Tožba zaradi motenja posesti je dajatvena in ne ugotovitvena tožba. To je dajatveni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih podobnih posegov ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Ugotovitev dejstev zadnjega posestnega stanja in dejstev izvršenega motenja, ni pravi tožbeni zahtevek, ker ugotovitev takih dejstev ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Po svoji naravi dejansko spada v ugotovitev dejanskega stanja v obrazložitvi sklepa. Dolgoletna sodna praksa tolerira ugotovitev dejstev v tožbenem zahtevku in nato izreku končnega sklepa le iz razlogov praktičnosti.
Ker je tožena stranka priglasila stroške po preteku 15-dnevnega roka po prejemu sporočila o umiku, je predlog prepozen. Pri tem ni pomembno dejstvo, da je priglasila stroške v roku 15 dni po prejemu sklepa o umiku. Gre za uporabo starih določb ZPP/77.
Pravnomočni sklep o dedovanju za osebo, ki ni bila stranka v zapuščinskem postopku ni ovira, da uveljavi v pravdi varstvo svoje lastninske pravice na stvari, ki je bila sicer v sklepu o dedovanju navedena kot del zapuščine. Tožnik nima pravnega interesa za tožbo zaradi ugotovitve, da toženec ni solastnik določene nepremičnine. Tudi za meritorno obratovanje dajatvene tožbe je nujen pravni interes tožnika.
nematerialna škoda - odškodnina za telesne bolečine - odmera
Končno se pritožba moti, ko meni, da tožnica, kateri je sodišče priznalo tudi odškodnino po členu 202. ZOR kot zadoščenje v posebnem primeru, ni upravičena še do obravnavanih prisojenih odškodnin iz naslova strahu in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker te posledice prav tako izvirajo iz poskusa kaznivega dejanja posilstva, zaradi česar se iste okoliščine, ki jih sodišče upošteva kot podlago prisoje odškodnine po členu 202 ZOR, pri omenjenih drugih dveh odškodninah spet ponovno upoštevajo. Pritožniku je treba pojasniti, kot pravilno poudarja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, da se navedene tri odškodnine med seboj ne izključujejo, ker predstavljajo satisfakcijo za različne oblike imaterialne škode, čeprav se v vseh treh primerih ta škoda odraža v določenih oblikah psihičnega trpljenja. Za kaj je tožnica prejela odškodnina iz že obravnavanih dveh naslovov je bilo že pojasnjeno. V zvezi z odškodnino po členu 202 ZOR, ki se v sodni praski ne pojavlja pogosto, pa je potrebno še posebej poudariti, da je predvidena kot zadoščenje v posebnih primerih tako imenovanih moralnih nepremoženjskih škod, torej škod povzročenih v posebej sankcioniranih okoliščinah, kakršno predstavlja tudi obravnavani poskus posilstva nad tožnico. S tem dejanjem je bila napadena pravica spolne nedotakljivosti tožnice in zaradi prepovedanega posega v spolno integriteto prizadeta njena ženska čast, zaradi česar je tako med škodnim dogodkom (dalj časa trajajočim) kot po njem dokazano intenzivno trpela, kot pravilno, v skladu s tožničino izpovedbo in psihiatričnim izvedeniškim mnenjem, ugotavlja prvostopno sodišče, zaradi česar ji pripada še posebna odškodnina po členu 202 ZOR.
Pripada ji torej zaradi nad njo izvršenega posebej zavržnega načina ravnanja, ki je nujno povzročilo psihično trpljenje.
Odškodnina po členu 202 ZOR torej predstavlja odškodnino za psihične bolečine med in po prestanem poskusu posilstva, odškodnina po členu 200 ZOR pa odškodnino zaradi tega, ker so zaradi prestanih in tudi še vedno obstoječih psihičnih bolečin, ki so prešle v motnje duševnega ravnovesja (postravmatski stresni sindrom) njene življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Ker pa je ob približno pol ure trajajočem dogodku posebej pretrpela tudi že opisani strah, ji gre po členu 200 ZOR posebej odškodnina seveda tudi iz tega naslova. Tako se za neutemeljeno izkaže pritožbena trditev, da predstavlja podlago vsem trem obravnavanim oblikam odškodnin, iste dejanske okoliščine oziroma isto trpljenje.
