Predlagateljica se neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je vrednost legalizirane nepremičnine precej višja od nelegalizirane. V obravnavani zadevi je namreč pomembno, kakšne interese imata oba udeleženca v zvezi z namembnostjo sporne nepremičnine. Ob diametralno nasprotujočih si interesih pa je pred delitvijo skupnega premoženja neupravičeno siliti enega od udeležencev, da participira pri visokih stroških za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta.
Stroški za vpogled v sodni spis ne morejo biti zajeti v že priznani nagradi za zastopanje na naroku, saj gre za povsem samostojni, ločeni odvetniški storitvi, ki ju pooblaščenec ni opravil na isti dan. Za kvalitetno zastopanje ima odvetnik pravico in dolžnost vpogleda v spis, pri čemer je to opravil le enkrat, ob prevzemu zastopanja pritožnikov v postopku, ki je do tedaj trajal že 14 let, ter za to porabil le kratek čas (priglašen strošek je za čas do pol ure). Gre za potrebne in smotrne stroške, ki niso pretirani (prvi odstavek 155. in prvi odstavek 11. člena ZPP), zato so pritožniki upravičeni do njihovega povračila v priglašeni višini 50 točk (2. točka Tar. št. 39 nekdanje OT). Posledično so pritožniki upravičeni tudi do povračila stroškov, ki so nastali v zvezi z vpogledom v spis, to je do stroškov za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk (četrti odstavek 7. člena nekdanje OT) in do potnih stroškov v višini 12,90 EUR.
V civilnem pravu je uveljavljena uporaba generalnih klavzul, tj. pravnih določb, zasnovanih pomensko zelo odprto in pogosto s sklicevanjem na vrednostna merila, in ni v nasprotju z načeli pravne države. Sodišče je dolžno pri uporabi tako oblikovane določbe ugotoviti, katere okoliščine so po naravi stvari pomembne in jih ustrezno ovrednotiti. V postopku je prizadeti osebi zagotovljeno, da se o tem izreče, odločitev pa je predmet preizkusa v postopku s pravnimi sredstvi. Na ta način se v potrebnem obsegu zagotavlja predvidljivost odločanja in preprečuje njegova arbitrarnost. Neupoštevanje nepremoženjskega vidika ni v nasprotju z Ustavo ali EKČP.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je glede na dejansko prebivališče predlagatelja in ml. otroka v Sloveniji ter nasprotne udeleženke v Italiji, v predmetni zadevi potrebno uporabiti Uredbo.
Zmotno meni pritožba, da že zgolj odločanje o tem katero sodišče bo pristojno odločati o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo pomeni, da se bo otrok moral vrniti v Italijo.
Običajno prebivališče je namreč tisto, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje, pri tem je potrebno upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanje in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja znanje jezika ter družinske in socialne vezi otroka.