja tudi za drugo toženi državni organ, krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-3, 239, 239/5. URS člen 2, 156, 158. ZPP člen 13, 206, 206/1-1, 319, 319/1, 319/2. ZUstS člen 23, 23/1, 58.
začetek stečajnega postopka - predhodno vprašanje - prekinitev stečajnega postopka - vezanost na pravnomočno odločbo - učinek pravnomočnosti - učinek pravnomočne sodbe - pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju - prekinitev postopka, kadar je zoper pravnomočno odločitev drugega sodišča o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo
Če je bilo predhodno s sodbo že odločeno o predhodnem vprašanju, sodišče o tem vprašanju ne sme znova odločati, temveč mora prejšnjo sodbo vzeti za podlago svoje odločitve.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00059143
URS člen 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - protipravnost ravnanja upravnega organa - upravni postopek - uporabno dovoljenje - kvalificirana protipravnost - običajna metoda dela - vezanost organa prve stopnje na navodila organa druge stopnje
Glede na določbe Ustave RS in sodno prakso je treba zaključiti, da je materialno pravno izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke v tem primeru ali je bilo opisano (posamično) ravnanje uslužbencev UE Ljubljana protipravno, torej ali je odstopalo od standardov upravnih postopkov, ki so uveljavljeni za pridobivanje uporabnega dovoljenja. Pri tem je treba biti posebno pozoren ali očitki (posamičnih) nepravilnih ravnanj (saj jih je več očitanih) gledano kot celota kumulirajo v protipravno ravnanje UE Ljubljana in s tem tožene stranke. Pri tem je kot merilo treba upoštevati običajno metodo dela in potrebno skrbnost, za katero je izhodišče standard dobrega strokovnjaka.