Pritožba pa ima tokrat prav, ko sicer zopet zgolj pavšalno navede, da je odškodnina iz sedaj obravnavanega naslova previsoko prisojena. Po prepričanju pritožbenega sodišča za obravnavani primer pravično denarno satisfakcijo predstavlja znesek 1.500.000,00 SIT, saj ni videti razloga, da bi bila odškodnina iz tega naslova višja kot odškodnina zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, ki jih povzročajo tako fizični kot psihični primanjkljaji in katere je povzročil isti škodni dogodek. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je torej v tem delu pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno sodbo tako, da je odškodnino iz obravnavanega naslova znižalo za 500.000,00 SIT in torej znaša 1.500.000,00 SIT (4. točka 373. člena ZPP/77).
Tožničina telegramska prošnja za podaljšanje pritožbenega roka ne more imeti nikakršnega vpliva na presojo vprašanja pravočasnosti pritožbe, saj zakonskih prekluzivnih rokov ne more podaljševati ne stranka sama, niti sodišče.
Izvršbo na podlagi verodostojne listine je mogoče dovoliti le če iz listine izhajata tako upnik kot dolžnik. V primeru, da v listini predlagatelj ni označen kot upnik se predlog zavrne, če listina ni javna ali overjena.
Namen zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo je ohranitev dolžnikovega premoženja, torej zavarovanje obstoječega premoženjskega stanja dolžnika, da bo upnik po morebitno uspešno uveljavljeni denarni terjatvi zoper dolžnika v sledeči izvršbi lahko prišel do poplačila te terjatve. Dopustna je vsakršna začasnih odredb, ki bi ta namen dosegla, saj so vrste začasnih odredb v 271. čl. ZIZ naštete le primeroma. Upnika s predlagano vsebino začasne odredbe (prepoved kakršnihkoli dejanj, ki bi vodila k izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 29.6.1996 in povzročitvi škode upnikoma, prepoved spremembe terjatve v lastniški delež pri drugodolžniku, prepoved sprememb v delniški knjigi drugodolžnika) namena preprečitve zmanjšanja premoženja dolžnikov ne bi dosegla. Izpolnitev sporne pogodbe namreč ne bi imela za posledico zmanjšanja premoženja drugodolžnika, le lastniška struktura kapitala pri njem bi se spremenila. V primeru izpolnitve sporne prodajne pogodbe z dne 29.6.1996 pa se premoženje prvodolžnika tudi ne bi zmanjšalo, saj bi njegovo premoženje le spremenilo obliko (namesto denarnih sredstev bi prvodolžnik pridobil delnice drugodolžnika). Namena zavarovanja denarne terjatve upnika torej z začasno odredbo v predlagani vsebini ne bi dosegla.
Sporazum strank o krajevni pristojnosti ne ustvarja izključne krajevne pristojnosti. Ta je določena le z zakonom. Kljub sklenjenemu sporazumu o krajevni pristojnosti zato lahko tožeča stranka vloži tožbo pri sodišču splošne krajevne pristojnosti, če z zakonom ni določena izključna krajevna pristojnost drugega sodišča.
Uporabnik radijskega ali TV sprejemnika, ki ima sedež ali prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, mora plačevati naročnino.
določitev preživnine - zmožnost zavezanca - potrebe otroka
Preživnina se določi v razmerju z zmožnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Vsak izmed staršev oziroma otrok ima saj se ugotovljena višina prilagodi spremenjenim razmeram.
Sodna praksa pozna simbolično preživnino, ki ni določena za kritje dejanskih preživninskih potreb upravičenca, ampak zato, ker iz različnih razlogov upravičenec brez tega ne more biti deležen potrebne socialne varnosti.
Sodišče potem, ko upnik umakne predlog za izvršbo, ni več upravičeno obravnavati utemeljenosti dolžnikovega ugovora, temveč je njegova dolžnost le izdati sklep o ustavitvi postopka.
Po presoji pritožbenega sodišča tudi hoja po služnostni poti po naravi stvari same deli usodo voženj, saj predstavlja le eno izmed oblik izvrševanja služnosti, ki se ukinja. V primeru pa, da v obravnavanem primeru temu ni tako, pa bi moralo prvostopno sodišče navesti tehtne razloge zakaj ne ukinja tudi hoje do služečih zemljišč. Le teh zaenkrat ni ponudilo, ker problem služnosti hoje, vsaj navidez neaktualen za razliko od voženj, dosedaj sploh ni bil posebej obravnavan. Zato naj prvostopno sodišče v ponovljenem postopku najprej obrazloženo ugotovi ali obstoje kakšni posebej tehtni razlogi, ki bi glede hoje narekovali drugačno odločitev kot glede ukinjenih voženj.
delni umik predloga za izvršbo - pravni interes za pritožbo
Sklep o delni ustavitvi izvršbe za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe, saj se bo po tem sklepu izvršba nadaljevala za nižji znesek, kot je bila dovoljena s sklepom o izvršbi, zato dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo.