ZUSDDD člen 1, 1a, 1č. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tako iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. Veliki senat ESČP je za dva od osmih pritožnikov razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.
Splet okoliščin, ki ga sestavljajo odpoved delovnega razmerja na tožničino željo brez povezave z izbrisom, dejstvo, da je bil njen mož kot uslužbenec JLA premeščen iz Slovenije in dejstvo, da je v postopku govorila precej na splošno tudi o nestrpnosti, kažejo na to, da izbris ni bil razlog njenega bivanja izven Slovenije in tudi ni izkazala nobenih ravnanj usmerjenih v vrnitev v Slovenijo. Ker tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-1. OZ člen 134. ZNPPol člen 140.
kršitev človekovih pravic - opustitev dela policistov - osebnostne pravice - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
Postopka po ZNPPol in upravni spor zaradi varstva ustavne pravice, v katero naj bi bilo poseženo z istim dejanjem, sta dve medsebojno ločeni zadevi. To pomeni, da nista povezani tako, kot sta sicer povezani pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Pritožbeni postopek po ZNPPol niti po določbah tega zakona niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje in ni pogoj za sodno varstvo ustavne pravice v upravnem sporu, pač pa le fakultativna možnost, ki jo je zakonodajalec dal posamezniku.
Na podlagi določb ZP-1 je zoper plačilni nalog zagotovljeno sodno varstvo, tožnik pa bo lahko v tem postopku uveljavljal tudi zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da plačilni nalog ni akt, zoper katerega bi bil dopusten upravni spor, s tem pa niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora glede take odločitve policista.
integriteta in preprečevanje korupcije - sum korupcije - poseg v človekove pravice - enako varstvo pravic - osebni podatki - zbirka osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov
Določba 13. člena ZIntPK ne vsebuje zakonske podlage za objavo tožnikovih osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor.
Način, na katerega so podatki v aplikaciji Supervizor organizirani, kaže na to, da gre pri tem za zbirko osebnih podatkov. V aplikaciji so namreč podatki organizirani tako, da je mogoče posameznika zlahka določiti, saj so podatki dostopni vsakemu uporabniku aplikacije, ki vnese ustrezno ime in priimek, torej aplikacija deluje kot zbirka osebnih podatkov.
Določba 9. člena ZVOP-1 je striktna in jasna ter ne dopušča ekstenzivne razlage. Osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Da je obdelava osebnih podatkov dopustna, mora torej zakon eksplicitno določiti, kateri osebni podatki in kako se obdelujejo, torej kaj je znotraj široke definicije obdelovanja podatkov dovoljeno z njimi početi. Slednje je odvisno od namena, zaradi katerega se podatki obdelujejo.
21. člen Ustave RS se nanaša na spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v okviru kazenskega in pravdnega postopka in ne nasploh. Ker v obravnavani zadevi ne gre za nobenega od navedenih postopkov, tudi ustavne pravice iz tega člena tožniku niso mogle biti kršene.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157. ZKP člen 219a.
predkazenski postopek - preiskava - zaseg elektronskih podatkov - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Spornega ukrepanja policije ni mogoče šteti za samostojno dejanje pristojnega (upravnega) organa iz 4. člena ZUS-1 in s tem za samostojen predmet spora, temveč je v konkretnem primeru v smislu 4. člena ZUS-1 lahko (kot drug posamičen akt), vključno z njenim izvrševanjem, sporna le izdana odredba preiskovalne sodnice.
Glede odredbe o preiskavi elektronskih naprav se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva. Odredbo je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano.
ZUS-1 člen 4, 33, 36, 36/1, 36/1-4. ZKP člen 166, 166/1, 172, 172/3, 214, 214/1, 215, 215/1.
varstvo ustavnih pravic - sodno varstvo - tožba zoper odločitev sodišča - subsidiarni upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijana posamična akta sodišča sta bila izdana v okviru izvrševanja sodne funkcije in je zato že iz tega razloga stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato (dodatno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno. Pri tem ni pravno relevantno, da tožnica ni osumljenka v kazenskem postopku. Tožnica ima namreč kot pravna oseba, pri kateri je bila opravljena hišna preiskava in zaseženi predmeti, možnost uveljavljanja pravnih sredstev po ZKP oziroma nasloviti svoje ugovore v zvezi z opravljenimi preiskovalnimi dejanji na sodišče, ki je odredbi izdalo.
Kot izhaja iz tožbenega predloga, poleg odprave izpodbijanih odredb tožnica od Okrožnega sodišča, specializiranega državnega tožilstva in policije zahteva tudi vračilo v roku 3 dni vseh zaseženih predmetov in dokumentacijo, kot izhajajo iz obeh zapisnikov o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 6. 7. 2016, saj naj bi ti vsebovali tudi podatke, ki so zaupni. Sodišče se s tožnico strinja, da takega zahtevka ne more postaviti pred sodiščem splošne pristojnosti, torej v tem primeru kazenskim sodiščem, saj če bi ga lahko in če bi mu sodišče sledilo, bi to pomenilo dejansko ne-realizacijo preiskovalnih dejanj in s tem onemogočanje izvedbe konkretnega kazenskega postopka. Zato pa tudi to ne more biti razlog za dopustnost upravnega spora po tej podlagi, saj naslovno sodišče ne more in ne sme s svojimi odločitvami onemogočati ali otežiti oziroma na sploh posegati v postopek, ki se izvaja pred rednimi sodišči. Vsi pristojni organi in sodišča pa imajo v postopkih, ki jih vodijo v skladu s svojimi pristojnostmi, dolžnost varovanja podatkov, ki so po posameznih zakonih določeni kot zaupni in zato uživajo posebno varstvo.
človekove pravice - poseg v človekove pravice - varuh človekovih pravic
Varuh človekovih pravic je ustavna kategorija, ki predstavlja neformalno obliko varstva pravic posameznikov v razmerju do nosilcev javnih pooblastil in ki na področju svojega delovanja nima neposrednih pristojnosti za oblastno ukrepanje, ampak deluje na neformalen način in črpa svojo avtoriteto iz svojega ugleda in položaja v družbi in s tem prispeva tudi k razvoju in dvigu pravne in upravne kulture v razmerjih med izvajalci oblasti in posamezniki. Glede na opisano opredelitev položaja varuha v strukturi državnih institucij po presoji sodišča varuh ne predstavlja organa iz 1. člena ZUS-1, zato tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
URS člen 53. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 8.
rejništvo - odvzem otrok starim staršem - pravica do zasebnega in družinskega življenja - pravica do družine
Tožnica je živela v družinski skupnosti z vnukoma, ki pa je bila nepričakovano in nenapovedano brez uradne odločitve zgolj z izvršenim dejanjem CSD prekinjena, s tem pa je bilo poseženo v pravico do družine in do zasebnega in družinskega življenja babice in vnukov.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.
upravni spor - kršitev ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor - izpodbijanje sodne odločitve - sklep o postavitvi izvedenca - sklep o postavitvi tolmača
Tožnica odločitev, ki jih je sprejelo okrožno sodišče v pravdnem postopku, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zaradi navedenega ne more uspešno uveljavljati kršitve ustavnih pravic kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijana akta namreč že z ozirom na njegovo naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednim sodiščem. Morebitne take kršitve mora stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru pravdnega postopka, po izčrpanju teh pravnih sredstev pa ima stranka v primeru, če meni, da gre za kršitve ustavnih pravic, ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem.
Tožnica ne izpodbija dejanja, ampak se njen tožbeni zahtevek glasi na odpravo dveh sodnih odločitev, dveh procesnih sklepov. Tožničine tožbe sodišče ne more odstopiti pravdnemu sodišču v pristojno odločanje, saj je iz nje nedvoumno razvidno, da te tožbe ni mogoče smiselno obravnavati kot pritožbe zoper izpodbijana sklepa, saj taka pritožba ni mogoča, možna je šele zoper odločitev o glavni stvari.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - interes pravičnosti - predkazenski postopek - zagovor obdolženca pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave
Višina zagrožene kazni od enega do osmih let (zaporna kazen) je že sama po sebi okoliščina, zaradi katere prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni mogoče šteti za nerazumno, pač pa terja, da se tožnici postavi zagovornik, ob predpostavki, da je brez lastnih sredstev za njegovo angažiranje. Dejstvo, da zoper tožnico še ni bil izdan sklep o uvedbi preiskave (kar, formalno gledano, pomeni pričetek kazenskega postopka), po mnenju sodišča ni ovira za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Eden izmed pogojev za izdajo tega sklepa o uvedbi preiskave je namreč zaslišanje obdolženca. Na to, kar obdolženec pove v svojem zagovoru pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave, se lahko opre tudi končna sodna odločba. To pa pomeni, da je tudi zagovor pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave pomembna faza v kazenskem postopku ter da morajo biti zato obdolžencu zagotovljene vse procesne pravice, vključno s pravico do zagovornika že ob prvem zaslišanju.
