ZUS-1 člen 4, 25, 25/1, 66. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 3, 3/3, 3/3-1, 8, 8/1.
varstvo ustavnih pravic - kršitev človekovih pravic - sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - izobraževanje - šolanje - šola - pravočasnost tožbe - zavrženje dela tožbe - stroški postopka
Dejstvo, da so se mladoletni tožniki namesto v šoli izobraževali na daljavo, je bila neposredna posledica odločitve njihovih zakonitih zastopnikov in njihove proste izbire, da ne podajo soglasja za samotestiranje, čeprav je ta ukrep temeljil na 39. členu ZNB, in je bil tudi po presoji Ustavnega sodišča RS primeren ter nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, in sicer za preprečitev ali omejitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 in s tem zagotovitev varovanje zdravja ter življenja ljudi.
ZUS-1 člen 4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
COVID-19 - kršitev človekovih pravic - pravica do izobraževanja - šola - varstvo ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - nalezljive bolezni
Začasni ukrep testiranja zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep pa je tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja ter sorazmeren v ožjem smislu. Primeren je zato, ker se z njim preprečuje dostop oseb, ki so lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri različnih dejavnostih (tudi pri vzgojno-izobraževalnih dejavnostih v prostorih šol), s tem pa se posledično preprečuje tudi širjenje nalezljive bolezni in zmanjšuje obremenitev zdravstvenega sistema. Ukrep testiranja je nujen, ker na voljo ni drugih, milejših in enako učinkovitih sredstev za dosego zasledovanega cilja, teža posledic posega v pravice posameznika pa tudi odtehta pomen oziroma vrednost zasledovanega cilja varstva zdravja in življenja, ki predstavlja eno najpomembnejših ustavno varovanih vrednot.
Ukrep testiranja, ki je bil v 8. členu Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 predpisan kot pogoj za uresničevanje pravice otrok do zbiranja in združevanja ter izobraževanja v prostorih osnovnih šol, je bil skladen z načelom sorazmernosti in ustavno dopusten tudi z vidika zatrjevane kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih tožnica navaja v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS, pravica do zbiranja in združevanja po 42. členu Ustave RS, pravice otrok po 56. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Ukrep testiranja je namreč milejši od pred tem veljavnega ukrepa splošnega zaprtja šol, ukrep je primeren za dosego želenega cilja, koristi ukrepa, ki so v zaščiti javnega zdravja, pa tudi pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.
Iz ugotovitev v obravnavani zadevi ne izhaja, da bi do šolanja tožnice na domu in s tem do posega v njeno pravico do izobraževanja prišlo prav zaradi dejanja toženke. Tožnica namreč ne zatrjuje, da ji je toženka fizično ali kakorkoli drugače s pozicije oblasti preprečila vstop v šolo in ji s tem neposredno onemogočila izobraževanje v prostorih šole. Zahteva po izpolnjevanju pogoja iz predpisa oziroma golo opozorilo ravnateljice toženke na obveznost testiranja, ki jo je določal že Odlok 174/2021 kot pogoj za udeležbo otrok pri pouku v prostorih šole oziroma opozorilo na posledice, ki sledijo po predpisih, če se oseba ne podredi obveznosti testiranja (to je obveznost šolanja od doma, ki jo je določal že sklep ministra), pa sama po sebi po presoji sodišča ne moreta predstavljati dejanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za neposredni vzrok nastale posledice (to je izobraževanja tožnice na daljavo).
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - subsidiarni upravni spor - predhodni preizkus tožbe - nepopolna tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča tožba, kljub dopolnitvi oziroma popravi ni popolna in razumljiva, saj tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 788/2023-3 z dne 25. 5. 2023. Zato je sodišče, po ugotovitvi, da so pomanjkljivosti tožbe take, da onemogočajo obravnavanje zadeve, tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
varstvo ustavnih pravic - zadržanje sredstev - državna pomoč - finančna sredstva
Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je bilo ravnanje – zadržanja izplačil, izvedeno kot oblastno, enostransko ravnanje in brez pravne podlage saj se je z njim poseglo v (oz. odvzelo) že pridobljeno pravico do izplačil finančne državne pomoči brez ustreznega pravnega akta in postopka, ki bi stranki omogočil ustrezno pravno varstvo, še pred dokončnostjo odločitve. Odvzem (brez pravne podlage) teh pričakovanih, odobrenih izplačil, pa za tožečo stranko predstavlja premoženjsko škodo.
