pripor - neogibna potrebnost pripora za potek postopka - nadzorni ukrepi - milejši ukrep - prebivališče v drugi državi članici
Pri uspešni izvedbi kazenskega postopka šteje tudi njegova hitrost, ki je pri predlagani nadomestitvi pripora z obdolženčevim javljanjem na policijski postaji ali s hišnim priporom, z izvršitvijo v drugi državi članici EU, neprimerno manjša od hitrosti postopka v Sloveniji. Še zlasti, ker je takšna izvršitev v navedenem 13. poglavju Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) odvisna od izpolnitve številnih pogojev, navajana možnost obdolženčevega prebivanja pri mami ali pri babici pa razdeljena celo na dve državi, ki lahko izvršitev kateregakoli od navedenih nadomestnih ukrepov tudi zavrneta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084203
ZKP člen 343, 344, 378, 398, 398/1, 398/1-1, 398/2. KZ-1 člen 22, 29, 53, 116, 116-2, 116-4.
kaznivo dejanje umora - opis kaznivega dejanja - elementi kaznivega dejanja - drugi nizkotni nagibi - silobran - dokazni predlogi - prištevnost - sprememba obtožnice
Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča.
Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri opredelitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženec storil "iz drugih nizkotnih nagibov", v bistvenem ne ločijo od okoliščin, s katerimi je opisan očitek, da je dejanji storil "zaradi postopka in odločitve sodnika". Tako se pri obeh očitkih podvaja, da je šlo za dejanje odvzema premičnine - vozila, da sta pomočnika izvršitelja delovala v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, da sta izvrševala sklep sodišča, da je obtoženec temu nasprotoval. V preostanku opisa, "da jima je obtoženec z ustrelitvijo preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila," pa kljub temu, da gre za vsekakor zavržno ravnanje, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis obtoženčevih ravnanj ne dosega praga, da bi ga bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivi dejanji umora, storjeni iz drugih nizkotnih nagibov. Pritrditi je zaključku drugostopenjskega sodišča v točki 87 obrazložitve, da je tak opis mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine in sicer, da je obtoženec dve kaznivi dejanji umora storil zaradi postopka in odločitve sodnika po 2. točki 116. člena KZ-1.
pripor - preizkus ali so še dani razlogi za pripor - begosumnost - predčasno prestajanje kazni
To, da se obdolženca nahajata na predčasnem prestajanju kazni zapora, ni ovira, da, višje sodišče ne bi ravnalo po tretjem odstavku 394. člena. in sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sicer ob različnih pravnih položajih zapovedujeta vsebinsko enak preizkus razlogov za pripor. Prej nasprotno, saj je ravno pripor edina možna podlaga za predčasno prestajanje kazni zapora, pa je zato navedeni preizkus pripornih razlogov po višjem sodišču toliko bolj umesten.
Smisel t.i. naveznih okoliščin obdolžencev, ki so tujci in ki ne prebivajo v Sloveniji, s Slovenijo, kot državo, v kateri je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno in ki je skladno z njeno jurisdikcijo dolžna izvesti kazenski postopek, je ravno v tem, da omogočajo prognozo sodišču o obdolženčevi dosegljivosti, ki mora biti primerljivo enaka dosegljivosti obdolžencev, ki nastanjeni v Sloveniji dejansko prebivajo. Več kot je vsebinsko odločilnih naveznih okoliščin, manjša je možnost, da bi se sodišče v prognozi zmotilo, obdolženec pa Slovenijo, kljub morebitni obsodbi zapustil oz. pobegnil. Velja tudi obratno, pri čemer je jasno, da sta v primeru, ko naveznih okoliščin sploh ni, možnost napačne prognoze in obdolženčevega pobega največji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078928
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - oprostilna sodba - kršitev materialnega zakona - zakonski znak kaznivega dejanja - pornografija - prikazovanje pornografskega gradiva - dejanje ni kaznivo dejanje - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pomanjkljiva obrazložitev - direktni naklep - nagib
Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskim izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle. Ob tem pravna teorija opozarja, da je treba v kazenskopravnem pogledu pojem pornografija zožiti. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj.