upravni spor - poseg v človekove pravice - ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije - varstvo integritete in preprečevanje korupcije - kršitev ustavnih pravic - pravica do enakega varstva pravic
Sodišče se strinja s tožnico, ki toženi stranki po mnenju sodišča utemeljeno očita, da je bilo v ustavne pravice tožnice poseženo zaradi kršitve prepovedi samovoljnega oziroma arbitrarnega vodenja postopka tožene stranke, in sicer zaradi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave s tem, ko je bil ob razgovoru na KPK tožnici podan napačen in zavajajoč pravni pouk o njenem pravnem položaju v postopku, saj tudi podatki v listinah predloženega upravnega spisa potrjujejo tožbene navedbe, da je v tedaj danem pravnem pouku tožnici na razgovoru pri toženi stranki izostal pravni pouk v delu, ki zadeva privilegij zoper samoobtožbo, kar je razvidno konkretno iz zapisa navedenega razgovora na sedežu KPK, ki ga je skupaj s preostalimi upravnimi spisi predložila sama tožena stranka.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - močnejša pravica - obrazložitev odločbe - dokazna ocena - načelo enakosti pred zakonom - načelo enakega varstva pravic
Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer podrobno opisal potek postopka, povzel izjave vseh udeležencev in izvedene dokaze, kot tudi zapisnik ustne obravnave in citiral določbe ZKZ in Kme-1, ni pa pojasnil razlogov za svojo odločitev (dokazna ocena) in tudi ne razlogov, zaradi katerih je tožnikov zahtevek za odobritev pravnega posla zavrnil, zahtevku J.J. pa ugodil.
Glede na odstopanje zbranih podatkov (gre vse za podatke uradnih evidenc), bi moral prvostopenjski organ svojo odločitev, zakaj nekaterih zbranih dokazov ni upošteval in zakaj je dal težo le enim izmed njih, ustrezno utemeljiti, posledično pa utemeljiti tudi svojo odločitev, da dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ne izvede. Šele na podlagi take utemeljitve bi bilo mogoče presoditi, ali so bili zbrani dokazi zadostna podlaga za sprejem odločitve ali pa bi morala tožena stranka dejansko stanje še dodatno raziskati z izvedbo drugih dokazov. Predvsem pa tožena stranka, zlasti drugostopenjski organ, ni odgovoril na ključen očitek tožnika, ki se nanaša na vodenje postopka, to je očitek, da je tožena stranka njega in J.J. obravnavala vsakega na drugačen način.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 5, 5/4. ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca - pridržanje v Centru za tujce - istovetnost prosilca - begosumnost - uporaba Direktive o sprejemu - začasna odredba - neposredni učinek prava EU
Tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni izkazala v izpodbijanem aktu in ta se tudi ni pokazal na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi. Neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje. Sodišče države članice sme odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - poskus vračanja
Iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na ostale okoliščine, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. Veliki senat ESČP je za dva od osmih pritožnikov razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP, nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.
Tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju, ampak se je sklicevala izključno na nekatere ovire glede veleposlaništva in garantnega pisma, ni pa navedla nič glede svojih ravnanj in subjektivnega interesa za vrnitev v Slovenijo.
URS člen 22, 34. ZIntPK člen 11, 11/2, 13, 13/5, 13/7, 15, 15/1, 16. ZUS-1 člen 4, 66.
subsidiarni upravni spor - poseg v ustavno pravico - zaključne ugotovitve - seznanitev z osnutkom ugotovitev - pravica do izjave - sodelovanje v dokaznem postopku
Zakonitost zaključnih ugotovitev ni odvisna le od materialne zakonske podlage v petem odstavku 13. člena ZIntPK, temveč tudi od tega, ali je bil izdan v skladu s predpisanim postopkom, s čimer je tožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.
Zakonodajalec s prvim odstavkom 11. člena ZIntPK Komisiji za preprečevanje korupcije ni dal pooblastila za avtonomno predpisovanje postopkovnih določb, temveč zgolj za podrobnejšo ureditev načina njihovega izvrševanja.
Komisija med tem, ko obravnavani osebi pošlje osnutek ugotovitev v izjasnitev, in objavo ugotovitev na svoji spletni strani, ne sme opravljati nobenih nadaljnjih postopkovnih dejanj (torej nadaljevati postopka), niti razlogov svojih ugotovitev dopolnjevati s takimi, o katerih se obravnavana oseba ni mogla opredeliti. Z drugačnim ravnanjem je očitno kršena temeljna procesna pravica obravnavane osebe do izjasnitve.
URS člen 22. ZUS-1 člen 4. ZIntPK člen 4, 13, 15. ZUP člen 9.
upravni spor - poseg v človekove pravice - ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije - varstvo integritete in preprečevanje korupcije - opustitev dolžnega ravnanja - pravica do enakega varstva pravic - načelo zaslišanja stranke
Izpodbijani akt je bil izdan na podlagi 13. člena ZIntPK. Slednji podrobno ureja postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev. Komisija pri svojih postopkih, skladno z določbo 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporablja ZUP. Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK). Iz navedenega sledi, da mora komisija pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPk, subsidiarno pa pravila ZUP. Procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt-poslovnik. Zato je torej zmotno stališče tožene stranke, da se zaradi specifičnosti predmetnega postopka kot nadzornega postopka, pri tem postopku ne uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za odločanje v upravnih zadevah.
Upoštevajoč določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, bi, po presoji sodišča, morala tožena stranka, pred objavo, tožniku posredovati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek, tako da bi se tudi o navedbah v dopolnjenem osnutku lahko izjasnil. Ker tega ni storila, tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o naknadnih dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev. To pomeni, da v postopku niso bile upoštevane vse v 13. členu ZIntPK določene procesne določbe, ki pomenijo izpeljavo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ker je torej bila tožniku kršena pravica do izjave, je izpodbijani akt iz tega razloga nezakonit.
URS člen 23, 125, 134, 134/1, 134/2. Zakon o sodiščih 1a, 1a/4. ZUS-1 člen 3, 4.
upravni spor - človekove pravice - materialna imuniteta sodnika - upravni akt - upravno dejanje - zavrženje tožbe - začasna odredba
Za sodnika je izključena pravna (civilna in kazenska odgovornost) za mnenje, ki ga poda pri odločanju na oziroma v sodišču. Za uporabo materialne imunitete ni nujno, da gre za akt sodnika znotraj procesa sojenja, ampak zadošča, da gre za akt sodnika v okviru zakonskih in ustavnih pristojnosti sodišča za odločanje v neki zadevi. Upravni akti oziroma dejanja po ZUS-1 niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.“
Tožnik ima zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato tožba ni dopustna. Tožnik se je namreč zoper izpodbijano odredbo pritožil, o pritožbi zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe pa je odločal tudi izvenrazpravni senat. Tožnik bi lahko vložil ustavno pritožbo in z ustavno pritožbo uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic.
dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom - pritožba - vrnitev v prejšnje stanje
Iz navedb v tožbi izhaja, da tožeča stranka pravice do pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe še ni izkoristila. To pa pomeni, da pogoji, ki so za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu določeni v tretjem odstavku 2. člena in drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pred dokončnostjo sklepa o zavrženju pritožbe zoper izpodbijano odločbo, niso izpolnjeni.
URS člen 22, 23, 25. ZUS-1 člen 4, 22, 22/1, 32, 36, 36/1, 36/1-2, 66. ZPP člen 181, 181/3. ZUP člen 9. Poslovnik komisije za preprečevanje korupcije člen 52, 52/4,.
komisija za preprečevanje korupcije - osnutek ugotovitev v konkretnem primeru - sestava komisije - poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor - sodelovanje v dokaznem postopku - vmesni ugotovitveni zahtevek - začasna odredba
Iz osnutka ugotovitev o konkretnem primeru izhaja, da je komisija odločala v sestavi dveh članov (predsednik komisije se je iz odločanja namreč izločil) in odločitev sprejela soglasno, iz česar sledi, da so bila v obravnavanem primeru upoštevana pravila za veljavno odločanje toženke. Tako tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS na ta način ni bila kršena.
Ker ima tožnik varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, pomeni, da je njegov tožbeni očitek o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave neutemeljen. Iz enakega razloga tudi ni pritrditi tožniku, da mu je bilo poseženo v pravico iz 23. člena Ustave, saj je možnost vložitve upravnega spora pred naslovnim sodiščem izkoristil in spor sprožil. Tožnik je tudi imel možnost izjave na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru (ki jo je tudi izkoristil in nanj odgovoril), kar pomeni, da ne drži, da ima tožnik šele v tem upravnem sporu možnost upoštevanja njegovih argumentov na posredovani osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, zaradi česar tudi iz tega razloga kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS ni podana.
Ne gre za vprašanje obstoja t.i. prejudicialnega pravnega razmerja oziroma pravice, od katerega bi bila odvisna odločitev o glavni stvari, to je o ugotovitvi nezakonitosti posega toženke v tožnikove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku, saj morebitna ugotovitev nezakonite sestave senata toženke ne predstavlja temelja za odločitev o ugotovitvi nezakonitosti posega v tožnikove uveljavljane ustavne pravice zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku pred izdajo in vročitvijo osnutka ugotovitev o konkretnem primeru. Gre namreč za nov zahtevek, s katerim tožnik razširja svojo tožbo. Ker pa je bil tožnik z vročitvijo osnutka ugotovitev, ki ga je prejel skupaj z dopisom toženke seznanjen tudi s sestavo komisije, kateri je ugovarjal tudi v svojem odgovoru na osnutek, to pomeni, da ta zahtevek uveljavlja prepozno glede na 28. člen ZUS-1, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 vmesni ugotovitveni zahtevek tožnika bilo treba zavreči.
Ker obravnavani postopek ni v fazi ''tik pred objavo ugotovitev na spletni strani ali tiskovni konferenci'', tožnik pa na to postopkovno fazo veže svoje trditve o škodi, je treba ugotoviti, da zatrjevana škoda ni izkazana, zaradi česar je tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe treba zvrniti.
ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/1-2, 55, 55/1, 55/1-6, 55/1-12, 74, 74/5. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 5, 5/4. Listina EU o temeljnih pravicah člen 6. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 319, 319/1.
Na podlagi izpovedbe tožnika o tem, v kakšnih okoliščinah mu je omejeno gibanje, sodišče ugotavlja, da je glede na opisani režim v Centru za tujce Postojna ukrep toženke treba šteti za odvzem osebne svobode in da ne gre zgolj za omejitev gibanja. Ker ni podana nobena zakonska podlaga, na katero je toženka oprla izpodbijani akt, ga je sodišče odpravilo zaradi nepravilne uporabe določb ZMZ, odločilo pa je tudi, da mora toženka nemudoma prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku.
Določba prvega odstavka 22. člena ZUS-1 prek „primerne uporabe" določb ZPP omogoča s pravom EU in MKVČP skladno razlago določbe petega odstavka 74. člena ZMZ. Določba prvega odstavka 319. člena ZPP se namreč zaradi njene neprimernosti ne more uporabiti, ko gre za odločitev Upravnega sodišča, da se izpodbijani upravni akt iz 51. člena ZMZ odpravi. Samo takšna razlaga je primerna, kajti brez nje ni mogoče zagotoviti, da bi sodišče v skladu s četrtim odstavkom 5. člena MKVČP in 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 18(2) členom Procesne direktive "hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit." V konkretni zadevi je bistveno, da bi rok 15 dni za pritožbo in rok 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča izdajo učinkovite sodne odločbe podaljšal za najmanj 30 dni brez vštetja časa za vročanje in posredovanje sodnih odločb med Upravnim in Vrhovnim sodiščem ter rokom za odgovor na pritožbo, kar ne bi bilo v skladu z določilom četrtega odstavka 5. člena MKVČP in 6. členom Listine.