ZZ člen 1, 1/1, 1/2. URS člen 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58, 157/1, 58/1, 58/2, 157, 49, 49/3, 58. ZVis člen 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20, 24, 24/4, 20/3, 23, 23/1, 6, 6/2, 20. ZUP člen 4. ZJU člen 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2, 203/2, 22, 203, 203/1, 1, 1/1, 1/2. ZRRD člen 33, 34, 33, 34. Statut Univerze na Primorskem člen 28, 28.
imenovanje - enako varstvo pravic
Ker zakonodajalec ni predvidel sodnega varstva v fazi predloga znanstvenega sveta rektorju, koga naj imenuje za direktorja, je možno nezakonit, a pravočasen predlog znanstvenega sveta (4. alineja 88. člena Statuta) popraviti bodisi s tem, da rektor imenovanje zadrži po 83. členu Statuta in znanstveni svet v ponovnem postopku napako v predlogu odpravi, bodisi s tožbo v upravnem sporu, ki jo na podlagi akta o imenovanju sproži prizadeta stranka, ki uveljavlja nezakonitost imenovanja. Edina izjema, ki jo predvideva Statut, je v primeru, če znanstveni svet predlog, ki naj bi bil nezakonit, poda prepozno glede na določilo 2. odstavka 85. člena Statuta. To pomeni, da rektor po navedenih predpisih ni pristojen s posamičnim aktom oziroma v posamičnem aktu presojati (tudi), ali je predlog zakonit ali ne in na podlagi negativne presoje opraviti imenovanje mimo predloga znanstvenega sveta.
Sodišče zaključuje, da v ravnanju tožene stranke to je Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije ni zaslediti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic tožeče stranke.
Na podlagi ustavi-skladne interpretacije ZZasV glede na splošno načelo enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave) in iz tega izpeljano specialno ustavno pravico do prepovedi diskriminacije pri kandidiranju na delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave) po mnenju sodišča ni nobene objektivne in upravičene podlage za razlikovanje, ki izhaja iz tožnikove razlage predpisa, da bi oseba lahko pridobila licenco za opravljanje določene dejavnosti zasebnega varovanja, četudi bi bil zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja, med tem ko bi pri opravljanju iste dejavnosti oseba po zakonu izgubila licenco, če je zoper njo uveden postopek prisilne poravnave ali stečaja. Poleg tega pa za omenjeno razlago predpisa, ki jo je zavzelo sodišče v tem upravnem sporu, govori tudi metoda razlage "z večjega na manjše". Neskladje med dvema zakonoma ne more biti razlog za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave, ker je v takem primeru treba uporabiti metode razlage predpisa in je treba zakonskim določbam dati ustavi skladne interpretacije, razen če neskladje med dvema zakonoma ni takšno, da krši načela pravne varnosti kot sestavnega dela načela pravne države (2. člen Ustave). Takšnega neskladja v konkretnem primeru po mnenju sodišča ni. Sodišče tudi z vidika svobodne podjetniške pobude ni našlo podlage za prekinitev postopka po 156. členu Ustave, ker je po določilu 2. odstavka 74. člena Ustave svobodna gospodarska pobuda omejena oziroma se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo ob kriteriju načela suverenosti. Ureditev po mnenju sodišču ni neustavno diskriminatorna glede na druga gospodarska podjetja, saj druga gospodarska podjetja ne delujejo na področju varovanja premoženja in zato ne gre za dve enaki dejanski situaciji.
Za rešitev obravnavanega spora je ključno vprašanje, ali je tožena stranka s svojimi dejanji posegla v tožnikovo pravico uveljavljati povrnitev škode iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. To dejanje pa lahko tožena stranka naredi samo, če bi tožena stranka s svojimi ravnanji (dejanji) ovirala izvedbo predhodnega postopka po 2. odstavku 539. člena ZKP. V zvezi z zahtevkom zaradi nesklenitve sporazuma tožene stranke in oškodovanca po 540. členu ZKP pa tožnik sploh nima sodnega varstva v upravnem sporu, kajti ravnanja oziroma navedeni akti tožene stranke niso akti, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve višjega sodišča potekal hitro, čeprav tovrstne tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Od novega vpisa zadeve v vpisnik do vložitve tožbe v upravnem sporu je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".
URS člen 27, 27. ZUS člen 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28, 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28. ZPP člen 101, 101. OZ člen 177, 178, 177, 178.
sodno varstvo
V obravnavani zadevi ni pogojev za to, da bi se sodišče izreklo za nepristojno v skladu s kriteriji, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-547/2004. Pri vprašanju, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, je po mnenju sodišča treba izhajati iz vsebine zahtevka tožeče stranke; bistveno je torej, kaj od sodišča zahteva tožeča stranka, pomembno pa je tudi, kakšen je status tožene stranke. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS v zvezi z pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena in iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na nek sodni postopek, ki sicer ni nujno postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti v kazenskem postopku.
ZUP (1986) člen 66, 66/4, 225, 66, 66/4, 225. URS člen 22, 22, 22, 22. Uredba o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov člen 15, 15.
molk organa
Tožena stranka je nezakonito posegla v ustavno pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave RS s tem, da ni odločila o tožnikovi pritožbi v času, ko je še obstajala možnost za pridobitev lastninskega certifikata ob izpolnjenem pogoju državljanstva RS.
dostop do infromacij javnega značaja - načelo sorazmernosti
Tožeča stranka zmotno izhaja iz materialnopravnega stališča, da notar opravlja javnopravno in zasebnopravno dejavnost. Določilo 2. odstavka 5. člena ZN se zaradi sistematike ZN v povezavi z Ustavo nanaša na pravice, dolžnosti in odgovornosti notarja kot odvetnika v procesnem smislu oziroma v smislu pravic in dolžnosti po II. poglavju ZOdv, ne pa v tem smislu, da bi določba 2. odstavka 5. člena ZN v navedenem delu vzpostavila zasebno-pravni režim notarske službe kot izjemo od ureditve, ki jo vzpostavljata določili 1. člena ZN in 2. odstavka 137. člena Ustave. Pravice, dolžnosti in odgovornosti notarjev po II. poglavju ZOdv in v okviru tega tudi vprašanje javnosti prihodkov notarjev iz dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN je zato treba razlagati ob upoštevanju dejstva, da je notariat javna, ne pa zasebna služba. Podatek o dohodku in poslovnem izidu iz dejavnosti notarja je lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost (konkretno storitev), ki jo je notar začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta konkretna storitev (dejavnost) zaključena po 22. 3. 2003; niso pa navedeni podatki javni za opravljene storitve (dejavnosti), ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. V presoji, ali konkretna informacija v obliki dokumenta, ki sega v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ spada v delovno področje organa ali ne, so pomembni tako subjektivni kot objektivni elementi. V konkretni zadevi je odločilen subjektivni kriterij, saj je prizadeta stranka zahtevala posredovanje podatkov o prihodkih za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za navedena leta, pri čemer ni natančneje opredelila vrste dejavnosti, ampak je zahtevala podatke na splošno. Zaradi tako postavljenega zahtevka ni zakonske podlage, da bi tožeča stranka morala razkriti prihodke oziroma dobiček še za katero drugo dejavnost iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ, ki pa se je nadaljevala tudi po uveljavitvi ZDIJZ oziroma da bi tožena stranka morala v ponovnem postopku ta dejstva razčiščevati. Poseg v omenjeno pravico tožnika je določen z zakonom in sicer z ZDIJZ. Poseg je tudi primeren, saj je z razkritjem zahtevanih informacij dejansko mogoče izvajati demokratični javni nadzor nad delom notarja javnosti. Poseg je po presoji sodišča tudi nujen, saj z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika do varstva osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče doseči zakonitega in ustavnega cilja, to je razkritje prihodkov in dobička iz poslovne dejavnosti javne službe notarja. Pri presoji četrtega kriterija, in sicer, da obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico in varstvom pravice prizadete stranke ter javnim interesom, pa je sodišče ob posebnem mestu pravice do varstva zasebnosti oziroma osebnih podatkov na drugi strani upoštevalo tudi, da razkritje predmetne informacije za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 pokriva samo dohodek in poslovni izid dejavnosti notarja, ki je v celoti javna služba, in ne pomeni razkritja nobenega drugega osebnega podatka notarja, ki bi kazal na njegove osebne lastnosti. Poleg tega je za presojo sorazmernosti v ožjem pomenu pomembno, da je notar s tem, ko je sprejel notarsko službo, vstopil v režim t.i. legitimnih pričakovanj, ki je splošno pravno načelo, uveljavljeno v evropski upravno-sodni (in civilno-sodni) praksi v zvezi z varstvom zasebnosti. Četudi ZDIJZ izrecno ne zahteva tehtanja med pravico do varstva davčne tajnosti in ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, to ne pomeni, da tehtanje ni potrebno, saj je načelo sorazmernosti splošno pravno načelo iz 3. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji in uporabi zakonskih določb, sicer bi bila lahko odločitev v nasprotju z Ustavo. Šele z uporabo načela sorazmernosti je mogoče ugotoviti, ali poseg pravico do v davčne tajnosti pomeni kršitev te zakonske pravice, ali pa je tak poseg dopusten, ker je sorazmeren. Ker je sodišče že ugotovilo, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami po citiranem stališču ustavnega sodišča uživa posebno mesto, skladen z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, to še toliko bolj velja za tehtanje med ustavno pravico prizadete stranke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožnika v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno-zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov višje kot je zakonsko zavarovan pravni interes oziroma zakonska pravica do varstva davčne tajnosti.
URS člen 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3, 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3. ZAzil člen 42, 42/1, 42/1-1, 42, 42/1, 42/1-1. ZUP člen 214/1-6, 214, 214/1, 214/1-3.
začasna odredba - učinkovito pravno sredstvo - azil
Slovensko besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo po ZAzil, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Upoštevajoč sodbo v zadevi U 409/2005 niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Vendar pa je treba glede na besedilo Uredbe po vseh zgoraj obravnavanih jezikovnih različicah šteti, da sklep o ustavitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala zaradi umika prošnje za azil na podlagi nacionalne zakonodaje, pomeni obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker je torej tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z vidika pravno zavarovanih interesov tožnikov prevzela odgovornost, da izpelje azilni postopek do konca brez predaje tožnikov ZRN, je treba obvestilo z dne 7. 11. 2005 v tem konkretnem primeru interpretirati kot akt, zoper katerega morajo imeti tožniki možnost učinkovitega pravnega sredstva. Poleg specifičnosti narave izpodbijanih aktov v povezavi z Uredbo je bil razlog, da je sodišče v presojo vzelo ne samo prvi, ampak tudi drugi izpodbijani akt, tudi pravni standard učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravni standard sodišče črpa iz mednarodno-pravne prakse (13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, MKVČP, Uradni list RS, 7/94, MP - 33/94), prava EU (1. in 2. odstavka 19. člena Uredbe), ustavo-pravne prakse (25. člen Ustave), ZUS (1. odstavek 69. člena ZUS) in nekaterih stališč iz prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z Uredbo in zahtevo za začasno odredbo po ZUS. Prevod pojma "obvesti" iz 1. odst. 19. člena Uredbe po mnenju sodišča ne gre interpretirati v smislu običajne upravno-sodne prakse v Sloveniji v drugih upravnih zadevah, ki obvestila ne šteje za upravne akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ampak gre za odločitev v smislu 25. člena Ustave, saj odločitev o predaji prosilca v drugo državo članico pomeni upravno, oblastveno odločitev državnega organa o pravnih interesih prosilca za azil. Uredba v 2. dostavku 19. člena o tem istem aktu govori kot o "odločitvi" oziroma kot o "odločbi". Nacionalno pravo pravno sredstvo zoper odločitev, sprejeto na podlagi Uredbe, to dopušča. To je pravno sredstvo na podlagi 25. člena Ustave, 1. odstavka 157. člena Ustave ter 1. člena ZUS in sicer je to tožba v upravnem sporu. Možnost učinkovitega pravnega sredstva prek zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. členu ZUS v tovrstnih azilnih zadevah izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 139/2005 z dne 9. 2. 2005, kjer je Vrhovno sodišče dopustilo možnost tega učinkovitega pravnega sredstva, če so izpolnjene vse procesne predpostavke.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4, 34, 34/1, 34/1-4.
pravni interes - varstvo ustavnih pravic
Pravni interes, ki ga mora imeti tožena stranka, obstaja ves čas upravnega spora le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči. Ko odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more biti več.
V konkretnem upravnem sporu nista v konfliktu ustavna pravica do varstva osebnih podatkov na eni strani in varstvo pravice do varnosti zasebne lastnine ali pravice do splošne svobode ravnanja na drugi strani, ker gredo omenjene pravice iz 34., 33. oziroma 35. člena Ustave lastnikom stanovanj v večstanovanjski hiši, ne pa tožeči stranki in jih tožeča stranka ne more uveljavljati v imenu nosilcev omenjenih pravic. Tožena stranka v upravnem sporu varuje javni interes, ki pa se odraža v javno-pravni zahtevi za pravilno uporabo ZVOP in znotraj tega posebej za izvajanje določb o inšpekcijskem nadzoru po ZVOP. V konkretnem upravnem sporu gre zato za kolizijo med pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave na eni strani, ki pripada tožeči stranki, in javno koristjo na drugi strani, ki jo zastopa tožena stranka (9. oddelek ZVOP). V konkretni presoji, ali je sporni upravni ukrep pravilno omejil ustavno pravico tožeče stranke kljub temu, da gre za kolizijo med pravico in javnim interesom, je treba uporabiti načelo sorazmernosti, ker to izhaja iz prakse Ustavnega sodišča v zvezi z uporabo določila 74. člena Ustave. Če zakonodaja video nadzora ne bi dovoljevala, potem ga skladno z načelom legalitete in delitve oblasti (2. odstavek 3. člena, 2. odstavek 120. člena, 4. odstavek 153. člena Ustave) tudi ne bi smel dovoliti upravni organ, četudi bi za to govorila dejanska potreba. Po pravni interpretaciji sodišča je veljavna zakonodaja v času izdaje prvostopenjske odločbe dovoljevala video nadzor v večstanovanjskih hišah. Za varovanje javnega interesa prek ukrepa inšpektorja oziroma izpodbijane odločbe ni nujno potrebno, da predhodno že pride do kršitve zakona ali človekovih pravic. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 23. 5. 2002. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nezakonito posega v obligacijsko razmerje. Določba 74. člena Ustave se namreč uporablja neposredno (1. odstavek 15. člena Ustave) in obligacijska razmerja med zasebno-pravnimi subjekti so tej ustavni določbi podrejena.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
pravni interes - varstvo ustavnih pravic
Izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča, kar pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožeča stranka ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi oz. pritožbi ne odloči.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZUstS člen 50, 51, 51/1, 50, 51, 51/1. ZUS člen 34/1-3, 1, 1/3, 34.
varstvo ustavnih pravic
Ker je tožniku v konkretni zagotovljeno sodno varstvo v obsegu in na način kot je določen v Zakonu o zemljiški knjigi, po izčrpanju vseh pravnih sredstev, ki jih za zemljiškoknjižne zadeve navedeni zakon določa, pa je v primeru kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustna tudi ustavna pritožba, tožnik ne more dodatno uveljavljati še sodnega varstva ustavnih pravic po 3. odstavku 1. člena ZUS.
URS člen 23, 23/1, 23, 23/1. ZS člen 83, 83/2-2, 83, 83/2-2.
varstvo ustavnih pravic
V obravnavani zadevi je potrebno o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločiti hitro, ob ustrezni razlagi 83. člena ZS, vsekakor prej kot v enem mesecu, sodišče pa začasne odredbe ni izdalo niti po več kot dveh letih od podane zahteve za izdajo le te. Glede odločanja o tožbenem zahtevku tožečih strank pa sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve Višjega sodišča v A. potekal hitro, čeprav lastninske tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati, od novega vpisa zadeve pod ustrezno opravilno številko pa je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".
ZUS člen 67, 67/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2, 39, 39/2, 35, 35/2, 35/2-2.
azil iz humanitarnih razlogov - pregnanec
Sodišče sprejema utemeljitev navedene odločitve v tem smislu, da iz lastnoročno napisane vloge z dne 2. 3. 2005 in iz izjave, ki jo je tožnica podala ob podaji prošnje za azil, izhaja, da okoliščine, ki jih je tožnica navedla kot obliko preganjanja, ne pomenijo individualiziranega preganjanja niti ne dosegajo intenzivnosti ali trajnosti preganjanja, kot to izhaja iz 2. odstavka 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004783/EC, citirano delo J. C. Hathawaya pa je pravno irelevantno. Ni mogoče vsak azilni primer, v katerem se stranka sklicuje na socialne in ekonomske okoliščine v izvorni državi primerjati z zadevo Francine Van Volsem proti Belgiji in prošnjo za humanitarni azil zavrniti s sklicevanjem na omenjeni primer. Odločitev Komisije za človekove pravice namreč ni splošno veljavni predpis. Glede zadeve Anna pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 navedlo, da ni relevantna v tovrstnih sporih.
ZFDO člen 7, 7. ZDDO člen 62, 62/3. URS člen 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2, 157, 157/1, 153, 153/4, 154, 25, 39, 39/2, 15/3, 15/4, 23, 15, 15/1, 15/2. ZRPJZ člen 29, 29. ZUS člen 72/4, 60/2, 60/3, 72, 18, 60, 60/1-4, 1, 1/1, 1/2. ZSPJS člen 38, 38/1, 53. ZDIJZ člen 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4, 28, 28/1, 28/2, 1, 27, 27/4. MPDPPDFP člen 19. MKVCP člen 6, 10.
varstvo ustavnih pravic
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS. Pravno razlikovanje med "zagotovljeno" in "izvršljivostjo" pravice je v nasprotju z določilom 15. člena Ustave. Določilo 10. člena MKVČP po praksi Sodišča za človekove pravice prepoveduje državi, da posameznikom omejuje sprejemanje informacij, ki bi jih drugi radi oziroma so jih pripravljeni posredovati. Gre torej zgolj za princip varovanja negativne svobode. Ta pravica pa ne vzpostavlja pozitivnih obveznosti države za zbiranje in posredovanje informacij. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa do informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu, ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena. Z uveljavitvijo ZSPJS-B dne 19. 12. 2003 je stopila v veljavo spremenjena določba 53. člena, s katero je zakonodajalec datum začetka uporabe ZSPJS in s tem tudi določila 1. odstavka 38. člena ZSPJS prestavil iz 1. 1. 2004 na 1. 7. 2004. Ta volja zakonodajalca je za obravnavani spor ključnega pomena, ker ni mogoče šteti, da je glede javnosti plač v javnem sektorju ZDIJZ specialni predpis glede na ZSPJS in da zato po metodi razlage lex specialis derogat legi generalis ZDIJZ jemlje vsakršen pomen določilu 1. odstavka 38. člena v povezavi z določilom 53. člena ZSPJS. V obravnavanem upravnem sporu pa fizične osebe, na katere se nanašajo osebni podatki o plačah in nagradah, po evidenci Upravnega sodišča, niso sprožile sodnega varstva zaradi zaščite osebnih podatkov, do katerega so upravičene po določilu 20. člena ZVOP pred Upravnim sodiščem. Tožeča stranka zato v upravnem sporu zastopa samo interese organizacije, ne pa pravice in interese fizičnih oseb, kar pa ne pomeni, da Direktiva št. 95/46/EC nima nikakršnega pravnega pomena v konkretnem upravnem sporu, kajti Direktiva št. 95/46/EC je naslovljena na države članice (34. člen) in se po stališču ESP uporablja ne glede na to, ali obstoji dejanska in neposredna zveza s svoboščino prostega pretoka med državami članicami (sodba ESP v zadevi C-465/00, odst. 43), njen namen pa je zagotoviti prost pretok oseb tudi glede osebnih podatkov.
ZUS člen 67, 67/2, 67, 67/2. ZAzil člen 1, 1/3, 23, 1, 1/3, 23. ZUP člen 164, 164/2. MKVCP člen 3.
dokazno pravo - izvedenec
Tožena stranka je na podlagi omenjenih mnenj lahko sklenila dokazni postopek in bi bila zavezana uporabiti neodvisno izvedensko mnenje le, če bi navedena mnenja kazala na dovolj visoko stopnjo verjetnosti obstoja določenih bolezenskih motenj ali bolezenskih stanj, za katere bi bilo potrebno posebno zdravljenje (2. odst. 33. člena ZAzil).
URS člen 156, 157, 120/2, 153, 153/3, 49, 49/3, 120, 15, 15/1, 15/4, 3, 3/2, 14, 156, 157, 120/2, 153, 153/3, 49, 49/3, 120, 15, 15/1, 15/4, 3, 3/2, 14. ZUS člen 34/1-4, 1, 1/3, 34. ZIZ člen 290/2, 283/5, 283/6, 290, 281/1-5, 283, 283/1, 7, 7/3, 281, 7, 281/1-5, 281, 7/3, 283/5, 283/1, 283, 290/2, 290, 283/6. Pravilnik o vsebini, programu in načinu opravljanja izpita za izvršitelja člen 4, 4/1, 4, 4/1.
diskrecijsko odločanje - načelo zakonitosti
Ker je drugo-tožeča stranka v tožbi uveljavljala varstvo človekove pravice do enakosti pred zakonom, ima to z vidika vprašanja aktivne legitimacije za posledico, da možnost sodnega varstva (ustavne) pravice za drugo-tožečo stranko ni vezana (samo) na ureditev v ZIZ v zvezi z ZUS, ampak je treba upoštevati tudi določilo 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z določilom 157. člena Ustave oziroma 3. odstavka 1. člena ZUS. Ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva pravic v upravnem sporu in odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-547/04-21 z dne 3. 3. 2005 je sodišče v konkretni zadevi štelo, da je drugo-tožeča stranka na podlagi Ustave aktivno legitimirana za varstvo pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji glede na imenovanje izvršitelja AA. Nedvomno in nesporno izpodbijana odločitev tožene stranke očitno ne posega v pravico drugo-tožeče stranke glede njenega dostopa do izvajanja službe izvršbe v ožjem pomenu, ker je drugo-tožeča stranka pridobila službo izvršitelja. Po presoji sodišča ima različna ureditev vstopa v omenjeno službo in pogojev za opravljanje te službe pravilno procesno-pravno podlago v odločitvi zakonodajalca, da program za izpit izvršitelja predpiše minister za pravosodje (5. točka 1. odstavka 281. člena ZIZ), kar pomeni tudi, da gre za dovolj določno zakonsko pooblastilo ministru, da določi izpit za izvršitelja po programu, ki ga določi minister. Dostop do delovnega mesta oziroma službe pa je treba razlagati širše in sicer, da ne gre samo za prepoved diskriminacije v postopku kandidiranja za posamezno službo, ampak tudi za prepoved diskriminacije v zvezi s pogoji za opravljanje službe, ki imajo neposreden vpliv na nadaljnje opravljanje oziroma prenehanje opravljanja službe. V zvezi s tem vidikom dostopa do predmetne službe pa tožnik (ničesar) ne zatrjuje, da bi bil diskriminiran glede na imenovanje AA.
načelo sorazmernosti - prepoved retroaktivnosti - varstvo ustavnih pravic - poseg v pridobljene pravice - stranka v postopku
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Razmejitve med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice ni v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi, vzpostavljena ni niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno argumentira stališče, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravica do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je bila pred uveljavitvijo ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi ZDIJZ (4. člen) ne vzpostavlja nobene obveznosti nobenemu subjektu za čas pred uveljavitvijo ZDIJZ, ampak vse obveznosti iz ZDIJZ segajo v čas po uveljavitvi ZDIJZ, saj so vse določbe začele veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu RS. V konkretnem primeru ZDIJZ (4. člen) nima učinka na pridobljene pravice za nazaj, ampak ima kvečjemu lahko učinek za naprej. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij, derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Če gre v konkretnem primeru za poseg v pridobljene pravice določenih gospodarskih subjektov, je le-ta poseg skladen z načelom zaupanja v pravo iz določila 2. člena Ustave. Prvostopenjski organ ni predhodno ugotovil dejstev, ali se navedeni konkretni podatki po pisnih sklepih družb štejejo za poslovno skrivnost (1. odstavek 39. člena ZGD) in če ne, zakaj je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer je treba škodo do stopnje razumne verjetnosti utemeljiti. V zvezi s pravnimi standardi za reševanje razmerij med dvema zavarovanima ustavnima pravicama, ki sta si v določenem primeru v konfliktu, velja načelo sorazmernosti iz 3. odstavka 15. člena Ustave. Glede na prakso Ustavnega sodišča RS v primerih, ko gre za kolizijo dveh ustavnih pravic pa bi organ v tovrstnih primerih lahko uporabil t.i. standard praktične konkordance. Pred uveljavitvijo ZDIJZ je Agencija lahko posredovala javnosti samo tiste podatke, za katere je bilo izrecno opredeljeno, da jih lahko; po uveljavitvi ZDIJZ, ki pa je na splošni ravni vzpostavil drugačen koncept transparentnosti delovanja javnega sektorja, tako da morajo biti javnosti dostopne vse informacije javnega značaja, razen v izjemnih primerih iz 6. člena ZDIJZ in v izrecnih izjemah po drugih področnih zakonih, pa mora Agencija na zahtevo predložiti vse informacije, za katere ZTVP-1 izrecno ne določa, da javnost do njih nima dostopa.
Aktivna legitimacija gre tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 157. člena Ustave, 25. člena Ustave, 1. odstavka 1. člena ZUS, 2. odstavka 1. člena ZUS, 18. člena ZUS. Pooblaščenec za dostop do informacij javnega značaja je namreč sui generis organ, ker je samostojen državni organ (1. odstavek 28. člena ZDIJZ), kar pomeni, da ni sestavni del ali strukturno povezan z nobenim drugim (ne)političnim oblastvenim organom (2. odstavek 28. člena ZDIJZ), ampak je samostojen procesni organ za vodenje pritožbenega postopka v zvezi z dostopom do informacije javnega značaja. To pomeni, da je tožena stranka samo v procesnem smislu instančni organ tožeči stranki, sicer pa ni s tožečo stranko v smislu določila 1. člena ZDIJZ v nikakršnem drugem pravno-političnem ali strukturno hierarhičnem razmerju. V prvi točki izreka je tožena stranka napačno navedla, da se odpravi odločba št. 564/Mvo z dne 16. 4. 2003, čeprav o tem aktu ne bi smela odločati v pritožbenem postopku, ampak le o odločbi št. 81/1AG-03-(304) z dne 15. 4. 2003. Druga točka izreka ima nepravilnosti zaradi tega, ker je premalo določna. V pravnem postopku se izvršuje izrek odločbe, ne pa obrazložitev. To pomeni, da mora biti izrek tako določen, da ga je mogoče brez vsakršnega dvoma tudi pravilno izvršiti. Razmejitev med pravnim konceptom "zagotovljene" pravice in pravnim konceptom "izvršljive" pravice. Ta razmejitev ni vzpostavljena niti v pravni doktrini niti v pravni (sodni) praksi niti za iztožljive ustavne pravice, niti za programske norme v ustavi niti za zakonske pravice. Ne drži argumentacija tožeče stranke, da je bila pravica do dostopa do informacij, kot pravno relevantna podlaga za zahtevek prizadete stranke v konkretnem primeru, vzpostavljena celo pred uveljavitvijo Ustave, ker je ta pravica zajeta v Splošni deklaraciji ZN o človekovih pravicah, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), ter Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP) in da zato ZDIJZ nima retroaktivnega učinka. Pred uveljavitvijo ZDIJZ v Sloveniji ustavna pravico do dostopa informacij javnega značaja ni bila zagotovljena na enak način, kot je zagotovljena po uveljavitvi ZDIJZ, in sicer zaradi pogojevanja dostopa do informacij javnega značaja s pravnim interesom, utemeljenim v zakonu (2. odstavek 39. člena Ustave), ZDIJZ pa v 1. členu to pravico daje vsakomur ob upoštevanju izjem iz določila 6. člena ZDIJZ. Ni potrebno, da zakonodajalec v posebni določbi izrecno navede, da ima zakon učinek za nazaj v določenih in posameznih zakonskih določbah. Dovolj je, če iz besedila, logike, sistematike in namena zakona nedvoumno izhaja, da ima zakon v posameznih določbah učinek za nazaj. Dejanska retroaktivnost po pravu EU ustreza t.i. pravi retroaktivnosti po slovenski pravni doktrini. Očitni retroaktivnosti po pravu EU pa ustreza t.i. neprava ali dejanska retroaktivnosti po slovenskem pravu, ki zahteva uporabo načela varstva zaupanja v pravo Slovenska ustavno-sodna praksa pa v zvezi s to vrsto retroaktivnosti varuje tudi pridobljene pravice, ker to izhaja iz določila 155. člena Ustave. Vendar pa so pridobljene pravice zavarovane tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj. Ni mogoče šteti, da je ZDIJZ specialni predpis, ki z vidika urejanja javnega dostopa do informacij derogira določbe ZTVP-1. Kakor tudi ni mogoče šteti, da je ZTVP-1 specialni predpis, ki jemlje učinek ZDIJZ, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ZDIJZ kasnejši predpis od ZTVP-1. Za konkretni primer to pomeni, da je pred uveljavitvijo ZDIJZ tožeča stranka lahko javnosti posredovala samo tiste informacije, tistim subjektom in v tistih primerih, ki jih je izrecno določal ZTVP-1 in morebiti drugi relevantni predpisi, kot na primer ZJA (2. odstavek 18. člena, 1. odstavek 16. člena, 33. člen), ker je določilo 2. odstavka 39. člena Ustave dostop do informacije javnega značaja pogojeval z obstojem v zakonu utemeljenega pravnega interesa. Po uveljavitvi ZDIJZ pa je transparentnost delovanja same Agencije večja, saj tožeča stranka sicer enako kot prej varuje poslovne skrivnosti gospodarskih subjektov, ki so zavarovane po ZGD ali drugih specialnih predpisih, če urejajo gospodarske družbe, in enako kot prej, varuje osebne podatke, ki so zavarovani po ZVOP, ker so to izjeme po 2. in 3. točki 6. člena ZDIJZ, med tem ko mora dostop do vseh ostalih informacij, glede katerih ni izrecno omejen dostop javnosti, tožeča stranka na zahtevo omogočiti, če so izpolnjeni pogoji po ZDIJZ. Pridobljene pravice se torej lahko nanašajo kvečjemu na gospodarske subjekte na trgu vrednostnih papirjev, katerih podatki, ki jih je imela tožeča stranka, niso bili dostopni javnosti po ureditvi pred uveljavitvijo ZDIJZ, so pa postali odprti za javnost po novi ureditvi. Na tej točki pride v poštev presoja načela zaupanja v pravo. Če v konkretni zadevi gre za poseg v pridobljene pravice, je ta poseg v skladu z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in v konkretni zadevi ni kršeno določilo 155. člena Ustave.