Kot je bilo ugotovljeno v postopku je bila predstava striptiza organizirana, odvijala se je v lokalu, torej na javnosti dostopnem kraju. Striptizeta je opravljala poklicno dejavnost, dejavnosti striptizet pa družba na splošno ne zavrača. Predstava ni vsebovala spolnega akta ali drugega nazornega prikaza spolne prakse, npr. nazorne masturbacije ali podobno, zato je ob navedenem ni mogoče označiti za pornografsko. V kolikor to velja za predstavo velja a fortiori tudi za fotografije, ki predstavljajo zamrznjene trenutke predstave.
Sodišče druge stopnje sicer zaključuje, da je obtoženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, vendar tega zaključka ne obrazloži. Skopo so nanizane nekatere okoliščine iz katerih sodišče zaključi, da le te nedvomno kažejo na namen zadovoljevanja obtoženčevega spolnega nagona. Ugotovitev nagiba, še tega skopo utemeljenega, ne more nadomestiti poglobljene analize ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljile zavedanje in hotenje obtoženca, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne samoodločbe oškodovanke. Pozornost je torej potrebno usmeriti na oškodovanko in njeno navedeno pravico ter ugotoviti, ali se je obtoženi zavedal, da v to njeno pravico posega in je to tudi hotel storiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00078644
ZKP člen 398, 398/1, 398/1-2. KZ člen 111, 112. KZ-1 člen 7, 91, 91/2. KZ-1I člen 9.
pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - absolutni zastaralni rok - relativni zastaralni rok - novo sojenje - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - prepoved povratne veljave zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona
Dne 15. 12. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I; Ur. list. RS št. 186/21 z dne 30. 11. 2021) in s tem spremenjena določba drugega odstavka 91. člena KZ-1. Ta sedaj razlikuje med roki za zastaranje kazenskega pregona in rokom za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Rok za novo sojenje je pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v obravnavani zadevi uporabiti spremenjeno določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje za novo sojenje petletni rok. Nova ureditev vstopa na mesto pravila o dvoletnem zastaralnem roku, ne glede na to, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno in v kateri fazi je kazenski postopek.
Novo pravilo se uporablja, ne glede na to, v kateri fazi je kazenski postopek, tj. tudi če je do razveljavitve prišlo pred uveljavitvijo KZ-1I.
pripor - izvršilni naslov - sklep o podaljšanju pripora - ugotovitveni sklep - nove okoliščine
Izvršilni naslov, na podlagi katerega je obtoženec v priporu, je sklep o podaljšanju pripora, ki ga je sprejelo okrožno sodišče ob izdaji prvostopenjske sodbe. Izpodbijani ugotovitveni sklep pa je odločba, s katero višje sodišče ob (delni) razveljavitvi sodbe presodi, ali so priporni razlogi in drugi pogoji za pripor podani tudi v takšni procesni situaciji, upoštevajoč trajanje postopka, pripora in nastop morebitnih novih okoliščin, pomembnih za odpravo pripora. S sklicevanjem na svojo odločitev, s katero je potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi in o sankciji, višje sodišče torej ni ugotavljalo nove obremenilne okoliščine, na katero se ne bi že opirala odločitev o podaljšanju pripora.
pripor - pravica do izjave - zaslišanje obdolženca - izvršilni naslov - sprememba sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča - ugotovitveni sklep
Višje sodišče je sklep izdalo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP.
Kršitev pravic obrambe zagovornik prepoznava v tem, da pred izdajo izpodbijanega sklepa Višje sodišče obdolženca ni zaslišalo. Pri presoji teh navedb je treba upoštevati, da ugotovitveni sklep, kot je izpodbijani, ne vsebuje izvršilnega naslova za izvrševanje pripora (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-139/22-13 z dne 7. 11. 2022). Zato so tudi v obravnavanem primeru relevantna stališča iz navedene odločbe.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 25, 39. ZKP člen 78, 78/1.
