Med strankama ni sporno, da je znesek carine za leto 1993 v celoti povzet iz podatka tožnika (izhajajočega iz njegovih računalniških evidenc). Tožnik kot carinski zavezanec ima v postopku možnost dokazovati, da je svojo obveznost, izhajajočo iz določbe 50. člena CZ SFRJ (obveznost izvoza - razdolžitve po posameznih carinskih deklaracijah) izpolnil, vendar tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi ni trdila niti ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 50. člena CZ SFRJ in iz 5. člena Uredbe v celoti izpolnila oziroma, da je dejansko stanje glede izvoženega blaga drugačno od tistega, ki izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke. Ob navedenem je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da so bile tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve. Prvostopni organ, ki mu pritrjuje tožena stranka, je upošteval celoten izvoz, ki ga je tožnik realiziral, saj je pri obračunu carine izhajal iz podatkov tožnika za tiste avtomobile, ki so bili prodani v Sloveniji in za katere tudi tožnik ne navaja, da v Sloveniji niso bili prodani oziroma, da so bili izvoženi ali da uporabljeni podatki (normativi) o porabi uvoženega materiala ne držijo.
Tudi po presoji sodišča je datum izdaje zapisnika relevanten trenutek, ko je organ izvedel za nova dejstva oziroma nove dokaze. Šele s sklenitvijo in izdajo zapisnika se ugotovljena dejstva izrazijo navzven, povežejo v celoto in ustrezno formulirajo. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je rok za obnovo postopka odmere dohodnine pričel teči že pred sklenitvijo in izdajo zapisnika.
dohodnina - davčna olajšava - posebna olajšava za vzdrževane družinske člane, obdavčitev dohodkov, ki izvirajo iz več let
Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se nanaša na dejansko vzdrževanje le-teh v letu, za katero se dohodnina odmerja, saj gre za obremenitev vseh dohodkov leta, za katero se dohodnina odmerja, tudi tistih, ki so bili izplačani za pretekla leta. Po presoji sodišča tožena stranka tožniku upravičeno ni priznala pravice do posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana v letu 2001, kajti stroški vzdrževanja žene v letih 1993 do 1998 niso obremenili njegovih dohodkov, ki jih je prejel v letu 2001.
V postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Zato tožena stranka utemeljeno ni presodila tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pobiranje komunalnih taks in na izrekanje denarnih kazni v tej zvezi. Kolikor tožnik ugovarja, da plačilnega naloga ni prejel in s tem njegovi izvršljivosti, pa je potrebno njegove navedbe preizkusiti. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem pogledu predstavlja razlog, da se odločba odpravi.
Novo uporabno dovoljenje je kot podlaga za ugotavljanje pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti potrebno vedno, kadar nameravana vrsta gostinske dejavnosti zahteva takšno spremembo namembnosti objekta, za katero zakon zahteva izdajo lokacijskega in posledično gradbenega dovoljenja.
ZUS člen 14, 14/3, 59, 59/1, 67, 67/2. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 24, 24/2, 24/5, 24/6, 33, 33/1.
azil iz humanitarnih razlogov - preganjanje zaradi narodnosti in vere
Pravica do azila ni absolutna pravica, temveč po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. MP 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1. člena ZAzil azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizični integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS, št. MP 7/94) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države, katere državljan je, oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča, in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil pa izhaja, da se to določbo uporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnih razlogov utemeljeno podeliti azil tujcu. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker ga tožnik v tožbi niti ne obrazloži in ga tudi ne konkretizira niti ne navede nobene dejanske okoliščine, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka in bi to moglo vplivati oziroma vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tožbena navedba, da je tožnik "vabilo pokazal policiji, vendar mu niso mogli pomagati, ker je to teroristična organizacija, ki je povezana s podzemljem" pa je v nasprotju z njegovo lastno izjavo, ki jo je podal na zaslišanju dne 17. 7. 2003, ko je izjavil, da policija ves čas išče te pripadnike, ker želi zaščiti prebivalstvo. Iz navedenega izhaja, da so policijske sile skupaj s silami mednarodne policije na Kosovu in KFOR sposobne in voljne nuditi zaščito prebivalstvu, kar je tudi splošno znano dejstvo. Ker tožnik niti ne utemelji in ne obrazloži razlogov za spremembo svoje prvotne izjave, ji sodišče ne more slediti. Pri tem še pripominja, da po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS tožbene novote v upravnem sporu niso dopustne, zato sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati tožbenih navedb, ki jih tožnik prvič navaja šele v tožbi o dejavnosti AKSH v Republiki Makedoniji, ki pa ne morejo biti v tem primeru pravno relevantne že iz razloga, ker Republika Makedonija ni izvorna država tožeče stranke. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki na splošno navaja, da iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka ni mogoče izvesti zaključka, da strah tožnika ni upravičen, ker "v zadnjem času iz Kosova in Makedonije vsakodnevno prihajajo informacije" o vojaških spopadih med albanskimi paravojnimi formacijami, KFOR-jem, policijo in makedonskimi vojaki, ker za svojo trditev tožnik ne predloži in tudi ne predlaga nobenega dokaza. Pri tem sodišče pripominja, da situacija v Republiki Makedoniji, na katero se v tožbi sklicuje tožeča stranka, v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, ker Republika Makedonija v obravnavanem primeru ni izvorna država tožeče stranke in se tja tožnik po pravnomočnosti izpodbijane odločbe ne bo vrnil, saj to ni njegova matična država, pač pa je tožnikova izvorna država Srbija in Črna gora. Na območje Srbije in Črne gore oziroma Kosova se lahko tožnik po mnenju sodišča vrne ne da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja, in sicer tako v rojstni kraj J v občini K kot v P ali pa v vas M blizu P v občini T, kjer je tožnik po lastni izjavi že bival leta 1998 in 1999 in kjer ima tožnikova družina tudi hišo, ki so jim jo zapustili domačini Albanci, pri katerih je tedaj bival tožnik in se mu je pozneje pridružila celotna tožnikova družina. Ob upoštevanju stanja na Kosovem in v Srbiji in Črni gori je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju ter da je strah tožnika pred preganjanjem neutemeljen. V skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil je tožena stranka po mnenju sodišča dala tožniku možnost, da izčrpno predstavi, pojasni in dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi s tožnikovimi navedbami je tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil, in po oceni sodišča izdala izpodbijano odločbo po celoviti preučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil), ter pravilno in skladno s podatki v spisih ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti po 2. odstavku 1. člena niti pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil.
Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna le ob predpostavki, da humanitarni razlogi obstajajo in sicer kot razlogi za ogrožanje varnosti ali fizične integritete oziroma nečloveškega ravnanja. Vendar pa po mnenju sodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnih humanitarnih razlogov za podelitev azila le v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca za azil. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter bi bil v primeru vrnitve na Kosovo oziroma v Srbijo in Črno goro izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Po navedenem je tudi nadaljnji tožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava v tem primeru neutemeljen.
Tržni inšpektor je pravilno izdal odločbo o zavajajočem oglaševanju, saj je bilo ugotovljeno, da se posojilne pogodbe dejansko sklepajo z družbo AAA d.o.o. in ne s tožečo stranko, ki je dajanje kreditov oglaševala.
ZUS člen 25, 25/1. Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja člen 54.
ustanovitev pravne osebe - vpis v register
V postopku ustanovitve pravnih oseb ima vpis v sodni register konstitutivni učinek, zato zgolj na podlagi pogodbe o ustanovitvi sestavljene oblike ni mogoče sklepati o pravilno ugotovljenem družbenem kapitalu, ki je predmet lastninjenja.
Razmere v katerih prosilec za azil v matični državi ne more računati vsaj na minimalno medicinsko nego, ki predstavlja odsotnost tveganj po 3. členu EKČP, lahko predstavljajo nedopusten poseg v fizično integriteto prosilca za azil.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 261/1, 263, 263/1, 260, 260-1, 261, 261/1, 263, 263/1, 260, 260-1, 261.
obnova postopka - carina
V 12. členu ZCS-1 je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka.
pristojnost - odločanje nepristojnega organa - odjava iz obrtnega registra
Ker je v zadevi na prvi stopnji odločal stvarno nepristojni organ, je nepravilno odločil, ko je zahtevo stranke zavrgel. Vlogo bi namreč brez odlašanja moral poslati pristojni obrtni zbornici, ne pa je zavreči, češ da ni pogojev za uvedbo upravnega postopka.
upravni spor - razrešitev direktorja javnega podjetja - zadržanje akta občinskega sveta
Sklep o razveljaviti sklepa o imenovanju direktorja javnega podjetja ima učinke sklepa o razrešitvi direktorja javnega podjetja, kar pomeni, da je ob uporabi določil 27. člena Zakona o gospodarskih javnih službah po svoji vsebini upravni akt. Glede na 4. člen ZUP bi se ob njegovi izdaji morala uporabiti pravila upravnega postopka.
Obnove postopka po določbi 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo), ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja, ne morejo kot bodoči mejaši predlagati osebe, ki šele pričakujejo vrnitev podržavljenega zemljišča v postopku denacionalizacije. To pa pomeni, da obnova postopka na navedeni pravni podlagi v korist oseb, ki so nepremičnine pridobile s pravnim poslom oziroma z aktom državnega organa, po dokončnosti lokacijskega dovoljenja ni mogoča.
ZUN člen 62. ZUP (1986) člen 49, 143, 143/1, 143/2, 143/3.
dovolitev priglašenih del - položaj stranke
Sosed - mejaš ima položaj stranke v postopku pridobitve odločbe o dovolitvi priglašenih del ne glede na to, da gre za manjši poseg (asfaltiranje dvorišča), ki po mnenju investitorja ne more imeti nobenega vpliva na sosednja zemljišča.
ZDen člen 63, 63/3. ZDrž (1945) člen 35, 35/2. ZUS člen 61, 61/1-1, 61/1-3.
denacionalizacija - ugotovitev državljanstva upravičenca do denacionalizacije - nelojalno delovanje - Kulturbund
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil pravni prednik tožeče stranke nemške narodnosti in da je živel v tujini pred uveljavitvijo novele ZDrž/45 z dne 4. 12. 1948. Prav tako ni sporno, da je bil pred vojno član organizacije Kulturbund do leta 1941. Izpodbijana odločba je izdana v ponovljenem postopku po sodbi opr. št. U 951/99, kar pomeni, da je bila tožena stranka, kot tudi organ prve stopnje pred njo, pri izdaji izpodbijane odločbe vezana na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Vendar pa tožena stranka tudi v ponovnem postopku v nasprotju s stališči sodišča ni upoštevala in presodila vseh izjav prič, ki so bile zaslišane leta 1945 in se nahajajo v upravnih spisih. Tožena stranka ne navaja, zakaj izjav oseb iz leta 1945 ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin glede vprašanja (ne)lojalnosti A.A., torej zakaj jih ni vključila v oceno dokazov, na katere se sicer v svoji odločbi sklicuje. Tožnica utemeljeno ugovarja stališču izpodbijane odločbe, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje do slovenskega naroda v pogledu tistega dela, ki ga je dr. A.A. opravil za Slovence v okviru odvetniškega poklica. Tožena stranka to stališče utemeljuje z navedbo, da sodi zastopanje interesov strank v mandat na podlagi zastopanja stranke. Prav ta argument tožene stranke kaže na to, da je imenovani zavestno in odgovorno sprejemal zaprošena zastopstva v vseh zadevah. Iz nobene izmed izjav iz leta 1945 namreč ne izhaja, da bi dr. A.A. zavrnil zaprošeno pomoč. Iz izjav je razvidno, da dr. A.A. pri svojih medvojnih aktivnostih ni deloval zgolj v poklicnem svojstvu odvetnika. Že iz tega razloga je zaključek, da ni mogoče šteti za lojalno ravnanje v pravem pomenu besede tistega dela, ki ga je imenovani opravil za Slovence proti plačilu v okviru opravljanja poklica, nesprejemljiv. Ni pravilen nadaljnji zaključek, ki ga tožena stranka implicitno izpelje iz izjav šestih prič, da od njih dr. A.A. ni zahteval in ni vzel nobenega honorarja za opravljeno delo, iz česar tožena stranka neutemeljeno sklepa, da je dr. A.A. v vseh drugih zadevah preostalih prič iz leta 1945 zahteval plačilo. Nasprotno navajajo v svojih izjavah, da je "vse to za Slovence delal brezplačno" in da za to ni nikdar zahteval niti sprejel honorarja. Po drugi strani je tudi precej tvegal. V luči navedenih izjav pa je treba tudi izjave, glede katerih tožena stranka v svojih dokaznih zaključkih meni, da jim zaradi okoliščin, ki jih v zaključkih navaja, ni mogoče slediti kot zanesljivi opori za morebitno ugotovitev dejstva, da je dr. A.A. med vojno ravnal lojalno do slovenskega naroda, ocenjevati drugače, kot tožena stranka. Pri svojem utemeljevanju se sicer sklicuje na izoblikovana stališča sodne prakse glede domneve nelojalnosti članov Kulturbunda v sodbah Vrhovnega sodišča RS iz leta 1994 in 1995, vendar v naštetih zadevah ne gre za tak primer, kot je obravnavani. V tem primeru namreč iz izjav vseh med postopkom zaslišanih osmih prič leta 1998 in iz izjav prič, podanih neposredno po vojni leta 1945, ob upoštevanju notranje in medsebojne skladnosti izjav v postopku zaslišanih prič v letu 1998, pa tudi njihove skladnosti z izjavami prič iz leta 1945, vse to pa v kontekstu tedanjega povojnega časa pod vtisom vseh grozot II. svetovne vojne, izhaja, da je dr. A.A. v celotnem medvojnem obdobju kontinuirano in aktivno deloval tako v okviru svoje poklicne dejavnosti odvetnika kot tudi na različne druge načine, ki so jih opisovale priče leta 1945, v vseh primerih, ko je bil zaprošen za pomoč in tudi nenaprošen. Tako dejansko stanje pa ne izhaja iz nobene izmed naštetih sodnih odločb, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji odločbi. Pri se vse navedene sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS nanašajo na upravno prakso oziroma odločitve upravnih organov, ki so bile sprejete v času pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, ki je v svoji interpretativni odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) podalo ustavno skladno razlago določbe 3. odstavka 63. člena ZDen. Golo dejstvo, da je bil dr. A.A. pred vojno član ljubljanske organizacije Kulturbunda, torej v povezavi z ravnanjem A.A. med vojno, pa tudi povezavi z izkazanim dejstvom, da se je včlanitvi v Kulturbund upiral, ne more biti pravno utemeljena podlaga za zaključek, da je bilo ravnanje dr. A.A. nelojalno v smislu pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž.
V zvezi s stališčem tožene stranke, da prvostopni organ v obravnavanem primeru ni imel podlage za cenitev potnih stroškov, sodišče opozarja na ugotovitev prvostopnega organa, da se (v celoti izločeni) potni nalogi nanašajo na službene poti v zvezi s prodajo in nabavo trgovskega blaga, kar je tudi pretežna dejavnost tožeče stranke. Ugotovitev, da so določeni odhodki glede na naravo poslovanja nujno potrebni za ustvarjanje prihodkov, pa bi v posameznem primeru po presoji sodišča lahko predstavljala podlago za ugotavljanje njihove višine s cenitvijo.
ZGD člen 580/6, 394, 394/1, 580, 394, 394/1, 580, 580/6. ZDavP člen 40, 44, 40, 44. ZFPPod člen 27, 27/4, 27/5, 27, 27/4, 27/5.
spregled pravne osebnosti - prisilna izterjava davčnega dolga
Za obveznosti izbrisane družbe po navedenih določbah ZFPPod in ZGD odgovarjajo le tisti družbeniki, ki so imeli vpliv na poslovanje družbe in na nastanek obveznosti te družbe, in le zoper te je možno uvesti postopek prisilne izterjave davčnega dolga.
CZ člen 3, 3-9a, 3-10, 3-12, 4, 4/1-1, 32, 32/1, 45, 154, 154/1, 161, 161-2. Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve člen 8, 11.
carine - naknaden obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom
Domači potniki so glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, blago v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ).