SPZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, za nastanek etažne lastnine poleg pravnega posla ali odločbe predpisuje tudi vpis v zemljiško knjigo, a ta zakon zatečenega stanja glede prej nastale etažne lastnine ni ukinil. Tako nastalo etažno lastnino je sodna praksa ves čas priznavala in ji nudila ustrezno pravno varstvo.
Iz dejstva, da je na obravnavani stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina oziroma le navidezna solastnina, pa nadalje izhaja, da so posamezni dejanski etažni lastniki solastniki skupnih delov (glej prvi odstavek 105. člena SPZ), pri čemer gre za posebno obliko solastnine, saj njena delitev (praviloma) ni mogoča (glej peti odstavek 105. člena SPZ). Etažni lastnik s tem, ko pridobi lastninsko pravico na posameznem delu, nujno in neodvisno od svoje volje postane član posebne solastninske skupnosti z drugimi etažnimi lastniki, ki ne more prenehati, dokler etažna lastnina obstaja.
Etažni lastniki so notranja razmerja glede uporabe, uživanja in upravljanja solastnih (skupnih delov) uredili s pogodbo o vzajemnih razmerjih, iz katere med drugim izhaja, da ima skupnost etažnih lastnikov oziroma solastnikov skupnih delov svoje organe (skupščina in upravni odbor) in dogovorjen mehanizem odločanja, kar jo v tem pogledu približuje pravnim osebam.
Zadržanje kot skrajni ukrep, ki pride v poštev samo v primeru, če milejši ukrepi ne zadostujejo, je dopusten, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep, da je voljna sfera osebe zaradi duševne bolezni/duševnega stanja prizadeta in da je to vzrok za hujše ogrožanje zdravja oseb iz njegovega okolja oziroma lastnega zdravja ali ogrožanja življenja ali povzročanja hude škode sebi oziroma drugim.
Vsaka vloga mora biti razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Ena od teh osnovnih predpostavk je tudi pravilna in popolna opredelitev strank (nasprotnega udeleženca). Na tej podlagi je mogoče ugotoviti, kdo je ta oseba, ali sploh obstaja, ali je še živa in kje prebiva.
Neustrezne označbe stranke oziroma nepopolnosti predloga ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika.
Pri imenovanju skrbnika sodišče upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil ter če je sposoben razumeti njihov pomen, posledice, in je to v njegovo korist. Upošteva tudi želje sorodnikov, če so te v varovančevo korist.
Neutemeljeni so očitki o obstoju sporazuma glede dovozne poti (na sedanjih parcelah 253/8 in 252/2). Sodišče je natančne in izčrpne razloge podalo v 32. do 39. točki obrazložitve. Predstavniki uporabnikov stavb so se strinjali z rešitvijo glede dovozne poti do vseh treh stavb, predvideno v lokacijski dokumentaciji v zvezi s prenovo hiše na A. ulica 3. Pritožbeno stališče, da so se dogovorili le o parcelaciji, nima opore v listinah, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. S strani uporabnikov vseh treh stavb (tedanjih imetnikov pravice uporabe) je bilo v isti listini dano dovoljenje za izvedbo vknjižbe na parc. št. 252 in 253, a tudi soglasje z dovozno potjo, predvideno v lokacijski dokumentaciji. Ugotovitvam, da je soglašal s parcelacijo in da je tudi kasnejša dokumentacija v zvezi z gradnjo stavbe 282 vključevala isto dostopno pot, pritožnik ne oporeka. Na pritožničino pobudo izvedena kasnejša združitev parcel 253/1, 253/2 in 253/3 sama za sebe ne potrjuje, da parcelacija, izvedena v postopku pridobivanja dovoljenj za prenovo stavbe 282, ni zaživela. Glede na to, da etažnim lastnikom stavbe 281 niso odvzeta upravičenja v zvezi z uporabo dostopne poti, so pritožbene navedbe o tem, da so jo vedno uporabljali, nepomembne. Ugotovitev, da so jo ves čas uporabljali tudi lastniki stavb 282 in 466, pa temelji na izčrpni oceni izpovedb vseh zaslišanih v postopku, tako da s pritožbenim izpostavljanjem posameznih delov izpovedb posameznih izmed zaslišanih ni vzbujen dvom o njeni pravilnosti.
Uporaba zemljišča za parkiranje je resda indic v prid ugotovitvi, da gre za pripadajoče zemljišče, a sama po sebi ne zadostuje za tako sklepanje. Sodišče prve stopnje je ugotovitve v zvezi s parkiranjem pravilno ovrednotilo v luči ugotovitev o vsebini listin, povezanih z gradnjo. Nenazadnje je bilo ugotovljeno, da so uporabniki stavbe 281 sicer parkirali na zemljišču, ki po izpodbijani odločbi pripada k stavbi 282, a hkrati tudi, da tega zemljišča niso šteli kot svojega. Potreba po prostoru za parkiranje ni zadostna podlaga za zaključek, da gre za (skupno) pripadajoče zemljišče.
Obstoj oziroma neobstoj dejanske etažne lastnine - navidezne solastnine je predhodno vprašanje, od katerega je odvisno, ali se etažna lastnina na stavbi lahko vzpostavi po določbah ZVEtL-1, ali po določbah ZNP o delitvi stvari v solastnini. Sporno pravno razmerje, o obstoju/neobstoju dejanske etažne lastnine oziroma navidezne solastnine, je treba zaradi pravilnega vodenja postopka identificirati pred izvajanjem dokaza z izvedencem, nato pa izvedencu natančno označiti predmet njegovega dela in pojasniti, kaj je predmet izdelave strokovne podlage za evidentiranje sprememb v katastru.