ZUS-1 člen 4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
COVID-19 - kršitev človekovih pravic - pravica do izobraževanja - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šola - varstvo ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes - spremenjene okoliščine - subsidiarni upravni spor
Odlok 22/2022 (niti katerikoli drug predpis) samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa v šolah ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Tožnik, ki lahko od 21. 2. 2022 dalje šolo obiskuje brez izpolnjevanja pogoja PCT oziroma brez samotestiranja, ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka.
V času odločanja sodišča v tožbi zatrjevanega posega v človekove pravice (več) ni. Zaradi navedenega sodišče tudi ne more vnaprej (preden do vnovične kršitve pravic sploh pride) toženkama prepovedati morebitnih bodočih ravnanj, katerih obstoj v prihodnosti je negotov.
Ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih omenja tožnik v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Koristi navedenega ukrepa, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, namreč pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.
Ker je tožnik sam sledil v predpisu določeni obveznosti glede samotestiranja, za tožnika niso nastale neugodne posledice, ki jih je določal Odlok 174/2021 v četrtem odstavku 8. člena (to je začasna prepoved zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu ter odreditev izobraževanja na daljavo). Zato drugotoženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem dejansko posegla v tožnikove pravice, ki so bile omejene že s samim Odlokom, zahtevam katerega se je tožnik, kot sam navaja, tudi podredil.
Pri izdaji potrdila ni šlo za oblastveno ravnanje tožene stranke. S potrdilom se ni o ničemer odločalo. Ker se z njim ni o ničemer odločalo, z njegovo izdajo tudi ni moglo biti poseženo v nobeno ustavno pravico tožnika.
Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnik v času vložitve tožbe ni imel pravnega interesa za vložitev take tožbe, saj je v času vložitve tožbe digitalno potrdilo, da ima status prebolevnika do 23. 4. 2022, še veljalo. Do domnevnih pravnih posledic oziroma učnikov potrdila v času vložitve tožbe niti še ni moglo priti in gre torej zgolj za hipotetično zatrjevanje onemogočanja oziroma oteževanja izvrševanja funkcije tožnika kot bodočih negotovih dejstev.
Dejanje se mora že zgoditi oziroma mora še trajati, ni pa mogoče vložiti tožbe zaradi bodočega negotovega dejstva.
tožba zaradi varstva človekovih pravic - varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - procesne predpostavke za sodno varstvo - zavrženje tožbe
Z zakonom (4. člen ZUS-1), je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Po določbi 28. člena ZLS so organi občine občinski svet, župan in nadzorni odbor. Občinski svet lahko ustanovi tudi druge komisije in odbore kot svoja delovna telesa. Komisije in odbori občinskega sveta v okviru svojega delovnega področja v skladu s statutom občine in poslovnikom občinskega sveta obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in dajejo občinskemu svetu mnenja in predloge (prvi odstavek 31. člena ZLS). Glede na določbe ZLS tako Odbor za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Idrija nima položaja in pristojnosti organa toženke, zato po presoji sodišča tožba, s katero tožnik uveljavlja kršitev pravic zaradi v tožbi opredeljenega dejanja, ne izpolnjuje procesnih predpostavk za sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
diskriminacija - prepoved diskriminacije - pacientove pravice - diskriminacija na podlagi zdravstvenega stanja - pravica do enakega obravnavanja - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V konkretnem primeru tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe v upravnem postopku torej ni angažirala izvedenca s potrebnimi medicinskimi strokovnimi znanji z relevantnih strokovnih (pod)področij, kakršna sicer imajo zgolj medicinski izvedenci, za pridobitev strokovnega odgovora na vprašanje, ali je tožnikov protokol skladen s pravili stroke iz Priročnika Zdravniške zbornice Slovenije, saj vse do izdaje izpodbijane odločbe tožena stranka ni postavila izvedenca medicinske stroke v skladu s prvim odstavkom 190. člena ZUP za izdelavo ustreznega izvedeniškega izvida in mnenja iz prvega odstavka 191. člena ZUP. Opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja bistveno kršitev določb postopka.
verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - darilna pogodba - izpolnjevanje pogojev - pravice in obveznosti po ZNISESČP
Tožeča stranka ne uveljavlja, da je pogoj evidentiranja prenosa terjatve stvarno neupravičen oziroma da je nesmiseln ali povsem nepotreben. Tožeča stranka torej ne utemeljuje in ne uveljavlja, da pogoj evidentiranja sploh ne bi smel biti predpisan, za katerega koli upravičenca, pri čemer ima z vidika EKČP zakonodajalec Republike Slovenije določeno polje proste presoje. Ne glede na to, da torej stvarna upravičenost pogoja evidentiranja ni sporna med strankama, sodišče dodaja, da zakon osebi, ki je pridobila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge na podlagi veljavnega pravnega posla, ne nalaga konkretnega evidentiranja v bazi podatkov pri banki, temveč le, da o prenosu terjatve iz naslova hranilne vloge (ustrezno) obvesti banko in da to obvestilo izkaže v postopku.