denarna kazen zaradi žalitve sodišča - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - pravica do svobode izražanja - oškodovanec kot tožilec - subjektivni in objektivni kriterij - pritožbeni postopek
Za izrek (denarne) kazni ne zadostuje že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav in stališče, da bi lahko stranka pritožbeno grajo izrazila na primernejši način, temveč je treba oceniti na eni strani škodljivost izjav za avtoriteto in nepristranskost sodstva ter na drugi strani težo posega, ki bi jo imel izrek denarne kazni na pravico do svobode izražanja posameznika v konkretnem sodnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073745
ZKP člen 374, 374/1, 398, 398/1, 398/1-1, 398/2. KZ-1 člen 45a, 46, 46/2, 53, 53/2, 53/2-1, 116, 116/1, 116/1-1, 116/1-4. URS člen 18, 21, 21/1, 34. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
kaznivo dejanje umora - koristoljubnost - odmera enotne kazni - nizkotni nagibi - prepoved mučenja - pravica do osebnega dostojanstva - namen kaznovanja - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo.
V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP.
Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zaporedoma, v bližnjih hišah, z istim kuhinjskim nožem, pri čemer je obtoženec dva oškodovanca brutalno umoril v navzočnosti svojega štiriletnega sina in kljub njegovim prošnjam, naj preneha. Vrhovno sodišče je pri izreku enotne kazni dosmrtnega zapora poleg teže kaznivih dejanj upoštevalo tudi obtoženčeve osebne lastnosti (zlasti odločnost in brezbrižnost pri izvršitvi vseh umorov, pri katerih obtoženec ni imel nobenih notranjih zadržkov, ter njegovo vedenje po storitvi dejanj), in pri njem obstoječo nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče z izrečeno enotno kaznijo dosmrtnega zapora v okoliščinah konkretnega primera skrbi predvsem za varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda, zlasti pravice do življenja, ki spada v sklop hierarhično najvišjih ustavnih pravic in bi jo morali spoštovati vsi posamezniki. Hkrati se z izrečeno enotno kaznijo zasleduje tudi cilj specialne in generalne prevencije, ki je v vzpostavitvi zavedanja obtoženca in tudi drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, kakršna so obravnavana.
pritožbeni razlogi - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - kršitev kazenskega zakona
Samostojnost in vrstni red izpodbojnih razlogov nista naključna, kajti če je brezhibno izveden kazenski postopek pogoj za preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pogoj za preizkus kršitev kazenskega zakona. Posledica takšnega razmerja med izpodbojnimi razlogi je, da naknadno določeni izpodbojni razlog nikoli ne more biti posledica predhodno določenega izpodbojnega razloga, ki če je podan, preizkus naknadnega izpodbojnega razloga izključuje.
Višje sodišče ne pojasni, iz katere predhodne pravnomočne ocene utemeljenosti suma je izhajalo, in tudi ne, da se zanaša na pravnomočnost obtožnice (kar je v takšnih položajih ustaljen in zadosten način obrazložitve utemeljenosti suma). To lahko pomeni le, da je pristopilo k ponovni in celoviti oceni utemeljenosti suma. S tem je sprejelo tudi merila obrazložitve, ki ustrezajo takšnemu pristopu.
obrazloženost sodne odločbe - preizkus ali so še dani razlogi za pripor
Utrjena sodna praksa sprejema, da v odločbah o podaljšanju pripora ni potrebno obredno ponavljati vseh okoliščin, ki kažejo na priporni razlog in da je merilu obstoja pripornega razloga zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je ta pravnomočen in če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev pripornega razloga, konkretno navedene, vendar ob predpostavki, da so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Vendar sodne prakse ni mogoče razumeti na način, da zadošča, če se sodišča potem, ko je sklep o odreditvi pripora pravnomočen, ob podaljšanju le-tega glede obstoja pripornih razlogov sklicujejo zgolj na razloge, navedene v sklepu o odreditvi pripora. Sodišča so dolžna v sklepih, s katerimi odločajo o podaljšanju pripornega statusa, navesti nosilne okoliščine, ugotovljene v predhodnih pravnomočnih sklepih na podlagi katerih sklepajo o obstoju pripornega razloga
Storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka 284. člena KZ-1 je lahko le tisti izvedenec v postopku, ki ga za izvedenca določi upravni organ ali sodišče, ne pa tudi izvedenec, ki v postopku nastopa kot strokovni pomočnik stranke.
subjektivne meje pravnomočnosti - modifikacija obtožnega akta - čas storitve kaznivega dejanja - zastaralni rok - pomoč pri kaznivem dejanju - zakonitost dokazov - kolizija ustavnih pravic
Če sodišče druge stopnje podvomi v dokazno oceno, mora personalne dokaze, ki se izvajajo neposredno, tudi sámo neposredno izvesti (zaslišati priče), medtem ko je pri izvajanju listinskih dokazov izenačeno s sodiščem prve stopnje, ki dokaze izvaja po določbi 339. člena ZKP, zato praviloma ni nobene potrebe, da bi se listine in druga pisanja na obravnavi pred sodiščem druge stopnje znova prebralo.
Teza, da bi moral biti konkretni opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zoper obtoženega A. A. identičen opisu dejanja iz pravnomočnih sodnih odločb zoper obsojena D. D. in C. C., ki sta priznala krivdo za udeležbo pri istem kaznivem dejanju, je zmotna.
Državni tožilec pri spreminjanju obtožbe zoper konkretnega obtoženca ni in ne more biti omejen s pravnomočnimi sodbami, izdanimi zoper druge udeležence pri istem kaznivem dejanju, razen v delih, ki se nanašajo na njihovo (torej že pravnomočno razsojeno) vlogo pri dejanju.
Čas izvrševanja kaznivega dejanja udeleženca v ožjem smislu se pokriva s časom, ko je zakonske znake izvrševal storilec kaznivega dejanja.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - preizkus razlogov za pripor
Pritožnikovo izhodišče, po katerem okoliščine v zvezi s priporom med njegovim prestajanjem ne morejo biti spremenjene zaradi samega odvzema prostosti, je napačno. Že zato, ker v nasprotnem v zakonu ne bi bilo določeno vsakokratno preizkušanje pripornih razlogov z možnostjo odprave pripora ali njegovo nadomestitvijo s katerim od milejših ukrepov za odpravo predhodno ugotovljenih nevarnosti iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.
Čeprav se Vrhovno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da je mogoče zahtevati izločitev sodnika, ki postopa v zadevi oziroma mu je ta dodeljena, po drugi strani pritrjuje predsedniku višjega sodišča v oceni, da je pritožnik že v pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I Kpd 64168/2021 z dne 29. 8. 2022 dejansko in poimensko zahteval izločitev višjih sodnikov Igorja Mokorela in Borisa G. Hrovata ter višje sodnice Katarine Turk Lukan, ko je prosil, da se jim zadeva zaradi izgubljenega zaupanja ne dodeli v reševanje in ko se je pri tem prav tako skliceval na dvakratno razveljavitev navedene oprostilne sodbe ter postopek pred Vrhovnim sodiščem.
dokazi, ki so jih pridobili tuji organi - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - in dubio pro reo - indici - procesna sposobnost - argument teleološke redukcije - izrek enotne kazni za dejanja v steku - umor na zahrbten način - dejanska vzajemnost
V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnosti kot kvalifikatornem znaku kaznivega dejanja umora. Prikritje ravnanja in hiter pobeg s kraja dogodka pa samo po sebi tudi ne opredeljuje zakonskega znaka zahrbtnosti.
Z odločitvijo višjega sodišča, ki je prvostopenjsko sodbo v bistvenem potrdilo, v preostalem pa spremenilo, je bil opravljen prvi korak v smeri pričakovane pravnomočnosti (prvi odstavek 129. člena ZKP) in s tem tudi izvršljivosti sodbe. V takem položaju ni več relevantna ocena razumnega trajanja (dotedanjega in) pričakovanega sojenja (kot v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe), ampak ocena razumnosti nadaljnjega trajanja pripora v pričakovanju njene skorajšnje izvršitve z nastopom kazni zapora.
Prvi odstavek 398. člena Zakona o kazenskem postopku možnosti pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje o premoženjskopravnem zahtevku ne predvideva. Izpodbijana odločitev ne temelji na drugačnem dejanskem stanju, ki bi ga sodišče druge stopnje ugotovilo po opravljeni obravnavi, vložene pritožbe zato po zakonu niso dovoljene.