Tožeča stranka v tožbi ni navedla nobenih prepričljivih argumentov, da iz razlogov, ki so bili izven njenega vpliva, ni mogla izpolniti zakonskega roka za izpolnitev svoje obveznosti. Pri uveljavljanju varstva pravic do mirnega uživanja imovine je namreč treba upoštevati tudi skrbnost ravnanja osebe, ki trdi, da ji je poseženo v to pravico iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP.
tujci - subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu - dejanje, ki posega v človekove pravice - ustavna pravica do osebne svobode - azil - omejitev gibanja - omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja na objekt azilnega doma - neobstoj podlage za omejitev gibanja - kršitev ustavnih pravic
Ustava RS za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. Da lahko državni organ zakonito poseže v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena. Podlaga zakonitega posega v pravico do osebne svobode tožnika tako ne morejo biti določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma in določbe Pravilnika o postopku s tujcem, na katere se sklicuje toženka, in niti ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19, na katere se prav tako (posplošeno) sklicuje, že iz osnovnega razloga, ker niso zakonska podlaga.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 157, 157/2.
varstvo ustavnih pravic - šolstvo - izobraževanje - osnovna šola - COVID-19 - pravni interes
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe. Torej vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.
ZCes-1 člen 95. ZUP člen 147, 147/1. ZVEtL-1 člen 44. URS člen 33.
občinska cesta - urejanje prometa - pripadajoče zemljišče - predhodno vprašanje - pravica do zasebne lastnine - test legitimnosti - test sorazmernosti
Vprašanje lastništva zemljišča, za katerega tožnik trdi, da je po določbah omenjenega zakona pripadajoče stavbi na ulici, in na katerem naj bi tožnik od nakupa stanovanja do vzpostavitve posebnega prometnega režima na ulici imel zagotovljen parkirni prostor, v postopku izdaje dovoljenja za vstop, vožnjo, ustavitev in parkiranje v varovanem območju skupnega prometnega prostora ključno za rešitev obravnavanega spora, saj predstavlja predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP.
Urejanje varnega in nemotenega poteka prometa po občinskih cestah je sicer ena od izvirnih pristojnosti občin, ki pa pri določanju prometnega režima na občinskih cestah ne smejo nedopustno (to je prekomerno) posegati v pravice posameznika, ki ga prometna ureditev zadeva.
Omejitev vstopa in vožnje ter možnosti ustavitve in parkiranja vozil lastnikov stanovanj v varovanem območju občinske ceste le na določene ure dneva po presoji sodišča pomeni poseg v pravico lastnikov stanovanj na tem območju (33. člen Ustave RS), saj jim Odlok s svojo ureditvijo rabo nepremičnin omejuje. Za presojo, ali je obravnavani poseg v človekovo pravico z vidika Ustave RS dopusten, pa mora organ v ponovljenem postopku v obrazložitvi svoje odločitve pojasniti, kateri ustavno dopusten cilj je zasledoval pri ureditvi prometnega režima na tem območju (test legitimnosti), pojasniti pa mora tudi, zakaj meni, da je poseg v pravico v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti), kar pomeni, da mora obrazložiti, zakaj je z Odlokom vzpostavljeni prometni režim primeren in nujen za dosego želenega cilja, pa tudi sorazmeren v ožjem pomenu.
ZVOP-1 člen 9, 9/4, 32, 32/2, 32/3, 32/4. ZInfP člen 3, 3/3.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - izbris - napačen pravni pouk - pristojnost
Tožena stranka glede na vsebino tožnikove zahteve ni ravnala pravilno, ko je njegovo pritožbo odstopila v obravnavo organu, ki glede na jasna določila ZVOP-1 ni pristojen organ za odločanje na drugi stopnji. Napačen pravni pouk o pravici do pritožbe in napačno postopanje organa prve stopnje pa ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 19. ZKP člen 361, 361/6.
odvzem prostosti - predlog za odpravo pripora - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - podaljšanje pripora po izreku sodbe - drugo učinkovito sodno varstvo
Sodišče je tožbo zavrglo zato, ker ima tožnik, ki meni, da je od 20. 9. 2022 dalje nezakonito v priporu, zagotovljeno drugo sodno varstvo, konkretno v kazenskem postopku, in tako niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic v skladu s 4. členom ZUS-1.
Tožnik je v priporu na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, ta pa na podlagi določbe šestega odstavka 361. člena ZKP traja do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Tožnik ima na podlagi četrtega odstavka istega člena ZKP možnost kadarkoli med trajanjem pripora vložiti predlog za odpravo pripora. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 10/2014 z dne 23. 1. 2014 že sprejelo stališče, da tak predlog za tožnika predstavlja učinkovito sodno varstvo.
COVID-19 - poseg v človekove pravice - posamičen akt - ugotovitvena tožba - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Sklepi, s katerimi je ministrica za izobraževanje začasno odredila šolanje na daljavo, po svoji vsebini ne predstavljajo posamičnih aktov v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj se omenjeni sklepi glede na svojo pravno naravo štejejo za predpise, torej za splošne in abstraktne pravne akte, zoper katere sodno varstvo ni zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS.
Podobno splošen in abstrakten učinek ima tudi sklep ministrice za izobraževanje o podaljšanju jesenskih počitnic v šolskem letu.
Posamičnega akta pa tudi ne predstavlja dopis Inšpektorata RS za šolstvo in šport - okrožnica v zvezi z izvajanjem nadzora po Zakonu o nalezljivih boleznih. Navedeni dopis ne predstavlja posamičnega akta, saj z njim ni bilo oblastno odločeno o kakšni materialnopravno priznani pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov ali drugih subjektov, kar je pogoj, da je akt mogoče šteti za posamičen v smislu določb ZUS-1.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 125. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11.
subsidiarni upravni spor - pravica do šolanja - izobraževanje - šola - vzgojni ukrep - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Šola je zgolj izvrševala abstraktno pravno normo, vendar s to razliko, da je ni izvrševala neposredno, ampak je za vsak dan posebej izdala pisni sklep. Tudi v tem primeru, ko je šola tožniku izdajala posamezne sklepe, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS ni delovala kot oblastni organ. Zahtevo po tem je namreč vseboval odlok, ki se je nanašal na nedoločeno število subjektov.
Beleženje neupravičenih ur ter izrekanje disciplinskih ukrepov stvar vzgojnega delovanja šole, v kar sodišče ne more posegati, ker gre v tem primeru za strokovno odločitev, to je izvajanje vzgojnega procesa.
epidemija - COVID-19 - karantena - obrazložitev odločbe - nalezljive bolezni - legalitetno načelo - exceptio illegalis - denarna kazen za gospodarski prestopek - pravica do izjave stranke o odločilnih dejstvih
Pogoje za odreditev karantene določa ZNB v 19. členu, v skladu s katerim je treba razlagati Odlok Vlade RS, ki je bil sprejet na dovolj določni zakonski podlagi, to je na določbi drugega in četrtega odstavka 19. člena ter določbi 1. točke prve alineje 39. člena ZNB, Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 pa tudi ne presega okvirov, ki jih določa zakon (t.i. legalitetno načelo). Omenjeni Odlok namreč zgolj podrobneje razčlenjuje zakonske določbe, ko v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 19. člena ZNB, določa izjeme, ko se posamezniku, čeprav ta prihaja iz rizičnega območja, karantena ne odredi, bodisi zaradi izpolnjevanja PCT pogoja po prvem odstavku 6. člena Odloka bodisi zaradi izjem, ki jih Odlok določa v prvem odstavku 7. člena.
V obrazložitvi odločbe o odreditvi karantene niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ministrstvo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek karantene. Za odreditev karantene je namreč ključna ne le ugotovitev, iz katere države se vrača oseba, ki želi vstopiti v Republiko Slovenijo, pač pa tudi ugotovitev, kakšno je bilo epidemiološko stanje v tej državi v času pred vstopom osebe na ozemlje Republike Slovenije.
V primeru odsotnosti obrazložitve in navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo odločbe, namreč stranka v postopku nima možnosti podati izjave o upoštevanih dejstvih in tudi ni seznanjena z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odločil, da karantensko odločbo izda.
naknadna razširitev tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - rok za vložitev tožbe - pravni interes (pravna korist) za tožbo - prepozno vložena tožba v upravnem sporu
Ker je tudi ugotovitvena tožba podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, se lahko ugotovitev nezakonitosti akta zahteva le, če je bilo s tem poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, torej mora sodišče tudi v primeru ugotovitvene tožbe presoditi, ali tožnik pravni interes izkazuje.
Ugotovitveni tožbeni zahtevek je bil vložen s pripravljalno vlogo, po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, zaradi česar je tožba glede tega zahtevka prepozna in zato nedopustna.
URS člen 157. ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pogoj PCT - osnovna šola - izobraževanje - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - zavrženje tožbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Taka tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi pa niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza opisanim značilnostim oblastvenega delovanja.